Jedro

Sodišče prve stopnje se je v obravnavanem primeru do vprašanja, ali je zavarovalna pogodba prenehala med zavarovalnim obdobjem, oprlo na določbe 913. člena ZOR, ki ureja posledice, če premija ni plačana. Navedeno določilo (kot splošna določba v poglavju ZOR o zavarovanju) dejansko ureja tudi posledice, če premija ni plačana v sklenjenem osebnem (nezgodnem) zavarovanju, kajti določbe 945. čl. ZOR o posledicah neplačane premije pri osebnem zavarovanju se izrecno nanašajo le na primer sklenjenega življenjskega zavarovanja. Določbe 913. člena ZOR pa je prvostopno sodišče, kot pravilno opozarja pritožnica, napačno uporabilo. Že sklicevanje prvostopnega sodišča na 4. odst. cit. člena, po katerem preneha zavarovalna pogodba ex lege, če premija ni plačana v letu dni od njene zapadlosti, je materialnopravno zgrešeno, saj se ta določba nanaša na permanentna (daljša od enega leta) sklenjena zavarovalna razmerja. Le v takšnem primeru je namreč nesmiselno podaljševati zavarovalno razmerje, če pa premija ni plačana niti za prvo leto.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se izdani sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku, opr. št. Ig ... z dne 20.1.1999 vzdrži v veljavi v 1. in 3. točki izreka. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 10.500,00 SIT in pritožbene stroške v znesku 71.417,00 SIT v osmih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku, opr. št. Ig ... z dne 20.1.1999 v 1. in 3. točki izreka, ker je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo pa je tudi stroškovni zahtevek tožeče stranke za povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov. Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1.- 3. točki 1. odst. 353. čl. ZPP/77 in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje oziroma podrejeno, da jo spremeni in tožeči stranki prisodi stroške postopka. Priglasila je pritožbene stroške. Pritožnica očita prvostopnemu sodišču nepravilno uporabo materialnega prava, konkretno določb 913. člena ZOR. Po njenem mnenju namreč zavarovalna pogodba med njo in toženo stranko ni prenehala niti po 3., niti po 4. odst. 913. člena ZOR. Zato je tožeča stranka utemeljeno zahtevala plačilo zapadlih premij, saj je sama pogodbeno obveznost z zagotavljanjem zavarovalnega kritja, izpolnila. Na vročeno pritožbo nasprotna stranka ni odgovorila. Sodišče druge stopnje je v pritožbi odločilo po starem Zakonu o pravdnem postopku (ZPP/77), ker je bila prvostopna odločba izdana pred uveljavitvijo novega Zakona o pravdnem postopku (1. odst. 498. čl. ZPP/99). Pritožba je utemeljena. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek temeljila na dne 23.4.1997 sklenjeni zavarovalni pogodbi s toženo stranko. Listine o tem v dokazne namene v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložila, iz predloženih in dokazno ocenjenih (vtoževani računi - priloga A1, splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb (ne 95) - priloga A2, dopolnilni pogoji za kombinirano kolektivno zavarovanje delavcev v podjetjih in drugih organizacijah za primer nezgode in smrti zaradi bolezni - priloga A4), pa izhaja, da sta pravdni stranki sklenili nezgodno zavarovanje za delavce tožene stranke. Navedeno dejstvo je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in tožbeni zahtevek tožeče stranke presojalo z uporabo določb 913. člena ZOR. Pogodbo o nezgodnem zavarovanju, ki sodi v osebno zavarovanje, je potrebno presojati po določbah o osebnem zavarovanju (942. - 965. člen ZOR). Nezgodno zavarovanje namreč lahko sklene zavarovalec tudi v korist tretjega, v konkretnem primeru torej v korist svojih delavcev (glej 2. odst. 946. člena v zvezi z 942. čl. ZOR). Kadar gre za sklenitev pogodbe o kolektivnem nezgodnem zavarovanju delavcev (glej trditev tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 20.5.1999 - red. št. 8 spisa) se pravno domneva, da gre za sklenjeno osebno zavarovanje. Sodišče prve stopnje se je v obravnavanem primeru do vprašanja, ali je zavarovalna pogodba prenehala med zavarovalnim obdobjem, oprlo na določbe 913. člena ZOR, ki ureja posledice, če premija ni plačana. Navedeno določilo (kot splošna določba v poglavju ZOR o zavarovanju) dejansko ureja tudi posledice, če premija ni plačana v sklenjenem osebnem (nezgodnem) zavarovanju, kajti določbe 945. čl. ZOR o posledicah neplačane premije pri osebnem zavarovanju se izrecno nanašajo le na primer sklenjenega življenjskega zavarovanja. Določbe 913. člena ZOR pa je prvostopno sodišče, kot pravilno opozarja pritožnica, napačno uporabilo. Že sklicevanje prvostopnega sodišča na 4. odst. cit. člena, po katerem preneha zavarovalna pogodba ex lege, če premija ni plačana v letu dni od njene zapadlosti, je materialnopravno zgrešeno, saj se ta določba nanaša na permanentna (daljša od enega leta) sklenjena zavarovalna razmerja. Le v takšnem primeru je namreč nesmiselno podaljševati zavarovalno razmerje, če pa premija ni plačana niti za prvo leto. V konkretnem primeru sta pravdni stranki sklenili kratkoročno pogodbo za eno leto (nesporne trditve tožeče stranke), ki je začela veljati dne 1.5.1997 (s plačilom prvega obroka premije) in je bila sklenjena do 1.5.1998; torej je že po vsebini dogovora prenehala veljati pred iztekom enega leta, predvidenega v določbi 4. odst. 913. čl. ZOR. Povsem neprimerno pa je v okviru te določbe stališče prvostopnega sodišča, da naj bi pogodba prenehala ex tunc. Takšna razlaga bi lahko prevedla do situacije, ko bi sklenitelj zavarovanja vselej odlašal s plačilom premije ter jo plačal šele v primeru, če bi nastopil zavarovalni primer, a še vedno v okviru enega leta od njene zapadlosti. Takšnemu pravnemu položaju, ki vnaša negotovost v pogodbena razmerja strank, pa pravni red ne more biti naklonjen. Prvostopno sodišče pa tudi 3. odst. 913. čl. ZOR ni uporabilo pravilno. Ta določba ureja posledice neplačila premije tako, da določa prenehanje zavarovalne pogodbe po samem zakonu po 30-tih dneh od dneva, ko je bilo sklenitelju zavarovanja vročeno priporočeno pismo zavarovalnice z obvestilom o zapadlosti premije. Navedeno pomeni, da gre za upravičenje zavarovalnice, da pogodba v primeru neizpolnjevanja pogodbene obveznosti s strani nasprotne stranke, to je sklenitelja zavarovanja, preneha. Njena volja po uporabi tega upravičenja mora biti razvidna iz zavarovalcu vročenega priporočenega pisma. V konkretnem primeru takšnega dejstva prvostopno sodišče ni ugotovilo, tudi se nanj ni sklicevala tožena stranka in ne izhaja iz predloženih dokaznih listin. To pa pomeni, da je sporna pogodba veljala in učinkovala do konca veljavnosti po svoji vsebini in jo je bila tožena stranka dolžna izpolniti pošteno v vsem, kot se je njena pogodbena obveznost glasila (glej 1. odst. 262. čl. ZOR v zvezi s 17. čl. ZOR). Tožeča stranka je zavarovanje zagotavljala, kar pomeni, da utemeljeno zahteva plačilo zapadlih obrokov. V mejah postavljenega tožbenega zahtevka je bilo zato s pravilno uporabo materialnega prava temu treba ugoditi. Sodišče druge stopnje je z razlogi v tej odločbi napadeno sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe (4. točka 373. čl. ZPP/77). Ker je sodišče druge stopnje spremenilo odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba, je moralo odločiti o stroških vsega postopka (2. odst. 166. čl. ZPP/77). Tako je prisodilo nadaljnje pravdne stroške tožeči stranki, ki je v sporu uspela (1. odst. 154. čl. ZPP/77). Te je po višini odmerilo v skladu s stroškovnim zahtevkom tožeče stranke, ki ga je postavila na glavni obravnavi, pri čemer je v višini postavljenega zahtevka upoštevalo le priglasitev stroškov za takso za sodbo. Zahtevek za potne stroške namreč tožeča stranka ni postavila določno, ko je zahtevala povrnitev potnih stroškov "še dvakrat kilometrino po 220 km" (primerjaj 2. odst. 164. čl. ZPP/77). Prisodilo pa ji je tudi pritožbene stroške, saj je s pritožbo uspela, pri čemer je pri višini upoštevalo vse priglašene stroške, razen nagrade za konferenco s stranko in pregled sodbe, ker je ta zajeta že v nagradi za sestavo pritožbe.