Jedro

Za zaključek o pravno-relevantnem vznemirjanju (so)lastninske pravice ne zadostuje zgolj dejstvo, da je eden od solastnikov brez soglasja drugega posegel v solastno stvar (nepremičnino), ampak da mora tožeči solastnik v takem primeru ustrezno (jasno) zatrjevati in dokazati, da je zaradi očitanih posegov drugega solastnika konkretno oviran (vznemirjan) pri izvrševanju svoje solastninske pravice ali da je ta zato kakorkoli zmanjšana (dejansko okrnjena).

Okoliščina, da je sodnica ves čas skrbela za ustrezen tek postopka in v tem smislu preprečevala, da pravdne stranke svojih procesnih pravic niso zlorabljale ali jih prekoračevale (oziroma da je skrbela, da je postopek tekoče tekel in da ni izgubil svoje niti), pomeni zgolj, da je ravnala tako, kot od nje zahteva zakon (glej npr. 298. člen ZPP). Pravdne stranke pa so dolžne na drugi strani takšno procesno vodenje in v zvezi z njim podane zahteve sodnika upoštevati ter ga pri tem ne ovirati (onemogočati).

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se sodba potrdi.

II. Toženca sama nosita svoje stroške odgovora na pritožbo.

III. Pritožbi zoper sklep z dne 9. 10. 2018 se delno ugoditi in se ta spremeni tako, da se znesek 500,00 EUR nadomesti z zneskom 100,00 EUR. V preostalem se pritožba zavrne, sklep z dne 9. 10. 2018 pa v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 1. 10. 2018: - dovolilo objektivno spremembo tožbe (točka I izreka), - odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje glede 1. točke tožbenega zahtevka (točka II izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek, v skladu s katerim naj bi se drugo toženi B. B. zavezal, da bo na južnem zidu hiše v Ljubljani, vzpostavil prejšnje stanje, ki ga je samovoljno in protipravno, tudi ob grožnjah svojega prijatelja in sodelavca, prvo toženega A. A., začel spreminjati na dan 25. 8. 2007, tako, da bo namesto sedanjih dvojnih vrat postavil prejšnji dve okni, odstranil s strehe garaže vse predmete, ki jih je namestil nanjo, in te strehe ne bo več uporabljal za teraso ali za druge namene, vse v roku enega meseca po razglasitvi sodbe (točka III izreka), - odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi v roku 15-ih dni povrniti pravdne stroške v višini 1.318,36 EUR, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka, določenega za prostovoljno izpolnitev obveznosti, dalje (točka IV izreka).

2. S sklepom z dne 9. 10. 2018 je sodišče prve stopnje tožnika zaradi motenja reda in miru na naroku za glavno obravnavo dne 11. 10. 2017 kaznovalo z denarno kaznijo v višini 500,00 EUR.

3. Zoper obe odločbi se pritožuje tožnik.

4. Zoper sodbo se pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Poudarja, da drugo tožena stranka krivo izpoveduje, saj sta toženca tista, s katerima ni mogoče doseči dogovora, kar naj bi dokazovalo dejstvo, da je za razliko od njiju sam dal soglasje za izvedbo postopka mediacije. Izpostavlja razloge, s katerimi naj bi sodišče zavrnilo njegov zahtevek. S takšnim tolmačenjem pravil o solastnini sodišče, ki ni upoštevalo 67. člena SPZ, legalizira samovoljna dejanja drugo tožene stranke, ki brez soglasij drugih dveh solastnikov spreminja izgled in rabo solastne nepremičnine. V pritožbi navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, ki jih brez svoje krivde ni mogel navesti do sedaj, saj naj bi okoliščine in ozadje zadeve segale več desetletij v preteklost. Omenja, kako naj bi drugo toženi ravnal v nasprotju z željami (navodili) njegove pokojne mame, ki naj bi jo 30. 8. 1996 na stopnicah njene hiše lasal, kot tudi s katerimi besedami naj bi ju oba z mamo v njuni hiši dne 30. 8. 1998 vznemirjal. To naj bi izkazovalo, kako grozeče in nevarno se toženca resnično vedeta in ravnata. Šlo naj bi za odločilna dejstva in dokaze, ki naj bi odsevali nevarne predstave drugo toženca, ki je svoje grožnje jasno izrazil. O naravi obeh tožencev je jasno izpovedal tudi oče drugo toženca (pritožba navaja, kaj naj bi slednji kmalu po svojem prihodu k njim dejal). Poudarja, da je svoj tožbeni zahtevek izključno zvišal zaradi novega verbalnega in sovražnega govora. Toženca naj bi direktno teptala njegovo osebnost in integriteto. Opozarja na protislovja v izjavah tožencev in se sklicuje na vsebino kazenske ovadbe PP Ljubljana z dne 2. 5. 2009. Glede na to, da si toženca želita, da naj bo v njegovi tožbi postavljen zvišani prvotožbeni zahtevek zoper njiju, se tudi sam strinja, saj ni toliko pomembno, katero sodišče odloča. Poudarja, da vztraja pri svojih ugovorih zoper prepis zvočnega snemanja naroka in se pritožuje zoper nezakonito, pristransko in krivično nagovarjanje drugo toženca s strani sodnice, da slednji nima nič s prvotoženčevim napadom zoper tožnika dne 1. 5. 2009 (kar v nadaljevanju podrobneje opisuje).

5. Toženca sta v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

6. Zoper sklep z dne 9. 10. 2018 se tožnik pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov, prav tako pa tudi zaradi sodničinega kršenja ustavno varovane človekove pravice do izjavljanja v postopku in do uveljavljanja procesnega položaja, zaradi njenega kršenja človekovih pravic iz 23. člena v povezavi z 22. členom Ustave RS, zaradi njenega kršenja načela materialnopravnega vodstva glavne obravnave oziroma načel in pravil vodstva glavne obravnave ter nezakonitega, pristranskega in krivičnega vodenja. Poudarja, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, saj na naroku ni prav z ničemer motil reda in miru. Z ničemer ni oviral poteka postopka, prav tako ni zlorabljal svojih pravic. Sodnica je bila tista, ki od samega začetka in poteka postopka zlorablja svoje pravice oziroma ovira in moti njegov potek. Iz njegove pritožbene obrazložitve naj bi bilo jasno razvidno, da se ne drugo tožena stranka niti sodnica ne zavedata, da SPZ določa pravila za sožitje solastnikov. Sodnica ni izpolnila svojih dolžnosti iz 285. člena ZPP, v zvezi s katerim pritožnik pojasnjuje, kaj pomeni materialno-procesno vodstvo.

7. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sklep z dne 9. 10. 2018 pa je delno utemeljena.

V zvezi s pritožbo zoper sodbo:1

8. Sodišče prve stopnje je glede tožnikovega negatornega (to je pod točko 2 postavljenega tožbenega) zahtevka ob sklicevanju na ustrezno sodno prakso2 pravilno pojasnilo, da za ugoditev takšnemu zahtevku (opredeljenemu v 99. členu SPZ3) oziroma za zaključek o pravno-relevantnem vznemirjanju ne zadostuje zgolj dejstvo, da je (kot naj bi to v konkretnem primeru storila tožena stranka) eden od solastnikov brez soglasja drugega posegel v solastno stvar (nepremičnino), ampak da mora tožeči solastnik v takem primeru ustrezno (jasno) zatrjevati in dokazati, da je zaradi očitanih posegov drugega solastnika konkretno oviran (vznemirjan) pri izvrševanju svoje solastninske pravice ali da je ta zato kakorkoli zmanjšana (dejansko okrnjena).

9. Kot je pravilno ugotovilo (in to tudi prepričljivo obrazložilo) prej omenjeno sodišče, tožnik teh okoliščin niti ni ustrezno zatrjeval. Tako je v točkah 25 - 30 obrazložitve izpodbijane sodbe izpostavilo, da slednji kljub pozivu sodišča ni podal natančnejših dejstev (pojasnil), v čem naj bi bil zaradi zamenjave oken z balkonskimi vrati, uporabe terase s strani drugo toženca ter namestitve kovinskih nosilcev (na terasi/strehi garaže), pri uporabi solastne nepremičnine sam prikrajšan, oziroma da ni izkazal, da naj bi očitano drugo toženčevo ravnanje predstavljalo kakršnokoli dejansko oviro za izvrševanje njegove (tožnikove) solastninske pravice. Tega tožnik ne uspe pojasniti niti v obravnavani pritožbi, prav tako ustrezno (konkretizirano) ne oporeka utemeljenosti s strani sodišča prve stopnje izpostavljenega naziranja. Zgolj s sklicevanjem na pravila iz 67. člena SPZ (ki urejajo vprašanje upravljanje s solastno stvarjo) in neutemeljenim očitkom, da sodišče prve stopnje teh določil ni upoštevalo,4 pa ne vzbudi nobenih pomislekov v ustreznost v izpodbijani sodbi podanih zaključkov. Na drugi strani pa njegovo obsežno pritožbeno opisovanje dogajanj(a), ki naj bi bilo podlaga njegovemu odškodninskemu zahtevku, o katerem prvo stopenjsko sodišče ni odločalo (saj se je v tem delu izreklo za nepristojno), za presojo pravilnosti odločitve o negatornem (tožbenem) zahtevku ni relevantno. Relevantnost oziroma utemeljenost teh trditev5 bo v prihodnosti presojalo tisto sodišče, ki bo vsebinsko odločalo o odškodninskem zahtevku.

10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP6). Toženca sama krijeta svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o tožnikovi pritožbi zoper sodbo (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

V zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 9. 10. 2018:

11. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o denarnem kaznovanju tožnika utemeljilo na določbah prvega odstavka 304. in 11. člena ZPP ter ugotovitvi, da slednji na naroku dne 11. 10. 2017 ni upošteval procesnih navodil in da je kljub večkratnemu opozorilu sodnice oviral delo sodišča, prav tako da ni spoštoval sodišča, saj je prekinjal besede sodnice. Ker je z neupoštevanjem procesnih navodil sodnice oteževal tekoče delo sodišča, naj bi tožnik zlorabil pravice po 11. členu ZPP (glej 4. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Tožnik vsemu temu oporeka, a zapisnik o glavni obravnavi z dne 11. 10. 2017 potrjuje, da je kljub opozorilom sodnice slednjo prekinjal in da ni upošteval njenih navodil (pozivov), s čimer je njeno delo (vodenje postopka) evidentno oteževal. Upoštevaje, da je bil zaradi tega oviranja njenega dela (vodenja postopka) oziroma neupoštevanja njenih opozoril izpolnjen procesni dejanski stan, predviden v prvem odstavku 304. člena ZPP, je sodničina odločitev o izreku denarne kazni (ob smiselni uporabi 109. in v skladu z 11. členom ZPP) utemeljena. Pritožnikovo pojasnjevanje, da naj bi bila sodnica tista, ki naj bi od samega začetka ovirala in njemu kršila (ustavno) varovane postopkovne pravice, je v veliki meri presplošno, tudi sicer pa neizkazano. Okoliščina, da je sodnica ves čas skrbela za ustrezen tek postopka in v tem smislu preprečevala, da pravdne stranke svojih procesnih pravic niso zlorabljale ali jih prekoračevale7 (oziroma da je skrbela, da je postopek tekoče tekel in da ni izgubil svoje niti), pomeni zgolj, da je ravnala tako, kot od nje zahteva zakon (glej npr. 298. člen ZPP). Pravdne stranke pa so dolžne na drugi strani takšno procesno vodenje in v zvezi z njim podane zahteve sodnika upoštevati ter ga pri tem ne ovirati (onemogočati).

12. Čeprav tožnik sami višini prisojene kazni izrecno ne oporeka, pa je presoja le-te, kot nekaj, kar predstavlja »manj«, vsebovana že v pritožbenem izpodbijanju utemeljenosti njenega izreka. Bistvena zahteva pri odmeri višine denarne kazni8 je v tem, da odraža težo kršitve, zaradi katere je bila izrečena.9 Kot je bilo predhodno ugotovljeno, vsebina zapisnika o glavni obravnavani z dne 11. 10. 2017 potrjuje zaključke sodišča prve stopnje o tožnikovem prekinjanju in oviranju njegovega dela. Vendar pa ob upoštevanju tudi višine denarne kazni izrečene v podobnih primerih10 vsebina tožnikovega postopanja (teža kršitve) izreka tako visoke denarne kazni (500,00 EUR) po mnenju tega sodišča ne upravičuje. Zato je bilo potrebno pritožbi delno ugoditi in sklep z dne 9. 10. 2018 spremeniti tako, da se izrečena kazen zniža na znesek 100,00 EUR (3. točka 365. člena ZPP). Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo, omenjeni sklep pa v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člen ZPP).

1 Tožnik v uvodu pritožbe navaja, da sodbo izpodbija v celoti, sklep (in sicer da se objektivna sprememba tožbe dovoli in da Okrajno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje glede prve točke tožbenega zahtevka) pa da »obravnava« smiselno, kot naj bi to izhajalo iz ustreznih točk njegove obrazložitve. Iz vsebine 5. točke obrazložitve njegove pritožbe z dne 28. 11. 2018 (v kateri med drugim navaja, da se glede na to, da si toženca želita, da je v njegovi tožbi zoper njiju postavljen zvišani, pod točko 1 postavljeni, tožbeni zahtevek, tudi sam strinja, češ da ni pomembno, katero sodišče odloča) pa je razvidno, da se z odločitvijo v tem delu strinja. 2 Glej npr. sodbo tukajšnjega sodišča I Cp 2872/2014 z dne 17. 12. 2014. 3 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami. 4 Glej 31. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je svoje naziranje/razloge obravnavalo v razmerju do pravil iz 67. člena SPZ. 5 Vključno z ugovori zoper prepis zvočnega posnetka naroka. 6 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami 7 Kar velja tudi za fazo zasliševanja. Tožnik v tem oziru izpostavlja, da se drugo toženi B. B. ob svojem zaslišanju ni hotel izjasniti glede njegovega vprašanja, če se zaveda, kaj je sožitje in solastništvo. V zvezi s tem velja opozoriti, da pravdne stranke ni moč siliti v odgovor in da je naloga sodnika kakršno koli siljenje preprečiti. 8 Ki lahko upoštevaje tretji odstavek 11. člena ZPP znaša do 1.300,00 EUR. 9 Glej odločbo tega sodišča I Cp 3378/2013 z dne 11. 6. 2014. 10 Glej VSL odločbo I Cp 3378/2013 z dne 11. 6. 2014 in VDSS sklep Pdp 611/2012 z dne 13. 6. 2013.