Jedro

Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da dejansko stanje in pravna podlaga, na katera se opira predmetni zahtevek tožeče stranke, nista spremenjena glede na njene zahtevke z dne 14. 3. 2011, 30. 3. 2011 in 3. 4. 2011, ki so bili že pravnomočno zavrnjeni, zato je tožena stranka pravilno zavrgla zahtevo za pridobitev prijav.

Izrek

I. Tožba tožeče stranke A.A. se zavrne.

II. Tožba tožeče stranke B.B. se zavrže.

Obrazložitev

Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Ljubljana (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevek tožeče stranke z dne 5. 3. 2012 v zadevi pridobitev 10 prijav, ki ga je prejela dne 6. 3. 2012 in 7. 3. 2012. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožeča stranka upravni organ pozvala, da naj jo na osnovi pravne ekspertize gospe prof. dr. C.C., opremi z vsebino vseh desetih prijav, ki se nahajajo v spisu RS MOP IRSOP št. 356-02-72-2004. V zvezi z navedeno zahtevo je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka že dne 14. 3. 2011, 30. 3. 2011 in 3. 4. 2011 vložila zahtevek za pridobitev prijav iz spisa št. 356-02-72/2004, ki so bile s sklepom št. 356-02-72/2004 z dne 6. 4. 2011 zavrnjene. Navedeni sklep pa je bil potrjen z odločbo upravnega organa druge stopnje št. 0612-160/2011-21 z dne 16. 9. 2011. Iz navedenega torej izhaja, da je bilo o isti zadevi že odločeno, zato je bilo treba zahtevo tožeče stranke z dne 5. 3. 2012 zavreči ob uporabi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožeči stranki v tožbi navajata, da je dne 13. 3. 2012 Ministrstvo za infrastrukturo in prostor izdalo odločbo št. 0612-160/2011-136, ki je sklep o dovolitvi izvršbe z dne 5. 2. 2008 razglasila za ničnega. Zato so nični tudi vsi sklepi, ki so bili sprejeti kot pravna posledica navedenega sklepa. V nadaljevanju navajata, da je v skladu z 39. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru naloga inšpektorja, da ugotovi oziroma oceni, ali je v določenem primeru šlo za lažno prijavo in izvede postopek za kaznovanje lažnega prijavitelja. Navajata še, da iz strokovnega mnenja izhaja, da ima zavezanec v inšpekcijskem postopku pravico uveljavljati vpogled v spis, kar lahko uveljavlja kadarkoli in kolikorkrat želi v mejah upravnega poslovanja organa. To pomeni, da mora inšpektorat dovoliti zavezancu vpogled v prijavo. Kadar iz navedene prijave ni mogoče samo delno prikriti imena prijavitelja, pa je treba z dopisom obvestiti zavezanca o vsebini prijaviteljevih navedb. Glede na vse navedeno smiselno predlaga, da sodišče izpodbijani sklep, kot nezakonit odpravi.

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je z odločbo št. 0612-160/2011-159 z dne 23. 4. 2012 zavrnilo pritožbo tožeče stranke A.A. zoper izpodbijani sklep.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, sodišču pa je poslala upravne spise.

K točki I. izreka: Tožba tožeče stranke A.A. ni utemeljena.

Po presoji sodišča je sklep tožene stranke pravilen in zakonit, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: V 4. točki prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku je določeno, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako pa ravna tudi, če je bila izdana zavrnila odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Ker iz izpodbijanega sklepa in upravnih spisov nesporno izhaja, da dejansko stanje in pravna podlaga, na katera se opira zahtevek tožeče stranke z dne 5. 3. 2012, ki je bil zavržen z izpodbijanim sklepom, nista spremenjena glede na zahtevke tožeče stranke vložene dne 14. 3. 2011, 30. 3. 2011 in 3. 4. 2011, ki so bili z odločbo številka 356-02-72/2004 z dne 6. 4. 2011 zavrnjeni in je postala pravnomočna z odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 0612-160/2011-21 z dne 16. 9. 2011, je tudi po oceni sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita.

Zaradi vsega povedanega je sodišče tožbo tožeče stranke A.A., v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, zavrnilo kot neutemeljeno saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

K točki II. izreka: Tožbo tožeče stranke B.B. je bilo treba zavreči iz naslednjih razlogov: Po drugem odstavku ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, ki je lahko stranka v postopku. Tožnik je po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Glede na ugotovitev, da B.B. v postopku izdaje izpodbijanega sklepa ni bila stranka v postopku, z izpodbijanim sklepom pa tudi ni bilo odločeno o njeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, po presoji sodišča, ne izpolnjuje procesnih predpostavk, ki so za vložitev tožbe določene v navedenih določbah ZUS-1. Zato je tožbo tožeče stranke B.B. zavrglo v skladu s 3. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj ne more biti stranka v upravnem sporu.