Jedro

Po izdaji nove odločbe je tožena stranka predlagala, da sodišče tožbo zavrže, ker naj tožnica ne bi več imela pravnega interesa, medtem ko je tožnica predlagala ustavitev postopka, vztrajala pa je le pri plačilu stroškov postopka. Ker tožena stranka ni privolila v umik tožbe, temveč je vztrajala pri predlogu, da sodišče tožbo zavrže, je sodišče prve stopnje s sklepom tožbo zavrglo, po načelu krivde pa je plačilo stroškov pravilno naložilo toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo z dne 19. 9. 2014 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 248,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

Zoper II. točko izreka je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zaradi neobstoja pravne koristi tožnice, za odpravo izpodbijanih odločb in za ugotovitev, da nima lastnosti zavarovanca v obdobjih razvidnih iz napadene odločbe, tožbo zavrglo. Povrnitev stroškov postopka pa je z istim sklepom v plačilo naložilo toženi stranki. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo temeljnega kriterija za povračilo stroškov, to pa je uspeh v pravdi. Odločitev je oprlo na določbo 156. člena ZPP kar pomeni, da je izključno upoštevalo kriterij krivde za nastanek stroškov. Tožena stranka meni, da v obravnavani zadevi ni podano takšno dejansko in procesno stanje, da bi bilo potrebno o priglašenih stroških postopka odločati na temelju 156. člena ZPP. V zvezi s tem se sklicuje na komentar k 156. členu ZPP (Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga (151. - 305. člen) avtorji Lojze Ude in drugi, GV Založba, 2006, stran 40 - 44). Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je kriterij uspeha v pravdi, medtem, ko je kriterij krivde zgolj korektiv temeljnega pravila. Ker je sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo zavrglo, bi po mnenju tožene stranke odločitev o stroških postopka moralo opreti na določbo 154. člena ZPP, torej na uspeh v pravdi. Sodišče je tožbo zavrglo, saj je bilo sporno razmerje po vložitvi tožbe med strankama razrešeno in tako tožnica več ne izkazuje pravnega interesa za nadaljevanje postopka in si tudi svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Zavrženje tožbe s strani sodišča pa posledično pomeni, da je tožnica v tem sporu izgubila. Ker je odločilen končni uspeh strank, ni pomembno, ali je bila tožba ob vložitvi utemeljena ali ne. Tako izhaja tudi iz komentarja k 154. členu ZPP. Tožena stranka nadalje meni, da ni utemeljen očitek sodišča prve stopnje, da s tem, ko ni privolila v umik tožbe, je zlorabila procesne pravice z namenom, da bi se izognila povračilu stroškov postopka. Tožena stranka je namreč tožnici na podlagi določb Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1A, Ur. l. RS, št. 97/2014) izdala odločbo št. ... z dne 29. 1. 2015, s katero je (med drugim) odpravila odločbi št. ... z dne 7. 4. 2014 in št. ... z dne 21. 8. 2014, ki ju je tožnica izpodbijala v tem socialnem sporu. S tem je odpadla podlaga za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb. Tako je bil predlog tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 5. 2. 2015, naj sodišče tožbo zavrže, popolnoma utemeljen. Tak predlog je tožena stranka podala še preden je tožnica predlagala ustavitev postopka. Tožena stranka je odločbo z dne 29. 1. 2015 izdala, ker jo je k temu zavezal zakon. S tem so tudi toženi stranki nastali stroški in zato tožena stranka ne bi smela nositi še tožničinih stroškov postopka. Gre za javna sredstva in je zato tudi v teh primerih potrebno ravnati skrbno in ekonomično. Novo odločbo z dne 29. 1. 2015 bi tožena stranka izdala tudi, če tožnica ne bi vložila tožbe, saj jo je k temu zavezoval ZMEPIZ-1A. Tako tožena stranka meni, da tožničina tožba ni potrebna, posledično pa tudi priglašenih stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih za pravdo. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da sklep v izpodbijanem delu (II. točka izreka) spremeni tako, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

V sporni zadevi je tožnica vložila tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 21. 8. 2014, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 7. 4. 2014. Zavrnjena pa je bila tudi zahteva za povrnitev stroškov postopka. S prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 7. 4. 2014 pa je bilo odločeno, da ima tožnica lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti na podlagi 1. točke 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) od 8. 4. 2009 do 31. 12. 2012 za 40 ur na teden. Na podlagi prvega odstavka 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami) pa ima lastnost zavarovanca od 1. 1. 2013 dalje za 20 ur na teden.

Že po vloženi tožbi je tožena stranka izdala novo odločbo št. ... z dne 29. 1. 2015, s katero je odpravila prej omenjeni odločbi. Podlaga za izdajo omenjenih odločb je bila novela Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1A, Ur. l. RS, št. 97/2014), s katero je bil uveden nov 115.a člen, ki določa pogoje, pod katerimi zavarovanje ni obvezno ter 115.b člen, ki toženi stranki nalaga odpravo prej izdanih odločb. Po izdaji nove odločbe je tožena stranka predlagala, da sodišče tožbo zavrže, ker tožnica naj ne bi več imela pravnega interesa, medtem, ko je tožnica predlagala ustavitev postopka, vztrajala pa je le pri plačilu stroškov postopka. Ker tožena stranka ni privolila v umik tožbe, temveč je vztrajala pri predlogu, da sodišče tožbo zavrže, je sodišče prve stopnje s sklepom tožbo zavrglo, po načelu krivde pa je plačilo stroškov naložilo toženi stranki.

V 156. členu ZPP je določeno, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno plačilo stroškov postopka v plačilo naložilo toženi stranki. Tožena stranka je namreč izdala nezakoniti odločbi, ki ju je kasneje sama odpravila, pri čemer pa ni odločilno, da je bila dolžna prej izdane odločbe odpraviti na podlagi določb ZMEPIZ-1A. Tožnica je tožbo umaknila na podlagi 188. člena ZPP, kar pomeni, da bi bila v primeru, če bi tožena stranka soglašala z umikom, tudi upravičena do povračila stroškov postopka po določbi prvega odstavka 158. člena ZPP. Ker pa tožena stranka ni dala soglasja, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP zavrglo, saj od izdaje nove odločbe dalje tožnica več ne izkazuje pravne koristi za vodenje socialnega spora. Taka odločitev pa ne pomeni, da toženi stranki ni potrebno povrniti nastalih stroškov, ki so nastali tožnici z vložitvijo tožbe. Tožba je bila namreč potrebna, kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, razen tega je tožnica tožbo umaknila takoj po izpolnitvi zahtevka, torej potem, ko je tožena stranka izdala novo odločbo. Že sodišče prve stopnje s tem v zvezi pravilno opozarja na sodno prakso, kot je razvidna tudi iz strokovne literature(1), zato pritožbeno sodišče omenjeno ne ponavlja znova. Soglasje k umiku je predvideno zaradi varstva tožene stranke, ki s tem doseže, da sodišče vsebinsko odloči o zadevi. V sporni zadevi pa odrek tega soglasja ni bil namenjen vsebinski odločitvi v samem sporu, temveč je bil namen tožene stranke, da sodišče tožbo zavrže zaradi pomanjkanja pravnega interesa in da posledično tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka. Pritožbeno sodišče je v zadevah, ki so se nanašale na negativno uskladitev pokojnin po določbah ZUJF že zavzelo stališče, da v primeru, ko pride do zavrženja tožbe po določbi 274. člena ZPP, tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka(2) , vendar pa gre med omenjenimi zadevami in pa predmetno zadevo za bistveno razliko, kajti v nasprotju s predmetno zadevo, kjer je tožnica tožbo umaknila, pa v sporih glede znižanja pokojnin po določbah ZUJF, do umika tožbe ni prišlo. Kot to poudarja že sodišče prve stopnje v primeru, če tožena stranka izpolni zahtevek šele v teku postopka, torej po nastopu litispendence, ga s tem pripozna, tožeča stranka pa mora v tem primeru tožbo umakniti, ko izve, da je zahtevek izpolnjen. Šele v tem primeru je upravičena do plačila stroškov postopka. Dejstvo, da se je toženec najprej upiral umiku tožbe, nima nobenega pomena za odločbo sodišča o pravdnih stroških, ki so nastali zaradi umika tožbe(3). V sporni zadevi tako ne glede na to, da je sodišče izdalo sklep o zavrženju tožbe, je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka, ki so ji nastali z vložitvijo tožbe, saj je tožena stranka šele tekom postopka izpolnila tožbeni zahtevek, tožeča stranka pa tožbo pravočasno umaknila.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

(1) Ude L. idr.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2010, str. 40-44. (2) Npr. Psp 607/2014, Psp 16/2015, itd..

(3) Juhant J. idr.: Pravdni postopek, ČZ, Uradni list SRS, 1974, str. 182.