Jedro

Če se sodišče ne opredeli do navedb zahteve za sodno varstvo, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zagreši bistveno kršitev določb postopka po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču v novo odločitev.

Obrazložitev

A. 1. Carinska uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju CURS) je storilcu F. Z. izdala plačilni nalog z dne 9. 3. 2010 zaradi prekrška po 1. točki prvega odstavka 127. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu (v nadaljevanju ZPCP-2) in mu izrekla globo v višini 420 EUR. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Grosupljem s sodbo ZSV – 95/2010 z dne 10. 3. 2011 zavrnilo in mu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ker sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, to je o vprašanju, ali bi pravna oseba, s tem pa tudi storilec, v vozilu moral imeti licenco. Po presoji vlagateljice se sodišče ni opredelilo do storilčevih konkretnih navedb iz zahteve za sodno varstvo, s katerimi je zatrjeval, da je izpolnjeval vse zakonske pogoje, na podlagi katerih licence sploh ni potreboval, saj je prevažal blago za lastne potrebe. Sodišče tudi ni presodilo dokaza, ki ga je storilec v ta namen predložil sodišču , zato je predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču v novo odločitev.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovemu odvetniku, ki se o njej nista izjavila.

B.

4. V obravnavanem primeru je bil storilec, ki je bil zaposlen pri družbi V. d. o. o., in je vozil njihovo tovorno vozilo, zaustavljen s strani uradne osebe CURS-a. Ugotovljeno je bilo, da storilec v vozilu nima licence, iz dokumentov, ki jih je pokazal uradni osebi, pa tudi ni izhajalo, da prevaža blago za lastne potrebe. Storilcu je bil izdan plačilni nalog za prekršek po 1. točki prvega odstavka 127. člena ZPCP-2, na podlagi katerega se kaznuje domača ali tuja pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik oziroma posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, ki v vozilu nima izvoda licence, licence Skupnosti ali dovoljenja Skupnosti oziroma potrdila o opravljanju mednarodnih prevozov oseb za lastne potrebe. Okrajno sodišče v Grosupljem je popravilo očitno pomoto in prekršek pravilno pravno opredelilo po četrtem odstavku 127. člena, ki določa globo za prekršek iz 1. točke prvega odstavka 127. člena ZPCP-2, ki ga stori voznik. Pravna oseba V. d. o. o., za predmetni prekršek ni bila obravnavana.

5. Po določbi 19. člena ZPCP-2 se pravica za opravljanje dejavnosti cestnega prevoza potnikov ali blaga v cestnem prometu pridobi z licenco, razen če gre za katero od izjem iz tretjega odstavka tega člana. Med drugim licence ni potrebno pridobiti za prevoz blaga za lastne potrebe, če 1) je blago v lasti izvajalca prevoza, ali je prodano, kupljeno, dano v najem, najeto, izdelano, dopolnjeno ali popravljeno s strani izvajalca prevoza, 2) je namen poti prevoz blaga do ali od izvajalca prevoza ali njegov premik znotraj podjetja ali zunaj, vendar le za potrebe izvajalca prevoza, 3) motorna vozila vozijo zaposleni pri izvajalcu prevoza, 4) so vozila v lasti izvajalca prevoza ali so najeta. Po določbah prej veljavnega Zakona o prevozih v cestnem prometu (v nadaljevanju ZPCP-1), ki je veljal do 29. 12. 2006, se je moral prevoznik, ki je želel opravljati prevoze za lastne potrebe, z vlogo priglasiti pri izdajatelju licence. Na podlagi 18. člena ZPCP-1 je moral imeti voznik domačega prevoznika, ki je opravljal prevoz za lastne potrebe, med vožnjo v vozilu izvod potrdila o priglasitvi prevozov za lastne potrebe. Novi ZPCP-2, ki je veljal v času storitve prekrška, teh zahtev nima več, saj ne pozna več obvezne priglasitve prevozov za lastne potrebe in temu ustreznih dokumentov, ampak se v skladu s predpisi EU zahteva samo obvezno potrdilo o izvajanju prevozov oseb za lastne potrebe z avtobusi.

6. Obveznost sodišča, ki odloča o zahtevi za sodno varstvo, je, da se z navedbami storilca seznani, preuči njihovo pravno relevantnost ter se do njih, če so za odločitev pomembne, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Za storilca je velikega pomena, tudi če njegovemu pravnemu sredstvu ni ugodeno, da lahko spozna, da se je sodišče z njegovimi navedbami seznanilo in jih obravnavalo, da torej ne ostane v dvomu, ali niso bile enostavno prezrte. Sodišču pa se ni treba opredeliti do očitno neutemeljenih ali nerelevantnih navedb storilca. V okviru 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 se presoja tiste očitke zahteve za varstvo zakonitosti, ki se nanašajo na odločilna dejstva, o katerih nista zavzela stališče niti prekrškovni organ niti sodišče.(1)

7. Pritrditi gre navedbam zahteve za varstvo zakonitosti, da se Okrajno sodišče v Grosupljem v izpodbijani sodbi vsebinsko ni opredelilo do navedb iz zahteve za sodno varstvo. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo navajal, da je poslovanje v V. organizirano tako, da je vozilo evidentirano kot skladišče, blago na vozilu pa predstavlja voznikovo zalogo. Stanje blaga je razvidno v informacijski bazi delodajalca, v zaloge je mogoče vsak trenutek pogledati in stanje zalog tudi na terenu natisniti, saj je terminal, ki ga ima voznik pri sebi, povezan z računalniškim sistemom V. Storilec je priložil izpis zalog na dan storitve prekrška in navedel, da gre za popis zaloge v skladišču 310, to je v vozilu V., ki ga je upravljal. S tem je zatrjeval okoliščine, v katerih licence za prevoz blaga v cestnem prometu ni potreboval. Njegove navedbe se nanašajo na odločilna dejstva, saj je od njihove presoje odvisna odločitev o obstoju prekrška, zato bi se sodišče do njih moralo vsebinsko opredeliti. Sodišče je te konkretne navedbe storilca zavrnilo, ne da bi obrazložilo, v čem in zakaj so neutemeljene. V svoji obrazložitvi se je oprlo samo na ugotovitve iz uradnega zaznamka uradne osebe CURS-a, za katere je zapisalo, da vanje ni podvomilo. Pri tem ni nepomembno, da iz uradnega zaznamka ne izhaja, na podlagi katerih dokumentov je uradna oseba ugotovila, da ne gre za prevoz za lastne potrebe. Iz uradnega zaznamka je mogoče razbrati samo, da iz dokumentov, ki jih je uradni osebi pokazal storilec, ni razvidno, da gre za prevoz za lastne potrebe, pri čemer se ne ve, kateri so ti dokumenti.

8. Pritrditi gre tudi navedbi zahteve za varstvo zakonitosti, da se sodišče vsebinsko ni opredelilo do priloženega dokaza, to je izpisa zalog na dan 9. 3. 2010, s katerim je storilec dokazoval, da je prevažal zalogo in torej opravljal prevoz za lastne potrebe. Storilec izpolnjevanje pogojev iz 85. člena ZPCP-2 ne more več izkazovati z uradnim potrdilom o priglasitvi prevozov za lastne potrebe, kot je bilo to mogoče v času prej veljavnega ZPCP-1, saj ZPCP-2 takšnega potrdila ne pozna več, ampak ta dejstva zatrjuje in izkazuje z drugimi navedbami in dokazi. Sodišče bi predlagani dokaz moralo posebej pretehtati in ga oceniti v povezavi z ugotovitvami iz uradnega zaznamka uradne osebe CURS-a oziroma izvesti druge dokaze, za katere bi ocenilo, da jih je za pravilno in zakonito odločitev treba izvesti. Po tako izvedenem dokaznem postopku bi sodišče moralo vsebinsko obrazložiti, zakaj zaključuje, da je storilec opravljal prevoz za lastne potrebe, oziroma zakaj zaključuje, da pogoji iz 85. člena ZPCP-2 niso bili izpolnjeni in storilec za prekršek po četrtem odstavku 127. člena ZPCP-2 odgovarja.

9. S tem, ko je sodišče v obrazložitvi opustilo oceno navedb zahteve za sodno varstvo oziroma jih je zavrnilo s posplošenim sklicevanjem na ugotovitve iz uradnega zaznamka, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. 10. Ker je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku, je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 glede na naravo ugotovljene kršitve izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje.

Op. št. (1): Sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 32/2009 z dne 14. 7. 2009.