Jedro

Po ustaljeni sodni praksi se z izrednim pravnim sredstvom iz 183. člena ZPIZ-2 sicer lahko odpravijo tudi napake v postopku upokojitve, ki izvirajo iz neupoštevanja določenih prejemkov v pokojninsko osnovo, vendar le v 10-ih letih od vročitve odločbe o priznani pravici, kar pa v konkretnem primeru ni izpolnjeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: "Tožbeni zahtevek na odpravo sklepa št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 15. 1. 2019 in odločbe št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 8. 4. 2019, vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno upravno odločanje in povračilo stroškov postopka, se zavrne."

II. Tožnica nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo v izreku te sodbe citirani sklep in odločbo, zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje (I. tč. izreka) ter ga zavezalo, da tožnici v 15 dneh povrne 666,54 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. tč. izreka).

2. Sodbo izpodbija toženi zavod zaradi bistvenih kršitev postopka in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve zahtevka oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Izpodbijana sodba nima dejanske ne pravne podlage. S pravnomočno odločbo z dne 13. 11. 2006 je tožnici priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 162.311,39 SIT od 27. 11. 2006 dalje. Pravnomočni sta tudi zavrnilni odločbi z dne 19. 10. 2016 in 12. 5. 2016 o zahtevi za revizijo podatkov o plačah za obveznice po odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-239/14-10, Up 1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 (odločba ustavnega sodišča), izdani ob uporabi 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju1 (ZPIZ-2).

Tožnica je 26. 10. 2018 ponovno vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem plač, izplačanih v obliki obveznic. Ni zahtevala razveljavitve ali spremembe odločbe z dne 19. 10. 2016, temveč po vsebini odločbe z dne 13. 11. 2006. S sklepom z dne 15. 1. 2019 je zahteva zavržena, ker zaradi poteka 10. letnega roka v odločbo o priznani starostni pokojnini iz leta 2006 več ni mogoče poseči. Tudi sicer z modificiranim zahtevkom nista izpodbijani odločbi z dne 12. 5. 2016 in 19. 10. 2016, temveč je bilo na naroku dne 3. 9. 2019 predlagano, da se odločbi iz leta 2016 odpravi v ponovljenem upravnem odločanju, čeprav tovrstne zahteve v predsodnem upravnem postopku sploh ni bilo.

Opozarja na 63. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih2 (ZDSS-1), po katerem je obseg sodne presoje opredeljen s predmetom predsodnega postopka. Ker odločba z dne 8. 4. 2019 ne vsebuje neprave obnove odločbe z dne 19. 10. 2016, je s sodbo presežen okvir upravnega odločanja, odreditev, da se v predsodnem postopku odloča o stvari, za katero v predsodnem postopku ni bilo zahteve, pa pomeni kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP. Na podlagi odločbe ustavnega sodišča uveljavljana revizija podatkov in ponovna odmera pokojnine z upoštevanjem obveznic v pokojninsko osnovo je bila leta 2016 pravnomočno zavrnjena brez sodnega varstva. Ponovna zahteva z dne 26. 10. 2018 je vsebinsko enaka zahtevi iz leta 2015, vendar je vložena po izteku 60 dnevnega roka, s potekom katerega je ugasnila pravica za revizijo podatkov zaradi odmere višje pokojnine. Sklicuje se na sodno prakso v zadevah Psp 231/2017, Psp 256/2017, Psp 204/2017, Psp 141/2019 itd. Ker je 9. 12. 2016 potekel tudi 10 letni rok iz 183. člena ZPIZ-2, ni več dopustno vsebinsko odločanje o razveljavitvi ali spremembi odločbe z dne 13. 11. 2006. 3. Tožnica v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe, tožencu očita spregled odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002, dejstvo da ZPIZ-1 ni omogočal ponovne odmere pokojnin v nepravi obnovi postopka, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP, je potrebno pritrditi pritožbi toženca, da je prvostopenjsko sodišče na ugotovljena odločilna dejstva zmotno uporabilo materialno pravo. V postopku sicer ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, podana pa je zatrjevana kršitev iz 1. odst. 339. člena ZPP zaradi neuporabe relevantnih določb ZDSS-1, ki ima za posledico nezakonitost izpodbijane sodbe.

6. V sodno socialnih sporih se v skladu z 19. členom ZDSS-1 uporabljajo določbe ZPP, v kolikor ZDSS-1 ne določa drugače. Po 58. členu ZDSS-1 se v tovrstnih sporih zagotavlja sodno varstvo pravic proti odločitvam nosilcev javnih pooblastil in je v skladu s 63. členom ZDSS-1 spor dopusten, če je stranka zaradi dokončnega posamičnega upravnega akta prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih. Obseg sodno socialnega spora je opredeljen s predmetom predsodnega upravnega odločanja, kot pravilno poudarja tožena stranka. V okoliščinah konkretnega primera torej s presojo zakonitosti upravnih aktov o zavrženju zahteve za nepravo obnovo postopka zaradi poteka 10 letnega materialno prekluzivnega roka od pravnomočno priznane pokojninske dajatve, ne pa obnove postopka, končanega z odločbama z dne 19. 10. 2016 in z dne 12. 5. 2016. 7. V zadevi gre namreč za izpodbojno tožbo zoper upravna akta o zavrženju dne 26. 10. 2018 zahtevane ponovne odmere starostne pokojnine, ker v pokojninsko osnovo leta 2006 niso bile vštete plače, izplačane 1990 in 1991 v obliki obveznic. Izpodbijani prvostopenjski sklep o zavrženju, potrjen z drugostopenjsko odločbo je izdan na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku3 (ZUP) saj je bila v isti upravni stvari s pravnomočno zavrnilno odločbo že zaključena neprava obnova, sprožena na temelju odločbe ustavnega sodišča iz leta 2015, in ker je potekel 10 letni rok iz 183. člena ZPIZ-2 za vsebinsko odločanje.

8. Iz listinske dokumentacije v upravnem spisu nedvoumno izhaja, da je bila z odločbo z dne 13. 11. 2006, vročeno dne 8. 12. 2006, tožnici priznana pravica do starostne pokojnine od 27. 11. 2006 dalje. Na podlagi odločbe ustavnega sodišča št. U-I-239/2014-10, Up-1169/2012-26 z dne 26. 3. 2015 je kot uživalka pokojnine sicer uveljavljala revizijo podatkov o plačah iz naslova obveznic za notranji odkup pri A. in ponovno odmero pokojnine, vendar je bila zahteva z odločbama z dne 19. 10 2016 in 12. 5. 2016 zavrnjena z utemeljitvijo, da ni sodelovala pri lastninskem preoblikovanju, ker o tem ni podatkov v centralni evidenci. Proti zavrnilni upravni odločitvi tožnica ni uveljavljala sodnega varstva.

9. V konkretnem primeru tako zanesljivo ni podlage za odpravo izpodbijanih upravnih aktov in vrnitev v ponovno upravno odločanje zaradi razveljavitve oz. spremembe odločb z dne 19. 10. 2016 in 12. 5. 2016 po 183. členu ZPIZ-2 in ponovno odmero pokojnine ob upoštevanju plač, izplačanih v obliki obveznic leta 1990 in 1991. Dne 26. 10. 2018 vložena zahteva uveljavlja spremembo oz. razveljavitev odločbe z dne 13. 11. 2006 o odmeri starostne pokojnine, s tožbenim zahtevkom pa je predlagana odprava sklepa z dne 25. 1. 2019 ter odločbe z dne 8. 4. 2019. Čeprav je tožnica na pripravljalnem naroku z dne 3. 9. 2019 (list. 19‑20) predlagala, da toženec ob uporabi 183. člena ZPIZ-2 v ponovljenem predsodnem postopku razveljavi odločbi z dne 19. 10. 2016 in z dne 12. 5. 2016, predlog sam po sebi ne pogojuje drugačnih upravnih odločitev od izpodbijanih. Sicer pa za napotek sodišča v nvedeni smeri ni procesne predpostavke, saj tovrstne zahteve ni bilo v predsodnem postopku in o njej zato ni bilo, niti ni moglo biti odločano. Neprava obnova postopka na podlagi odločbe ustavnega sodišča je pravnomočno zaključena, dne 26. 10. 2018 vložena zahteva za ponovno odmero starostne pokojnine, priznane z odločbo z dne 13. 11. 2006 pa zakonito zavržena zaradi poteka 10 letnega materialno prekluzivnega roka.

10. V obravnavani zadevi po presoji pritožbenega sodišča ni podan dejanski stan iz 183. člena ZPIZ-2. Po navedeni določbi ZPIZ-2 lahko pristojna enota zavoda spremeni ali razveljavi dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali v korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda (1. odstavek) v 10-ih letih od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic (2. odstavek). Po ustaljeni sodni praksi se z izrednim pravnim sredstvom iz 183. člena ZPIZ-2 sicer lahko odpravijo tudi napake v postopku upokojitve, ki izvirajo iz neupoštevanja določenih prejemkov v pokojninsko osnovo, vendar le v 10-ih letih od vročitve odločbe o priznani pravici, kar pa v konkretnem primeru ni izpolnjeno.

11. Ob predhodno navedenem materialno pravnem izhodišču ter dejstvu, da je bila odmerna odločba o starostni pokojnini z dne 13. 11. 2006 tožnici vročena 8. 12. 2006, je 10 letni materialni prekluzivni rok za nepravo obnovo postopka potekel 8. 12. 2016. Dne 26. 10. 2018 vložena zahteva je prepozna, kar je edino odločilno za presojo izpodbijanih posamičnih upravnih aktov, s katerima je zahteva za ponovno odmero pokojnine pravilno in zakonito zavržena.

12. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in na temelju 358. člena ZPP ob ugotovljenem dejanskem stanju ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijano sodbo spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Torej tožbeni zahtevek na odpravo odločbe z dne 8. 4. 2019 in sklepa z dne 15. 1. 2019 ter vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno upravno odločanje, stroškovno zavrniti.

13. Ob takšnem pritožbenem izidu je ob uporabi 165. člena v zvezi z 154. členom ZPP potrebno hkrati odločiti, da nosi tožnica sama stroške odgovora na pritožbo.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št 24/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.