Jedro

Določba desetega odstavka 202. člena ZPIZ-2, ki zavezancu za plačevanje prispevkov za poklicno zavarovanje daje možnost svobodne odločitve, ali bo prenehal s plačevanjem teh prispevkov ob izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne upokojitve, ni v nasprotju namenom poklicnega zavarovanja. Tudi zavarovanci, ki so vključeni v obvezno poklicno zavarovanje imajo možnost izbire ali se poklicno upokojijo, ko izpolnijo ustrezne pogoje za to ali pa še naprej ostanejo v delovnem razmerju. Tožnik se je po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine odločil ostati v delovnem razmerju zato tožena stranka ni nezakonito prenehala plačevati prispevkov za poklicno zavarovanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo sklepa tožene stranke št. ... z dne 9. 10. 2017 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 20. 12. 2017 ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati prispevke za poklicno zavarovanje v višini 4.469,18 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, od vsakega 6 dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške v višini 183,60 EUR v roku 8 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožnika ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da deseti odstavek 202. člena ZPIZ sicer določa, da zavezanec lahko preneha s plačevanjem prispevkov za poklicno zavarovanje, vendar takšna določba, ki dopušča zavezancem (delodajalcem), da sami odločajo ali bodo prenehali s plačevanjem prispevka ali ne, predstavlja kršitev 14. člena Ustave RS. Določba omogoča, da se bodo dejansko enaka stanja obravnavala različno. ZPIZ-2 bi moral jasno določiti, ob katerih pogojih, lahko delodajalci prenehajo plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Če zavarovanci, tudi po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, opravljajo dela, za katera so upravičeni do plačevanja prispevkov, jim mora delodajalec te prispevke tudi plačati. Ustavno sodišče je že večkrat potrdilo, da ustava ne varuje le lastninske pravice, kot je opredeljena v civilnem pravu, ampak zagotavlja tudi varstvo pred posegi v druge obstoječe pravne položaje, ki imajo za posameznika, na podoben način kot civilnopravna lastninska pravica, premoženjsko vrednost in mu kot taki omogočajo svobodno ravnanje na premoženjskem področju (odločba US. RS, št. U-I-60/98). Zaradi odločitve tožene stranke, da preneha plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, tožnik ne bo mogel izrabiti vseh pravic, na podlagi kateri bi prejemal pokojnino, primerljivo s polno starostno pokojnino. Do vseh teh navedb pa se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo. Poklicno zavarovanje mora namreč tožniku omogočati, da doseže tolikšna sredstva, da bo dobil zadostno višino pokojnine, da bo imel dovolj sredstev za plačilo zdravstvenega zavarovanja v času koriščenja poklicne pokojnine in dovolj sredstev za dokup dobe zaradi možnosti zagotovitve enake pokojnine kot ostale osebe, ki imajo polno pokojninsko dobo. Sicer sistem poklicnega zavarovanja nima smisla, ker to na koncu pomeni, da tožnik kot zavarovanec, ki je upravičen do poklicne pokojnine, na koncu ne bo niti izenačen, kaj pa šele na boljšem, napram ostalim zavarovancem, ki jim bo odmerjena pokojnina od polne pokojninske dobe. Interes tožnika kot zavarovanca je v tem, da prejme izplačilo poklicne pokojnine v najvišji višini, kot jo omogoča zakonodaja. Le v tem primeru bi se lahko prenehalo plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Glede kršitev načela enakosti in načela jasnosti in določnosti predpisov je tožnik navajal, da tudi sam sklep Vlade RS predstavlja kršitev teh načel, ker je bil sprejet šele leta 2017 (kljub temu, da je ta možnost bila dana že od 1. 1. 2013 dalje). S tem je naveden sklep Vlade Republike Slovenije postavil tožnika v slabši položaj v primerjavi z drugimi javnimi uslužbenci in sicer z vsemi, ki so pred dnevom sprejetja spornega sklepa Vlade RS (19. 1. 2017) že dopolnili pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, pa jim delodajalec zato ker sporni sklep še ni bil sprejet, ni prenehal plačevati prispevke in ker se sklep ne nanaša na vse javne uslužbence, ampak samo na zaposlene na Ministrstvu za notranje zadeve, Ministrstvu za finance, Ministrstvu za pravosodje in Ministrstvu za obrambo, pri tem, da Vlada RS vsem ostalim delodajalcem v javnem sektorju samo priporoča, da več ne plačujejo prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje. Poleg tega tožnik še izpostavlja, da je potrebno pri presoji neenakosti pred zakonom upoštevati ne samo javne uslužbence, za katere velja sklep Vlade RS ampak vse zavarovance, ki so upravičeni do pridobitve poklicne pokojnine. Ustavno sodišče je že večkrat navedlo, da drugi odstavek 14. člena Ustave zagotavlja splošno enakost pred zakonom in zakonodajalca zavezuje, da enake položaje pravnih subjektov uredi enako, različne pa ustrezno različno (odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-18/2011 z dne 19. 1. 2019 in št. U-I-149/2011 z dne 7. 6. 2012). Sodišče I. stopnje se ni opredelilo do bistvenih razlogov tožnika, in s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki hkrati predstavljajo tudi kršitev 22. člena Ustave RS. Tožnik je tudi izpostavil, da 81. člen Zakona organiziranosti in dela v policiji (Ur. l. RS, št. 15/2013 s spremembami) v prvem odstavku določa, da policiste, ki opravljajo naloge, ki so povezane z večjo nevarnostjo za varnost, zdravje ali življenje ali ki jih zaradi posebnih obremenitev ni mogoče opravljati po določeni starosti, more delodajalec obvezno dodatno pokojninsko zavarovati v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V drugem odstavku je še določeno, da ne glede na zakon, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, minister v aktu organizacije in sistemizacije določi delovna mesta, za katera je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje. Iz opisa del in nalog delovnega mesta, ki ga zaseda tožnik je razvidno, da je na koncu pod "posebnosti delovnega mesta" navedeno "dodatno obvezno pokojninsko zavarovanje", kar pomeni, da je za tožnikovo delovno mesto minister v aktu organizacij in sistemizacij določil, da se obvezno vključi v poklicno zavarovanje, kar pomeni, da je tožena stranka dolžna tožniku tudi plačevati prispevke za poklicno zavarovanje in to ne glede na morebitno drugačna določila ZPIZ-2. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik je zaposlen pri toženi stranki na delovnem mesto vodja službe - na policiji, Policijski upravi A., Službi B. in tožena stranka je s sklepom z dne 9. 10. 2017 odločila, da mu bo z naslednjim dnem po vročitvi sklepa prenehala izplačevati prispevke za poklicno zavarovanje, ker tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine. Tožena stranka se je v obrazložitvi sklepa sklicevala na sklep Vlade RS z dne 19. 1. 2017, iz katerega izhaja, da tožena stranka javnim uslužbencem, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine in nadaljujejo z delom, ne plačuje več prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje. Tožena stranka je na podlagi obvestila C. d. d. ugotovila, da je tožnik dne 12. 11. 2016 izpolnil pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine.

6. Pravno podlago za izdajo izpodbijanih sklepov z dne 9. 10. 2017 in 20. 12. 2017, na podlagi katerih je tožena stranka tožniku prenehala plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, predstavlja deseti odstavek 202. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Slovenije (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami), ki določa, da lahko zavezanec za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje le te preneha izplačevati, ko zavezanec pridobi pravico do poklicne pokojnine. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da citirana določba desetega odstavka 202. člena ZPIZ-2, ne posega v ustavne pravice (2. člen Ustave RS; drugi odstavek 14. člena Ustave; 33. člen Ustave in prvi ter drugi odstavek 50. člena Ustave; Ur. l. RS, št. 33/91). Določba desetega odstavka 202. člena ZPIZ-2 je jasna in določna ter natanko določa, v katerem primeru lahko zavezanec preneha s plačevanjem prispevkov za poklicno zavarovanje. Poklicno zavarovanje je zbiranje prispevkov delodajalcev na osebnih računih zavarovancev - članov, na podlagi katerih so zavarovanci - člani, vključeni v to obliko zavarovanja in pridobijo pravico do poklicne pokojnine ter druge pravice, določene z tem zakonom (prvi odstavek 198. člena ZPIZ-2). V poklicno zavarovanje se obvezno vključujejo zavarovanci, ki opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela in zavarovanci, ki opravljajo dela, ki jih po določeni starosti ni več moč uspešno poklicno opravljati. V skladu s prvim odstavkom 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katere so delodajalci dolžni plačevati prispevke, za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katere se je ob uveljavitve ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem (benificirana delovna doba). ZPIZ-2 v prvem odstavku 203. člena določa, da se poklicna pokojnina izplačuje uživalcu poklicne pokojnine v mesečnih zneskih, od uveljavitve pravice do poklicne pokojnine, do izpolnitve pogojev za pridobitev starostne pokojnine v obveznem zavarovanju.

7. Tožnik v pritožbi neutemeljeno očita sodišču I. stopnje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev 22. člena Ustave. Neutemeljeno tožnik v pritožbi tudi očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do trditev tožnika, da se v konkretni zadevi zakonodajalec s tem, ko je odločitev prepustil diskreciji delodajalca glede sistema prenehanja plačevanja prispevkov, ni zagotovil enakosti pred zakonom ampak je omogočil, da se enaki položaji enakih subjektov urejajo različno. Sodišče prve stopnje se je do navedenega opredelilo v 17. točki obrazložitve sodbe. Obrazložilo je, da s tem, ko je zakonodajalec v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2 omogočil, da lahko zavezanec preneha s plačevanjem prispevkov za poklicno zavarovanje za zavarovanca - člana, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, ni posegel v ustavno zagotovljene pravice tožnika. Namen poklicnega zavarovanja je zagotoviti primarno poklicno pokojnino, ne pa ustvarjanje presežkov na individualnih računih zavarovancev, ki jih potem dvigujejo v enkratnem znesku in uporabijo nenamensko. Ker zavarovanci v veliki večini raje od poklicne upokojitve nadaljujejo z delom do starostne upokojitve, poklicno zavarovanje dejansko ne služi svojemu namenu.

8. Tudi po oceni pritožbenega sodišča določba desetega odstavka 202. člena ZPIZ-2, ki zavezancu za plačevanje prispevkov za poklicno zavarovanje daje možnost svobodne odločitve, ali bo prenehal s plačevanjem teh prispevkov ob izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne upokojitve, ni v nasprotju namenom poklicnega zavarovanja. Tudi zavarovanci, ki so vključeni v obvezno poklicno zavarovanje imajo možnost izbire ali se poklicno upokojijo, ko izpolnijo ustrezne pogoje za to ali pa še naprej ostanejo v delovnem razmerju. Tožnik se je po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine odločil ostati v delovnem razmerju zato tožena stranka ni nezakonito prenehala plačevati prispevkov za poklicno zavarovanje, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

9. Tožena stranka je izpodbijane sklepe izdala in prenehala s plačevanjem prispevkov za poklicno zavarovanje tožniku na podlagi desetega odstavka 202. člena ZPIZ-2, ki predvideva ravno situacije, kot je tožnikova, da torej delavec, po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, še naprej opravlja delo. Po mnenju tožnika naj bi bila izpodbijana določba (deseti odstavek 202. člena ZPIZ-2) v neskladju s 14. členom Ustave ker dopušča zavezancem (delodajalcem), da se sami odločajo ali bodo prenehali s plačevanjem prispevkov in s tem omogočajo, da se dejansko enaka stanja obravnavajo različno. Drugi odstavek 14. člena Ustave zagotavlja splošno enakost pred zakonom. Načelo enakosti pred zakonom zakonodajalca zavezuje, da enaka razmerja in položaje ureja enako ter različna različno. Za presojo o tem katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, je treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja. Določba desetega odstavka 202. člena ZPIZ-2 je jasna in natančno določa v katerem primeru lahko zavezanec za plačila preneha s plačevanjem prispevkov za poklicno zavarovanje. Razlikuje med pravnim položajem zavarovanca - člana, ki je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine in tistim, ki pogojev za pridobitev poklicne pokojnine še ni izpolnil. Zavezanec za plačilo lahko preneha s plačevanjem prispevkov le zavarovancem - članu, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine.

10. Glede na navedeno je neutemeljeno sklicevanje tožnika, da bi moralo sodišče kot neenakost pred zakonom upoštevati, da je tožnik kot javni uslužbenec zaradi sklepa Vlade RS postavljen v neenak položaj napram tistim zavarovancem, ki so upravičeni do poklicne pokojnine, pa se njihovi delodajalci niso odločili za prenehanje plačevanja prispevkov. Tožnik, torej uveljavlja kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave in neenakost pravnih subjektov pred zakonom s tem, ko je Vlada RS dne 19. 1. 2017 sprejela sklep, na podlagi katerega je javnim uslužbencem, ki so izpolnili pogoj za poklicno upokojitev prenehala plačevati prispevke za poklicno zavarovanje in meni, da je s tem javne uslužbence postavila v neenak položaj napram zavarovancem, katerim delodajalci niso prenehali plačevat prispevkov. Iz tožnikovih pritožbenih navedb izhaja le abstraktna ogroženost pravic, kar pa ne zadošča. Izkazana bi morala biti konkretna in neposredna ogroženost pravic javnih uslužbencev (tako izhaja tudi iz sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-72/2014 z dne 17. 9. 2015, namreč da zmanjšanje ali poslabšanje pravic delavcev, do katerega bi lahko prišlo zaradi izpodbijane ureditve, ne zadošča ter je treba v zvezi z zagotovitvijo socialne varnosti izkazati, da izpodbijana ureditev, ob upoštevanju drugih ureditev, ki urejajo sporno vprašanje, prizadetemu te pravice ne zagotavlja).

11. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi, ne razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.