Jedro

Ker se je stranski intervenient, ko je tožnica prešla od njega k toženi stranki, zavezal, da bo delavcem, ki bodo na dan prenehanja pogodbe o opravljanju storitev še zaposleni pri toženi stranki, ponudil sklenitev pogodbe o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu, je šlo v tožničinem primeru za začasen prenos. Prenos nazaj k stranskemu intervenientu je bil zakonito izveden (ne glede na njegovo finančno stanje) s tem, ko je tožnico prijavil v socialna zavarovanja. Nove pogodbe o zaposlitvi z njo ni bil dolžan skleniti, saj je šlo za avtomatičen prehod vseh pravic in obveznosti po obstoječi pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točki I in II izreka).

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da so pogodbene in druge pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 2. 2008, sklenjene med tožečo stranko in toženo stranko, nezakonite prešle na družbo M. d.o.o., …, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, jo za čas od 1. 10. 2009 dalje prijaviti v socialna zavarovanja in ji za čas do vrnitve na delo plačati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 602,44 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh pod izvršbo. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.446,17 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sodbe). Nadalje je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati odpravnino v višini 3.815,39 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2009 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo in ji povrniti stroške postopka v višini 1.446,17 EUR (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da po določbi 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 tožena stranka in stranski intervenient sama nosita svoje pravdne stroške (3. točka izreka sodbe - pravilno III. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev, da tožena stranka in stranski intervenient sama nosita svoje stroške postopka, se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugodi primarnemu oziroma podrednemu tožbenemu zahtevku in odloči o stroških postopka na prvi in drugi stopnji. Navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Opozarja, da je sodišče prve stopnje na več mestih pomešalo vlogo tožene stranke in stranskega intervenienta. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava tudi meni, da ni pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da naj bi bil s sporazumom I. dogovorjen zgolj začasen prenos dela dejavnosti na toženo stranko. Iz tega sporazuma namreč izhaja, da je stranski intervenient ukinil dejavnost čiščenja, ki jo je do leta 2007 opravljal za lastne potrebe in za člane skupine A... Pred potekom treh let od prevzema bo v tem primeru delavcem ponudil sklenitev pogodbe o zaposlitvi oziroma bo našel delodajalca, ki bo prevzel te delavce od tožene stranke. Stranski intervenient navedene zaveze, da bo v primeru prenehanja veljavnosti pogodbe o čiščenju delavcem ponudil sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ni upošteval. Tožnico je prevzel nazaj na način, da jo je po tem, ko jo je tožena stranka odjavila iz socialnih zavarovanj, sam ponovno prijavil v zavarovanja. Pogodba o izvajanju storitev čiščenja ni prenehala po krivdi stranskega intervenienta, torej družbe M. ali drugega člana skupine A., pač pa sporazumno in se tožeča stranka ne strinja z obrazložitvijo, da naj bi A. d.d. enostransko odpovedala pogodbo o čiščenju toženi stranki. Iz dopisa izvršne direktorice za KPS pri A. d.d. D.O. z dne 11. 9. 2009, kakor tudi iz njene izpovedbe na glavni obravnavi z dne 25. 8. 2011, ne izhaja, da bi naj bila pogodba o čiščenju enostransko odpovedana, zato izvedenih dokazov sodišče ni pravilno ocenilo. Iz izpovedbe D.O. izhaja, da sta pogodbo o čiščenju kršili obe pogodbeni stranki. A. d.d. zato, ker ni redno plačevala storitev, tožena stranka pa zato, ker storitev ni opravljala tako, kot je bilo dogovorjeno in je bil spor med strankama tudi o kvaliteti opravljenih storitev. Povedala je, da pogodbe o čiščenju ni odpovedala nobena stranka in jo je tudi sama smatrala, da gre za sporazumno odpoved čiščenja, kar je logično, če se je sama pogajala z direktorjem tožene stranke. Da je šlo za sporazumno odpoved, izhaja tudi iz sklepa uprave, ki je zgolj napotilne narave in ga je na zahtevo sodišča posredoval stečajni upravitelj v stečaju. Sklep nalaga, da naj se z družbo G., to je s toženo stranko, poskuša dogovoriti sporazumna odpoved čiščenja in se naj v tej smeri pristopi k pogajanjem z družbo G.. Vse to so razlogi, zaradi katerih ni mogoče soglašati, da je A. d.d. odpovedala pogodbo o čiščenju in ročni pripis k sklepu uprave nima nobene teže, ker se sploh ne ve, kdo in za kakšne potrebe je to pripisal. Nadalje navaja, da ZDR v 74. členu določa, da morata delodajalec prenosnik in delodajalec prevzemnik 30 dni pred prenosom obvestiti sindikate pri delodajalcu o datumu ali predlaganem datumu prenosa, o razlogih za prenos, pravnih, ekonomskih in socialnih posledicah prenosa za delavce ter o predvidenih ukrepih za delavce. Stranski intervenient kot delodajalec prevzemnik pred sklenitvijo sporazuma z dne 30. 9. 2009 in ponovno prijavo delavcev v socialna zavarovanja z dnem 1. 10. 2009, sindikata pri skupini A. d.d. ni obveščal. Zato je ravnanje prenosne in prevzemne družbe samovoljno in nezakonito. Zaradi nezakonitega prenosa in stečaja stranskega intervenienta je bila tožnica z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dne 13. 10. 2011 izigrana. Da bo prišlo do stečaja, je podrobno vedel takratni direktor stranskega intervenienta F.P., ki ni izpovedal po resnici, ker je najprej trdil, da v času razgovorov z direktorjem tožene stranke še ni vedel da bo prišlo do stečaja, po drugi strani pa je po 5. oktobru 2009 kot direktor sam zaprosil Vlado RS za uvedbo stečaja oziroma ustrezno soglasje, ki se zahteva za invalidsko podjetje. V zadevi ne gre za primer, ki ga ureja Direktiva ES št. 2002/23, ker A. d.d. ni odpovedala pogodbe o čiščenju toženi stranki. Sindikat pa pri prevzemu tudi nima zgolj vloge arbitraže med delavcem prenosnikom in prevzemnikom, pač pa gre za zastopanje interesov delavcev. Stranski intervenient tožeči stranki ni ponudil zaposlitve v skladu s sporazumom I., zato je ostalo odprto vprašanje, ali bi tožeča stranka v danih okoliščinah, tik pred stečajem, morebitno ponudbo sploh bila dolžna sprejeti. Opozarja tudi na prostovoljnost delovnega razmerja, kot enega od temeljnih elementov delovnega razmerja, čeprav tožeča stranka glede na dejstvo, da ponudbe sploh ni dobila, ni imela možnosti odločiti se, ali jo sprejme. Zato je očitno, da je posledice sklenitve slabega sporazuma o prevzemu delavcev iz leta 2007 tožena stranka s sodelovanjem stranskega intervenienta in nezakonitim postopanjem prevalila na delavce. Tožena stranka je s tožečo stranko dne 25. 2. 2008 sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki ne določa začasne narave delovnega razmerja. Če bi obveljalo, da je šlo zgolj za začasni prenos, je vprašanje, katera pogodba o zaposlitvi sploh velja po ponovnem prevzemu pri stranskem intervenientu. Tožena stranka je šele 25. 9. 2009, ko je predstavniku sindikata D.Š. predložila osnutek sporazuma, začela z vodenjem postopka pred predvidenim prenosom delavcev. Ravnanje prenosne in prevzemne družbe je bilo samovoljno in nezakonito, sindikat pa ni imel možnosti sodelovanja pri uskladitvi sporazuma. Iz vsebine sporazuma II sklenjenega dne 30. 9. 2009, ki sicer ni dobil podpore sindikata izhaja, da sta stranki izpeljali vse postopke do sindikata in do sveta delavcev. Tega pa nista storili niti znotraj predpisanih rokov niti kasneje. Inšpektorat RS za delo je ugotovil, da je tožena stranka v postopku prevzema kršila 74. člen ZDR, vendar so do tega sodišče ni opredelilo. Priča D.A. je izpovedala, da si je sindikat prizadeval za to, da bi skupaj s stranskim intervenientom organiziral sestanek, na katerem bi se skušali sporazumeti o razlogih in posledicah prevzema za delavce tožene stranke, vendar pa tožena stranka in stranski intervenient pobude sindikata nista sprejela. Sodišče tudi ni ocenilo izpovedbe priče D.Š., ki je izpovedal, da tožena stranka in stranski intervenient pred sklenitvijo sporazuma nista omogočila sindikatu sodelovanja v smislu 74. člena ZDR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenjih pritožbenih razlogov, pri čemer je skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo uveljavljene bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi zamenjalo vlogi tožene stranke in stranskega intervenienta, oziroma kršitve iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sodišče prve stopnje je namreč sodbo obrazložilo s pravilnimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki, zato je sodba razumljiva in se jo da preizkusiti, prav tako sodišče ni zamenjalo tožene stranke in stranskega intervenienta. Pravilno so upoštevane tudi vsebine listin oziroma zapisnikov, zato v odločilnih dejstvih ni nasprotja o vsebini teh listin ali zapisnikov, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo napotke in stališča, ki jih je zavzelo pritožbeno sodišče v sklepu opr. št. Pdp 1177/2010 z dne 13. 1. 2011. V navedenem sklepu je pritožbeno sodišče povzelo določbe Sporazuma o prevzemu delavcev (Sporazum I.) z dne 19. 2. 2007 (A2), iz katerih izhaja, da je stranski intervenient ukinil dejavnost čiščenja, ki jo je opravljal za lastne potrebe in za potrebe drugih naročnikov – članov skupine A. d.d. in da se je stranski intervenient (M. d.o.o.), v izogib poslabšanju delovnopravnega in socialnega položaja delavcev, zaradi potencialnih odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, odločil navedeno dejavnost čiščenja lastnih prostorov in prostorov naročnikov prenesti na toženo stranko. V 8. členu Sporazuma I. sta se stranki sporazuma dogovorili, da v primeru, če bi posebna pogodba o izvajanju storitev čiščenja (sklenjena med toženo stranko in A. d.d.) prenehala po krivdi ali volji M. ali drugega člana skupine A. s sedežem v Sloveniji, pred potekom treh let od dneva prevzema delavcev, se M. zaveže, da bo delavcem, ki jih je po tem sporazumu prevzela tožena stranka in bodo na dan prenehanja pogodbe še zaposleni pri toženi stranki, ponudil sklenitev pogodbe o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu pri M. oziroma bo našel delodajalca, ki bo prevzel te delavce od tožene stranke in da je v slednjem primeru tožena stranka kot delodajalec prenosnik dolžna izpeljati prenos delavcev na delodajalca prevzemnika. Po poteku navedenega roka treh let M. te dolžnosti več nima. Iz navedenega je pritožbeno sodišče zaključilo, da je bil med strankama dogovorjen začasen prevzem delavcev po 6. točki 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Zato je neutemeljena (ponovna) pritožbena navedba tožeče stranke, da ni šlo za začasen prevzem temveč za trajen prevzem delavcev. Dejstvo, da je tožnica pri toženi stranki sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, namreč ni bistveno za sklepanje o trajnosti oziroma začasnosti prevzema. Kot izhaja iz četrtega odstavka točke I pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 2. 2008 (A3), je tožnica pri toženi stranki z novo pogodbo o zaposlitvi le zadržala vse tiste pravice, kot ji je že imela po (prejšnji) pogodbi o zaposlitvi, torej tudi zaposlitev za nedoločen čas. Po ponovni zaposlitvi v M. v letu 2009 pa je pri M. veljala pogodba, kot je bila sklenjena pri G. v letu 2008. Drugih argumentov glede začasnosti prevzema tožeča stranka v pritožbi ni navedla, saj se ostale pritožbene navedbe nanašajo na vprašanje, ali je posebna pogodba o izvajanju storitev čiščenja prenehala po volji ali krivdi stranskega intervenienta ali članov skupine A., da je bil prevzem delavcev v letu 2009 nezakonit zaradi nesodelovanja sindikata v smislu določbe 74. člena ZDR ter dejstva, da sta stranki prevzema vedeli, da bo zoper stranskega intervenienta uveden stečajni postopek. Zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

Glede obširnih pritožbenih navedb glede sodelovanja sindikata v smislu določbe 1. odstavka 74. člen ZDR, po katerem morata delodajalec prenosnik in delodajalec prevzemnik najmanj 30 dni pred prenosom obvestiti sindikate pri delodajalcu o datumu ali predlaganemu datumu prenosa, o razlogih za prenos, pravnih, ekonomskih in socialnih posledicah prenosa za delavce ter o predvidenih ukrepih za delavce, je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu pojasnilo, da je v skladu z 2. odstavkom 74. člena ZDR to obvestilo potrebno zaradi tega, da delodajalca dosežeta sporazum. Ker sta v obravnavani zadevi delodajalca tudi brez sindikata prevzemnika dosegla sporazum in med njima ni bilo nesoglasja glede prevzema delavcev, kar sta potrdila v svojih izpovedbah direktorja toženke in stranskega intervenienta, ta opustitev zakonsko določene obveznosti na zakonitost spremembe delodajalca in posledično na pravice tožeče stranke ni vplivala (tako izhaja tudi iz sodbe VDSS, opr. št. Pdp 690/2006 z dne 10. 5. 2007). V kolikor je sindikat prevzemnika štel, da tožena stranka in stranski intervenient nista spoštovala določb 74. člena ZDR, bi moral sprožiti kolektivni delovni spor. V individualnem delovnem sporu zato ni mogoče šteti, da je prenos delavcev nezakonit, ker sindikat ni sodeloval pri prenosu. Zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeliti do ugotovitev Inšpektorata RS za delo, ki je ugotovil, da je tožena stranka v postopku prenosa kršila 74. člen ZDR, saj to dejstvo niti ni bilo sporno, vendar za odločitev o tožbenem zahtevku ni bilo pravno odločilno. Posledično tudi ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na izpoved prič D.A., ki je izpovedala, da si je sindikat prizadeval za to, da bi skupaj s stranskim intervenientom organiziral sestanek, na katerem bi se skušali sporazumeti o razlogih in posledicah prevzema za delavce tožene stranke, niti ne gre za bistveno kršitev postopka, ki bi vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, ker se sodišče ni opredelilo do izpovedbe priče D.Š., ki je izpovedal, da tožena stranka in stranski intervenient pred sklenitvijo sporazuma nista omogočila sindikatu sodelovanja v smislu 74. člena ZDR.

V razveljavitvenem sklepu je sodišče druge stopnje opozorilo, da je bil preuranjen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je do odpovedi pogodbe o čiščenju s strani A. d.d. prišlo dne 11. 9. 2009 in da so zato bili izpolnjeni pogoji po 8. točki Sporazuma I.. Posledično je bil tudi preuranjen zaključek, da sta zato stranki upravičeno sklenili Sporazum II. z dne 30. 9. 2009, po katerem je M. d.o.o., s 1. 10. 2009 prevzel nazaj 25 svojih delavcev, po seznamu z dne 24. 9. 2009. Sodišču prve stopnje je naložilo, da v novem sojenju ugotovi, ali je prišlo do dejanske odpovedi pogodbe o izvajanju storitev čiščenja. Šele če bi se izkazalo, da je do odpovedi pogodbe o izvajanju storitev čiščenja dejansko prišlo, bi bil pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka, ki je imela pri prenosniku – toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto čistilec, prevzeta nazaj k M. d.o.o. (po sklenjenem Sporazumu II. z dne 30. 9. 2009) in da so prešle vse pravice in obveznosti, ki jih je imela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi pri prenosniku, na delodajalca prevzemnika, kar pomeni, da ji je bil delodajalec prevzemnik spoštovati določbo člena 73/2 ZDR.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo napotke pritožbenega sodišča ter na podlagi listinske dokumentacije v spisu ter zaslišanja prič B.B., univ. dipl. pravnika, ki je sodeloval na sejah uprave A. d.d., in D.O., takratne izvršne direktorice A. d.d. in zaslišanja A.C., direktorja tožene stranke, ugotovilo, da je A. d.d. toženi stranki odpovedala storitve čiščenja. Pravilno je upoštevalo izpoved A.C., ki je vsem zaposlenim delavcem na sestanku dne 21. 9. 2009 povedal, da je M. d.d. odpovedala dela čiščenja in da bo zato določeno število prevzetih delavcev iz leta 2007 vrnjeno nazaj k stranskemu intervenientu. Sodišče je pri svoji dokazni oceni pravilno upoštevalo tudi dopis A. stranskemu intervenientu z dne 11. 9. 2009, iz katerega izhaja, da je uprava A. d.d. na svoji seji sprejela sklep, da se zaradi bistvenega zmanjšanja čiščenja v septembru in nadaljnjih mesecih, z dnem 30. 9. 2009 sporazumno odpove pogodba o izvajanju čiščenja in se za čiščenje v posamezni družbi skupine A. sklenejo nove pogodbe. V zvezi s tem dopisom, ki ga je podpisala D.O., je imenovana kot priča izpovedala, da A. ni sklenila nove pogodbe s toženo stranko za opravljanje storitev čiščenja in da je bilo dogovorjeno (v A. d.d.), da naj storitev čiščenja opravlja M., saj so se v to družbo morali vrniti delavci iz družbe G., kamor so pred tem prešli iz M. na osnovi pogodbe o opravljanju storitev čiščenja za družbo G.. Tudi priča B.B., na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, je potrdila, da je uprava A. d.d. sklenila odpovedati pogodbo o opravljanju storitev čiščenja. Pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi prišlo do sporazumnega prenehanja pogodbe o izvajanju storitev čiščenja in da ni podan dejanski stan iz 8. člena Sporazuma I, ko bi bilo mogoče šteti, da je do prenehanja pogodbe o izvajanju storitev čiščenja prišlo po krivdi ali volji M. ali drugega člana skupine A. s sedežem v Sloveniji, pri čemer se pritožba sklicuje na pričanje D.O.. Le-ta je namreč pojasnila, da je bila navedba o sporazumnem prenehanju pogodbe s dopisu z dne 11. 9. 2009 posledica dejstva, da družba G. ni opravljala pogodbenih obveznosti, kot je bilo dogovorjeno (npr. A. d.d je morala nabavljati toaletni papir). Pritožbeno sodišče dodaja, da iz pričanja D..O. izhaja, da nova pogodba z G. ni bila sklenjena, da je bilo jasno, da se bodo delavci vrnili k M., ki bo opravljal storitve čiščenja, zato sporazumno prenehanje ne pomeni, da bi se pogodba odpovedovala v nasprotju z voljo A., temveč le, da se sklene sporazum tudi o ostalih odprtih vprašanjih (neplačevanje s strani A. in neopravljanje storitve s strani G.). V vsakem primeru pa je bistveno, da G. ni odpovedal pogodbe, torej je mogoče šteti (tudi v primeru sporazuma), da je šlo za prenehanje pogodbe o izvajanju čiščenja po volji A. d.d.. Dokazni zaključek sodišča prve stopnje potrjuje tudi prepričljiva izpoved direktorja tožene stranke, da je A. odpovedala pogodbo o izvajanju čiščenja in da se bodo delavci vrnili k M.. Na podlagi navedenega je obstajala podlaga za sklenitev Sporazuma II. z dne 30. 9. 2009, po katerem se je tudi tožnica vrnila k M. ter da so zakonito prešle vse pravice in obveznosti, ki jih je imela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi pri prenosniku, na delodajalca prevzemnika.

Ni utemeljena pritožbena navedba, da naj bi bil ponovni prevzem tožnice nezakonit, ker naj bi delodajalca zlorabila institut prevzema delavcev, saj sta vedela, da bo zoper M. uveden stečajni postopek. Šlo je namreč za pogodbeno obveznost M. po 8. členu Sporazuma I., na katero slabo ekonomsko in finančno stanje M. ni moglo vplivati. Ker se je M. zavezal, da bo delavcem, ki jih je po tem sporazumu prevzela tožena stranka in bodo na dan prenehanja pogodbe še zaposleni pri toženi stranki, ponudil sklenitev pogodbe o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu pri M. oziroma bo našel delodajalca, ki bo prevzel te delavce od tožene stranke in da je v slednjem primeru tožena stranka kot delodajalec prenosnik dolžna izpeljati prenos delavcev na delodajalca prevzemnika, je s prijavo tožnice v zavarovanje M. to dolžnost izpolnil. Tožnici ni bil dolžan ponuditi v podpis nove pogodbe o zaposlitvi, saj je šlo za avtomatičen prehod vseh pravic in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožnico sam zaposlil, ji tudi ni bil dolžan ponuditi zaposlitve pri drugem delodajalcu. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožnica ni mogla izbirati, ali se bo sploh vrnila k M., glede na težko ekonomsko oziroma finančno stanje, v katerem je bil M..

Prevzem tožnice nazaj k stranskemu intervenientu je bil pravilen in zakonit, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da so pogodbene pravice in obveznosti nezakonito prešle na družbo M. in da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, jo za čas od 1. 10. 2009 dalje prijaviti v socialna zavarovanja in ji povrniti stroške postopka. Utemeljeno je zavrnjen tudi podredni tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tožnici ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi, zato ni pasivno legitimirana za plačilo odpravnine, temveč je to M., ki je v stečajnem postopku tožnici to prijavljeno terjatev tudi priznal. Ker pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere je pazilo po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.