Jedro

Ker je pravica uporabe na podržavljenem stavbnem zemljišču prešla na drugo osebo, tožnik ni upravičenec, ker premoženje ni bilo njemu podržavljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Trbovlje je kot prvostopni organ s sklepom št. ... z dne 5.9.1995 zavrgla tožnikovo zahtevo za vzpostavitev lastninske pravice na parcelah, vpisanih v zemljiškoknjižni vložek št. .... Na tožnikovo pritožbo je tožena stranka citirani sklep odpravila v delu, ki se je nanašal na parceli št. 97 in 98, vpisani v isti zemljiškoknjižni vložek ter zadevo v tem obsegu vrnila organu prve stopnje v ponovno obravnavanje (1. točka izreka), v ostalem je pritožbo zavrnila (2. točka izreka). Tožena stranka v obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je bilo z Zakonom o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58) in z odločbo o nacionalizaciji ObLO Trbovlje št. ... z dne 5.6.1959 ugotovljeno podržavljeno premoženje dotedanji lastnici tožnikovi materi M.P. Nepodržavljeno premoženje lastnice M.P. ter pravica uporabe na podržavljenem zazidanem in nezazidanem stavbnem zemljišču je po pogodbi o izročitvi in prepustitvi premoženja za življenja z dne 28.2.1959 prešlo na tožnika. Na tej dejanski podlagi je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni upravičenec, saj premoženje ni bilo podržavljeno njemu. Po določbi 31. člena ZDen se na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist. Glede podržavljenih parcel št. 97 in 98, za kateri je tožnik uveljavljal plačilo odškodnine, je tožena stranka ugotovila, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, zaradi česar je v tem obsegu zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovno obravnavanje. Po njenih ugotovitvah iz podatkov zemljiške knjige za vl. št. ... izhaja, da je na parc. št. 97 in 98 vpisana pravica brezplačnega uživanja v korist J.P., za katerega ni izkazano razmerje do tožnika ali prejšnje lastnice M.P.. P.J. tudi ni naveden med prevzemniki v pogodbi o izročitvi in prepustitvi premoženja za življenja z dne 28.2.1959. In tudi ni jasno, kako in na koga je prehajala pravica uporabe na parcelah št. 97 in 98, ki sta se delili, saj sta bila dela navedenih parcel odvzeta iz posesti zaradi rekonstrukcije ceste.

Tožnik s tožbo izpodbija citirano odločbo tožene stranke, ker meni, da o njegovi zahtevi za preostali del, razen za parc. št. 97 in 98, še vedno ni meritorno odločeno. Navaja, da je prvostopni organ odločil, da o zahtevku ni pristojen odločati, tožena stranka pa se o vprašanju pristojnosti ni opredelila. Tožnik še vedno meni, da je njegova zahteva za denacionalizacijo opravičena, saj so bila njegovi materi, v katere imenu je vložil zahtevek za denacionalizacijo, nacionalizirana vsa zemljišča, ki mu jih ni mogla predati v last. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve, sklicuje se na obrazložitev izpodbijane odločbe, ter predlaga zavrnitev neutemeljene tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za denacionalizacijo stavbnih zemljišč.

Tožnik ne izpodbija ugotovitve tožene stranke, da so bila zemljišča, vpisana v zemljiškoknjižnem vl. št. ... podržavljena na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58) tožnikovi materi M.P. in da je pravica uporabe na teh podržavljenih stavbnih zemljiščih (razen na parc. št. 97 in 98) prešla na tožnika na podlagi pogodbe o izročitvi in prepustitvi premoženja za življenja z dne 28.2.1959. Po določbi 31. člena ZDen je vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču izrecno vezana na pravico uporabe denacionalizacijskega upravičenca, to je prejšnjega lastnika. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer iz 31. člena ZDen, saj je tožena stranka pravilno ugotovila, da je pravica uporabe na podržavljenem zazidanem in nezazidanem zemljišču po pogodbi o izročitvi in prepustitvi premoženja za življenja z dne 28.2.1959 prešla na tožnika, zato ta ni upravičenec, ker premoženje ni bilo njemu podržavljeno. Ker v obravnavani zadevi ne gre za situacijo iz 31. člena zakona, o kateri bi bil pristojen odločati upravni organ, je odločitev tožene stranke pravilna, ko je v tem delu (2. točka izreka izpodbijane odločbe) zavrnila pritožbo. Sodišče le še pripominja, da je dne 25.7.1997 začel veljati novi Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97 - ZLNDL), ki ureja lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini, ki niso predmet lastninjenja po drugih zakonih. Po določbi drugega člena ZLNDL postanejo nepremičnine lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe. Vpis lastninske pravice se v zemljiški knjigi opravi na predlog.

Glede 1. točke izreka izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka odpravila sklep prve stopnje zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, se sodišče strinja z odločitvijo in razlogi, ki jih je navedla tožena stranka. Tožnik v tožbi glede tega dela pa niti ne navaja kakšnih ugovorov.

Sodišče je neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77). Določbe ZUS/77 je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 popr.).