Jedro

Izročilna pogodba je pravni posel, na podlagi katerega izročitelj v breme svojega premoženja in v soglasju s svojimi nujnimi dediči prvega dednega reda enega ali več sopogodbenikov (izročiteljeve potomce ne glede na oddaljenost sorodstva z izročiteljem, lahko pa tudi izročiteljevega zakonca) neodplačno obogati. Interes pogodbenih strank, ki ga zasledujejo s sklenitvijo izročilne pogodbe, je v vnaprejšnji ureditvi dedno pravnih razmerij izročitelja in njegovih dedičev prvega reda. Pri izročitvi in razdelitvi vsega izročiteljevega premoženja je v njegovem interesu tudi zagotovitev dosmrtnega preživljanja zanj in za tiste, ki se pred izročitvijo preživljajo iz izročiteljevega premoženja. Izročitelj lahko zato zase ali za druge osebe pridrži posamezne pravice po 551. členu OZ. V tem primeru nastane med strankami dvostransko obligacijsko razmerje.

Prvotni namen izročilne pogodbe zagotovo ni bil v tem, da tožnik kmetijo izroči tretji osebi - skrbnici, ki bi na daljavo urejala dokumentacijo, kmetijo pa bi obdelovale in za tožnika skrbele tretje osebe, ki jih niti ne pozna (najeti pomočniki), če bi drugi toženec in njegova partnerka dejansko sledila pozivu na izselitev. Zaradi spremenjenih razmer, ki so sledile nesrečnemu dogodku prvega toženca, se je tožnikov pogodbeni namen popolnoma izjalovil, ker si od prvega toženca ni mogel več obetati pričakovane pomoči, oskrbe, nenazadnje tudi družbe, pogodba torej njegovemu pričakovanju ne ustreza več in bi bilo slednjo, takšno kot je, nepravično obdržati v veljavi. Izpolnjevanje samih obveznosti po izročilni pogodbi, če ni izrecno dogovorjeno drugače, ni strogo osebne narave. Za odločitev o razvezi predmetne pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin na podlagi 112. člena OZ je bistven predvsem sam namen sklenitve izročilne pogodbe, ali je tega po spremenjenih okoliščinah še vedno mogoče doseči ter ali dosega pričakovanja tožnika in standard pravičnosti. Glede na pravilno ugotovljen namen sklenitve pogodbe s strani sodišča prve stopnje, kateremu sledi tudi pritožbeno sodišče, pa je slednji, v konkretnem primeru dejansko popolnoma izjalovljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se razveže izročilna pogodba SV 000/2015 z dne 25.08.2015, sklenjena med tožečo stranko ter prvo, drugo, tretjo, četrto in peto toženo stranko (I. točka izreka). Prvi toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki izročiti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri nepremičninah parc. št. 555, 568/2 in 568/3, vse k. o. X, ter parc. št. 1993, 1994, 1995, 1996, 1997, 1998, 1349/1, 1349/4, 1349/5, 1351/5, 1351/4, 1351/2, 1352, 1353, 1354, 1355, 1356/1, 1356/2, 1357, 1358, 1359, 1360, 1368, 1369/1, 1369/3, 1369/4, 1369/5, 1369/6, 1370/2, 1376/13, 1376/14, 1376/3, 1377, 1378, 1381, 1382, 1414/2, 1420/2, 1418 in 1422/2, vse k. o. Y, vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje, tako da se pri teh nepremičninah ponovno vknjiži lastninska pravica na tožnikovo ime, sicer izpodbijana sodba nadomešča takšno listino (II. točka izreka). Nadalje je prvemu tožencu naložilo, da tožniku izroči vse kmetijske stroje, pritikline ter krave molznice in telice kmečkega posestva na S., ki jih je prejel z izročilno pogodbo (III. točka izreka). Prvi toženi stranki je še naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje prvi toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi v bistvenem navaja, da izpodbijana sodba nima odločilnih dejstev in ni ustrezno obrazložena. Najprej graja obliko III. točke izreka izpodbijane sodbe, pri čemer zatrjuje, da je ta nedoločen in nejasen, prav tako pa manjka ustrezna obrazložitev citirane točke izreka. Neobrazložena je tudi II. točka izreka prvostopenjske sodbe, in sicer glede nepremičnin in parcelnih številk, glede katerih se ne ve, ali vse naštete nepremičnine sploh sodijo v izpodbijano izročilno pogodbo, prav tako ni jasno, kakšno zemljiškoknjižno listino bi moral prvi toženec izročiti tožniku. Dalje pritožnik navaja, da izpodbijana sodba spregleda bistvena zatrjevanja prvega toženca, da se ni osebno zavezal izpolnjevati vsebino izročilne pogodbe, pri čemer prvi toženec po svoji skrbnici, kakor tudi po pomočnikih, še naprej celovito izpolnjuje vse obveznosti iz izročilne pogodbe. Skrbnica je glede preživljalskih obveznosti tožniku vedno na voljo, po drugi strani pa prvi toženec sledi vsem zastavljenim ciljem in bistvu sklenjene pogodbe – nadaljnjemu razvoju kmetije, za katero skrbnica aktivno in požrtvovalno skrbi ter jo ohranja v odlični kondiciji. Tožniku je omogočeno vse, kar si je s pogodbo izgovoril. Prvi toženec mu plačuje stroške bivanja v višini 20%, pomoč za oskrbo, ponujeno s strani skrbnice prvega toženca, pa tožnik neutemeljeno zavrača. Drugi toženec in njegova partnerka E. B. sta najeta pomočnika, ki za delo, ki ga opravita na kmetiji, dobita mesečno plačilo (ves prihodek od prodanega mleka in 50% od prodaje govedi). Prvi toženec si je od otroštva dalje do podpisa pogodbe to kmetijo že zaslužil, saj jo je postavil na noge in je k njej največ doprinesel. Obstoji močna in realna želja, da se kmetijo uspešno vodi do odraslosti mladoletnega sina A. B. Tožnik je s skrbnico v stikih in stalnih ter dobrih odnosih. Pritožnik se sklicuje na sodbo VSL sklep II Cp 795/205 ( pravilno VSL II Cp 795/2015) glede bistva in namena sklenitve pogodbe o preužitku. Zatrjuje, da določila 555. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ne predvidevajo razveljavitve pogodbe iz razlogov, ki jih uveljavlja tožnik. Po nesrečnem dogodku je bilo o nadaljnjem vodenju kmetije pred CSD med skrbnico, F. F. ter drugim tožencem in E. B. sklenjen dogovor. Dogovor je bil tožniku predstavljen in se je z njim strinjal, dogovorili so se tudi o delitvi prihodka. Skrbnica ima nadalje velik interes za širjenje in obnovo kmetije, vendar je to trenutno nemogoče zaradi zaznambe spora v zemljiški knjigi. Prvi toženec se je pripravljen ravnati po 4. odstavku 112. člena OZ in prilagoditi pogoje tako, da se bo pogodba še naprej izvrševala v skladu s pogodbenim namenom. Pritožnik v pritožbi navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo predlagani dokaz z zaslišanjem priče D. D., ki bi vedela povedati o izpolnjevanju obveznosti po izročilni pogodbi s strani skrbnice. Ne strinja se z odločitvijo o stroških postopka.

3. Tožnik in druga do peta tožena stranka so vložili odgovor na pritožbo ter predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, dejansko stanje je ugotovilo popolno in pravilno, prav tako je sprejeta odločitev tudi materialnopravno pravilna. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je izčrpna in prepričljivo obrazložena ter ji pritožbeno sodišče sledi.

6. Izročilna pogodba je pravni posel, na podlagi katerega izročitelj v breme svojega premoženja in v soglasju s svojimi nujnimi dediči prvega dednega reda enega ali več sopogodbenikov (izročiteljeve potomce ne glede na oddaljenost sorodstva z izročiteljem, lahko pa tudi izročiteljevega zakonca) neodplačno obogati. Interes pogodbenih strank, ki ga zasledujejo s sklenitvijo izročilne pogodbe, je v vnaprejšnji ureditvi dedno pravnih razmerij izročitelja in njegovih dedičev prvega reda. Pri izročitvi in razdelitvi vsega izročiteljevega premoženja je v njegovem interesu tudi zagotovitev dosmrtnega preživljanja zanj in za tiste, ki se pred izročitvijo preživljajo iz izročiteljevega premoženja. Izročitelj lahko zato zase ali za druge osebe pridrži posamezne pravice po 551. členu OZ. V tem primeru nastane med strankami dvostransko obligacijsko razmerje.1 **Glede razlogov o razvezi izročilne pogodbe**

7. Tožnik je s tožbo uveljavljal zahtevek za razvezo izročilne pogodbe na dveh pravnih podlagah, zaradi spremenjenih okoliščin in zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti.

8. Primarno je zatrjeval spremenjene okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, zaradi katerih namena pogodbe ni več mogoče doseči, zato bi bilo nepravično in neživljenjsko ohraniti jo v veljavi takšno, kakršna je. V primeru spremenjenih okoliščin lahko stranka, ki ji je izpolnitev obveznosti otežena, oziroma stranka, ki zaradi spremenjenih okoliščin ne more uresničiti namena pogodbe, zahteva njeno razveljavitev (112. člen OZ).

9. Sodišče prve stopnje se je zato pravilno ukvarjalo predvsem s predpostavkami, ali je po spremenjenih okoliščinah, torej poskusu samomora in posledični zdravstveni in delovni onemoglosti prvega toženca, še mogoče doseči namen sklenjene pogodbe, in ali ta kljub takšnim spremenjenim okoliščinam še ustreza pričakovanjem pogodbenih strank ter bi jo bilo po splošnem mnenju pravično ohraniti v veljavi.

10. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče na podlagi skladnih in prepričljivih izpovedb tožnika ter druge do pete tožene stranke pravilno ugotovilo, da je bil namen ob sklenitvi izročilne pogodbe predvsem v tem, da kmetija ostane v družini B., da jo bo ravno G. B. – prvi toženec obdeloval, vodil in gospodaril ter da bo skupaj s svojo družino živel na kmetiji (12., 13. in 14. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritrditi je tudi ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da je tožnik upravičeno pričakoval, da bo v času njegove starostne oslabelosti in onemoglosti ob njemu ljuba oseba, torej prvi toženec, ki bo zanj skrbel. 11. Res je, da po tragičnem dogodku prvega toženca v njegovem imenu in za njegov račun deluje njegova zakonska partnerka C. B., ki je njegova skrbnica in tudi nova nosilka kmetijskega gospodarstva na S. Prav tako drži, da tožnik sicer še vedno jé za isto mizo, kot se izrazi pritožnik, ima na razpolago domačo hrano in mu je po skrbnici prvega toženca pokritih 20% stroškov bivanja. Kljub temu pa ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da skrbnica prvega toženca celovito izpolnjuje vse obveznosti iz izročilne pogodbe in sledi vsem zastavljenim ciljem ter njenemu bistvu in namenu.

12. Kot izhaja iz prepričljive obrazložitve prvega sodišča, skrbnica s tožnikom in ostalimi toženci ni vzpostavila družinskega in zaupnega odnosa ter po odpustu prvega toženca iz bolnišnice ni prišla živeti na kmetijo v S., staršema prvega toženca je prepovedala oziroma omejila obiske prvega toženca, na kmetiji so nezaželjeni tudi drugi sorodniki, oziroma so obiski dovoljeni le ob predhodnem dovoljenju skrbnice.

13. Tožnikov namen ob sklenitvi pogodbe je bil v tem, da prepusti kmetijo ravno prvemu tožencu, kateremu je zaupal; ta je obetal, v njem je videl potencial, bil je izredno priden in je zaključil tudi kmetijsko šolo. Tožnik je ravno zaradi teh okoliščin verjel, da kmetijo prepušča v dobre roke, iz istih razlogov pa so se ostali zakoniti dediči odpovedali še neuvedenemu dedovanju. Prav tako je mogoče slediti ugotovitvam, da je tožnik pričakoval, da bo prvi toženec živel na kmetiji in bo poskrbel zanj, iz česar logično sledi tudi zaključek, da je upravičeno pričakoval, da mu bo vnuk (predvidoma skupaj z družino) zagotavljal tudi vse gospodinjske usluge, skladno z določbami točke a) člena 4 izročilne pogodbe. Pritrditi je ugotovitvam prvostopenjskega sodišča tudi v tem, da je tožnik kljub alternativni določbi d) točke 4. člena pogodbe, skrb in pomoč s strani bližnje ter ljube osebe, pri čemer skrbnica z njim ni vzpostavila takšnega zaupnega odnosa, upravičeno pričakoval tudi v času njegove še večje starostne onemoglosti in poslabšanega zdravja. Za tožnika skrbita predvsem starša prvega toženca, to sta H. B. in E. B., ki tudi dejansko živita na kmetiji in jo obdelujeta, česar prvi toženec ni zanikal oziroma je slednje tudi sam zatrjeval. Na podlagi navedenega je logičen in izkustveno življenjski zaključek, da skrbnica, ki ne živi na kmetiji na S. in hkrati skrbi za zdravstveno onemoglega prvega toženca ter dva majhna otroka na T., ob tem ne more učinkovito poskrbeti še za vsakodnevne potrebe tožnika. Kot izhaja iz njegove izpovedbe in izpovedbe skrbnice, je bila pomoč tožniku ponujena predvsem kot oskrba v drugem kraju (na Z., kjer živi skrbnica s prvim tožencem), pri čemer pa ima tožnik povsem upravičen interes, da ostane in živi na kmetiji na S.; nenazadnje ta pogoj izhaja tudi iz same pogodbe. Vsled navedenega in upoštevajoč nedvomno ugotovljene skrhane odnose med družinskimi člani družine B. in skrbnico prvega toženca, je takšne vrste ponujena pomoč tudi upravičeno odklonjena oziroma ni sprejeta.

14. Sicer držijo pritožbene navedbe, da drugi toženec in njegova partnerka E. B. za delo na kmetiji od skrbnice prejemata plačilo, od katerega pa jima po njuni izpovedi včasih ne ostane niti za osnovne stroške za preživetje. Iz njune izpovedbe nadalje izhaja, da sta na tak dogovor pristala, ker nista imela druge realne možnosti, če sta želela gospodarjenje kmetije ohraniti v družini. V zvezi z navedenim ni mogoče prezreti niti nespornega dejstva, da je skrbnica starša prvega toženca po vložitvi tožbe pozvala na izselitev iz kmetije. Kot je pravilno ocenilo prvostopenjsko sodišče sta starša prvega toženca tista, ki sta dejansko prevzela njegovo vlogo, torej obdelujeta kmetijo na S., tam živita in skrbita za potrebe tožnika. Pravilna je zato ugotovitev, da po spremenjenih okoliščinah namena pogodbe ni mogoče več doseči, saj prvi toženec ni več sposoben kmetije niti obdelovati niti voditi, prav tako pa ne more poskrbeti niti zase, toliko manj za tožnika. Njegovega vložka in doprinosa h kmetiji ter skrbi za tožnika, kljub določenim prizadevanjem (vodenje dokumentacije in računov za kmetijo), ne more nadomestiti niti njegova zakonska partnerka, zdajšnja skrbnica, ki na predmetni kmetiji s prvim tožencem ne živi oziroma ne namerava živeti, prav tako pa je z večjim delom družine sprta.

15. Kljub temu, da je skrbnica s tožnikom in E. B. ostala v stikih (slednje izhaja tudi iz njunih izpovedb), pa zgolj golo ohranjanje stikov, ki so zelo ohlapni (ti se izvršujejo predvsem ob rojstnih dnevih), ne izkazuje, da je skrbnica s tožnikom v dobrih in stalnih odnosih. Takšno izvrševanje stikov tudi ne more nadomestiti namena, da družina ostane skupaj in je povezana ter da je na stara leta ob tožniku bližnja in ljuba oseba, kar je med drugim tudi botrovalo izročitvi kmetije na S. prav prvemu tožencu. V zvezi s tem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je skrbnica prvega toženca od tožnika in njegove družine na S. več ali manj distancirana in da med njimi ne obstaja pristen ter zaupen družinski odnos, kar bi tožniku na njegova stara leta največ pomenilo.

16. Takšno izvrševanje izročilne pogodbe je tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem v nasprotju z njenim prvotnim namenom, ki zagotovo ni bil v tem, da tožnik kmetijo izroči tretji osebi - skrbnici, ki bi na daljavo urejala dokumentacijo, kmetijo pa bi obdelovale in za tožnika skrbele tretje osebe, ki jih niti ne pozna (najeti pomočniki), če bi drugi toženec in njegova partnerka dejansko sledila pozivu na izselitev. Zaradi spremenjenih razmer, ki so sledile nesrečnemu dogodku prvega toženca, se je tožnikov pogodbeni namen popolnoma izjalovil, ker si od prvega toženca ni mogel več obetati pričakovane pomoči, oskrbe, nenazadnje tudi družbe, pogodba torej njegovemu pričakovanju ne ustreza več in bi bilo slednjo, takšno kot je, nepravično obdržati v veljavi.

17. Dejstvo, da je namen sklenitve izročilne pogodbe po tragičnem dogodku popolnoma izvotljen, ne morejo v ničemer spremeniti niti trditve, da obstaja močna želja, da se kmetija uspešno vodi do odraslosti mladoletnega sina A. B. Takšna zatrjevanja pritožnika so za odločanje v konkretni zadevi brezpredmetna, saj v ničemer ne vplivajo na popolno in pravilno ugotovljena odločilna dejstva prvostopenjskega sodišča. 18. Brezpredmetne so pri tem navedbe pritožnika, da si je od otroštva do podpisa pogodbe kmetijo že zaslužil, ker je k njej največ doprinesel in jo je tudi postavil na noge. Da je bil prvi toženec zelo priden in si je kmetijo zaslužil, med strankami ni sporno (12. in 13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), vendar ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je prvi toženec postavil kmetijo na noge, saj je, kot je nesporno ugotovljeno, predmetna kmetija v družini B. že več generacij.

19. Pritožnik se v nadaljevanju pritožbe sklicuje na sodbo VSL II Cp 795/2015, ki sicer obravnava pogodbo o preužitku in ne izročilne pogodbe, ki je predmet konkretne zadeve. Kljub temu pa zaradi določenih podobnosti vsebine obeh pogodb velja pritrditi, da izpolnjevanje samih obveznosti po izročilni pogodbi, če ni izrecno dogovorjeno drugače, ni strogo osebne narave. Kot že pojasnjeno na začetku je za odločitev o razvezi predmetne pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin na podlagi 112. člena OZ bistven predvsem sam namen sklenitve izročilne pogodbe, ali je tega po spremenjenih okoliščinah še vedno mogoče doseči ter ali dosega pričakovanja tožnika in standard pravičnosti. Glede na pravilno ugotovljen namen sklenitve pogodbe s strani sodišča prve stopnje, kateremu sledi tudi pritožbeno sodišče, pa je slednji, kot je obširneje pojasnjeno zgoraj, v konkretnem primeru dejansko popolnoma izjalovljen.

20. Tožbeni zahtevek je utemeljen tudi na podlagi tretjega odstavka 555. člena OZ, ki ureja preklic izročilne pogodbe zaradi neizpolnjevanja. Razlika med preklicem in razvezo pogodbe je zgolj terminološka in nima vsebinskih učinkov.2 Preklic je na podlagi 3. odstavka 555. člena OZ mogoč tudi v drugih primerih neizpolnitve bremen, prevzetih s pogodbo o izročitvi in razdelitvi, zato ni mogoče slediti pritožniku, da citirani člen preklica iz razlogov, ki jih navaja tožnik, ne določa. 21. Navedbe pritožnika, da se prvi toženec s predmetno izročilno pogodbo ni osebno zavezal izpolnjevati vsebine pogodbe držijo le v delu, kolikor se ta nanaša na pogodbene obveznosti, ki izhajajo iz d) točke 4. člena (v pogodbi imenovan: »četrtič«) izročilne pogodbe (priloga A2) Iz navedene določbe izročilne pogodbe namreč jasno izhaja, da je nego in oskrbo tožnika v primeru njegove še večje starostne oslabelosti ali poslabšanega zdravja mogoče opraviti alternativno, torej osebno ali z najetimi pomočniki.

22. Ni pa mogoče pritrditi pritožniku, da se tudi v preostalem delu prvi toženec ni osebno zavezal izpolnjevati obveznosti po pogodbi. Kot je razvidno iz a) točke 4. člena izročilne pogodbe, je namreč do sklenitve predmetne pogodbe za tožnika v smislu gospodinjskih uslug in življenjskih potreb (hrana pri skupni mizi, čiščenje, pranje, plačilo sorazmernega dela režijskih stroškov bivanja) poskrbel sin izročevalca H. B. (drugi toženec) s svojo družino, ki pa je s to pogodbo slednje prepustil in prenesel v korist novega prevzemnika – prvega toženca, ki je torej osebno vstopil v nadaljnje izpolnjevanje preužitnih pravic svojega starega očeta – tožnika.

23. V zvezi z izpolnjevanjem bremen sicer držijo pritožbene navedbe, da stroške kmetije in bivanja tožnika v 20% še naprej krije prvi toženec po skrbnici. Drži tudi, da sta drugi toženec in njegova soproga za delo na kmetiji (ne pa tudi za nego in oskrbo tožnika) plačana od prihodka od mleka in 50% od prodaje goveda. Ob navedenem pa je potrebno upoštevati, da je skrbnica po poskusu samomora prvega toženca s svojimi dejanji kršila vsaj b) točko 4. člena izročilne pogodbe, na podlagi katere si je tožnik pridržal pravico do skupne uporabe vseh skupnih prostorov ter naprav, dalje c) točko 4. člena izročilne pogodbe, ki določa pravico do prostega sprejemanja obiskov, brez zapiranja vrat. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je skrbnica zaklenila spodnje prostore in s tem tožniku otežila dostop do kurilnice in delavnice, kjer ima shranjene čebelarske pripomočke, čeprav si je ta izrecno izgovoril pravico uporabe vseh skupnih prostorov in naprav. Prav tako skrbnica skladno z namenom ne izvršuje niti a) in d) točke 4. člena izročilne pogodbe. Skrbnica namreč tožniku ne nudi vsakodnevnih gospodinjskih uslug, to je nego in oskrbo, ki vključuje zlasti bolniško in dietno hrano, osebno pomoč in postrežbo, čiščenje in pospravljanje vseh prostorov, pranje in vse ostale usluge, ki jih potrebuje bolna ali onemogla oseba, prevoze k zdravniku ter vso potrebno zdravniško pomoč, tožniku nudita drugi toženec in E. B. Ponujena pomoč s strani skrbnice, ki bi se izvrševala na njenem posestvu na Z. je neustrezna in v izrecnem nasprotju z določili ter namenom izročilne pogodbe. Po presoji pritožbenega sodišča je zato zahtevek tožnika utemeljen tudi na tej pravni podlagi.

24. Prvi toženec v pritožbi prvič zatrjuje in ponuja možnost, predvideno po 4. odstavku 112. člena OZ, torej, da se pogodbeni pogoji izpodbijane pogodbe spremenijo oziroma prilagodijo tako, da se bo pogodba še naprej izvrševala skladno s pogodbenimi nameni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvi toženec nikoli prej ni ponudil takšne možnosti, tudi sicer pa je takšna ponudba po oceni pritožbenega sodišča povsem pavšalna, brez konkretnih predlogov pravične spremembe pogodbe, katere je imel možnost pripraviti že v trajanju celotnega teka postopka na prvi stopnji.

**Glede II. točke izreka prvostopenjske sodbe**

25. Prvi toženec dejstva, da parcelne številke nepremičnin iz II. točke izreka sodbe ne ustrezajo tistim v izročilni pogodbi, oziroma da se ne ve, ali vse naštete nepremičnine pogodbeno sodijo v izročilno pogodbo, ni zatrjeval v postopku pred sodiščem prve stopnje. Spremembe navedenih parcelnih številk v popravi tožbe s strani tožnika (list. št. 14 v spisu), v kateri je kot dokaz predlagal tudi vpogled v zgodovinske izpiske v zemljiški knjigi, prvi toženec v postopku na prvi stopnji ni prerekal (neprerekana dejstva se skladno z določili 214. člena ZPP štejejo za priznana in jih ni potrebno dokazovati). Prav tako v pritožbi ni zatrjeval, da tega brez svoje krivde ni mogel storiti že prej, zato takšne trditve predstavljajo prepozno pritožbeno novoto na podlagi 1. odstavka 337. člena ZPP. Ta določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 286. člena tega zakona, česar pa pritožnik ni niti zatrjeval niti izkazal, zato sodišče druge stopnje njegove trditve smatra za prepozne in jih vsebinsko ni obravnavalo.

26. Utemeljene niso niti pritožbene navedbe, da v II. točki izreka izpodbijane sodbe ni natančno opredeljeno, kakšno zemljiškoknjižno listino bi morala prva tožena stranka izstaviti tožniku, kot ji je naložilo prvostopenjsko sodišče. V izreku je namreč jasno določeno, da je potrebno izstaviti takšno listino, na podlagi katere se bo lahko tožnik ponovno vpisal kot lastnik pri nepremičninah parc. št. 555, 568/2 in 568/3, vse k.o. X, ter parc. št. 1993, 1994, 1995, 1996, 1997, 1998, 1349/1, 1349/4, 1349/5, 1351/5, 1351/4, 1351/2, 1352, 1353, 1354, 1355, 1356/1, 1356/2, 1357, 1358, 1359, 1360, 1368, 1369/1, 1369/3, 1369/4, 1369/5, 1369/6, 1370/2, 1376/13, 1376/14, 1376/3, 1377, 1378, 1381, 1382, 1414/2, 1420/2, 1418 in 1422/2, vse k.o. Y, na podlagi česar se bo vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Tudi sicer bo v nasprotnem primeru takšno zemljiškoknjižno listino nadomestila pravnomočna sodba sodišča prve stopnje.

**Glede III. točke izreka prvostopenjske sodbe**

27. Mogoče je pritrditi pritožbenim navedbam v delu, da izpodbijana sodba ne vsebuje obrazložitve glede materialnopravne podlage za odločitev o III. točki izreka, vendar so razlogi, ki vodijo v sicer materialnopravno pravilno odločitev o tem delu tožbenega zahtevka, obširno navedeni v 12., 13. in 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato ne gre za bistveno kršitev pravdnega postopka po določilih 339. člena ZPP.

28. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da 3. odstavek 190. člena OZ določa, da obveznost vrnitve nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Na podlagi določil 111. člena OZ sta v primeru razveze pogodbe obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode (1. odstavek 111. člena OZ), pri čemer ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala (2. odstavek 111. člena OZ). Glede na to, da je sodišče prve stopnje utemeljeno razvezalo izročilno pogodbo, je prvi toženec tožniku dolžan vrniti tudi zahtevane premičnine, tj. vse kmetijske stroje, pritikline, krave molznice in telice, ki jih je pridobil z izročilno pogodbo ter so še vedno v njegovi lasti in posesti.

29. Dolžnost izročitve ureja tudi 3. odstavek 555. člena OZ, na podlagi katerega, upoštevajoč pomembnost bremen za izročitelja in druge okoliščine primera, sodišče odloči, ali ima izročitelj ob preklicu pravico zahtevati vrnitev danega premoženja ali pa ima samo pravico zahtevati prisilno izpolnitev bremen. Upoštevajoč dejstvo, da so pravice, ki si jih je tožnik pridržal v 4. členu izročilne pogodbe, zanj nedvomno izrednega pomena in predstavljajo bistvo ter namen te pogodbe, ki se je z neizvrševanjem obveznosti popolnoma izjalovil, ter upoštevajoč, da je drugi toženec zakoniti dedič tožnika, ki se je odpovedal še neuvedenemu dedovanju v svojem imenu, da na kmetiji vsakodnevno dela, jo obdeluje in skupaj s soprogo E. B. tudi vodi, pri čemer skrbnica prvega toženca na kmetiji ne živi in je ne obdeluje, prav tako ne skrbi za tožnika, je takšno izvrševanje pogodbe razumsko in logično v nasprotju tako s pričakovanji in nameni tožnika, kot tudi zakonitih dedičev ob sklenitvi pogodbe. Po presoji pritožbenega sodišča je zato prav, da prvi toženec vse prejeto po izročilni pogodbi vrne, saj prisilna izpolnitev, ki bi bila skladna z namenom pogodbe, ni mogoča. 30. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je izrek v III. točki prvostopenjske sodbe nedoločen in nejasen. Sicer drži, da ni navedeno natančno koliko (torej število) živine, strojev in pritiklin je potrebno vrniti, vendar iz izreka jasno izhaja, da je potrebno vrniti vse izmed navedenih stvari, ki so bile na podlagi izročilne pogodbe izročene prvi toženi stranki v last in posest. Ni mogoče torej pritrditi pritožniku, da obseg stvari, ki jih je potrebno vrniti, ni določen, saj je potrebno vrniti nič manj, kot vse stvari (kmetijske stroje, pritikline, krave molznice in telice), ki jih je prvi toženec pridobil z izročilno pogodbo. Po oceni drugostopenjskega sodišča so tudi zahtevane in v izročitev naložene živali dovolj določno opredeljene, saj je izrecno navedena vrsta živali, torej da gre za krave molznice in telice, pri čemer ni bistvena njihova starost, kot to neutemeljeno navaja pritožnik. Dejstvo, da teh stvari ni več na kmetiji, oziroma da slednje niso v enakem stanju in številu kot ob sklenitvi izročilne pogodbe, pritožnik prvič zatrjuje šele v pritožbi, pri čemer gre ponovno za pritožbeno novoto, saj tudi s tem v zvezi ni zatrjeval in izkazal, da teh dejstev ni mogel brez svoje krivde navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tako drugostopenjsko sodišče teh trditev kot prepoznih ni upoštevalo in jih skladno z določili 1. odstavka 337. člena ZPP tudi ni vsebinsko obravnavalo. Poleg tega prvi toženec za pritožbo za ta del sodbe nima pravnega interesa. Pravni interes predstavlja možnost, da stranka z uveljavljanim pravnim sredstvom doseže zase ugodnejši pravni položaj, kot ga ima. Pravni položaj pritožnika se v primeru neizvršljivosti tega dela izreka sodbe namreč v ničemer ne poslabša (359. člen ZPP).

31. Ni mogoče slediti navedbam, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče D. D., ki naj bi vedela izpovedati o tem, da C. B. še naprej izvršuje pogodbene obveznosti. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je zaslišanje D. D. bilo s strani prvega toženca predlagano za ugotovitev dejstev o odnosu med prvim in drugim tožencem, kar je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo iz razloga, ker so ta dejstva za konkretni postopek nerelevantna. Da bi D. D. vedela izpovedati o izpolnjevanju izročilne pogodbe skrbnice, prvi toženec ni konkretizirano zatrjeval oziroma dokaznega predloga v tem smislu ni substanciral najkasneje do prvega naroka za glavno obravnavo po 1. odstavku 286. člena ZPP. Šele na drugem naroku za glavno obravnavo je navedel (razvidno iz zapisnika na list. št. 165), da bi vse predlagane priče, vključno z D. D., vedele povedati o tem, da skrbnica še naprej vodi upravljanje kmetije ter da tožniku nudi oziroma želi nuditi pomoč, ki jo ta ne sprejema. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da so vsa navedena dejstva s strani tožnika ostala neprerekana, zato zaslišanje priče D. D. tudi iz tega razloga ni bilo potrebno. Prvostopenjsko sodišče je tako postopalo pravilno, ko tega dokaznega predloga ni izvedlo. Poleg tega prvi toženec ni uveljavljal kršitve določb pravdnega postopka na podlagi prvega odstavka 286.b člena ZPP, ki določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kršitev na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

**O stroških**

32. Glede na dejstvo, da ostale tožene stranke (druga do peta tožena stranka) tožbenih navedb niso prerekale in se slednje na podlagi določil 214. člena ZPP štejejo za priznane, so potrebni stroški tožniku v pravdi na prvi stopnji nastali izključno zaradi pravdnih dejanj prvega toženca (1. odstavek 155. člena ZPP). Tako je odločitev o stroških, ki so naloženi izključno prvemu tožencu in ne tudi ostalim tožencem na pasivni strani, pravilna, pritožbene navedbe, ki temu nasprotujejo, pa so neutemeljene.

33. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

34. Po prvem odstavku 165. člena ZPP v primerih, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Prvi toženec s pritožbo ni uspel (1. odstavek 154. člena ZPP), navedbe v odgovoru na pritožbo tožnika in druge do pete tožene stranke pa predstavljajo zgolj ponavljanje že podanih navedb ter povzemanje ugotovitev sodišča prve stopnje. Stroški vložitve obeh odgovorov zato ne predstavljajo potrebnih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 155. člena ZPP).

1 Povzeto po Obligacijskem zakoniku s komentarjem, tretja knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 505 in 506. 2 Glej VSL sodbo I Cp 1467/2017.