Jedro

Nekdo, ki ni bil stranka v upravnem postopku in meni, da izdani akt posega v njegove pravice ali pravne koristi, pa lahko izkazuje tožbeno legitimacijo, vendar mora tožbo vložiti v odprtem tožbenem roku, ki velja za stranke, ki so se udeleževale upravnega postopka. Tožnik, zgolj s sklicevanjem na nemožnost opravljanja izvoljene funkcije ne izkazuje verjetne izkazanosti hujših škodljivih posledic, posledično pa tudi ne z nemožnostjo njegove integracije na navedeno funkcijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

S 1. točko izreka izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo zahtevo za priznanje intervencije dr. M.F. in dr. P.L. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da se v upravnem sporu v skladu z določbo 16. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) primeroma uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS. Vprašanje strank v upravnem sporu pa določa ZUS. Tožnik je tako lahko posameznik, ki misli, da je z upravnim aktom kršena kakšna njegova pravica ali na zakon oprta korist (18. člen ZUS). Določba 20. člena ZUS pa določa tudi dva stranska intervenienta, tako imenovano prizadeto osebo (oseba, ki bi ji bila odprava izpodbijanega akta v neposredno škodo) in tretjo osebo (kateri bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njene pravice). Pogoje za udeležbo drugih oseb v upravnem sporu določa ZUS in ne ZPP. Iz podatkov v upravnih spisih je po mnenju sodišča prve stopnje razvidno, da dr. M.F. in dr. P.L. nista bili stranki v postopku razrešitve tožnika s funkcije dekana Fakultete za ... - Univerze v Mariboru. Nekdo, ki ni bil stranka v upravnem postopku in meni, da izdani akt posega v njegove pravice ali pravne koristi, pa lahko izkazuje tožbeno legitimacijo, vendar mora tožbo vložiti v odprtem tožbenem roku, ki velja za stranke, ki so se udeleževale upravnega postopka. Po izteku navedenega roka pa takšni osebi ni več mogoče priznati položaja stranke v upravnem sporu. Zato je sodišče prve stopnje predlog za priznanje stranske intervencije iz tega razloga zavrnilo.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep (1. točka izreka sklepa) meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo o prijavljeni stranski intervenciji. Uporabiti bi bilo potrebno določbe ZPP (členi 199. do 202.), ne pa določbe ZUS. Pritožnika, ki sta priglasila stransko intervencijo, namreč nista uveljavljala položaja stranke. V tem delu izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti.

Z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS zavrnilo. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedlo, da iz zakonske določbe 2. odstavka 69. člena ZUS izhaja, da je pogoj za izdajo začasne odredbe verjetno izkazana potreba po začasni ureditvi stanja in verjetno izkazane hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Glede na naravo postopka za izdajo začasne odredbe pa mora tožnik navedene pogoje navajati in verjetno izkazati že v zahtevi za izdajo začasne odredbe, saj je samo ob verjetno izkazanih pogojih mogoča začasna ureditev stanja. Kako se naj začasno uredi stanje, mora stranka konkretno navesti v svoji zahtevi in pri tem tudi verjetno izkazati potrebo po takšni začasni ureditvi stanja. Sodišče prve stopnje je pri odločanju na takšen predlog stranke tudi vezano. Tožnik je v svoji zahtevi predlagal, da sodišče prve stopnje z začasno odredbo zadrži izvršitev izpodbijane odločbe in prepove toženi stranki storitev kakršnihkoli aktivnosti, ki bi vodile k realizaciji sporne odločbe o njegovi razrešitvi s funkcije dekana Fakultete za ... Univerze v Mariboru. Pri ugotavljanju izpolnjenosti pogojev za izdajo začasne odredbe je sodišče omejeno in vezano na tisto trditveno in dokazno podlago, ki jo tožnik navede v zahtevi in s katero utemeljuje možnost nastanka hujših škodljivih posledic. Stranka zato mora že v zahtevi za izdajo začasne odredbe hujše škodljive posledice zatrjevati in jih tudi izkazati s stopnjo verjetnosti, kar pomeni, da predloženi dokazi potrjujejo konkretno verjetnost nastanka hujših škodljivih posledic. Tožnik je kot nenadomestljivo škodo navedel nemožnost opravljanja izvoljene funkcije, kljub drugačni volji organov fakultetnega sveta Univerze, kakor tudi nujnost varovanja interesov fakultetnega sveta Univerze. Prav tako izdajo začasne odredbe po njegovih navedbah utemeljuje okoliščina, da pozitivna sodba ne bo omogočila njegove reintegracije na navedeno funkcijo, ker njegov mandat v kratkem poteče. Po presoji sodišča prve stopnje pa tožnik, zgolj s sklicevanjem na nemožnost opravljanja izvoljene funkcije, ne izkazuje verjetne izkazanosti hujših škodljivih posledic, posledično pa tudi ne z nemožnostjo njegove integracije na navedeno funkcijo. Prav tako hujših škodljivih posledic ne more izkazati s škodo, grozečo interesom in premoženju fakultete za ..., saj ima Fakulteta organ, ki je pristojen in odgovoren za njeno delovanje. Torej, zaradi njegove razrešitve po mnenju sodišča prve stopnje delo fakultete ni ogroženo. Ker tožnik ni izkazal pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe, ki jih določa 2. odstavek 69. člena ZUS, je sodišče prve stopnje navedeno zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

V pritožbi zoper izpodbijani sklep (2. točka izreka sklepa) tožnik ponavlja svoje navedbe v zahtevi za izdajo začasne odredbe in še dodaja: Ni potrebno posebej poudarjati, da bi takojšnja uveljavitev izpodbijane odločbe imela tudi nenadomestljive škodne posledice zanj. Kljub drugačni volji organov članice (Fakultete za ...) svoje izvoljene funkcije namreč ne more več upravljati, pa je to nujno zaradi varstva interesov in premoženja Fakultete za .... Hkrati pa tudi sodba, s katero bo sodišče, kot je glede na njegove razloge pričakovati, njegovemu zahtevku ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, gotovo ne bo vzpostavila položaja, da bi se lahko reintegriral na svojo sedanjo funkcijo prodekana, ker njegov mandat poteče že naslednje leto. Glede na povprečen čas trajanja tovrstnih zadev pred upravnim sodiščem pa ni pričakovati, da bi do takrat v tej zadevi že lahko bilo pravnomočno odločeno. Kot tožnik je vsekakor upravičen, da na svoje tozadevne navedbe v zahtevi za izdajo začasne odredbe prejme od sodišča prve stopnje ustrezen obrazložen odgovor, kar pomeni, da v primeru, če sodišče prve stopnje meni, da verjetnega pogoja nastanka hujših škodljivih posledic s svojimi navedbami ni izkazal, to sodišče prepričljivo pojasni, zaradi kakšnih razlogov meni, da je temu tako. Tega pa sodišče prve stopnje ni storilo. Škodo je vendar mogoče v popolnosti odvrniti edino s takojšnjo izdajo začasne odredbe.

V pritožbi zoper izpodbijana sklepa (1. in 2. točka izreka sklepa) tožnik in oba stranska intervenienta predlagajo, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijana sklepa v celoti spremeni tako, da zahtevi za priznanje intervencije dr. M.F. in dr. P.L. ugodi in ugodi tudi zahtevi za izdajo začasne odredbe in predlagajo, da začasno odredbo izda; in hkrati odloči, da je tožena stranka tožniku in stranskima intervenientoma dolžna povrniti vse stroške predlagane začasne odredbe; oziroma podrejeno, da ugodi pritožbi in da izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o priglašeni stranski intervenciji dr. M.F. in dr. P.L. (1. točka izreka sklepa). Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje se v skladu z določbo 16. člena ZUS v upravnem sporu primeroma uporabljajo določbe ZPP za vprašanje postopka, ki niso urejeni z ZUS. Vprašanje strank v upravnem sporu pa ZUS ureja. Tožnik je tako lahko posameznik, ki misli, da je z upravnim aktom kršena kakšna njegova pravica ali na zakon oprta korist (18. člen ZUS). Določba 20. člena ZUS pa določa tudi dva stranska intervenienta, tako imenovano prizadeto osebo (oseba, ki bi ji bila odprava izpodbijanega akta v neposredno škodo) in tretjo osebo (kateri bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njene pravice). Pogoje za udeležbo drugih oseb v upravnem sporu določa torej ZUS in ne ZPP, kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje. Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, da dr. M.F. in dr. P.L. nista bila stranki v postopku razrešitve tožnika s funkcije dekana Fakultete za ... Nekdo, ki ni bil stranka v upravnem postopku in meni, da izdani akt posega v njegove pravice ali pravne koristi, pa lahko izkazuje tožbeno legitimacijo, vendar mora tožbo vložiti v odprtem tožbenem roku, ki velja za stranke, ki so se udeleževale upravnega postopka. Takšno tožbo sta imenovana v zvezi z izpodbijano odločbo tudi vložila. Glede na navedeno, jima v tem postopku tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče priznati niti položaja stranke niti položaja stranskega intervenienta. Zato je sodišče prve stopnje njun predlog v tem postopku pravilno zavrnilo.

Odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka sklepa) je pravilna in zakonita. Tudi pritožbeno sodišče meni, da tožnik, zgolj s sklicevanjem na nemožnost opravljanja izvoljene funkcije ne izkazuje verjetne izkazanosti hujših škodljivih posledic, posledično pa tudi ne z nemožnostjo njegove integracije na navedeno funkcijo. Prav tako hujših škodljivih posledic ne more izkazati s škodo, grozečo interesom in premoženju Fakultete, saj ima fakulteta organ, ki je pristojen in odgovoren za njeno delovanje. Torej, zaradi tožnikove razrešitve, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, delo fakultete ni ogroženo. Ker tožnik ni izkazal pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe, ki jih določa 2. odstavek 69. člena ZUS, je bilo tudi po mnenju pritožbenega sodišča potrebno navedeno zahtevo za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno zavrniti.

Vložniki pritožbe (tožnik in stranska intervenienta) v pritožbenem postopku niso uspeli. Zato morajo sami nositi stroške pritožbenega postopka (določba 1. odstavka 154. člena v zvezi z določbo 1. odstavka 165. člena ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v povezavi z 68. členom in 5. odstavkom 69. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (1. in 2. točko izreka sklepa).