Jedro

Dolžniki so namreč s podpisom notarskega zapisa SV 18/2009 kot nesporno potrdili ugotovitev, da obstoji terjatev upnika do dolžnice T. B. v znesku 110.000,00 EUR s pripadki.

Ker je bil notarski zapis SV 18/2009 sklenjen 13. 1. 2009, upnik za čas pred sklenitvijo notarskega zapisa sploh nima izvršilnega naslova za pogodbene in zamudne obresti (2. točka prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 55. člena ZIZ). Prav tako utemeljeno opozarjajo, da upnik za čas po sklenitvi notarskega zapisa SV 18/2009 terjatve iz naslova pogodbenih in zamudnih obresti ni natančno opredelil tako, da bi bilo mogoče preizkusiti skladnost z izvršilnim naslovom. Izvršbo je mogoče dovoliti in opraviti le v obsegu, kot izhaja iz izvršilnega naslova, na obstoj in primernost izvršilnega naslova pa sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče lahko preizkusi usklajenost izterjevane terjatve s terjatvijo iz izvršilnega naslova le, če vsebina predloga tak preizkus omogoča.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep: - v delu, v katerem je ugovor v preostalem delu zavrnjen, spremeni tako, da se: - ugovoru ugodi še za znesek kapitaliziranih pogodbenih in zamudnih obresti v skupni višini 35.240,02 EUR ter za plačila v znesku 15.194,54 EUR, ter se v tem delu sklep o izvršbi z dne 8. 1. 2016 razveljavi in predlog za izvršbo v tem obsegu zavrne; - ugovor glede terjatve v znesku 32.777,06 EUR zavrže; - v delu, v katerem je bilo dolžnikom naloženo plačilo upnikovih izvršilnih stroškov spremeni tako, da je upnik dolžan dolžnikom v roku 15 dni od vročitve tega sklepa povrniti njihove stroške ugovornega postopka v višini 896,71 EUR.

V ostalem delu se pritožba zavrne in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem zavrnilnem delu potrdi.

II. Upnik je dolžan dolžnikom v roku 15 dni od vročitve tega sklepa povrniti njihove stroške pritožbe v znesku 453,98 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za plačilo.

III. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo: "1. Ugovoru dolžnice in zastaviteljev se ugodi le v delu stroškov za znesek 5.431,68 EUR. Sklep o izvršbi z dne 8. januarja 2016 opravilne številke In 121/2015 se za ta del razveljavi ter se v tem delu predlog upnice za izvršbo zavrne in se tudi opravljena izvršilna dejanja odpravijo.

V vsem preostalem delu se ugovor dolžnice in zastaviteljev kot neutemeljen zavrne in se sklep o izvršbi z dne 8. januarja 2016 opravilne številke In 121/2015 potrdi. Ob nadaljnjem izračunu še odprte in zapadle denarne terjatve po potrjenem sklepu o izvršbi, se upošteva že pravnomočen sklep o delni ustavitvi z dne 12. oktobra 2016 številke In 121/2015. 2. Dolžnica in zastavitelja morata upnici povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 799,70 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve sklepa; v primeru zamude so dolžni plačati tudi zakonite zamudne obresti.

V presežku se priglašeni stroški upnici zavrnejo".

2. Proti sklepu se pravočasno pritožujejo dolžniki po pooblaščencu. Sklep izpodbijajo v 1. točki izreka, s katero je sodišče ugovor v preostalem delu zavrnilo ter 2. točko izreka, s katero jim je sodišče naložilo v plačilo nadaljnje izvršilne stroške v višini 799,70 EUR. Sodišču očitajo, da se ni opredelilo do navedb glede kreditnega razmerja in terjatve med strankama iz naslova kreditne pogodbe iz leta 2007. Sodišče zmotno zaključuje, da je po sklenjenem pogodbenem razmerju T. B. postala kreditojemalka in dolžnica skupaj z zastaviteljema za znesek odobrenega kredita v višini 110.000,00 EUR glavnice. Že v ugovoru so izpostavili, da upnik ni izplačal nobenega kredita ter da iz 4. člena notarskega zapisa izhaja, da bo dal dolžniku na razpolago dogovorjeni znesek kredita po podpisu pogodbe pod določenimi pogoji, te zaveze pa ni izpolnil. Sklep se v ničemer ne opredeli do navedb dolžnice, da ji kredit po kreditni pogodbi SV 18/2009 z dne 13. 1. 2009 nikoli ni bil izplačan, prav tako da ni bil namenjen za poplačilo kredita po kreditni pogodbi z dne 22. 11. 2007. Gre za negativno dejstvo, ki ga dolžnik ne more dokazovati in je dokazno breme, da je bil kredit izplačan, na strani upnika, ki pa tega dokaznega bremena ni zmogel. Izpodbijani sklep se do teh navedb sploh ne opredeli, zato dolžnikom ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, sklepa pa se zaradi neobrazloženosti ne da preizkusiti in je obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dalje sodišču očitajo, da je brez pravne podlage dovolilo izvršbo zaradi izterjave pogodbenih obresti ter zakonskih zamudnih obresti za obdobje od 15. 8. 2008 dalje. S tem je dovolilo izvršbo za obresti ne v obsegu kot bi te izhajale iz izvršilnega naslova, temveč kot je upnik to enostransko in nepreverljivo navedel v svojih vlogah. Notarski zapis kreditne pogodbe SV 18/2009 je bil podpisan 13. 1. 2009 in je absurdno, da je sodišče dovolilo izvršbo zaradi izterjave pogodbenih in zakonskih zamudnih obresti za obdobje petih mesecev pred sklenitvijo izvršilnega naslova ali pred zapadlostjo terjatve. Glede nedoločnosti notarski zapis ni primeren izvršilni naslov niti za obresti od 31. 3. 2009 dalje. Sodišče je zmotno ugodilo predlogu za izvršbo upnika glede pogodbenih in zakonskih zamudnih obresti in za kaj takega upnik nima primernega izvršilnega naslova. Obračuna obresti s strani upnika se tudi ne da preveriti. V tem postopku se evidentno izkaže, da upnik niti ne izterjuje terjatve na vračilo kredita iz kreditne pogodbe SV 18/2009 z dne 13. 1. 2009, ampak izterjuje terjatev iz naslova kredita danega na podlagi kreditne pogodbe za določen čas z dne 23. 10. 2007. Sodišče pri izdaji sklepa tudi ni upoštevalo, da je upnik v obdobju od leta 2008 do 8. 6. 2015 v poplačilo terjatve prejel skupaj 33.672,38 EUR. Upnik je v zvezi z zneski v skupni višini 33.672,38 EUR navedel, da dolžnik za takšne trditve ni predložil nobenih listin, a upnik ne prereka, da bi dolžniki izvršili ta plačila. Upnik je s strani dolžnika od 13. 2. 2008 do 20. 6. 2015 prejel zneske v skupni višini 33.672,38 EUR, v dopolnitvi predloga za izvršbo z dne 28. 12. 2015 pa je pri višini izterjevane terjatve upošteval zgolj plačilo v skupni višini 15.194,54 EUR in ne v višini 33.672,38 EUR, katerih prejem upnik ne prereka. Treba je upoštevati tudi neprerekane navedbe dolžnika, da je bilo v korist upnika v letu 2008 plačanih 18.477,84 EUR, ki pa jih upnik v svoji specifikaciji ni upošteval. Čeprav notarski zapis izhaja iz leta 2009, je treba upoštevati plačilo v korist upnika v letu 2008, saj je sodišče z izpodbijanim sklepom dovolilo izvršbo za izterjavo terjatve kot jo upnik opisuje v dopolnitvi predloga za izvršbo, torej v zvezi z glavnico, pogodbenimi in zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2008 dalje in je treba upoštevati tudi vsa plačila od tega dne dalje. Dolžnica je v svoji vlogi z dne 6. 7. 2016 ter vlogi z dne 18. 3. 2016 opozorila na neveljavnosti in ničnost notarskega zapisa SV 18/2009, glede česar pa se sodišče ni opredelilo, zato je sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijane dele sklepa v celoti razveljavi ter v celoti razveljavi sklep o izvršbi z dne 8. 1. 2016, predlog za izvršbo zavrne in postopek ustavi ter razveljavi že opravljena izvršilna dejanja, podredno pa izpodbijani del sklepa razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa stroške dolžnikov naloži v plačilo upniku v roku 15 dni s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglašajo stroške pritožbe.

3. Na pritožbo je pravočasno odgovoril upnik po pooblaščencu. Sodišče je nesporno zaključilo, da je dolžnica postala kreditojemalka skupaj z zastaviteljema za znesek v višini 110.000,00 EUR glavnice. Dolžnica je sredstva prejela in jih tudi delno odplačevala, s tem pa je potrdila prejem celotnega zneska kredita. Del notarskega zapisa SV 18/2009 je tudi dne 29. 12. 2008 podpisan dokument imenovan hipotekarna kreditna pogodba z namenom uporabe podaljšanja kreditnega okvirja, ki je bil osnova za sklepanje notarskega zapisa SV 18/2009 z dne 13. 1. 2009. Upnik je s pogodbo z dne 29. 12. 2008 želel dolžnici podaljšati rok za vračilo kredita, hkrati pa je za zavarovanje dolga s strani dolžnice in zastaviteljev prejel nova zavarovanja. Iz navedenega izhaja, da so bila sredstva dolžnici T. B. že dana v uporabo, kar potrjujejo tudi dolžniki v ugovoru zoper sklep o izvršbi. S tem pravnim poslom je dolžnica B. T. poplačala svojo obveznost po kreditni pogodbi z dne 23. 10. 2007 in je bila dolžna vrniti tisto, kar je bilo dogovorjeno s hipotekarno kreditno pogodbo SV 18/2009 z dne 13. 1. 2009. To je isti znesek, ki ga je dobila na podlagi kreditne pogodbe z dne 23. 10. 2007, vendar z daljšim rokom odplačila. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da notarski zapis kreditne pogodbe ne predstavlja izvršilnega naslova za izterjavo pogodbenih in zakonskih obresti pa navaja, da so te navedbe neutemeljene, saj je v notarskem zapisu SV 18/2009 jasno opredeljeno obrestovanje. Opozarja tudi na plačilni načrt, ki je vsebovan v notarskem zapisu SV 18/2009, kjer so jasno opredeljene obresti, njihova višina in način njihovega obračunavanja. Nasprotuje tudi navedbam, da sodišče ni ustrezno upoštevalo, da je upnik v obdobju od 2008 do 8. 6. 2015 prejel skupaj 33.672,38 EUR. Prejeta plačila so jasno navedena v specifikaciji obračuna terjatve, ki jo je upnik priložil dopolnitvi predloga za izvršbo 28. 12. 2015. V tem obračunu so v stolpcu plačila navedena vsa plačila, ki jih je upnik prejel za poplačilo izterjevanega dolga do 20. 6. 2015. Kako je upnik ta plačila upošteval pa je razvidno iz stolpca saldo in zaostanek, v katerem se znesek salda oziroma zaostanka z vsakim plačilom zmanjša. Upnik je vsa plačila, ki jih v ugovoru in v pritožbi navajali dolžniki, upošteval že pri pripravi predloga za izvršbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne, sklep obdrži v veljavi ter dolžnikom naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Dolžniki izpodbijajo odločitev v delu, v katerem je bil ugovor v preostalem delu zavrnjen (prvi stavek drugega odstavka 1. točke izreka) ter v delu, v katerem jim je bilo naloženo plačilo upnikovih izvršilnih stroškov (prvi odstavek 2. točke izreka), zato je sklep le v tem delu preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Upnik je 8. 12. 2015 vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova - Hipotekarne kreditne pogodbe in sporazuma o ustanovitvi hipoteke po 142. členu SPZ z dne 13. 1. 2009, ki so ju upnik kot kreditodajalec, prva dolžnica kot dolžnica ter drugi dolžnik in tretja dolžnica kot zastavitelja sklenili v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa opr. št. SV 18/2009 (v nadaljevanju: notarski zapis SV 18/2009). Sodišče prve stopnje je upnika z dopisom z dne 17. 12. 2015 pozvalo, naj predlog za izvršbo ustrezno popravi in dopolni tako, da terjatev na izbrani presečni dan specificira tako, da nedvoumno navede točen znesek glavnice in točne zneske pogodbenih in zamudnih obresti, ki jih dolžnica dolguje upniku na izbrani presečni dan. Upnik je z vlogo z dne 28. 12. 2015 predlog za izvršbo popravil tako, da je terjatev na izbrani presečni datum 20. 6. 2015 specificiral tako, da je navedel glavnico z dne 15. 8. 2008 v znesku 97.997,07 EUR, pogodbene obresti od 15. 8. 2008 do 20. 6. 2015 v znesku 33.651,23 EUR, zamudne obresti od 15. 8. 2008 do 20. 6. 2015 v znesku 1.588,79 EUR, stroške od 15. 8. 2008 do 20. 6. 2015 v znesku 5.431,68 EUR, plačila od 15. 8. 2008 do 20. 6. 2015 v višini 15.194,54 EUR, tako da po seštevku vseh omenjenih postavk in odštetju plačil terjatev na dan 20. 6. 2015 znaša 123.474,23 EUR. Priložil je tudi obračun dolga na dan 20. 6. 2015. Po prejetju tako popravljenega predloga za izvršbo je sodišče prve stopnje 8. 1. 2016 izdalo sklep o izvršbi, s katerim je dovolilo predlagano izvršbo.

7. Dolžniki uveljavljajo, da upnik na podlagi notarskega zapisa SV 18/2009 ni izplačal nobenega kredita ter da iz notarskega zapisa ne izhaja, da naj bi upnik dolžnici že dal kredit oziroma da bi ga ta že prejela, temveč da ga bo dal oziroma da ga bo možno koristiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da določilo 4 (štiri) Hipotekarne kreditne pogodbe res določa, da se kreditodajalec zavezuje, da bo dal kreditojemalcu na razpolago dogovorjeni znesek kredita po podpisu te pogodbe in pod določenimi pogoji, vendar pa hkrati ugotavlja tudi, da je v določilu Prvič sporazuma o ustanovitvi hipoteke po 142. členu SPZ zapisano, da je med strankami sporazuma nesporno, da na temelju medsebojne predložene Hipotekarne kreditne pogodbe z dne 13. 1. 2009 obstoji terjatev upnika do dolžnice B. T. v znesku 110.000,00 EUR s pogodbeno obrestno mero v višini 5,303 % p.a., ki je vezana na 3-mesečni EURIBOR s pribitkom 2,25 % točk, v primeru zamude s plačilom obveznosti pa z zamudnimi obrestmi v višini 5 % p.a., ter ostalimi morebitnimi stroški in pripadki. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje so dolžniki notarski zapis SV 18/2009 podpisali, to pa je potrdila tudi dolžnica, ki je zaslišana na naroku 1. 6. 2016 izpovedala, da je kreditno pogodbo in notarski zapis SV 18/2009 podpisala. Glede na navedeno ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da upnikova terjatev na vračilo posojila ni nastala. Dolžniki so namreč s podpisom notarskega zapisa SV 18/2009 kot nesporno potrdili ugotovitev, da obstoji terjatev upnika do dolžnice T. B. v znesku 110.000,00 EUR s pripadki.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do navedb dolžnikov glede kreditnega razmerja in terjatve iz naslova kreditne pogodbe iz leta 2007. Sodišče prve stopnje je namreč na strani 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo, da ker je izvršba vložena na podlagi notarskega zapisa SV 18/2009 ter v zvezi z njim sklenjene kreditne pogodbe iz leta 2009, razpravljanje o obveznostih iz kreditne pogodbe iz leta 2007 ni pomembno. Glede na to, da se je sodišče prve stopnje seznanilo z navedbami dolžnikov o kreditni pogodbi iz leta 2007, vendar se do njih ni posebej opredeljevalo, ker je presodilo, da so za odločitev o ugovoru pravno nepomembne, s takšno presojo pa se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče, očitani kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ nista podani.

9. Glede pritožbenih navedb, da se sodišče v ničemer ni opredelilo do navedb dolžnice, da ji kredit po notarskem zapisu SV 18/2009 nikoli ni bil izplačan ter da je bil namenjen za poplačilo kredita po kreditni pogodbi z dne 22. 11. 2007, ter do navedbe, da je zaradi neizplačila zneska po hipotekarni kreditni pogodbi notarski zapis SV 18/2009 iz tega razloga ničen, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so ob ugotovitvi, da so dolžniki s podpisom notarskega zapisa SV 18/2009 potrdili, da obstoji terjatev upnika do dolžnice T. B. v znesku 110.000,00 EUR s pripadki, vse te navedbe pravno nepomembne in dolžniki z njimi ne morejo uspeti, tudi sicer pa je sodišče prve stopnje na strani 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo, da za odločanje o utemeljenosti ugovora ni pomembno, za kaj je bil denar porabljen in na katere račune se je stekel. Očitki o kršitvah postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ tako niso utemeljeni.

10. Kot je bilo pojasnjeno zgoraj, je bilo v določilu Prvič sporazuma o ustanovitvi hipoteke po 142. členu SPZ ugotovljeno, da obstoji terjatev upnika do dolžnice B. T. v znesku 110.000,00 EUR s pripadki. Glavnica, ki jo je upnik v popravljenem predlogu za izvršbo z dne 28. 12. 2015 navedel v znesku 97.997,07 EUR, je torej v okviru v notarskem zapisu SV 18/2009 ugotovljene terjatve.

11. Glede pogodbenih in zamudnih obresti je upnik v popravljenem predlogu za izvršbo z dne 28. 12. 2015 navedel, da pogodbene obresti od 15. 8. 2008 do 20. 6. 2015 znašajo 33.651,23 EUR, zamudne obresti od 15. 8. 2008 do 20. 6. 2015 pa 1.588,79 EUR. Ker je bil notarski zapis SV 18/2009 sklenjen 13. 1. 2009, upnik za čas pred sklenitvijo notarskega zapisa sploh nima izvršilnega naslova za pogodbene in zamudne obresti (2. točka prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 55. člena ZIZ). Prav tako utemeljeno opozarjajo, da upnik za čas po sklenitvi notarskega zapisa SV 18/2009 terjatve iz naslova pogodbenih in zamudnih obresti ni natančno opredelil tako, da bi bilo mogoče preizkusiti skladnost z izvršilnim naslovom. Izvršbo je mogoče dovoliti in opraviti le v obsegu, kot izhaja iz izvršilnega naslova, na obstoj in primernost izvršilnega naslova pa sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče lahko preizkusi usklajenost izterjevane terjatve s terjatvijo iz izvršilnega naslova le, če vsebina predloga tak preizkus omogoča. Upnik bi moral v popravljenem predlogu za izvršbo z dne 28. 12. 2015 terjatev natančno opredeliti tako, da bi bilo jasno, kakšen je znesek pogodbenih in zamudnih obresti za čas po sklenitvi notarskega zapisa SV 18/2009 z dne 13. 1. 2009 ter kako je posamezne obresti obračunal v skladu z izvršilnim naslovom. Le na tak način prikazana terjatev bi omogočila sodišču v okviru pooblastil opraviti preizkus predloga po uradni dolžnosti. Čeprav je upnik k popravljenemu predlogu za izvršbo priložil obračun dolga na dan 20. 6. 2015, takega preizkusa ni bilo mogoče napraviti, saj je bil obračun izdelan za čas od 30. 9. 2007 dalje, kar je pred sklenitvijo notarskega zapisa SV 18/2009. Ker specifikacija v popravljenem predlogu za izvršbo z dne 28. 12. 2015 zgolj s končnimi zneski in omenjeni obračun dolga nista zadostila zgoraj opisanim zahtevam, je ugovor dolžnikov glede pogodbenih obresti v znesku 33.651,23 EUR ter zamudnih obresti v znesku 1.588,79 EUR v celoti utemeljen.

12. Upnik je v popravljenem predlogu za izvršbo z dne 28. 12. 2015 navedel, da plačila znašajo 15.194,54 EUR. Ker je ugovor dolžnikov utemeljen tudi glede pogodbenih in zamudnih obresti (glede stroškov v višini 5.431,68 EUR je ugovoru ugodilo že sodišče prve stopnje), je treba plačila namesto na račun pogodbenih in zamudnih obresti upoštevati na račun glavnice in ugovoru dolžnikov ugoditi tudi v tem obsegu. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi dolžnikov delno ugodilo in sklep v delu, v katerem je bil njihov ugovor v preostalem delu zavrnjen, spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo še za znesek pogodbenih in zamudnih obresti v skupni višini 35.240,02 EUR ter za plačila v znesku 15.194,54 EUR, ter v tem delu sklep o izvršbi z dne 8. 1. 2016 razveljavilo in predlog za izvršbo v tem obsegu zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je sodišče prve stopnje 12. 10. 2016 izdalo sklep, s katerim je izvršbo delno ustavilo za posamezna plačila v skupnem znesku 32.777,06 EUR, ta sklep pa je tudi že postal pravnomočen. Glede na to, da je izvršba v tem obsegu ustavljena, dolžniki nimajo več pravnega interesa za vsebinsko odločanje o tem delu ugovora. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo tudi v tem obsegu in sklep v delu, v katerem je bil ugovor dolžnikov v preostalem delu zavrnjen, spremenilo tudi tako, da je ugovor glede terjatve v znesku 32.777,06 EUR zavrglo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Dolžniki v pritožbi trdijo, da je treba upoštevati njihove neprerekane navedbe, da je bilo v korist upnika v letu 2008 plačanih 18.477,84 EUR, ki pa jih upnik v specifikaciji terjatve in že prejetih plačil ni upošteval. Opozarjajo, da je upnik v odgovoru na ugovor v zvezi s plačili v skupnem znesku 33.672,38 EUR navedel, "da dolžnik sicer za takšne trditve ni predložil nobenih listin, a upnik ne prereka, da bi dolžniki izvršili ta plačila". Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bila plačila v znesku 15.194,54 EUR upoštevana že v popravljenem predlogu za izvršbo z dne 28. 12. 2015, glede preostalih 18.477,84 EUR pa je treba opozoriti, da so bila ta plačila izvedena že v letu 2008, kar je pred sklenitvijo notarskega zapisa SV 18/2009, ki je izvršilni naslov v tem izvršilnem postopku in iz katerega tudi izhaja nesporna ugotovitev obstoja terjatve v višini 110.000,00 EUR glavnice, zato jih dolžniki v tem ugovornem postopku ne morejo utemeljeno uveljavljati. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz točke II. odgovora na ugovor z dne 4. 3. 2016 izhaja, da upnik ni prerekal določenih plačil tekom trajanja pogodbenega razmerja, torej plačil, ki so bila izvršena po podpisu notarskega zapisa SV 18/2009, medtem ko so bila plačila v višini 18.477,84 EUR izvršena pred tem, v letu 2008. Vse v tej smeri podane pritožbene navedbe zato niso utemeljene.

15. Glede na vse pojasnjeno je bil v preostalem delu, to je glede terjatve v višini (97.997,07 EUR - 15.194,54 EUR - 32.777,06 EUR) 50.025,47 EUR, ugovor dolžnikov pravilno zavrnjen kot neutemeljen in se bo izvršba opravljala le v tem obsegu. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo dolžnikov v ostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem zavrnilnem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Glede stroškov ugovornega postopka je treba ugotoviti, da je bila s sklepom o izvršbi z dne 8. 1. 2016 dovoljena izvršba zaradi izterjave terjatve v višini 123.474,23 EUR. Sodišče prve stopnje je ugovoru ugodilo za znesek 5.431,68 EUR, pritožbeno sodišče pa še za 50.434,56 EUR. Glede na navedeno znesek 55.866,24 EUR, za katerega se dolžniki v ugovornem postopku uspeli, v razmerju do zneska, za katerega je bila izvršba dovoljena, predstavlja 45 % uspeh. Dolžniki so v repliki na odgovor na ugovor z dne 18. 3. 2016 priglasili 1400 točk za sestavo vloge, 2% materialnih stroškov, 280 točk za zastopanje več strank, sodno takso in 22% DDV. V vlogi z dne 24. 5. 2016 pa so priglasili 1400 točk za sestavo vloge, 2% materialnih stroškov, 280 točk za zastopanje več strank, sodno takso in 22 % DDV. Pri odločanju o stroških ugovornega postopka je treba upoštevati tudi to, da je sodišče prve stopnje o ugovoru dolžnikov odločilo že s sklepom z dne 10. 11. 2016, ki pa je bil po vloženi pritožbi dolžnikov s sklepom višjega sodišča z dne 8. 3. 2017 v izpodbijanem delu razveljavljen, zadeva v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa pridržana za končno odločbo. Dolžniki so v pritožbi z dne 18. 11. 2016 proti sklepu z dne 10. 11. 2016 priglasili 1400 točk za sestavo pritožbe, 2% materialnih stroškov, 280 točk za zastopanje več strank, sodno takso in 22% DDV. Glede na vrednost predmeta 123.474,23 EUR so za sestavo vlog z dne 18. 3. 2016 in z dne 24. 5. 2016 na podlagi 6. točke tar. št. 27 v zvezi s tar. št. 18 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) dolžniki upravičeni za vsako po 1400 točk. S pritožbo z dne 18. 11. 2016 so sklep z dne 10. 11. 2016 izpodbijali v delu, kolikor sodišče njihovemu ugovoru ni ugodilo, in sicer glede (123.474,23 EUR - 5.431,68 EUR) 118.042,55 EUR, kar je tudi vrednost predmeta in jim torej za sestavo pritožbe z dne 18. 11. 2016 pripada 1400 točk. Za zastopanje več strank se na podlagi tretjega odstavka 7. člena OT skupna vrednost storitve zviša za 10 odstotkov za vsako nadaljnjo stranko, kar pomeni, da se v konkretnem primeru vrednost vsake storitve, to je sestave vseh treh omenjenih vlog, zviša za 20 %, to je 1680 točk za vsako vlogo, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 2.313,36 EUR. Glede materialnih stroškov OT v tretjem odstavku 11. člena določa, da se izdatki lahko obračunajo v pavšalnem znesku v višini 2 odstotkov od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1.000 točk, pa še 1 odstotek od presežka nad 1.000 točk. Glede na to, da vrednost sestave posamezne vloge znaša 1680 točk, je upnik upravičen do izdatkov v višini (2 % od 1000 točk znaša 20 točk, 1 % od 680 točk pa 6,8 točk) 26,8 točk, kar je 12,30 EUR za posamezno vlogo (skupaj 36,90 EUR). Ob prištetju 22% DDV stroški dolžnikov v ugovornem postopku znašajo 2.867,31 EUR. Pritožbeno sodišče dolžnikom ni priznalo priglašenih stroškov sodne takse za vlogi z dne 18. 3. 2016 in 24. 5. 2016, saj za sestavo takšnih vlog plačilo sodne takse ni predpisano, priznalo pa jim je sodno takso za pritožbo z dne 18. 11. 2016 v višini 100,00 EUR (tar. št. 4031 v zvezi s tar. št. 4041 Zakona o sodnih taksah), tako da stroški dolžnikov v ugovornem postopku skupno znašajo 2.967,31 EUR. Glede na 45 % uspeh v ugovornem postopku jim je upnik dolžan povrniti stroške ugovornega postopka v znesku (45% od 2.967,31 EUR) 1.335,28 EUR (šesti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17. Upnik je v odgovoru na ugovor priglasil nagrado za sestavo odgovora na ugovor v višini 1.400 točk, 3% pavšal, 22% DDV ter sodno takso. Glede na vrednost predmeta 123.474,23 EUR upniku za sestavo odgovora na ugovor na podlagi 6. točke tar. št. 27 v zvezi s tar. št. 18 OT pripada 1400 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 642,60 EUR. Na podlagi tretjega odstavka 11. člena OT je glede na vrednost storitve 1400 točk upravičen do izdatkov v višini (2 % od 1000 točk znaša 20 točk, 1 % od 400 točk pa 4 točke) 24 točk, kar je 11,01 EUR. Ob prištetju 22% DDV stroški upnika v ugovornem postopku znašajo 797,41 EUR. Pritožbeno sodišče upniku ni priznalo priglašenega stroška sodne takse, saj za sestavo takšne vloge plačilo sodne takse ni predpisano. Upnik je v pritožbenem postopku zoper sklep z dne 10. 11. 2016 prav tako priglasil stroške, in sicer za odgovor na pritožbo, ki pa jih pritožbeno sodišče sedaj ni upoštevalo, saj so bili v drugem odstavku 2. točke izreka izpodbijanega sklepa v presežku priglašeni stroški upnika zavrnjeni, in je torej o njih že bilo odločeno. Ker je uspeh dolžnikov v ugovornem postopku 45%, je upnikov uspeh 55%. Glede na takšen uspeh je upnik upravičen do povračila stroškov ugovornega postopka v višini (55% od 797,41 EUR) 438,57 EUR (peti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

18. Ker je upnik dolžan dolžnikom povrniti 1.335,28 EUR stroškov postopka, dolžniki pa upniku 438,57 EUR stroškov ugovornega postopka, je pritožbeno sodišče te terjatvi medsebojno pobotalo in odločilo, da je upnik dolžan dolžnikom povrniti 896,71 EUR stroškov ugovornega postopka. Na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je pritožbi dolžnikov tudi v tem delu ugodilo in sklep v delu, v katerem jim je bilo naloženo plačilo upnikovih izvršilnih stroškov (prvi odstavek 2. točke izreka) spremenilo tako, da je upnik dolžan dolžnikom v roku 15 dni od vročitve tega sklepa povrniti njihove stroške ugovornega postopka v višini 896,71 EUR.

19. Dolžniki so v pritožbi priglasili nagrado za pritožbo v višini 1400 točk, materialne stroške v višini 2%, 280 točk za zastopanje več strank, sodno takso in 22 % DDV. Sklep so izpodbijali v delu, kolikor sodišče njihovemu ugovoru ni ugodilo, in sicer glede (123.474,23 EUR - 5.431,68 EUR) 118.042,55 EUR, kar je tudi vrednost predmeta v pritožbenem postopku. Glede na vrednost predmeta gre dolžnikom za sestavo pritožbe 1400 točk, za zastopanje več strank pa se vrednost storitve zviša za 20 % (tretji odstavek 7. člena OT), kar znaša 1680 točk. Materialni stroški dolžnikom pripadajo v višini (2 % od 1000 točk znaša 20 točk, 1 % od 680 točk pa 6,8 točke) 26,8 točk (tretji odstavek 11. člena OT), kar je 12,30 EUR. Ob prištetju 22 % DDV in sodne takse za pritožbo v znesku 100,00 EUR (tar. št. 4031 v zvezi s tar. št. 4041 Zakona o sodnih taksah) pritožbeni stroški dolžnikov znašajo 1.055,77 EUR. Glede na to, da je pritožbeno sodišče njihovi pritožbi delno ugodilo za terjatev v višini 50.434,56 EUR, njihov uspeh v pritožbenem postopku znaša 43%. Upoštevaje vse navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, da je upnik dolžan dolžnikom v roku 15 dni od vročitve tega sklepa povrniti njihove stroške pritožbe v višini (43% od 1.055,77 EUR) 453,98 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za plačilo (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

20. Pritožbeno sodišče upniku ni priznalo priglašenih stroškov odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato so bili ti stroški nepotrebni (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).