Jedro

Če je bila uradna oseba udeležena v postopku na prvi stopnji, na drugi stopnji ne sme opravljati nobenih posameznih dejanj v postopku.

V tretjem odstavku 14. a člena ZLPLS je določeno, da se organ fundacije, pristojen za odločanje o pritožbi, določi s pravili fundacije, zato gre po presoji sodišča pri Komisiji za pritožbe, ki sladno s 36. členom Pravilnika odloča o morebitnih ugovorih, za organ druge stopnje, določen skladno z zakonom.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Komisije za pritožbe Fundacije za šport, št. D3-10-530 z dne 21.4.2010 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350,00 € (tristo petdeset eurov 00/100) z DDV v roku 15 dni, do takrat brez obresti, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude do plačila, pod izvršbo.

Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov upravnega spora se zavrne.

Obrazložitev

S prvostopnim sklepom je tožena stranka na podlagi Javnega razpisa Fundacije za šport za sofinanciranje športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa ter založništva v športu v letu 2010 (Uradni list RS, št. 81/2009) na predlog strokovne komisije odločila, da se tožeči stranki za prijavljeni program "A." na področju dejavnosti interesne športne vzgoje otrok in mladine, športne dejavnosti študentov in športne rekreacije (D3) dodeli sredstva v višini 3.300,00 €. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je tožena stranka na podlagi določb Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Pravilnik, Uradni list RS, št. 92/2007) objavila javni razpis Fundacije za šport za sofinanciranje športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa ter založništva v športu v letu 2010 (v nadaljevanju javni razpis, Uradni list RS, št. 81/2009), na katerega se je prijavila tudi tožeča stranka, in sicer za področje športne vzgoje otrok in mladine, športne dejavnosti študentov in športne rekreacije (področje D3).

Za to področje, za katero so bila razpisana sredstva v višini 800.000,00 €, je bilo vloženih 538 pravilnih in popolnih vlog, skupna višina zaprošenih sredstev pa znaša 6.452.118,00 €, kar pomeni, da 8,06 krat presega razpoložljiva sredstva na področju D3. Pristojna komisija je po določbah Pravilnika programe prosilcev vrednotila na podlagi meril, določenih v 23. členu Pravilnika, in programu tožeče stranke dodelila 22 točk. V 23. členu Pravilnika je določeno, da se uvrstijo v izbor programi, ki dosegajo najmanj 21 od 29 točk, zato je strokovna komisija predmetni program uvrstila v nadaljnjo obravnavo. Razdelitev sredstev, razpisanih na področju D3 je bila metodološko izvedena v skladu z določili 24. člena pravilnika, na podlagi izvedenega postopka finančnega vrednotenja prijavljenih programov pa so bila programu "A." dodeljena sredstva v višini 3.300,00 €.

Tožeča stranka je zoper zgoraj navedeni sklep vložila pritožbo, v kateri navaja, da bi morala biti po kriteriju status kandidata ocenjena z 10 točkami, kakor je bila ocenjena tudi na razpisu leto poprej, in ne samo s 6 točkami, kakor je bila ocenjena v izpodbijanem sklepu. Razen tega nasprotuje tudi oceni po kriteriju prostorska razpršenost. Komisija za pritožbe pri Fundaciji za šport je kot drugostopni organ pritožbo tožeče stranke s sklepom, št. D3-10-530 z dne 21.4.2010 kot neutemeljeno zavrnila. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopni organ program tožeče stranke pravilno ovrednotil in za program "A." tožeči stranki dodelil 3.300,00 €.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bila v postopku na drugi stopnji zagrešena absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 6. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami), saj je pri vodenju postopka na drugi stopnji sodelovala oseba, ki bi morala biti po zakonu izločena. Po določbi 4. točke 35. člena ZUP namreč pooblaščena uradna oseba ne sme opravljati posameznih dejanj v postopku, če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji. Iz prvostopnega in drugostopnega sklepa izhaja, da je postopek na obeh stopnjah vodila ista pooblaščena uradna oseba, to je B.B., in je tako že iz tega razloga treba akt druge stopnje odpraviti. Tožeča stranka tudi meni, da o pritožbi ni odločal pristojni organ, saj Komisija za pritožbe za odločanje na drugi stopnji ni bila določena z zakonom, kot bi morala biti na podlagi 232. člena ZUP. Razen tega tožeča stranka zatrjuje še, da je bila kršena določba prvega odstavka 210. člena ZUP, ker sta bili odločbi poimenovani sklep in ne odločba, določba tretjega odstavka 210. člena ZUP, ker odločba druge stopnje nima pravnega pouka in določba 36. člena ZUP, ker uradna oseba, ki je že vodila postopek na prvi stopnji, ni takoj prenehala z delom na drugi stopnji ter izločitveni razlog iz 35. člena ZUP sporočila organu, pristojnemu za odločanje o izločitvi. Razen zgoraj navedenih procesnih kršitev tožeča stranka zatrjuje še, da pri odločitvi ni bil pravilno uporabljen Pravilnik o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v RS ter da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Po merilu status kandidata bi tožeča stranka morala biti ocenjena z 10 točkami kot v letu 2009 in ne le s 6 točkami, kakor je bila ocenjena v prvostopnem sklepu, pri čemer tožeča stranka poudarja, da gre v obeh letih za identičen program in isti pravilnik. Tožeča stranka program izvaja na regionalni ravni, zato bi morala biti ocenjena z 10 točkami. Po merilu prostorska razpršenost bi moral biti program tožeče stranke ocenjen z 9 točkami, saj v regiji primanjkuje takšnih programov. Ob tem tožeča stranka še zatrjuje, da obrazložitev sklepa druge stopnje ni v skladu z določbo 214. člena ZUP, saj odločitev ni ustrezno obrazložena. Tožeča stranka predlaga, da sodišče akt druge stopnje odpravi in zadevo vrne organu druge stopnje v ponoven postopek ali pa s sodbo odloči o stvari.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo glede očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka pojasni, da se očitek glede sodelovanja iste osebe pri vodenju postopkov tako na prvi, kot drugi stopnji, nanaša na svetovalko direktorja, B.B., zaposleno pri toženi stranki na delovnem mestu svetovalca direktorja. B.B. je v postopku odločanja o vlogi tožnika ter o pritožbi opravljala zgolj naloge tehnične podpore za sprejemanje odločitev tako pri organu prve kot druge stopnje. Glede na dejstvo, da ima tožena stranka zaposleni le dve osebi (direktorja ter svetovalko direktorja) je navedeno ravnanje razumljivo. Pritožbo tožeče stranke zoper prvostopenjski akt pa je obravnavala komisija za pritožbe, ki je pristojni organ v skladu s pravili, ter nato sprejela tudi odločitev. Tožena stranka zato meni, da očitek absolutne bistvene kršitve postopka na drugi stopnji ni utemeljen.

Glede pristojnosti komisije za pritožbe za odločanje na drugi stopnji pa tožena stranka navaja, da ustanovitev tožene stranke temelji na Zakonu o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (v nadaljevanju ZLPLS, Uradni list RS, št. 44/96 s spremembami), ki v 14. a členu določa tudi, da je zoper odločitev sveta fundacije, s katero je odločeno o vlogi na javni razpis za razdelitev sredstev fundacije, dovoljena pritožba v roku 15 dni. Organ tožene stranke, ki je pristojen za odločanje o pritožbi se določi s pravili fundacije. Njegova odločitev je dokončna. Na podlagi 11. člena ZLPLS je bil sprejet Pravilnik, po katerem je kot organ, ki skladno s členom 14. a ZLPLS odloča o pritožbah, določena komisija za pritožbe. Ker je o pritožbi tožeče stranke odločal organ, ki je bil postavljen v skladu z ZLPLS in pravili, je očitek tožeče stranke v tej smeri neutemeljen. Tožena stranka zavrača tudi ostale očitke o kršitvah postopka. Res je sicer, da drugostopni akt ne vsebuje pouka o pravnem sredstvu, vendar taka pomanjkljivost ni razlog za nezakonitost odločbe, tožeča stranka pa tudi ni bila oškodovana, saj je pravočasno sprožila upravni spor. Tožena stranka se opredeli tudi do očitkov o točkovanju in sodišču predlaga, da tožbo zavrne ter naloži tožeči stranki plačilo stroškov.

V nadaljevanju je tožena stranka še pojasnila, da je prejela dopis Upravne enote Slovenj Gradec z dne 17.9.2010, iz katerega izhaja, da v registru društev tožeča stranka B. ni vpisana, zato nima pravne subjektivitete in ne bi smela kandidirati na razpisu.

Tožeča stranka je v nadaljnjih pripravljalnih vlogah vztrajala pri tem, da je B.B. postopek vodila na obeh stopnjah, saj je tako zapisano tako v prvostopnem kot drugostopnem sklepu, s tem pa je storjena bistvena kršitev določb postopka. Glede dodatka v svojem nazivu „X.“ k imenu C. pa je pojasnila, da je registrirana v registru društev kot C., pripis X. pa je dobila na podlagi pogodbe sklenjene z Olimpijskim komitejem Slovenije – Združenje športnih zvez o delovanju in financiranju regijske pisarne z dne 14.4.2010. Regijske pisarne so podaljšek OKS in lahko uporabljajo ime in znak OKS. Tožeča stranka je nato še predlagala, da sodišče odpravi akt prve in druge stopnje ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek, tožena stranka pa je takšni spremembi tožbenega zahtevka nasprotovala.

Tožba je utemeljena.

Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami). Kot izhaja iz predloženih izpodbijanih aktov je postopek na obeh stopnjah vodila B.B. Tako je namreč navedeno na koncu tako prvostopnega kot drugostopnega sklepa. ZUP v 4. točki 35. člena določa, da pooblaščena uradna oseba organa ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj postopku, če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. Kot izhaja iz citiranega določila, ni bistveno ali je oseba na obeh stopnjah postopka dejansko odločala ali pa je opravljala kakšna druga dejanja v postopku, kot so npr. dejanja „tehnične podpore“, kot navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo. Če je bila uradna oseba udeležena v postopku na prvi stopnji, na drugi stopnji ne sme opravljati (nobenih) posameznih dejanj v postopku. Glede na zapis v prvostopnem in drugostopnem sklepu, da je B.B. postopek vodila, kar pomeni, da je bila udeležena v postopku tako na prvi kot na drugi stopnji oziroma opravljala posamezna dejanja v postopku na obeh stopnjah, je bilo s tem na drugi stopnji kršeno določilo iz 4. točke 35. člena ZUP. Če je pri odločanju ali vodenju postopka sodelovala oseba, ki bi morala biti po zakonu izločena, je vselej podana bistvena kršitev določb postopka (6. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Utemeljen je tudi tožbeni ugovor, da upravnih aktov obeh stopenj ni mogoče preizkusiti. Sodišče se strinja s tožečo stranko, da že prvostopni akt ni obrazložen tako, kot to zahteva ZUP v 214. členu, torej tako da bi bili razvidni dejanski razlogi, zaradi katerih je po posameznem merilu iz 23. člena Pravilnika bilo tožeči stranki odmerjeno prav določeno število točk. Te nepravilnosti pa tudi drugostopni organ ni odpravil, saj se ni konkretno opredelil do pritožbenih navedb, kot mu to nalaga 254. člen ZUP. Tudi to predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Glede na ostale zatrjevane kršitve sodišče še dodaja, da ZLPLS v 14. a členu določa, da je postopek odločanja o vlogah za razporeditev sredstev fundacije urejen s tem zakonom in pravilnikom iz drugega odstavka 11. člena tega zakona. Če navedena predpisa posameznega vprašanja postopka ne urejata, se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Določeno je tudi, da je zoper odločitev, s katero je odločeno o vlogi na javni razpis za razdelitev sredstev fundacije, dovoljena pritožba v roku 15 dni (drugi odstavek 14. a člena ZLPLS). Po navedenem se v postopku odločanja o vlogah za razporeditev sredstev določbe ZUP smiselno uporabljajo, če ZLPLS in Pravilnik postopka ne določata drugače. Ker pa je v tretjem odstavku 14. a člena ZLPLS določeno, da se organ fundacije, pristojen za odločanje o pritožbi, določi s pravili fundacije, gre po presoji sodišča pri Komisiji za pritožbe, ki sladno s 36. členom Pravilnika odloča o morebitnih ugovorih, za drugostopni organ, določen skladno z zakonom.

Tožeča stranka utemeljeno zatrjuje še nadaljnje kršitve pravil postopka v postopku na drugi stopnji, ki pa po presoji sodišča niso bistvene. Drugostopni organ je brez podlage v zakonu izdani upravni akt označil kot sklep (prvi odstavek 210. člena ZUP), v njem pa tudi ni navedel pravnega pouka, ki bi ga v skladu s tretjim odstavkom 210. člena ZUP moral imeti. Te kršitve pa po presoji sodišča na pravilnost odločitve niso vplivale, tožeča stranka pa je kljub izostanka pravnega pouka svoje interese pravilno varovala s tožbo vloženo v upravnem sporu.

Tekom tega upravnega spora je tožena stranka postavila še trditev, da tožeča stranka v registru društev ni vpisana kot C. in zato ne bi smela kandidirati na razpisu. Glede tega sodišče pojasnjuje, da v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Po presoji sodišča bi morala tožena stranka okoliščine v zvezi s statusom tožeče stranke oziroma s sposobnostjo tožeče stranke za sodelovanje na javnem razpisu razjasniti tekom postopka, ki je tekel pred organi tožene stranke, in jih sedaj v upravnem sporu ni več mogoče upoštevati.

Tožeča stranka je v tožbi postavila zahtevek na odpravo drugostopnega akta, tekom postopka pa je v pripravljalni vlogi postavila še zahtevek na odpravo prvostopne odločbe. Absolutna bistvena kršitev iz 6. točke drugega odstavka 237. člena ZUP je bila storjena na drugi stopnji, zato je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in tretjem odstavku 64. člena ZUS-1 akt druge stopnje odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo drugostopnemu organu, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo potrebno odpraviti storjeno kršitev pravil upravnega postopka in ponovno odločiti v zadevi z aktom, ki bo imel vse sestavine, ki jih predpisuje ZUP, s posebnim poudarkom na elementih, ki jih mora vsebovati obrazložitev in jih določa 214. člen ZUP (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007). Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 350,00 €, ki jih je skupaj z DDV sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006).

Ker je v skladu s citiranim določilom stroške v upravnem sporu mogoče povrniti le tožeči stranki, ki je v postopku uspela, je sodišče zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov v tem upravnem sporu zavrnilo.