Jedro

Ker prosilčeve izjave niso skladne in verjetne ter nasprotujejo ugotovljenim (oziroma znanim) splošnim informacijam in specifičnim informacijam, povezanim z njegovim primerom, je tožena stranka pravilno zavrnila njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zavrnilo tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7. 3. 2012, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca in subsidiarne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke in se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge v odločbi tožene stranke. Tožnikove izjave niso skladne in tudi niso verjetne ter nasprotujejo specifičnim informacijam iz izvorne države. Zavrne tožbene ugovore o nasprotju v posameznih poročilih o izvorni državi, ker so premalo konkretizirani in obrazloži, zakaj ni razpisalo glavne obravnave.

3. Zoper citirano sodbo je tožnik vložil pritožbo zaradi kršitve materialnega prava, kršitev določb postopka in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. UNHCR je v svojem poročilu območje Ghazni označil za območje, kjer vlada splošno nasilje. V drugi zadevi (I U 42/2012) je upravno sodišče na podlagi informacij iz izvorne države ugotovilo dejansko stanje popolnoma drugače. Opozarja na določbo 68. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) in poudarja, da v Afganistanu nima (več) nikogar od družinskih članov in da že 10 let ne živi več v Afganistanu. Sodišče prve stopnje bi moralo razpisati glavno obravnavo, saj je bilo dejansko stanje nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter odpravi odločbo tožene stranke in ji zadevo vrne v ponovni postopek oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožniku prizna status begunca oziroma subsidiarno zaščito.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz dejanskega stanja zadeve, ki ga je ugotovila tožena stranka, sodišče prve stopnje pa ga je povzelo v izpodbijani sodbi, izhaja, da je tožnik državljan Islamske republike Afganistan, po narodnosti Hazar, muslimanske (šiitske) veroizpovedi; da ni (bil) član nobene politične stranke ali organizacije; da je Afganistan po lastni izjavi zapustil zaradi napada talibanov na njihovo hišo (leta 2002), v katerem so bili ubiti njegova starša in dva brata; da so bili dve sestri, še en brat in on v trenutku raketiranja hiše pri stricu in so napad preživeli. Nihče od teh več ne živi v Afganistanu. Razlog za napad talibanov je bila očetova odločitev, da se ne bo bojeval proti Američanom.

7. Kot razloge za priznanje statusa begunca oziroma subsidiarne oblike zaščite je tožnik uveljavljal strah pred preganjanjem (in/ali maščevanjem) s strani talibanov zaradi hazarske narodnosti in šiitske vere, oziroma strah, da bi se moral (prisilno) priključiti talibanom.

8. V obravnavanem primeru je tožena stranka v upravnem postopku zaradi popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi 22. člena ZMZ pridobila 25 informacij o izvorni državi, ki so bile posredovane v mnenje tožnikovima pooblaščencema, ki sta v odgovor poslala določene odlomke in spletne naslove drugih informacij o tožnikovi izvorni državi. Tožena stranka je v obsežnem ugotovitvenem postopku, ki ga je korektno povzela v svoji odločbi, natančno preučila pridobljene informacije, se do njih opredelila in jih podrobno analizirala v povezavi s tožnikovimi izjavami. Opredelila se je tudi do informacij, ki jih je predložil tožnik, in pojasnila, zakaj jih ne more upoštevati. Zaključki tožene stranke v izpodbijani odločbi so tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilni in sodišče prve stopnje se je, glede na izčrpnost ugotovitvenega postopka in natančnost izpodbijane odločbe, na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 pravilno in utemeljeno sklicevalo na njeno obrazložitev, pravilno pa je zavrnilo tudi pravno pomembne tožbene ugovore in predloge.

9. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja (ki je bilo tudi po presoji Vrhovnega sodišča ugotovljeno do te mere, da je na njegovi podlagi mogoče sprejeti odločitev) je po mnenju Vrhovnega sodišča pravilen zaključek tožene stranke in sodišča prve stopnje, da tožnikove izjave niso skladne in verjetne ter nasprotujejo ugotovljenim (oziroma znanim) splošnim informacijam in specifičnim informacijam, povezanim z njegovim primerom.

10. Neutemeljeno je sklicevanje v pritožbi na sodbo upravnega sodišča v zadevi I U 42/2012, v kateri naj bi sodišče (v devetnajstem odstavku sodbe) dejansko stanje (na podlagi informacij iz izvorne države) ugotovilo popolnoma drugače. Vrhovno sodišče poudarja, da v devetnajstem odstavku navedene sodbe upravnega sodišča ne gre za ugotovitve dejanskega stanja sodišča, temveč za navedbe prosilca. Odločitev upravnega sodišča v navedeni zadevi pa ne temelji na teh prosilčevih navedbah, ki se nanašajo na razmere v provinci Ghazni.

11. Tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje sta se izrecno opredelila do informacij o stanju v provinci Ghazni. Ob upoštevanju pridobljenih splošnih in specifičnih informacij sta navedla, da se je varnostna situacija v tej provinci od leta 2009 res poslabševala, vendar pa je precej raznolika in odvisna od narodnostne sestave v posameznih okrajih. V okraju Jaghuri (od koder prihaja tožnik) prebivajo izključno Hazari (tožnik je hazarske narodnosti). Situacija je zato tam stabilna. Tam naj tudi ne bi bilo Talibanov, obstajajo pa tudi varne cestne povezave do Jaghurija. S temi ugotovitvami tožene stranke, ki jih potrjujejo podatki v upravnem spisu, Vrhovno sodišče zavrača pritožbeni ugovor glede splošnih razmer v provinci Ghazni.

12. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo tudi do tožnikovega predloga za opravo glavne obravnave. Da v tem primeru glavne obravnave glede na določbe 59. člena ZUS-1 na sodišču prve stopnje ni bilo treba opraviti, se strinja tudi Vrhovno sodišče. V upravnem postopku je tožena stranka dovolj natančno in podrobno ugotovila dejansko stanje in se opredelila do vseh pravno pomembnih okoliščin, tožnik pa v tožbi (kjer je kot dokaz predlagal samo svoje zaslišanje) ni pojasnil, kako bi njegovo zaslišanje lahko vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja oziroma na drugačno odločitev.

13. Ker tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca (drugi odstavek 2. člena v povezavi s 26. členom ZMZ) oziroma mu ni mogoče priznati subsidiarne oblike zaščite (tretji odstavek 2. člena v povezavi z 28. členom ZMZ), je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).