Jedro

V primerih, ko posameznik uveljavlja lastninsko pravico na delu posameznega dela stavbe, je potrebno, da sodni izvedenec že v sodnem postopku izdela elaborat za evidentiranje sprememb v katastru stavb. To velja tako za sodbo, s katero je ugotovljena lastninska pravica, kot tudi za sodbi, s katerima je ugotovljena izločitvena pravica ali je toženi stranki naložena izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Za vse te sodbe namreč velja, da so neposredna podlaga za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo po prvem odstavku 40. člena ZZK-1. Načelo materialnega procesnega vodstva velja ne glede na to, ali ima stranka kvalificiranega pooblaščenca. Pritožnica pa prezre nadaljnje stališče sodne prakse, da je ta okoliščina merilo sodnikovega dolžnega ravnanja, torej kako podrobna navodila mora dati stranki v okviru materialnega procesnega vodstva. Od kvalificiranega pooblaščenca se pričakuje poznavanje prava in večja skrbnost pri seznanitvi s sodno prakso, oblikovanju tožbenega predloga in dokazni pobudi. Poziv sodišča prve stopnje je bil izrecen in dovolj konkreten, da je pravni strokovnjak ob ustrezni skrbnosti iz njega lahko razbral, v čem je pomanjkljivost tožbenega predloga. Če iz kakršnegakoli razloga tožničina pooblaščenka poziva ni razumela, pa je zahtevana profesionalna skrbnost terjala, da na to okoliščino sodišče pravočasno opozori.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki in stranski intervenient sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala: 1) ugotovitev obstoja izločitvene pravice na delu nepremičnine ID znak X-393-3, ki je označena v elaboratu s številko 8, v izmeri 12,23 m2, in njen odpis od posameznega dela stavbe z ID znakom X-393-3 in pripis k stanovanju št. 1 z garažo v pritličju in nadstropju stavbe, ki je označeno z ID znakom X-393-1, tako da novo nastala izmera predstavlja 87,73 m2 ter 2) izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, ki bo omogočila vpis lastninske pravice na posameznem delu, ki je v elaboratu za vpis stavbe v kataster stavb označen s št. 8, ki se bo odpisal od posameznega dela X-393-3 in pripisal k X-393-1 (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 1.174,74 EUR, stranskemu intervenientu pa v znesku 960,75 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot bistveno navaja, da je sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva ni pravočasno in primerno pozvalo k dopolnitvi tožbe. V skladu z 8. členom Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) je treba zahtevi za uvedbo postopka evidentiranja sprememb v katastru stavb priložiti elaborat, ki ga tožbeni zahtevek ni vseboval, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožnico pozvati k popravi tožbe po 108. členu ZPP. Ker tega ni storilo, je odločalo o nedoločenem tožbenem zahtevku, posledično pa je nedoločna tudi izpodbijana sodba, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz poziva sodišča prve stopnje ni izhajala potreba po dopolnitvi dokaznih predlogov, temveč je bil poziv usmerjen v odpravo pomanjkljivosti tožbenega zahtevka, ki naj ne bi bil izvršljiv. Sodišče prve stopnje tako na naroku dne 30. 5. 2017 sploh ni imelo v mislih 8. člena ZEN, saj zaradi pomanjkljivega dokaznega postopka popravki zahtevka ne bi bili uspešni, medtem ko tožnica novih dokazov ni mogla več predlagati. Sodišče bi lahko odločilo o obstoju tožničine lastninske oziroma izločitvene pravice, saj je bil predmet zahtevka določen, način realizacije ugotovitvene sodbe pa je predmet nadaljnjih sodnih postopkov. Tožnica je v postopku podala zadostno trditveno podlago, zato bi sodišče izvedenca geodetske stroke lahko postavilo tudi po uradni dolžnosti. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica nima pravnega interesa za tožbo, ker je njena izločitvena pravica na delih stavb z ID znakoma X-393-1 in X-393-3 v razmerju do tožene stranke prenehala. Sodišče je tožnici neutemeljeno naložilo povrnitev stroškov stranskemu intervenientu, saj slednji ni z ničemer prispeval k razrešitvi spornega razmerja.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu, ki sta v odgovorih na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče zavrača v odgovoru na pritožbo izraženo stališče tožene stranke, da se je tožnica pritožbi odpovedala. Tudi če je tožnica med postopkom res napovedala, da se zoper odločitev sodišča prve stopnje ne bo pritožila, takšne izjave ni mogoče šteti za odpoved pritožbi. Pritožbi se namreč ni mogoče odpovedati vnaprej, poleg tega mora biti odpoved jasna in nedvoumna, čemur domnevne izjave tožnice ne zadostijo.1

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če so pomanjkljivosti sodbe takšne, da je ni mogoče preizkusiti; če torej sploh ni mogoče ugotoviti, ali je sodba pravilna ali nepravilna. Pritožnica takšnih formalnih pomanjkljivosti sodbe ne uspe prikazati, temveč se dejansko ne strinja s procesnim postopanjem sodišča in njegovo materialnopravno presojo. Slednja bosta podrobneje obravnavana v nadaljevanju.

7. Tožnica s tožbo zahteva ugotovitev izločitvene pravice na drvarnici v izmeri 12,23 m2, ki se nahaja desno od garaže v pritličju stavbe na naslovu D., ter izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo lahko vknjižila kot lastnica navedene drvarnice. V katastru stavb je sporna drvarnica vpisana kot del posameznega dela ID znak X-393-3. Tožnica je tožbeni zahtevek utemeljevala s pravili o priposestvovanju in pravili o pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v letu 1992 od tožene stranke kupila sporno drvarnico in da zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni zastaral. Tožbeni zahtevek je zavrnilo, ker ga tožnica kljub pozivu sodišča ni popravila na način, da bi bil zemljiškoknjižno izvedljiv in s tem izvršljiv.

9. V skladu z 8. členom ZEN, ki je uredil evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru in katastru stavb na podlagi sodne odločbe, mora biti sodni odločbi priložen elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru ali katastru stavb, ki ga med sodnim postopkom izdela sodni izvedenec geodetske stroke. To pomeni, da je v primerih, ko posameznik uveljavlja lastninsko pravico na delu posameznega dela stavbe, potrebno, da sodni izvedenec že v sodnem postopku izdela elaborat za evidentiranje sprememb v katastru stavb. To velja tako za sodbo, s katero je ugotovljena lastninska pravica, kot tudi za sodbi, s katerima je ugotovljena izločitvena pravica ali je toženi stranki naložena izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Za vse te sodbe namreč velja, da so neposredna podlaga za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo po prvem odstavku 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1).2 Da bi bil zahtevek sklepčen, mora posameznik zahtevati ugotovitev lastninske (izločitvene) pravice oziroma izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila glede tistega dela posameznega dela stavbe, ki je v priloženem (ali med postopkom izdelanem) elaboratu za evidentiranje sprememb v katastru stavb označen z rezervirano ID številko dela stavbe. Takšno stališče je enotno sprejeto v sodni praksi3 in mu tudi tožnica v pritožbi obrazloženo ne nasprotuje.

10. V povzetih pravnih izhodiščih je že vsebovan odgovor na pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi postavljenemu tožbenemu zahtevku, realizacijo sodne odločbe pa prepustiti nadaljnjim sodnim in upravnim postopkom. Sodna odločba, s katero je odločeno o lastninski (izločitveni) pravici na delu posameznega dela stavbe, se namreč izvrši tako, da geodetska uprava evidentira novo nastale dele stavb v skladu s sodbi priloženim elaboratom, nato pa zemljiškoknjižno sodišče izvede vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi (3. in 5. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1). Za vodenje upravnega postopka po pravnomočnosti sodbe ni podlage, saj se evidentiranje sprememb v katastru stavb v zvezi s sodno odločbo lahko izvede le na podlagi sodbi priloženega elaborata. Prav tako ni podlage za vodenje izvršilnega postopka, saj ugotovitvena sodba po svoji naravi ni izvršljiva, medtem kot dolžnost podati zemljiškoknjižno dovolilo, velja za izpolnjeno s pravnomočnostjo odločbe, s katero je naložena (prvi odstavek 238. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju-ZIZ).

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je v primeru, ko tožeča stranka tožbenega zahtevka ne oblikuje na zgoraj opredeljeni način ter mu ne priloži (ali predlaga izdelave) elaborata, tožba nepopolna. V sodni praksi namreč prevladuje stališče, da gre v tem primeru za nesklepčen tožbeni zahtevek.4 Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, da zaradi nepravilno oblikovanega tožbenega predloga tožbe ni zavrglo, temveč je tožbeni zahtevek vsebinsko obravnavalo. Tožbeni zahtevek je namreč določen, saj je prostor, na katerem tožnica uveljavlja lastninsko pravico, določljiv, ni pa sklepčen, saj ta prostor pravno ni samostojna stvar, zaradi česar zahtevek ni katastrsko in zemljiškoknjižno izvedljiv.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje izvedenca geodetske stroke postaviti po uradni dolžnosti. Izdelan elaborat je pogoj za sklepčnost in izvršljivost tožbenega zahtevka, s katerim se uveljavlja lastninska pravica na delu nepremičnine, postavitev sklepčnega zahtevka pa je dolžnost tožeče stranke.

13. Bistvo pritožbenih navedb predstavlja očitek sodišču prve stopnje, da je nesklepčnost in s tem zavrnitev tožbenega zahtevka posledica prepoznega, pomanjkljivega in nepravilnega materialnega procesnega vodstva.

14. Materialno procesno vodstvo je opredeljeno v 285. členu ZPP. Kljub temu da je zahtevana aktivnost sodišča v njem omejena na dejstva in dokaze, je v sodni praksi uveljavljeno stališče, da lahko sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva poda tudi pobudo za spremembo stvarnega (tožbenega) predloga. Kje je meja, do katere sežeta dolžnost in upravičenje sodišča, je odvisno od okoliščin posameznega primera, izhodišča za to presojo pa so naslednja: 1) oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka je stvar tožeče stranke; 2) sodišče lahko v okviru razjasnjevalne dolžnosti daje le pobude za spremembo stvarnih predlogov, ki ostajajo v okviru tožbenega zahtevka (cilja pravde); 3) sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva ne sme podajati konkretnega opozorila na popravo zahtevka; 4) sodišče ne sme oblikovati tožbenega zahtevka namesto tožeče stranke, prav tako ne sme zbuditi videza pristranskosti ali se celo pretvoriti v odvetnika stranke.5

15. Poziv sodišča prve stopnje, dan na naroku dne 30. 5. 2017, vsebuje izrecno opozorilo, da je tožbeni zahtevek neizvršljiv, ker se tožeča stranka na njegovi podlagi ne bo mogla vknjižiti v zemljiško knjigo. Hkrati iz njega izhaja jasno opozorilo na obstoj sodne prakse v zvezi z oblikovanjem tožbenega zahtevka v primerljivih primerih. Sodišče prve stopnje je kljub nasprotovanju tožene stranke in stranskega intervenienta tožnici odobrilo rok 8 dni za popravo zahtevka. V tem roku je imela tožnica možnost preučiti poziv sodišča in se seznaniti z obsežno (zgoraj citirano) sodno prakso, ki je vse od leta 2012 enotna. Če poziva sodišča ni razumela, je imela možnost v istem roku prositi za dodatna pojasnila in predlagati podaljšanje roka za popravo tožbenega predloga. V nasprotju s tem je zahtevek oblikovala na praktično identičen način, katerega sodišče enkrat že ni dopustilo, pri čemer je spremembo pojasnila z vpisom posameznih delov stavbe v zemljiško knjigo, čeprav so bili ti z istimi identifikacijskimi znaki vpisani že pri predhodni (nedopuščeni) spremembi. Tudi potem ko sodišče prve stopnje takšne spremembe tožbe ponovno ni dovolilo in se je odpovedala pritožbi zoper ta sklep, tožnica ni reagirala s preoblikovanjem tožbenega zahtevka ali predlogom sodišču, da poziv dodatno obrazloži. 16. Tožnica pomanjkljivost materialnega procesnega vodstva utemeljuje z dejstvom, da je sodišče ni pozvalo k dopolnitvi dokaznih predlogov z izvedencem geodetske stroke, ki ga tožnica na naroku dne 30. 5. 2017 tudi sicer naj ne bi mogla podati, ker je bila prekludirana.

17. Pritožbeno sodišče najprej zavrača očitke, da sodišče prve stopnje ob pozivu dne 30. 5. 2017 ni imelo v mislih 8. člena ZEN in v zvezi z njim oblikovane sodne prakse. Iz poziva sodišča namreč izhaja nasprotno, tožnica pa tudi ne pojasni, čemu je sodišče potem materialno procesno vodstvo sploh opravilo. Tožnica v pritožbi izrecno ne trdi, da iz poziva sodišča prve stopnje ni mogla ugotoviti, v čem je pomanjkljivost njenega tožbenega predloga, še manj trdi, da se v odobrenem roku ni mogla seznaniti z 8. členom ZEN in v zvezi z njim oblikovano sodno prakso. Če bi to storila, pa bi se seznanila tako s pravilnim načinom oblikovanja tožbenega zahtevka kot tudi s potrebo po izvedbi dokaza z izvedencem. Dejstvo, da sodišče prve stopnje tožnice ni izrecno pozvalo k podaji predloga za postavitev izvedenca geodetske stroke, zato ne more biti odločilno. Takšen poziv bi bil potreben šele, če bi tožnica ustrezno oblikovala tožbeni zahtevek, vendar ga ne bi podprla s potrebnim dokazom. Dodatni poziv sodišča bi bil na mestu tudi, če bi tožnica predlagala izvedbo dokaza z izvedencem, hkrati pa ne bi pravilno oblikovala tožbenega zahtevka ali vsaj napovedala spremembe tožbe v skladu z ugotovitvami izvedenca. Ob tem, ko je tožnica na poziv sodišča prve stopnje reagirala povsem zgrešeno in na način, ki ga sodišče enkrat že ni dopustilo, pasivna pa je ostala tudi, ko je sodišče ponovno ravnalo enako in se je morala zavedati, da bo odločalo o tožbenem zahtevku, ki ga šteje za neustreznega, pa nadaljnja aktivnost sodišča ni bila potrebna. Še več. S takšno aktivnostjo bi sodišče dopustne meje materialnega procesnega vodstva prekoračilo, s čimer bi kršilo razpravno načelo in vzbujalo videz pristranskosti. Nepomembni so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje nesklepčnost zahtevka zaznalo po izvedenem dokaznem postopku. Zapoznela izvedba materialnega procesnega vodstva bi od sodišča zahtevala, da dokazni predlog za postavitev izvedenca geodeta šteje za pravočasnega (četrti odstavek 286. člena ZPP), nikakor pa ne pomeni, da bi moralo sodišče ugoditi nesklepčnemu tožbenemu zahtevku.

18. Nobenega dvoma ni, da načelo materialnega procesnega vodstva velja ne glede na to, ali ima stranka kvalificiranega pooblaščenca. Pritožnica pa prezre nadaljnje stališče sodne prakse, da je ta okoliščina merilo sodnikovega dolžnega ravnanja, torej kako podrobna navodila mora dati stranki v okviru materialnega procesnega vodstva. Od kvalificiranega pooblaščenca se pričakuje poznavanje prava in večja skrbnost pri seznanitvi s sodno prakso, oblikovanju tožbenega predloga in dokazni pobudi.6 Poziv sodišča prve stopnje je bil izrecen in dovolj konkreten, da je pravni strokovnjak ob ustrezni skrbnosti iz njega lahko razbral, v čem je pomanjkljivost tožbenega predloga. Če iz kakršnegakoli razloga tožničina pooblaščenka poziva ni razumela, pa je zahtevana profesionalna skrbnost terjala, da na to okoliščino sodišče pravočasno opozori.

19. Sodišče prve stopnje je s pozivom in sprejeto odločitvijo sledilo jasni zakonski določbi in utrjenemu stališču sodne prakse, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je odločalo formalistično in da je zgolj zaradi tehnične izvedbe sodbe poseglo v ustavno varovano pravico do zasebne lastnine. Ker je bila tožnica pravočasno in ustrezno opozorjena na pomanjkljivosti tožbenega zahtevka, pa so neutemeljeni tudi njeni očitki, da izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja.

20. Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da nesklepčnost tožbenega zahtevka in zavrnilna sodba nista posledici opustitve dolžnega materialnega procesnega vodstva, temveč rezultat tožničinih procesnih postopanj, katerih posledice mora nositi sama.

21. Ker je tožbeni zahtevek neutemeljen že iz zgoraj navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče do podrednega razloga za zavrnitev zahtevka (neobstoj pravnega interesa za tožbo) in do pritožbenih navedb v zvezi z njim ne opredeljuje. Zaradi nadaljnjega urejanja lastninskih razmerij glede sporne drvarnice in ostalih delov stavbe D. pa dodaja sledeče. Iz dejanske podlage sodbe izhaja, da sta pravdni stranki glede sporne drvarnice sklenili prodajno pogodbo ter da je tožnica plačala kupnino in drvarnico prevzela v posest, medtem ko tožena stranka do začetka stečajnega postopka ni izdala zemljiškoknjižnega dovolila z overjenim podpisom. V takšni situaciji je imela tožnica do tožene stranke terjatev za izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki se je z začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko iz nedenarne spremenila v denarno po pravilih iz 253. člena ZFPPIPP. Tožnica nedenarnega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila torej nima več, zato je odločitev o njegovi zavrnitvi v vsakem primeru pravilna.7 Glede ugotovitvenega dela sodbe pa pritožbeno sodišče opozarja na (prevladujoče) stališče sodne prakse, da lastnik z izgubo izločitvene pravice ne izgubi hkrati svoje lastninske pravice. Sprejeta odločitev zato ni ovira, da tožnica zatrjevano lastninsko pravico na podlagi pravil o priposestvovanju uveljavi po splošnih procesnopravnih in materialnopravnih pravilih.8

22. Pritožnica neutemeljeno graja stroškovno odločitev. Stranski intervenient v pravdnem postopku varuje svoj pravni interes in je v primeru uspeha stranke, ki se ji je pridružil, upravičen do povrnitve pravdnih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnica intervenientu ni oporekala pravice do udeležbe v postopku na strani tožene stranke, prav tako ni nasprotovala sklepu o dopustitvi stranske intervencije. Stranski intervenient je imel zato pravico sodelovati v postopku in se udeleževati narokov, posledično pa je upravičen tudi do povrnitve stroškov, ki so mu v zvezi s tem nastali.

23. Pritožbene navedbe torej niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

24. Po prvem odstavku 165. člena ZPP v primerih, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker pretežni del navedb v odgovorih na pritožbo predstavlja polemiziranje z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki niso bile razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka in zato niso predmet presoje pritožbenega sodišča, stroški njune vložitve niso potrebni stroški pritožbenega postopka, zato jih tožena stranka in stranski intervenient nosita sama (155. člen ZPP).

1 Primerjaj J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 219 in 220. 2 Glede izločitvene pravice primerjaj 2. točko prvega odstavka v zvezi s tretjim in četrtim odstavkom 309. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). 3 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 328/2010 z dne 17. 2. 2011, II Ips 774/2009 z dne 28. 11. 2011, II Dor 333/2015 z dne 11. 2. 2016, Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1406/2012 z dne 30. 5. 2012, II Cp 3165/2013 z dne 11. 6. 2014, II Cp 1633/2014 z dne 5. 11. 2014, II Cp 130/2016 z dne 20. 4. 2016, II Cp 1065/2016 z dne 24. 8. 2016, II Cp 837/2017 z dne 18. 10. 2017, Višjega sodišča v Kopru Cp 92/2012 z dne 20. 3. 2012 in Višjega sodišča v Mariboru I Cp 385/2012 z dne 12. 6. 2012. 4 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 774/2009 z dne 28. 11. 2011, II Dor 333/2015 z dne 11. 2. 2016, II Ips 181/2016 z dne 1. 2. 2018 ter Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1633/2014 z dne 5. 11. 2014, II Cp 130/2016 z dne 20. 4. 2016 in II Cp 1065/2016 z dne 24. 8. 2016. 5 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 172/2016 z dne 22. 9. 2016, II Ips 1213/2008 z dne 4. 10. 2012, II Ips 141/2010 z dne 7. 11. 2013 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1934/2014 z dne 17. 9. 2014 in II Cp 1065/2016 z dne 24. 8. 2016. 6 Betetto, N. v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2006, str. 593 in odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 328/2015 z dne 19. 5. 2016 in II Ips 33/2014 z dne 8. 10. 2015. 7 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 128/2014 z dne 22. 4. 2016 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 475/2017 z dne 4. 4. 2018 in I Cpg 1175/2016 z dne 16. 5. 2017. 8 Primerjaj pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, občna seja, z dne 14. 12. 1995 ter odločbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 162/2015 z dne 25. 7. 2017 in Višjega sodišča v Ljubljani III Cpg 28/2000 z dne 4. 4. 2000 in I Cpg 958/2016 z dne 13. 9. 2016.