Jedro

Izjava, da ima tožena stranka poravnane vse obveznosti iz delovnega razmerja, ki jo je tožnik podal pod prisilo, saj mu v nasprotnem primeru tožena stranka ne bi vrnila dokumentov, ni veljavna. Tožnik je kljub tej (neveljavni) izjavi upravičen do vtoževanih zneskov iz naslova plače/nadomestila plače in regresa za letni dopust.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati plače v skupnem neto znesku 1.833,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnih iz I. točke izreka ter da je dolžna iz naslova regresa za letni dopust za leto 2008 plačati znesek 157,50 EUR, na ta znesek obračunati in plačati akontacijo dohodnine in tožniku nakazati znesek 157,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. 2008 dalje do plačila v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati stroške postopka v znesku 508,86 EUR na račun Delovnega sodišča v Celju, tožniku pa je dolžna plačati 175,14 EUR stroškov postopka, vse v roku 15 dni po prejemu sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo (III. in IV. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka brez navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da tožniku ni dolžna ničesar, razen regresa za letni dopust za leto 2009. Navedbe tožnika so izmišljene in nedokazane, izjava M.Z. je izmišljena. Le ta ni bil nikoli njihov delavec, tako da ni mogel biti udeležen pri razdolžitvi tožnika. Tožnik 29. 7. 2009 res ni prejel nikakršnega denarja, saj mu je bila plača za mesec april izplačana 18. 5. 2011, za mesec maj pa 18. 6. 2009, kot je navedeno na blagajniških izdatkih. Za mesec junij in julij tožniku plača ne more biti izplačana, saj ni delal in je imel neplačano odsotnost z dela. Tožnika nihče ni prisilil v podpis izjave o poravnanih obveznostih. Iz vseh priloženih dokazov je razvidno, da je tožnik prejel vse plače in regres za leto 2008, zato je njegov zahtevek neutemeljen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 1296/2010 z dne 17. 2. 2011 pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tč. II. in III.) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek v smeri ugotavljanja dejstev, ki se nanašajo na izjavo z dne 29. 7. 2009 in nato zahtevku v celoti ugodilo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, po dopolnitvi dokaznega postopka je bilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni izplačala plače od aprila do julija 2009 ter dela regresa za letni dopust za leto 2008. Ugotovilo je, da se tožnik z izjavo z dne 29. 7. 2009 ni odpovedal terjatvam, ki jih vtožuje. Zato je zahtevku v celoti ugodilo.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da iz vseh predloženih dokazov izhaja, da je tožnik prejel vse plače in regres za leto 2008. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, s katero se pritožbeno sodišče strinja, temelji na izpovedi tožnika in pisni izjavi priče M.Z. Iz njunih izpovedi izhaja, da je tožnik izjavo, da ima tožena stranka do njega poravnane vse obveznosti iz delovnega razmerja, in da se odpoveduje morebitni naknadno terjani odškodnini, podpisal dne 29. 7. 2009, ko mu je prenehala pogodba o zaposlitvi za določen čas. Pogoj, da je ob prenehanju prejel vse listine, je bila podpisana izjava. Sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedi priče E.S., da tožnika ni silila v podpis izjave z dne 29. 7. 2009 in da so bili blagajniški izdatki podpisani na datum, naveden v listinah.

Izjava volje mora biti svobodna in resna (2.odstavek 28. člena Obligacijskega zakonika, OZ; Ur. list RS, št.83/2001 in naslednji). Tožnik je uveljavljal napako volje in sicer naj bi ga tožena stranka prisilila, da je podpisal izjavo, sicer ne bi dobil dokumentov (diplome, delovnega dovoljenja). Izpoved priče E.S., ki je izpovedala, da tožnika ni silila v podpis izjave in da 29. 7. 2009 tožnik ni podpisal blagajniških izdatkov, je v nasprotju z navedbami v odgovoru na tožbo, da je tožnik odšel domov 29. 5. 2009 in se vrnil šele 29. 7. 2009. Tožnik naj bi po navedbah tožene stranke podpisal prejem plače za mesec maj 18. 6. 2009, ko tožnika pri toženi stranki ni bilo. Sam pritožnik pa navaja, da tožniku plača za junij in julij ne gre, ker ni delal. Glede na navedeno se pokaže, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki ni sledilo izpovedi priče E.S., pravilna.

Po določbi 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena zakona. Tožnik je bil v delovnem razmerju pri tožencu do 29. 7. 2009, zato mu je le ta dolžan plačati plačo oziroma nadomestilo plače za ves čas trajanja delovnega razmerja. Pritožbena navedba, da je imel tožnik v mesecu juniju in juliju 2009 neplačano odsotnost z dela, je pritožbena novota in je pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati.

Po določbi 131. člena ZDR je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Ob pravilnem zaključku sodišča prve stopnje, da se tožnik z izjavo ni odpovedal terjatvam, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati še sorazmerni del neplačanega regresa za leto 2008. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).