Jedro

Med obdavčljive transakcije je po zakonu izrecno vključen tudi prenos lastninske pravice zaradi priznanja lastninske oziroma solastninske pravice kot posledica povečanja vrednosti nepremične, v skladu z zakonom, ki ureja stvarnopravna razmerja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožniku od davčne osnove 200 000 EUR odmeril in naložil v plačilo davek na promet nepremičnin v znesku 4 000 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bila davčnemu organu predložena napoved za odmero davka na promet nepremičnin v zvezi s sklenitvijo sporazuma o vlaganjih v nepremičnino in določitvi solastnega deleža po 48. členu Stvarnopravnega zakonika, ki so ga sklenili tožnik in A.A. (mož in žena) kot prva pogodbenika ter B.B. in C.C. (mož in žena, ter hkrati hčerka in zet prvih pogodbenikov) kot druga pogodbenika. V napovedi je navedeno, da gre za povečanje vrednosti, kot skupna pogodbena cena nepremičnin, ki so predmet pravnega posla, pa je navedena vrednost 200 000 EUR. Iz določb sporazuma sledi, da prva pogodbenika priznavata drugima dvema v smislu 48. člena SPZ na podlagi njunih vlaganj solastninsko pravico na nepremičnini, katere lastnik je prvi pogodbenik – tožeča stranka. Gre za vlaganja v hišo na naslovu …, opisana v 3. členu notarskega zapisa. Vsa ta vlaganja se priznavajo hčerki in zetu, tožnik pa dovoljuje, da se pri njemu lastni nepremičnini (parc. št. 975 – dvorišče in stavbišče) vknjiži solastninska pravica za druga pogodbenika, za vsakega do 1/4. Na tej podlagi (napovedi in sporazuma) davčni organ ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini, ki podleže plačilu davka na promet nepremičnin v skladu s 1. in 3. členom Zakona o davku na promet nepremičnin (Uradni list RS, št. 117/06 – v nadaljevanju: ZDPN-2). Po 4. alinei 3. člena se namreč za prenos nepremičnine šteje tudi prenos lastninske pravice zaradi priznanja lastninske pravice kot posledica povečanja vrednosti nepremičnine, v skladu z zakonom, ki ureja stvarnopravna razmerja. Skladno s 5. členom je zavezanec za davek prodajalec nepremičnine. Vrednost nepremičnine, ki se prenaša, izhaja iz pogodbe in je preko 200 000 EUR. Davčna obveznost nastane takrat, ko je sklenjena pogodba. Na podlagi predloženih dokazil je tako tožnik zavezanec za plačilo davka na promet nepremičnin od davčne osnove 200 000 EUR po stopnji 2%, določeni v 7. členu ZDPN, v znesku (4000 EUR), ki izhaja iz izreka odločbe. Davčni organ še navaja, da je iz pogodbe sicer razvidno, da so stranke med seboj v sorodstvenem razmerju, ni pa nikjer navedeno, da bi šlo v konkretnem primeru za darilno pogodbo.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje ter navaja, da je prvostopni organ predloženi sporazum utemeljeno opredelil kot odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini iz 3. člena ZDPN-2. Kot izhaja iz sporazuma, je tožnik drugima dvema pogodbenikoma priznal solastninsko pravico na nepremičnini. Iz sporazuma je razvidno tudi, da jo je priznal na podlagi njunih vlaganj (v denarju in v delu), in sicer v vrednosti 200 000 EUR. Iz zakona (ZDPN-2) pa dovolj jasno sledi, da se za prenos nepremičnine oziroma za odplačni prenos lastninske pravice šteje tudi prenos lastninske pravice kot posledice povečanja vrednosti nepremičnine, v skladu z zakonom, ki ureja stvarnopravna razmerja. Prodajno ceno tako smiselno predstavljata vloženo delo in denar, zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da gre po sklenjenem sporazumu za neodplačen prenos lastninske pravice.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi uveljavlja kršitev določb procesnega in materialnega prava, medtem ko dejansko stanje, po navedbah v tožbi, ni sporno. Druga pogodbenika sta vlagala v nepremičnino tožnika kot prvega pogodbenika. Višino vložka pogodbeniki ocenijo na preko 200 000 EUR, kar je polovica vrednosti celotne nepremičnine. Zato tožnik drugima dvema pogodbenikoma prizna solastninsko pravico na podlagi 48. člena SPZ, skupaj do 1/2. Prav tako ni sporno, da gre za promet z nepremičnino. Pač pa po mnenju tožnika ne gre za odplačni pravni posel. Tožnik ni dobil plačila v nobeni obliki niti v nobeni od tistih, ki so primeroma naštete v 8. členu ZDPN-2. Vlaganja v nepremičnino ni mogoče enačiti s kupnino. Druga pogodbenika sta vlagala in na račun tega vlaganja jima tožnik prizna solastninsko pravico. Vlagala sta za sebe, tožnik nima od tega ničesar. Povečanje vrednosti nepremičnine sta dobila (povrnjeno) s sklenjenim pravnim poslom. Ker ni odplačnosti, pravni posel ne more biti podvržen davku. Takšna pogodba je zato lahko podvržena kvečjemu plačilu davka na dediščine in darila. V primeru prvega dednega reda se davek na darilo ne plača. Če po zakonu ni tako, je nekaj narobe z davčnim predpisom in ga je treba ustrezno razložiti. Tožnik nima iz sklenjene pogodbe nobene koristi, ravnal je v korist hčerke in zeta. Povrhu vsega pa je oškodovan še za 4000 EUR, kolikor znaša odmerjeni davek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Davek na promet nepremičnin je tako po OECD klasifikaciji kot po naših predpisih premoženjski davek. Obdavčuje premoženje, ki nastaja skozi promet, to je preko prodaje in drugih sorodnih oblik, ki na koncu rezultirajo, kot bi bila opravljena prodaja. Znan je po širokem davčnem predmetu in po stimulativni davčni stopnji. Oprostitve so skromne.(1) V konkretnem primeru gre tudi po presoji sodišča, enako kot ugotavlja davčni organ v izpodbijani odločbi, za situacijo, ki podleže obdavčitvi z navedenim davkom. Pravilne so tudi določbe ZDPN-2, s katerimi utemeljujeta svojo odločitev oba davčna organa.

Iz 3. člena ZDPN-2 namreč sledi, da je promet nepremičnin po tem zakonu in torej tisti promet, ki podleže obdavčitvi, vsak odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini. Še posebej pa je določeno, da se za prenos nepremičnin po citirani določbi med drugim šteje tudi prenos lastninske pravice zaradi priznanja lastninske oziroma solastninske pravice kot posledice povečanja vrednosti nepremičnine, v skladu z zakonom, ki ureja stvarnopravna razmerja (4. alinea 3. člena). Med obdavčljive transakcije je torej po ZDPN-2 izrecno vključena tudi situacija, kakršna je predmet obdavčitve v konkretnem primeru, in ki v pogledu dejanskih ugotovitev med strankama niti ni sporna. Podatki spisov namreč potrjujejo ugotovitev davčnih organov v izpodbijani odločbi, da sta vlagatelja v nepremičnino v zameno za vložena sredstva pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, in sicer vsak do ¼ idealnega deleža. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, zoper katero sodišče nima pomislekov, pa tudi tožnik, kot rečeno tega ne izpodbija, je po presoji sodišča davčni organ pravilno odločil, ko je štel, da je bil v konkretnem primeru opravljen odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini, ki je obdavčen. Pri tem ni pomembno, za kakšen namen je tožnik sredstva vlagateljev porabil, ampak je pomembno le, da sta v zameno za vložena sredstva vlagatelja postala solastnika vsak do ¼ idealnega deleža nepremičnine, na kateri je tožnik v zemljiški knjigi vknjižen kot lastnik. Sama označba pogodbe (sporazum o vlaganjih v nepremičnino in določitvi solastniškega deleža) nima nikakršnega pravnega učinka na ugotovljeno dejansko stanje, ki izhaja iz vsebine pogodbe, zato trditev tožnika, da v navedenem primeru ne gre za odplačni prenos lastninske pravice, ampak le za vložek vlagateljev, ki se je materializiral v obliki solastnine, ne more vplivati na odločitev v tem upravnem sporu. Enako je odločilo Vrhovno sodišče RS v zadevi z opr. št. U 734/94, in to dne 24. 1. 1996, ko je še veljal ZDPN in s tem zgolj na podlagi zakonske zahteve, da gre za „odplačen prenos lastninske pravice“, brez izrecne opredelitve posla, kot jo vsebuje sedanja zakonska ureditev, to je zgoraj citirana 4. alinea tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2. Ker je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba zakonita, je tožbo na podlagi določb prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker dejanske okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.

Op. št. 1: Bojan Škof, Obdavčitev prometa nepremičnin po novem, Davčni inštitut, Maribor 2007