Jedro

Možnost uporabe instituta predloga za vrnitev v prejšnje stanje je omejena le na primere, ko stranka zamudi rok iz upravičenih razlogov, torej razlogov, ki jih ni zakrivila sama. Med te spada tudi bolezen, kadar je nepredvidljiva in nenadna. Enako pa velja tudi za akutna poslabšanja dolgotrajne, kronične bolezni, kadar stranki preprečujejo opravo procesnih dejanj.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijanih I. in II. točki izreka razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 20. 2. 2025 zavrne (I. točka izreka sklepa), da se ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 20. 2. 2025 zavrže (II. točka izreka sklepa) in da se izvršba utesni za znesek glavnice v višini 495,45 EUR, tako da se izvršba sedaj vodi za plačilo glavnice 14.816,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2025 dalje do plačila in odmerjenih izvršilnih stroškov z obrestmi (III. točka izreka sklepa).

2.Zoper I. in II. točko izreka sklepa se pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da sodišče svojo odločitev temelji na stališču, da kronična bolezen sama po sebi ni nenadna in nepredvidljiva ovira, ter da dolžnik ni izkazal nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja v času teka roka za ugovor. Takšno stališče je materialnopravno zmotno in temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Bistvo zmotne presoje sodišča prve stopnje je v tem, da se je osredotočilo zgolj na oznako bolezni kot "kronične", pri tem pa je v celoti spregledalo njeno dejansko naravo in potek. Kot izhaja iz zdravniškega izvida z dne 12. 3. 2025, dolžnik trpi za kronično shizofrensko psihozo. Gre za bolezen, za katero so značilna obdobja relativne stabilnosti, ki pa jih prekinjajo akutna, nenadna in nepredvidljiva poslabšanja (dekompenzacije). Prav takšno akutno poslabšanje predstavlja "upravičen vzrok" v smislu 116. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je lahko prav vročitev sklepa o izvršbi dne 5. 2. 2025 predstavljala sprožilni dejavnik (stresor), ki je pri dolžniku povzročil akutno poslabšanje psihičnega stanja. V takšnem stanju, ki ga zaznamujejo zmanjšane kognitivne zmožnosti, težave s storilnostjo in socialnimi povezavami, dolžnik objektivno ni bil sposoben pravočasno in ustrezno ukrepati, torej v 8-dnevnem roku vložiti ugovora. Ne gre za to, da dolžnik ni hotel, temveč da zaradi akutne epizode svoje bolezni ni zmogel pravočasno opraviti procesnega dejanja. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da dejstvo, ker je dolžnik ugovor vložil 20. 2. 2025 (torej 7 dni po izteku roka), dokazuje, da ga bolezen ni ovirala pri vložitvi ugovora. Ravno nasprotno to dokazuje, da je dolžnik ugovor vložil takoj, ko mu je njegovo psihofizično stanje to dopuščalo - torej ob prvem, čeprav morda le delnem izboljšanju stanja. Pričakovati od osebe v akutnem psihotičnem stanju, da bo poiskala pravno pomoč ali sama sestavila ugovor, je življenjsko nelogično in v nasprotju z naravo bolezni. Dejstvo, da je zdravniško pomoč poiskal šele 12. 3. 2025, prav tako kaže na resnost stanja, saj oseba v takšni stiski pogosto ni zmožna niti poiskati pomoči zase. Izvid, ki navaja, da dolžnik deluje "izčrpan in nekoliko bolj zanemarjen kot sicer", potrjuje, da je šlo za obdobje poslabšanja. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati, ali je akutna epizoda kronične bolezni predstavljala nepredvidljiv in nepremagljiv dogodek, ki ga dolžnik kljub zadostni skrbnosti ni mogel preprečiti. Pritožnik meni, da je odgovor pritrdilen. Kroničnost bolezni ne izključuje akutnih poslabšanj. Prav ta poslabšanja so tisti upravičeni vzroki, ki jih sodna praksa priznava. Sodišče je s tem, ko je poudarilo kroničnost, zanemarilo akutnost, ki je bila v konkretnem primeru odločilna.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Skladno s 116. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sodišče stranki, ki zamudi narok ali rok za kakšno procesno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, na njen predlog dovoli, da dejanje opravi kasneje, če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. "Upravičen vzrok" je pravno nedoločen pojem (pravni standard), in obsega dogodek, ki je stranki brez njene krivde preprečil opravo procesnega dejanja ter v posledici povzročil prekluzijo. Vsebino predpostavke "upravičeni vzrok" ugotavlja sodišče v vsakem konkretnem primeru po pravilih o razlagi pravnih standardov. Pri tem gre praviloma za okoliščine, ki so obstajale v času zamude in jih ni bilo mogoče vnaprej predvideti, niti odkloniti, niti jih ni mogoče pripisati strankini krivdi.

5.Čeprav so zakonske določbe o vrnitvi v prejšnje stanje neposredno namenjene zagotovitvi pravice do sodelovanja v postopku, ki izhaja iz 22. člena Ustave RS, je ob njihovi uporabi treba upoštevati tudi pravico nasprotne stranke do sodnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Zato je možnost uporabe tega instituta omejena le na primere, ko stranka zamudi rok iz upravičenih razlogov, torej razlogov, ki jih ni zakrivila sama. Med te spada tudi bolezen, kadar je nepredvidljiva in nenadna. Po presoji višjega sodišča pa enako velja tudi za akutna poslabšanja dolgotrajne, kronične bolezni, kadar stranki preprečujejo opravo procesnih dejanj.

6.V psihiatričnem izvidu z dne 12. 3. 2025, ki je bil sicer izdan po vložitvi samega ugovora in predloga za vrnitev v prejšnje stanje,1 a za kronično bolezen ne more avtomatično biti nerelevanten, je navedeno, da je dolžnik že vrsto let obravnavan zaradi kronične shizofrenske psihoze, ki je sicer dokaj dobro vodena, vendar dolžnika ogroža v smislu storilnosti in socialnih povezav in virov pomoči. Navedeno pomeni, da je lahko dolžnik imel težave pri grajenju podpornega okolja, ki bi mu lahko pomagalo odreagirati na sodno pisanje. Ob pregledu dne 12. 3. 2025 je dolžnik deloval izčrpan in nekoliko bolj zanemarjen kot sicer, kar glede na izvid nakazuje, da se problematika kronične bolezni počasi vendar vztrajno poglablja. Iz izvida dalje izhaja, da je dolžnikovo splošno funkcioniranje prilagojeno lastnim zamislim in sledenju interesov, ki niso vselej v skladu z realnostjo, da se mu večkrat dogaja, da opravi manj pomembne posle in spregleda tiste, ki imajo nanj lahko zelo pomemben vpliv, ter da terapija, ki jo dolžnik prejema, nekoliko zmanjšuje kognitivne zmožnosti, ki so pri dolžniku že v osnovi nekoliko slabše diferencirane. Uveljavljanje duševne bolezni s takšnimi značilnostmi po presoji višjega sodišča ne predstavlja uveljavljanja očitno neupravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje, zato ga je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo brez oprave naroka na podlagi drugega odstavka 120. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Posledično je sodišče prve stopnje tudi preuranjeno zavrglo dolžnikov ugovor kot prepozen.

7.Utemeljeni pritožbi je višje sodišče zato ugodilo in sklep v izpodbijani I. in II. točki izreka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V novem postopku naj sodišče prve stopnje opravi narok ter o dolžnikovem predlogu ponovno odloči.

-------------------------------

1Predloženi dokaz je pravočasen, saj mora v primeru, da stranka dokazov ne predloži, sodišče le-to pozvati k dopolnitvi predloga, tako dr. Aleš Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 502. Ker je dolžnik laik, gre hkrati za del njegove trditvene podlage.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 116

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.