Jedro

ZJU v prvem odstavku 147. člena določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Zaradi delovnih potreb se po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Postopek premestitve zaradi delovnih potreb se skladno s prvim odstavkom 150. člena ZJU opravi s sklepom o premestitvi, če javni uslužbenec s premestitvijo ne soglaša. Predstojnik organa ima sicer pravico, da delavce, glede na potrebe organa premešča z enega na drugo delovno mesto, vendar ta pravica ni neomejena. Spoštovati je potrebno pogoje, ki jih določa zakon in v primeru spora dokazati, da ji je bila premestitev res potrebna zaradi zagotovitve učinkovitosti in smotrnosti dela organa. Predstojnik bi v izpodbijanem sklepu moral jasno obrazložiti razloge, ki so ga vodili k odločitvi, da tožnico v skladu s 3. točko prvega odstavka 149. člena, zaradi delovnih potreb, premesti na drugo delovno mesto. Kar je navedla tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne zadošča za ugotovitev, da je podan zakonit razlog premestitve v smislu določb 147. do 152. a člena ZJU.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se razveljavita sklep Občine I. št. ... z dne ... ter 2., 3., in 4. točka sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne ... ter da je tožnica od 1. 1. 2009 dalje pri Občini I. razporejena na delovno mesto „višji svetovalec za javna naročila v Uradu za ...“ v uradniškem nazivu „višji svetovalec II“ ter uvrščena v 39. plačni razred. Odločilo je, da je prvotožena stranka dolžna tožnici plačati 661,30 EUR stroškov predsodnega zastopanja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2010 do plačila, višji zahtevek zoper prvotoženo stranko (409,20 EUR s pp) in tožbeni zahtevek za plačilo 1.071,00 EUR s pp zoper drugotoženo stranko je zavrnilo. Prvotoženi stranki pa je naložilo, da mora tožnici plačati pravdne stroške v višini 1.071,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje prvotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je prvotoženka izdala sklep o premestitvi na delovno mesto št. … z dne ..., ki je bil tožnici vročen 16. 3. 2010, zato je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sklep začel učinkovati 24. 3. 2010. V konkretnem primeru ne gre za premestitev za nazaj, saj je tožnica bila v naziv višji svetovalec II imenovana že 14. 12. 2008 in je tožnica k osnovni pogodbi o zaposlitvi sklenila več aneksov, nekaj ponujenih aneksov pa je tudi zavrnila ter jih ni podpisala. Poimenovanje posameznega aneksa z zaporedno številko niti ni bistveno, bistvena je vsebina aneksa, saj je iz izvedenih dokazov očitno, da je večkrat prišlo do napačnega oštevilčenja aneksov ali tudi do podvajanja posameznih zaporednih številk, podpisanih in nepodpisanih aneksov. Bistvena je vsebina pogodbenih obveznosti iz posameznega aneksa oziroma v podpis ponujenega aneksa. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko ni zadostno raziskalo dejanskega stanja glede tistega ponujenega in nepodpisanega aneksa, zaradi katerega je prvotožena stranka izdala sporni sklep o premestitvi. Tudi v kolikor bo pritožbeno sodišče sledilo navedbi, da prvotožena stranka ni imela pravne podlage za izdajo sklepa o premestitvi, je nepravilna odločitev sodišča, da je tožnica na uradniškem nazivu višji svetovalec II uvrščena v 39. plačni razred. Tožnica je bila v naziv višji svetovalec II uvrščena z odločbo z dne ..., ki je postala pravnomočna v upravnem postopku in ne more biti predmet ponovnega odločanja v tem sporu. Prav tako ni pravilna odločitev v zvezi z njeno uvrstitvijo v 39. plačni razred, saj za to ni bilo nobene podlage, ker tožnica v svojem nazivu višji svetovalec II ni napredovala v skladu z določili uredbe o napredovanju v plačne razrede. Tožnica je pridobila višji naziv samo zaradi spremembe akta o sistemizaciji, ki je ukinil njeno delovno mesto višji svetovalec III in je bila premeščena na novo delovno mesto, ki se je opravlja v višjem nazivu. Kot tudi sodišče samo ugotavlja se upoštevaje predpise, ki veljajo za državno in lokalno upravo, delo v nazivu višji svetovalec II opravlja v 35. plačnem razredu. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je glede na to, da je najvišji možni plačni razred z doseženimi napredovanji po kolektivni pogodbi 40. plačni razred, uvrstitev tožnice v 39. razred pravilna. Prvotožena stranka meni, da določitev 39. plačnega razreda ni pravilna in nima podlage v materialnih predpisih. Stališče sodišča, da je uvrstitev v 39. plačni razred znotraj ureditve v zakonu in kolektivni pogodbi, po mnenju prvotožene stranke ne vzdrži materialne presoje. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 – ZSPJS) namreč določa (drugi odstavek 16. člena), da javni uslužbenci na delovnih mestih, kjer je mogoče tudi napredovanje v višji naziv lahko v posameznem nazivu napredujejo največ za 5 plačnih razredov. Glede nato, da je tožnica višji naziv pridobila s premestitvijo na drugo delovno mesto, bi lahko na novo delovno mesto prenesla doseženo napredovanje v nižjem nazivu, če razlika v osnovnem plačnem razredu med novim nazivom in nazivom pred napredovanjem v višji naziv ne znaša več kot tri plačne razrede, to bi znašalo največ 38. plačni razred in nikakor ne 39. plačni razred. Sicer pa se je tožnica pri prvotoženi stranki zaposlila šele aprila 2008 in do 1. 1. 2009 v skladu ZSPJS nikakor ni mogla napredovati za štiri plačilne razrede in je njena uvrstitev v 35. plačni razred edino pravilna. Prvotožena stranka je v zvezi s tem podala svoje navedbe na prvem naroku, vendar se sodišče do teh ni opredelilo in ni obrazložilo, zakaj v konkretnem primeru ni potrebno upoštevati 19. in 20. člena ZSPJS. Po mnenju prvotožene stranke pa je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju, saj v I. točki izreka v celoti razveljavi sklep o premestitvi tožnice na delovno mesto višji svetovalec za javna naročila v Uradu za splošne zadeve, finančne in računovodstvo Občine I., ki se opravlja v nazivu višji svetovalec II in ki učinkuje od 1. 2. 2009, v II. točki izreka pa pravzaprav ohranja premestitev tožnice od 1. 12. 2009 na enako delovno mesto v enakem nazivu, kot določa sklep, saj ugotavlja, da je na tem delovnem mestu in tem nazivu delala. Prvotožena stranka pa izpodbija tudi stroškovni del sodbe, saj je sodišče tožnici nepravilno priznalo tudi stroške, nastale pred pravdo in je pri tem sodišče upoštevalo tar. št. 2200, potem pa je odmerjen količnik 1,5 bistveno previsok v primerjavi z nagrado, ki nastane po tar. št. 3100. Nepravilno so priznani tudi stroški fotokopiranja, ker niso specificirani, kot to določa tar. št. 6000. Sicer pa prvotožena stranka meni, da bi morala dosojene pravdne stroške solidarno nositi tudi drugotoženka, ne glede na to, da v tem postopku ni nastopala kot stranka, saj je mimo delodajalca po uradni dolžnosti odločilo tudi o razveljavitvi aneksov k pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve prvotožene stranke v pritožbi. Navedla je, da sklep o imenovanju v naziv in sklep o premestitvi sta dva različna sklepa in sklep o imenovanju v naziv iz leta 2008 v nobenem primeru ne opravičuje ravnanja tožene stranke, ki je sklep o premestitvi izdala 13 mesecev kasneje. Tožnica je predložila listine, iz katerih je jasno razvidno, da bi morala biti uvrščena v 39. plačni razred. Tožnica se je pri I. občini res zaposlila šele aprila 2008, a je pred tem že več kot 2 leti delala v lokalnih skupnostih in drugih državnih organih, kar je razvidno iz delovne knjižice. Tožnica ima vso pravico, da sodišče ugotovi, na katero delovno mesto in v kateri naziv je razporejena in v kateri plačni razred je uvrščena, saj gre za pravice, ki so bistvo pogodbenega razmerja in je tožnica zaradi ravnanja tožene stranke prikrajšana pri plači. Tožnica priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da so v izpodbijani sodbi navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso v nasprotju z navedbami tožene stranke, kot to zmotno zatrjuje pritožba.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pri prvotoženi stranki zaposlena od 16. 4. 2008 dalje, ko se je zaposlila kot „višji svetovalec za javna naročila“, delo pa je opravljala v nazivu „višji svetovalec III“. Dne 5. 8. 2008 pa sta stranki sklenili aneks št. 1 (priloga A1 in B3), katerega vsebina je prevedba plače tožnice po ZSPJS in po katerem je bil tožnici priznan 37. plačni razred ter urejena tudi odprava plačnih nesorazmerjih. Dne 30. 12. 2008, z veljavnostjo od 1. 1. 2009 sta stranki sklenili aneks št. 2 (priloga A2 in B4), po katerem je tožnica delo na delovnem mestu višji svetovalec, od 1. 1. 2009 dalje, opravljala v nazivu „višji svetovalec II“, saj jo je župan dne 14. 12. 2008 imenoval v ta naziv. V drugem členu aneksa št. 2 je bilo določeno, da tožnica opravlja delo v 35. plačnem razredu, v 3. členu zajeti podatki za določitev osnovne plače pa kažejo, da je tožnica uvrščena v 39. plačni razred. Dne 13. 12. 2009 sta stranki sklenili aneks št. 3, kjer je številka 3 prečrtana in pripisana 4 (priloga B6), ki pa se nanaša le na plačilo redne delovne uspešnosti, glede na spremembe pravilnika prvotožene stranke. Po tem datumu stranki nista sklenili novega aneksa k pogodbi, čeprav je prvotožena stranka tožnici ponudila v podpis nov aneks še dne 29. 6. 2009 in 31. 8. 2009 ter dne 3. 2. 2010. Nato pa je dne 10. 3. 2010 prvotožena stranka tožnici izdala sklep, da se tožnica s 1. 1. 2009 premesti na delovno mesto višji svetovalec za javna naročila v uradniškem nazivu drugega kariernega razreda V. stopnje - višji svetovalec II in uvrsti v 35. plačni razred. V obrazložitvi sklepa pa je prvotožena stranka navedla kot razlog za premestitev spremembo v organizaciji dela po sprejetem Pravilniku o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri prvotoženi stranki in dejstvo, da tožnica dne 30. 12. 2008 ponujenega aneksa št. 2 ni podpisala. Zoper sklep o premestitvi je tožnica nato dne 22. 3. 2010 vložila pritožbo, po izteku 30 dnevnega roka za odločitev Komisije za pritožbo, ker ta ni odločila, pa je vložila tožbo.

Pritožbeno sodišče soglaša s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 26/2002 s spremembami) v prvem odstavku 147. člena določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Zaradi delovnih potreb se po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Postopek premestitve zaradi delovnih potreb se skladno s prvim odstavkom 150. člena ZJU opravi s sklepom o premestitvi, če javni uslužbenec s premestitvijo ne soglaša. Predstojnik organa ima sicer pravico, da delavce, glede na potrebe organa premešča z enega na drugo delovno mesto, vendar ta pravica ni neomejena. Spoštovati je potrebno pogoje, ki jih določa zakon in v primeru spora dokazati, da ji je bila premestitev res potrebna zaradi zagotovitve učinkovitosti in smotrnosti dela organa. Predstojnik bi zato v izpodbijanem sklepu moral jasno obrazložiti vse razloge, ki so ga vodili k odločitvi, da tožnico v skladu s 3. točko prvega odstavka 149. člena, zaradi delovnih potreb, premesti na drugo delovno mesto. Če naj bo premestitev zakonita je potrebno ob izdaji sklepa vedeti, kakšne cilje s premestitvijo se zasleduje. V obrazložitvi sklepa z dne 10. 3. 2010 je prvotožena stranka navedla, da je delodajalec zaradi sprememb v organizaciji dela, ki jih je zahtevala nova organizacija dela, določena s Pravilnikom o spremembah in dopolnitvah pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v občinski upravi, ukinil delovno mesto višji svetovalec za javna naročila v Uradu za splošne zadeve, finance in računovodstvo, ki se je opravljalo v treh uradniških nazivih in na novo sistemiziral delovno mesto višji svetovalec za javna naročila v Uradu za splošne zadeve, finance in računovodstvo, ki se opravlja le v dveh uradniških nazivih in sicer v nazivih višji svetovalec II in I, zato je bila javna uslužbenka z odločbo z dne 28. 11. 2008 razrešena uradniškega naziva višji svetovalec III in z odločbo z dne 14. 12. 2008 imenovana v uradniški naziv višji svetovalec II. V obrazložitvi je še prvotožena stranka zapisala, da je v 53. členu (peti odstavek ZJU) določeno, da se z javnim uslužbencem o premestitvi na drugo delovno mesto sklene aneks k pogodbi o zaposlitvi, v prvem odstavku 150. člena ZJU pa je določeno, da se premestitev zaradi delovnih potreb opravi s sklepom o premestitvi, če javni uslužbenec s premestitvijo ne soglaša. Prvotožena stranka je v obrazložitvi sklepa še navedla, da je delodajalec dne 30. 12. 2008 ponudil javni uslužbenki v podpis aneks št. 2, ki pa ga javna uslužbenka ni podpisala, zato je na podlagi prvega odstavka 150. člena izdal naveden sklep. Navedeno pa nikakor ne zadošča za ugotovitev, da je podan zakonit razlog premestitve v smislu določb 147. do 152. a člena ZJU. Za izdajo sklepa o premestitvi ni obstajala pravna podlaga, zato sklep ni bil izdan zakonito in ga je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo. Pravilno pa je sodišče prve stopnje razveljavilo tudi sklep Komisije za pritožbe, s katerim je zavrnila pritožbo tožnice, zoper sklep o premestitvi. Sklep o premestitvi je nezakonit tudi zato, ker sta stranki že 30. 12. 2008 sklenili aneks v zvezi z delom tožnice na delovnem mestu višji svetovalec v nazivu višji svetovalec II in aneks sta podpisali obe stranki dne 30. 12. 2008 (priloga A1 in B3), zato so neutemeljene pritožbene trditve prvotožene stranke, da je sporni sklep o premestitvi z dne 10. 3. 2010 izdala zaradi delovnih potreb (sprememb v organizaciji dela, ki jih je zahtevala nova organizacija dela, določena s Pravilnikom o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest), ter ker je bilo ukinjeno delovno mesto višji svetovalec za javna naročila v Uradu za splošne zadeve, finance in računovodstvo in sicer višji svetovalec III. Tožnica je bila razrešena uradniškega naziva višji svetovalec III in z odločbo z dne 14. 12. 2008 imenovana v uradniški naziv višji svetovalec II.

Prvotožena stranka je navedla, da se premestitev zaradi delovnih potreb opravi s sklepom o premestitvi, ker tožnica s premestitvijo ni soglašala, saj ni podpisala aneksa št. 2 k pogodbi o zaposlitvi. Navedeno pa ne drži, saj se v spisu nahaja podpisan aneks št. 2 z dne ... in sta ga podpisala tako tožnica kot zakonit zastopnik prvotožene stranke. Prav tako pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da prvotožena stranka tožnice s sklepom, izdanim dne 10. 3. 2011 nikakor ni mogla premestiti na delovno mesto višji svetovalec za javna naročila v Uradu za splošne zadeve, finance in računovodstvo v uradniškem nazivu višji svetovalec II od 1. 1. 2009 dalje, torej za nazaj. Kot določa ZJU v 152. a členu premestitev brez soglasja javnega uslužbenca začne učinkovati z dnem, ki je določen v sklepu o premestitvi, vendar ne prej kot sedmi dan po vročitvi sklepa o premestitvi.

Pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je tožnica od 1. 1. 2009 dalje uvrščena v 39. plačni razred na podlagi sklenjenega aneksa št. 2 (priloga A2 in B4), ki sta ga stranki sklenili 30. 12. 2008 z veljavnostjo od 1. 1. 2009 dalje. V drugem členu aneksa je bilo določeno, da tožnica delo opravlja v 35. plačnem razredu, v 3. členu zajeti podatki za določitev osnovne plače pa kažejo, da je bila tožnica uvrščena v 39. plačni razred. Iz predloženih plačilnih list je razvidno, da je tožena stranka tožnici plačo od januarja do avgusta 2009 obračunala za 36. plačni razred, od septembra 2009, do decembra 2009 pa za 39. plačni razred, medtem ko od januarja 2010 pa za plačni razred 35. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica na uradniškem nazivu višji svetovalec II uvrščena v 39. plačni razred in da bi sodišče tožnico lahko uvrstilo le v 35. plačni razred, ker je potrebno upoštevati predpise, ki veljajo za državno in lokalno upravo in se je delo v nazivu višji svetovalec II opravlja v 35. izhodiščnem plačnem razredu.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožnica pri prvotoženi stranki od 6. 4. 2008 dalje zaposlena kot „višji svetovalec za javna naročila“, delo pa je opravljala v nazivu višji svetovalec III. Dne 5. 8. 2008 sta stranki sklenili aneks št. 1 (priloga A1 in B3), katerega vsebina je prevedba plače tožnice po ZSPJS in po katerem je bil tožnici priznan 37. plačni razred ter urejena tudi odprava plačnih nesorazmerij. Z odločbo z dne 14. 12. 2008 je bila tožnica, od 14. 12. 2008 dalje, imenovana v uradniški naziv drugega kariernega razreda „višji svetovalec II“ in dne 30. 12. 2008 sta stranki sklenili aneks št. 2 (priloga A2 in B4) z veljavnostjo od 1. 1. 2009 dalje in po katerem je bila tožnica od 1. 1. 2009 uvrščena v 39. plačni razred. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je ureditev, ki je zajeta v aneksu št. 2 v skladu z ureditvijo v Zakonu o javnih uslužbencih in ZSPJS ter Kolektivno pogodbo za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/2008), Kolektivno pogodbo za državno upravo, upravo pravosodnih organov in upravo samoupravnih lokalnih skupnosti (Ur. l. RS, št. 60/2008), Uredbo o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivov v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 58/2003 in naslednji), Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev za plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008) ter Aktom prvotožene stranke o sistemizaciji. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje in je zato ne ponavlja. Pritožbeno sodišče le še opozarja na 20. člen ZSPJS, ki med drugim določa, da če bi bil javni uslužbenec zaradi napredovanja na bolj zahtevno delovno mesto uvrščen v nižji plačni razred, obdrži plačni razred, ki ga je dosegel pred tem napredovanjem. Tožnica je bila torej pred imenovanjem v uradniški naziv drugega kariernega razreda višji svetovalec II uvrščena v plačilni razred 37 (aneks št. 1 z dne 5. 8. 2008), zato tožnica nikakor kasneje ne bi mogla biti uvrščena v 35. plačni razred, kot to trdi prvotožena stranka.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev prvotožene stranke glede odmere stroškov postopka, saj je sodišče stroške postopka odmerilo skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT). Glede na vse navedeno je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (360. člen ZPP), prvotožena stranka pa ne navaja nobenih drugih pravnoupoštevnih dejstev, prav tako pa niso podane bistvene kršitve določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo prvotožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP. Ker prvotožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve.