Jedro

Dejavnost, ki jo je opravljala tožnica, to je nadzor nad pregledovanjem vozil na mejnem prehodu, ko je morala splezati približno en meter visoko ter pregledati notranjost praznega tovornjaka v mirujočem stanju, ni nevarna dejavnost, tako da ni podana objektivna odgovornost tožene stranke. Je pa podana njena krivdna odgovornost za škodo, ki jo je tožnica utrpela, ko se je pri sestopu s tovornjaka s prstanom na levem prstancu zataknila ob kovino na vrhu priklopnika ter si poškodovala prst, ker ni zagotovila ustreznih zaščitnih sredstev – lestve in zaščitnih rokavic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka v celoti odškodninsko odgovorna za poškodbo pri delu, ki se je tožeči stranki pripetila dne 5. 9. 2005. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, saj meni, da pregledovanje notranjosti tovornjaka v mirujočem stanju ter vstopanje in sestopanje na tovornjak in s tovornjaka ni nevarna dejavnost. Gre za delo, pri katerem ni pričakovati, da bi pri normalni izvedbi in zadostni pazljivosti lahko prišlo do poškodb. Nevarna dejavnost mora po splošnem družbenem pojmovanju odstopati od drugih dejavnosti, zaradi izpostavljenosti nastanku škode, o čemer je stališče zavzela že dosedanja sodna praksa (sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 433/97). Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne pojasni, zakaj šteje, da je šlo ob konkretnem škodnem dogodku za delo na višini. Pravna teorija je zavzela stališče, da je kot delo na višini mogoče šteti delo na lestvi na višini približno 1,5 m, še zlasti, če je postavljena na neravnem terenu. Tožnica pa je delala na delovnem mestu, na katerem je morala stopiti približno 1 m od ravnih tal, oziroma ravnega platoja. Če je sodišče prve stopnje zaključilo, da je stopanje in sestopanje s tovornjaka nevarno delo, potem bi moralo ugotoviti, kakšna je bila narava tožničinega sestopanja. Tega pa ni ugotovilo oziroma je nekritično, kot verodostojno upoštevalo zgolj izpoved tožnice, čeprav je tožnica med postopkom ves čas spreminjala svoje navedbe glede nastanka poškodbe. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke. V zvezi s tem opozarja na določbe pravilnika o nošenju policijske uniforme, ki ga je tožena stranke sprejela zato, da bi preprečila eventualne škode, kakršno je utrpela tožnica. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno povzelo določbo 17. člena citiranega pravilnika, vendar jo je napačno interpretiralo. Nošenje prstanov ni izrecno prepovedano, vendar je na prepoved nošenja prstanov mogoče sklepati iz besedila pravilnika, ki pravi, da nosijo lahko nakit le tisti, ki jih ne ovira ali ne ogroža pri opravljanju nalog. Kontrola in pregled vozil na terminalu namreč zahtevata predvsem uporabo rok in prstov, kar pomeni, da na rokah ni mogoče nositi ničesar, kar bi policiste oviralo pri njihovem delu. Pravilno je torej mogoče razumeti to določbo le tako, da prstan na roki, bodisi s kamenčki ali brez njih, zagotovo ne ovira policistov, ki delajo v pisarni, usmerjajo promet, opravljajo delo v varnostnem okolišu. Pregled vozil na meji, ko je potrebno pregledovati vozila, priklopnike in tovor na njem in se vzpenjati, pa je zagotovo delo, ki terja določene omejitve glede nošenja nakita. Če bi tožnica nosila bombažne rokavice in hkrati rokavice iz lateksa, bi te nedvomno preprečile ali pa vsaj ublažile njeno poškodbo. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici niso bila zagotovljena sredstva za varno opravljanje dela. Lestve in delovne rokavice so bile dostopne, kar izhaja iz številnih listinskih dokazov. To ugotovi tudi sodišče prve stopnje, ki pravi, da četudi so bila sredstva res nabavljena, je od njihove nabave preteklo že več kot leto dni, zaradi česar so lahko že pošla, oziroma bila dotrajana. Če delovni proces ni organiziran v skladu s pravili varstva pri delu, tožnica pa ni nikoli zahtevala novih rokavic, nikakor ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje o polni odškodninski odgovornosti tožene stranke, temveč bi moralo sodišče ugotoviti vsaj deljeno odgovornost. V skladišču tožene stranke je bilo vedno nekaj rezervne opreme, ki bi se lahko tudi dopolnjevala. To izhaja iz uradnega zaznamka tožene stranke z dne 28. 11. 2008, v katerem je zaslišani inšpektor R.K. izjavil, da je bilo leta 2005 na ... več brezhibnih lestev in da so bile v kolektivni zadolžitvi tudi trše usnjene rokavice različnih velikosti. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju je pravilno uporabilo materialno pravo.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, v nadaljevanju: ZDR) v 1. odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj le-teh je dolžan dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje - v konkretnem primeru tožeča stranka) in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde - 131. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami; v nadaljevanju: OZ). Nadalje OZ v 150. členu določa, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. V skladu z 149. členom OZ se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Po določbi 1. odstavka 153. člena je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, ali če skladno z 2. odstavkom 153. člena OZ dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.

Zmotna je sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Dejavnost, ki jo je opravljala tožnica in sicer nadzor in pregledovanje vozil na mejnem prehodu ..., ko je morala splezati približno 1 meter visoko ter pregledati notranjost praznega tovornjaka, ko je ta v mirujočem stanju, ni mogoče šteti za nevarno dejavnost v smislu 150. člena OZ. Ne gre namreč za tako delo, da ob običajni pazljivosti in skrbnosti ne bi bilo mogoče zagotoviti varnega dela, oziroma zagotoviti, da ne bi prišlo do poškodb.

Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je tožnica utrpela s tem, ko je pri sestopu s tovornjaka s prstanom na levem prstancu zataknila ob kovino na vrhu priklopnika in si poškodovala prst. Po določbi 1. odstavka 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 56/1999, s spremembami; v nadaljevanju: ZVZD), je dolžan delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica pri svojem delu ni razpolagala z ustreznimi zaščitnimi sredstvi, to je z lestvijo in zaščitnimi rokavicami. Pri tem je upoštevalo izpoved tožnice ter predvsem izpovedi tožničinih sodelavcev J.R. in G.Š. J.R., ki je bil v času nastanka škodnega dogodka vodja izmene na ..., je prepričljivo pojasnil, da so imeli v kritičnem času le eno lestev, ki pa ni bila brezhibna, saj je bila polomljena in je ni bilo možno uporabljati. Vodstvo so na to večkrat opozorili, kakor tudi na to, da so imeli na voljo le zaščitne rokavice neprimerne velikosti, ki so bile prevelike celo zanj, na kar je opozoril pomočnika komandirja ... T.V. G.Š., ki je tako kot tožnica kritičnega dne izvajal kontrolo vozil, pri čemer je tožnica kontrolirala predvsem prazna vozila, priča pa polna, je pojasnil, da takrat niso imeli uporabnih lestev, zato jih tudi niso uporabljali, saj so bila na voljo le zlomljene lestve. Glede zaščitnih rokavic pa je izpovedal enako kot J.R. in sicer, da so imeli le večjo številko (11), ki je bila primerna za moško in to večjo roko, izpovedal pa je tudi, da so na to, da nimajo primernih lestev in zaščitnih rokavic opozarjali na delovnem sestanku.

Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da tožnica ni imela na voljo ustreznih zaščitnih sredstev v smislu 1. odstavka 5. člena ZVZD. S tem v zvezi se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na listinsko dokumentacijo v spisu, ki naj bi dokazovala, da je tožena stranka nabavljala ustrezna zaščitna sredstva. Predlog za nabavo in izvedbo storitev za 3 lestve z dne 16. 3. 2004 (priloga B1) in za 500 kom zaščitnih rokavic z dne 6. 4. 2004 (priloga B2) ter prevzemnica z dne 24. 4. 2004 (priloga B3), iz katere izhaja, da je PU ... prevzela 3 lestve, namreč ne dokazujejo, da so bila zaščitna sredstva na ..., isto pa je mogoče ugotoviti tudi za ostalo dokumentacijo v spisu (zadolžnica št. 3440/04 z dne 9. 1. 2004 - priloga B6, razdelilnik osebnih zaščitnih sredstev z dne 8. 7. 2005 ter odredba za plačilo z dne 4. 5. 2005 - priloga B16). Ker je dokazano, da so delavci na ... opozarjali nadrejene, da nimajo ustreznih zaščitnih sredstev, tudi ni podana soodgovornost tožnice za nastalo škodo, ker je delala brez zaščitnih sredstev, v smislu 2. odstavka 153. člena OZ.

Nadalje je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da je tožnica sama prispevala k nastanku škode s tem, ko je pri delu nosila prstan na roki, v nasprotju z 17. členom Pravilnika o nošenju policijske uniforme (Uradni list RS, št. 86/2002; v nadaljevanju: Pravilnik). Ker citirani 17. člen Pravilnika določa, da policistke na obrazu ne smejo nositi nakita in drugih okraskov, sicer pa lahko nosijo nakit, ki jih ne ovira ali ogroža pri opravljanju nalog, niti ne ogroža oseb v postopkih in ne kvari videza uniforme, je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da tožena stranka dejansko zagovarja nesprejemljivo stališče, po katerem se prstani sploh ne bi smeli nositi pri nobenem fizičnem delu. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da zaročni prstan, kakršnega je nosila ob dogodku tožnica, ob uporabi ustreznih zaščitnih rokavic ne sodi med nakit, ki bi tožnico oviral ali ogrožal ob delu v smislu 17. člena Pravilnika. Logično je pojasnilo, da je do poškodbe prišlo zaradi dejstva, ker je tožena stranka dopuščala, da so delavci preverjali vozila brez uporabe lestev, po katerih bi se lahko tožnica varno spustila na tla in brez zaščitnih rokavic, ki bi ji roko ustrezno varovale, zato se tudi pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnici ni mogoče pripisati sokrivde za nastalo škodo.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP, v povezavi s 154. členom ZPP.