Jedro

Republika Slovenija je na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS prenesla vsa pooblastila glede gospodarjenja in upravljanja in da so tudi sredstva, ki jih Sklad tako pridobi, njegov dohodek. Določba 20. člena ZSKZG v povezavi s 27. členom ZDen (Sklad je denacionalzacijski zavezanec) pripelje do ugotovitve, da je Sklad tudi zavezanec za plačilo morebitnih odškodnin po drugem odstavku 72. člena ZDen.

Drugi odstavek 72. člena ZDen sicer ne določa, kdo je zavezanec za plačilo odškodnine, vendar pa je glede na to, da gre za zahtevek posebne vrste, ki ima podlago v ZDen, to tisti, ki je zavezanec za vrnitev v naravi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije naložilo, da mora tožnikom plačati znesek 12.696.611 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.12.2001 dalje do plačila, višji zahtevek do uveljavljanih 15.414.000 SIT pa je zavrnilo. Zavrnilo je tožbeni zahtevek proti toženi stranki Republiki Sloveniji, o podrejenem tožbenem zahtevku proti Gozdnemu gospodarstvu ... pa je odločilo le v obsegu stroškovnega izreka, v katerem je tožeči stranki naložilo, da mora podrejeno toženi stranki povrniti njene pravdne stroške.

Tožena stranka Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklad) in tožniki so vložili pritožbo, vendar je sodišče druge stopnje obe pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo. Sprejelo je stališče sodišča prve stopnje, po katerem je za uveljavljanje zahtevka po določbi drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) v skladu z 20. členom Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Ur.l. RS, št.10/93 s spremembami in dopolnitvami - ZSKZG) pasivno legitimiran le Sklad, ne pa Republika Slovenija.

Toženi Sklad vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka s predlogom na razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Denacionalizacijski upravičenci so z uveljavitvijo ZDen pridobili le upravičenja do uveljavljanja svojih pravic, kar sočasno ne pomeni podlage za utemeljenost zahtevkov, ki izvirajo od trenutka pridobitve. Določba drugega odstavka 72. člena ZDen upravičenca do denacionalizacije ne opravičuje do odškodnine zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja v denacionalizacijskem postopku vrnjenega premoženja od dneva uveljavitve zakona dalje. Razlaga a contrario, ki jo sprejema izpodbijana sodba, je v nasprotju z gramatikalno in sistemsko-logično interpretacijo navedene zakonske določbe. Drugačna teoretična razlaga ali drugačna sodna praksa v tem primeru nista formalna pravna vira. Šele s pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe denacionalizacijski zavezanec uporablja stvar brez pravne podlage. Tožena stranka se ne strinja s stališčem, da je bila glede uporabe sporne nepremičnine nedobroverna od dneva uveljavitve ZDen dalje. Do pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe ni imela podlage za predajo nepremičnine v upravljanje tožnikom. Sicer pa določanje višine odškodnine po določbi drugega odstavka 72. člena ZDen pomeni uporabo materialnega prava in ne ugotavljanje dejanskega stanja. Gre namreč za "nečisto" denarno terjatev. V tem primeru sodišče ni ugotovilo, kolikšno korist bi tožeča stranka z uporabo sporne nepremičnine lahko dosegla, če bi z gozdom sama gospodarila, niti ni bilo upoštevano ravnanje tožnikov v denacionalizacijskem postopku, saj odločba ni bila izdana takoj po vložitvi zahtevka. Sklad tudi ni pasivno legitimiran za uveljavljanje zahtevka iz 72. člena ZDen. Pasivno legitimirana je le tožena stranka Republika Slovenija. Pri tem se revizija sklicuje na določbo 4. člena ZSKZ, izpodbijani sodbi pa očita tudi zmotno interpretacijo določbe 14. člena istega zakona. Lastnik sporne nepremičnine je postala Republika Slovenija, Sklad, ki je po zakonu prevzel nepremičnino v upravljanje, pa je moral poskrbeti le za postopek vračila nepremičnin na podlagi pooblastil iz zakona in ZDen. Dokončni zavezanec za vrnitev premoženja v last je zato kljub drugačni dikciji zakona Republika Slovenija. Smiselna uporaba določil ZSKZ in ZDen bi lahko pripeljala do sklepa, da bi bila možna zavezanca oba, torej Republika Slovenija in Sklad.

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka revizija vidi v nepojasnitvi vzročne zveze med pridobljenim dobičkom, prodajo lesa in naložitvijo plačila toženi stranki Skladu. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, katera od toženih strank je s prodajo posekanega lesa pridobila dobiček.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilcu Republike Slovenije, tožeči stranki in ostalima dvema toženima strankama, vendar odgovor nanjo ni vložen.

Revizija ni utemeljena.

Med postopkom sta zavračali svojo pasivno legitimacijo in torej odgovornost po drugem odstavku 72. člena ZDen obe toženi stranki: tako Republika Slovenija kot Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju: Sklad). Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj tožena stranka Republika Slovenija ni pasivno legitimirana in zakaj je zavezan za poravnavo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja v denacionalizacijskem postopku vrnjenega premoženja Sklad. Sodišče druge stopnje je obrazložitev, podano v sodbi sodišča prve stopnje, v celoti sprejelo. Tudi revizijsko sodišče nima pomislekov v pravno pravilnost take odločitve. Po določbi prvega odstavka 20. člena ZSKZ je zavezanec za vrnitev nepremičnine, glede katere tožeča stranka zahteva odškodnino, Sklad, ne pa Republika Slovenija. To jasno sledi tudi iz določb 27. člena ZDen, posebej tudi iz obvezne razlage prvega stavka prvega odstavka navedene določbe (Ur. l. RS, št. 66/2000). Republika Slovenija je glede kmetijskih zemljišč in gozdov, katerih lastnica je postala (14. člen ZSKZ), prenesla na Sklad določena pooblastila, ki bi jih kot lastnica sicer izvrševala sama. Vendar pa je Sklad pravna oseba (3. člen ZSKZ) in je tisti, ki gospodari z nepremičninami, ne pa država. Sredstva, ki jih Sklad pridobi z gospodarjenjem s kmetijskimi in gozdnimi zemljišči, so prihodek Sklada (drugi odstavek 10. člena). Tretji odstavek 2. člena ZSKZ je zato treba razumeti le tako, da ureja notranja razmerja med Skladom in državo. V povezavi z navedenimi zakonskimi določbami, po katerih je jasno, da je Republika Slovenija na Sklad prenesla vsa pooblastila glede gospodarjenja in upravljanja in da so tudi sredstva, ki jih Sklad tako pridobi, njegov dohodek, določba 20. člena ZSKZ v povezavi s 27. členom ZDen (Sklad je denacionalizacijski zavezanec) pripelje do ugotovitve, da je Sklad tudi zavezanec za plačilo morebitnih odškodnin po drugem odstavku 72. člen ZDen. Ob nevzdržni situaciji, ko Republika Slovenija zavrača svojo pasivno legitimacijo in jo usmerja na Sklad, slednji pa zatrjuje, da je pasivno legitimirana Republika Slovenija, je revizijsko postavljena celo tretja trditev, po kateri naj bi, ob smiselni uporabi določb tretjega in četrtega odstavka 51. člena ZDen, "bilo mogoče izpeljati zaključek, da bi bila možna zavezanca, v primeru, da bi tudi v prihodnje pravno vzdržala dosedanja sodna praksa, Republika Slovenija in Slovenski odškodninski sklad". Na pravno nesprejemljivost stališč tožene stranke Sklada pokaže tudi revizijska trditev, ki je v popolnem nasprotju z določbami ZDen in ZSKZ: Sklad naj bi kot zastopnik države le poskrbel za postopek vračila nepremičnin, država pa naj bi bila kot lastnik dokončni zavezanec za vrnitev premoženja v last. Gre torej za vrsto pravnih hipotez, ki pa so v nasprotju z osnovnim namenom Zakona o denacionalizaciji, katerega del je tudi določba drugega odstavka 72. člena. Sklad je ustanovila država in nanj prenesla del sredstev, s katerimi mu je omogočila delovanje ter z zakonom uredila medsebojna razmerja (9. in 10. člen ZSKZ). Prav to pa ne predstavlja podlage, po kateri bi bil Sklad odvezan plačila odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen. Do navedenega revizijskega stališča se je sodišče druge stopnje pravilno opredelilo, pri čemer je izhajalo tudi iz narave tožbenega zahtevka, ki ni obogatitveni zahtevek v smislu določb Zakona o obligacijskih razmerjih, zaradi česar v tem obsegu tudi ni mogoče uporabiti določbe 206. člena omenjenega zakona o odgovornosti več oseb za isto škodo. Obvelja torej v sodbi sodišča druge stopnje zapisano stališče, po katerem "drugi odstavek 72. člena ZDen sicer ne določa, kdo je zavezanec za plačilo odškodnine, da pa je jasno, ker gre za zahtevek sui generis, ki ima sicer podlago v ZDen, da je to tisti, ki je zavezanec za vrnitev v naravi".

ZDen v drugem odstavku 72. člena določa, da se ne priznavajo odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona. Pri razlagi te določbe je treba izhajati iz namena zakona, ki je bil v popravi krivic, ki jih je država prizadejala lastnikom zasebnega premoženja med II. svetovno vojno in po njej. Z zakonom so bila na novo urejena lastninska razmerja z učinkom za naprej, pri čemer so bila glede na razlago po načelu a contrario priznana denacionalizacijskem upravičencem določena upravičenja za čas, ko še niso pridobili vrnjenega denacionaliziranega premoženja. Upravičenci, ki so vložili zahtevo in v denacionalizacijskem postopku uspeli, so po določbi drugega odstavka 72. člena ZDen pridobili upravičenja za obdobje od uveljavitve ZDen do vrnitve nacionaliziranega premoženja. Gre za upravičenje posebne vrste, ki je v citirani zakonski določbi imenovano odškodninski zahtevek iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin. V reviziji ponujena razlaga, da gre denacionalizacijskemu upravičencu tak odškodninski zahtevek šele od pridobitve lastninske pravice, je pravno napačna, saj bi bila v nasprotju z namenom zakona in bi izničila določbo drugega odstavka 72. člena ZDen, ki pri taki razlagi niti ne bi bila potrebna. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem, izraženim v razlogih izpodbijane sodbe, da bi pravna razlaga, ki jo ponuja revizija, pomenila, da bi denacionalizacijskim upravičencem pripadala odškodnina iz drugega odstavka 72. člena ZDen šele od pravnomočnosti odločbe o vrnitvi premoženja, kar pa urejajo druge določbe ZDen.

Odločilno je torej, kakšno korist bi tožniki imeli, če bi ob uveljavitvi ZDen dobili sporno nepremičnino v last. V obravnavanem primeru je glede na tožbeno trditveno podlago in dejanske ugotovitve glede višine odškodnine pravilno upoštevana količina in kvaliteta posekanega lesa na podlagi odkazilnih manualov gozdnega gospodarstva in ob upoštevanju terenskega ogleda izvedencev. Podatki, ki se nanašajo na oceno odkazilnih manualov in mnenje izvedencev J. in H., ki sta opravila ogled spornih parcel, spadajo v sklop dejanskih ugotovitev, ki jih na revizijski stopnji niti ni mogoče preizkušati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Izpodbijana sodba na svoji 9. strani vsebuje obširne in zelo natančne razloge, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve, ki predstavljajo podlago za ugotovitev višine odškodninskega zahtevka. V navedenem obsegu izračun višine odškodnine temelji tudi ob upoštevanju odbitkov, ki se nanašajo na stroške vzdrževanja gozdnih cest, stroške upravljanja z gozdovi in na davščine, ki bi jih morali plačati tožniki.

Revizija izpodbijani sodbi končno očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi sodbi nižjih sodišč ne vsebovali razlogov o odločilnih dejstvih. Graja se nanaša na nepojasnitev "vzročne zveze med pridobljenim dobičkom, prodajo in naložitvijo plačila drugi toženi stranki". Izgubljeno korist na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen predstavlja čisti dobiček, ki ga je tožena stranka pridobila s prodajo posekanega lesa in to v višini 12.669.611 SIT. Revident meni, da ni jasno, katera izmed toženih strank je s prodajo posekanega lesa pridobila dobiček, saj toženi Sklad lesa ni prodajal in ni pridobival dobička v navedeni višini. Vendar pa opisani očitek nima podlage. Sodišče druge stopnje je ustrezno in pravilno obrazložilo, zakaj je ravno toženemu Skladu naloženo, naj tožnikom plača 12.669.611 SIT. Drugi odstavek 72. člena ZDen sicer ne določa, kdo je zavezanec za plačilo odškodnine, vendar pa je glede na to, da gre za zahtevek posebne vrste, ki ima podlago v ZDen, jasno, da je to tisti, ki je zavezanec za vrnitev v naravi. To pa je toženi Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Svojo obveznost toženi Sklad sicer prelaga na tretje (podrejeno) toženo stranko, vendar se revizijsko sodišče strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da morebitna obveznost gozdnega gospodarstva na obveznost toženega Sklada ne more vplivati. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da morebitna obveznost gozdnega gospodarstva ne more biti predmet pritožbenega preizkusa, posebej zato, ker zahtevek po drugem odstavku 72. člena ZDen ni odškodninske narave v smislu določb Zakona o obligacijskih razmerjih, zaradi česar tudi ni mogoča smiselna uporaba določb tega zakona o odgovornosti več oseb za isto škodo - 206. člen.

Neutemeljeno revizijo je bilo torej treba po določbi 378. člena ZPP zavrniti.