Jedro

V primeru prenehanja delovnega razmerja po 2. točki prvega odstavka 100. člena ZDR pride do prenehanja s sklenjenim pisnim sporazumom, ki je konstitutivni akt, kar pomeni, da je za pravilno odločitev potrebno ugotoviti, ali je med strankama prišlo do pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Glede samega sporazuma pri delodajalcu vsebinsko ni možen postopek varstva pravic, ker ne gre za odločanje delodajalca o pravici delavca, pač pa gre za dvostranski akt, za katerega sta se enakopravno odločili obe stranki, in obe stranki enako zavezuje. Tak sporazum (pogodbo) je zato možno spremeniti samo sporazumno ali pa v posebnem postopku ugotavljanja neveljavnosti pisnega sporazuma. V postopku varstva pravic je možno ugovarjati formalnim napakam glede prenehanja delovnega razmerja, če je izdan tudi deklaratoren sklep o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne v delu, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja.

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na začasno odstranitev z dela.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo 8.10.1997, in zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na odločitev glede začasne odstranitve z dela.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Navajala je, da je sodišče postopek razbilo na posamezne elemente, kot da ne bi šlo za en dogodek. Bistvo je, da je tožena stranka na tožnico ves čas izvajala pritisk, da bi jo odstranila iz službe.

Navaja, da ni zakonito, kot ugotavlja pritožbeno sodišče, da grožnja s kazensko ovadbo ni nedopustna grožnja. Razlogov izpodbijane sodbe ni lahko razbrati. Bistveno je, da bi se ugotovilo, ali je bila tožnica v utemeljenem strahu, da se bo dogodilo nekaj, kar bi spremenilo njeno življenje, če ne bi sprejela ponujene možnosti. Ne soglaša tudi z razlogovanjem začasni odstranitvi z dela. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbi (pravilno tožbenemu zahtevku) ugodi ali da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija deloma ni dovoljena, deloma pa ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določbe 371. člena ZPP).

Revizija je formalno sicer uveljavljala bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa jih vsebinsko in konkretno ni opredelila. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe in sklepa v tej smeri ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je sporno prenehanje delovnega razmerja, do katerega je prišlo po sporazumu med pravdnima strankama po 2. točki prvega odstavka 75. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) oziroma 2. točki prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93).

V primeru prenehanja delovnega razmerja po 2. točki prvega odstavka 100. člena ZDR pride do prenehanja s sklenjenim pisnim sporazumom, ki je konstitutivni akt, kar pomeni, da je za pravilno odločitev potrebno ugotoviti, ali je med strankama prišlo do pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Glede samega sporazuma pri delodajalcu vsebinsko ni možen postopek varstva pravic, ker ne gre za odločanje delodajalca o pravici delavca, pač pa gre za dvostranski akt, za katerega sta se enakopravno odločili obe stranki, in obe stranki enako zavezuje. Tak sporazum (pogodbo) je zato možno spremeniti samo sporazumno ali pa v posebnem postopku ugotavljanja neveljavnosti pisnega sporazuma. V postopku varstva pravic je možno ugovarjati formalnim napakam glede prenehanja delovnega razmerja, če je izdan tudi deklaratoren sklep o prenehanju delovnega razmerja (izdaja posebnega sklepa ni zakonska obveznost).

Čeprav je delovno razmerje poseben odnos med delavcem in delodajalcem, se pri reševanju sporov iz delovnega razmerja določbe zakona o obligacijskih razmerjih uporabljajo smiselno v vseh razmerjih, ki so podobna ali enaka obligacijskim razmerjem. Zato bi vprašanja glede sklenitve sporazuma, po mnenju revizijskega sodišča, morali obravnavati glede na določbe 38. in 39. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), in ob upoštevanju določb četrtega odstavka 72. člena ZOR, kar so tisti obligacijsko pravni instituti, ki jih je možno uveljavljati pri pristojnem sodišču tudi brez predhodnega postopka pri delodajalcu.

Po določbi 38. člena ZOR ponudba pogodbe (sporazuma) veže ponudnika, če je dana v obliki kot jo zahteva zakon. Ker 2. točka prvega odstavka 75. člena ZTPDR oziroma 2. točka prvega odstavka 100. člena ZDR predvideva pisen sporazum, mora biti ponudba pisna. Po določbi prvega odstavka 39. člena ZOR je ponudba sprejeta, ko ponudnik prejme izjavo naslovnika, da je ponudba sprejeta (če je prejeta takšna, kakršna je bila dana). Če gre za sporazum, ki ga podpišejo vsi, ki se z njim obvezujejo in gre za sporazumevanje s pomočjo pisem, je treba upoštevati še določbo četrtega odstavka 72. člena ZOR, po katerem je zahteva po pismeni obliki izpolnjena, če stranki izmenjata pismi, iz katerih se lahko ugotovi, kaj je vsebina izjave (sporazuma) in kdo jo daje.

Iz dokaznih listin izhaja, da je revidentka dne 8.10.1997 pri toženi stranki vložila vlogo, v kateri je zapisala: "Danes z dnem 8.10.1997 hočem zapustiti delovno mesto dokončno zaradi nezaupanja v firmi". Ker gre za takojšnje prenehanje delovnega razmerja brez odpovednega roka, te njene vloge ni bilo mogoče obravnavati samo kot pisno izjavo, da želi, da ji preneha delovno razmerje, saj je ta vezana na odpovedni rok. Zato je tožena stranka takoj pripisala, da "soglaša, da (tožnica) zapusti-preneha delovno razmerje sporazumno - brez odpovednega roka 8.10.1997". To izjavo je 8.10.1997 sopodpisala tudi revidentka, kar pomeni, da je bila z njo seznanjena in je z njo tudi soglašala. Glede na določbe ZOR je bil sporazum o prenehanju delovnega razmerja z obojestranskim podpisom izjav sklenjen.

Revidentka sicer zatrjuje napake volje (členi od 60 do 66 ZOR), vendar enako kot nižji sodišči, tudi revizijsko sodišče ni našlo nobenega razloga, zaradi katerega bi lahko zaključilo, da sporazum o prenehanju delovnega razmerja med strankama ni bil pravilno sklenjen. V spornem primeru ne gre niti za grožnjo, niti za bistveno zmoto, niti za prevaro. Nasprotno, saj je tožnica zaslišana kot stranka na obravnavi dne 9.6.1999 (l. št. 24) izrecno izpovedala, da je sicer bila pod pritiskom, da pa se ni ničesar bala in da je sporazum podpisala, ker se ji je zdelo vse skupaj neumno in ji je bilo nezaupanje sodelavcev zamalo. To pa kaže, da je za podpis sporazuma obstajal element volje in da ji je delovno razmerje zato prenehalo v skladu z veljavnimi predpisi.

Revizijsko sodišče je zato v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Po izrecni določbi 25. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94, 20/98) v individualnih delovnih sporih med drugim revizija ni dovoljena tudi v sporih, ki se nanašajo na odstranitev z dela ali iz organizacije.

Zato je revizijsko sodišče revizijo v delu, ki se nanaša na začasno odstranitev z dela kot nedovoljeno zavrglo v skladu z določbo 377. člena ZPP.

Revizijsko sodišče je določbe ZOR in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).