Jedro

Privolitev po 117. členu SZ vsebinsko ne predstavlja prenosa pravice do odkupa, kar nadalje pomeni, da lahko tisti, ki se svoji prednosti odreče, sam ne izpolnjuje pogojev za pridobitev lastninske pravice.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa se tako spremeni, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora s tožečo stranko skleniti kupoprodajno pogodbo o prodaji stanovanja v izmeri 102,74 m2 v L., na naslovu G. Podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka z njo dolžna skleniti najemno pogodbo za nedoločen čas za omenjeno stanovanje, je zavrnilo. Pritožbi tožene stranke proti ugoditvenemu delu sodbe sodišča prve stopnje pa je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe zavrnilo.

Proti odločitvi, s katero je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na sklenitev kupoprodajne pogodbe ugodeno, podrejeno pa razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje. Sklepanje, da 117. člen stanovanjskega zakona ožjim družinskim članom imetnika stanovanjske pravice ne daje originarne pravice do odkupa stanovanja, če imetnik stanovanjske pravice ni državljan Republike Slovenije, ni pravilno. Imetnik stanovanjske pravice namreč s pisno privolitvijo svoje pravice do odkupa ne prenaša na ožjega družinskega člana, temveč le odloča, kateri izmed ostalih upravičencev do privatizacije ima pravico do odkupa. Razmerje med imetnikom stanovanjske pravice in njegovimi ožjimi družinskimi člani je podobno razmerju med predkupnimi upravičenci.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izhajalo iz dejanskih in pravnih ugotovitev, po katerih je bil tožničin zakonec M. N. v času uveljavitve stanovanjskega zakona (SZ - Ur. list RS, št. 18/91), torej dne 19.10.1991, imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Ker pa ni spora, da M. N. ni državljan Republike Slovenije, stanovanja ne more odkupiti po določbi 117. člena SZ. Ker je pravica ožjega družinskega člana imetnika stanovanjske pravice izvedena iz pravice imetnika, tudi ožji družinski član stanovanja ne more odkupiti.

Revizija pa ima prav, ko nasprotuje tezi, po kateri naj bi privolitev iz prvega odstavka 117. člena SZ bila vezana na obstoj pravice do odkupa, ki jo ima imetnik stanovanjske pravice. Ni dvoma, da določba drugega odstavka 16. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o stamostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I) osebi s tujim državljanstvom ne omogoča pridobitve lastninske pravice na nepremičninah na območju Republike Slovenije, kar seveda velja tudi za nakup stanovanja po določbah 117. člena SZ. Tožničin zakonec, ki ni državljan Republike Slovenije, torej spornega stanovanja ne bi mogel odkupiti. Vendar pa to še ne pomeni, da ni mogel veljavno privoliti, da stanovanje odkupi tožnica, ki je državljanka Republike Slovenije. S privolitvijo po 117. členu SZ namreč imetnik stanovanjske pravice ne prenaša pravice do odkupa na nekoga, ki te pravice nima. Privolitev imetnika stanovanjske pravice, da lastnik stanovanja sklene pogodbo po pogojih za privatizacijo s katerim od njegovih ožjih družinskih članov, pomeni, da imetnik svoje prednostne pravice ne bo izkoristil. Izjava o prenosu pravic do odkupa stanovanja po določbah SZ ne pomeni prenosa pravice same, temveč predstavlja le izjavo, da imetnik stanovanjske pravice, ki ima sicer prednostno pravico do odkupa, te prednosti ne bo izkoristil. Zato bo lahko izkoristil pravico do nakupa njegov ožji družinski član, ki mu to pravico daje zakon, uresniči pa jo lahko šele tedaj, če je ne uresniči imetnik stanovanjske pravice. Zato privolitev po 117. členu SZ vsebinsko ne predstavlja prenosa pravice do odkupa, kar nadalje pomeni, da lahko tisti, ki se svoji prednosti odreče, sam ne izpolnjuje pogojev za pridobitev lastninske pravice. Sodišče druge stopnje je torej izhajalo iz napačnega izhodišča, po katerem naj bi privolitev po 117. členu SZ štela za izjavo o prenosu pravic. Ob takem stanju stvari je pravilno stališče sodišča prve stopnje.

Tožena stranka torej neupravičeno odklanja glede spornega stanovanja sklenitev kupoprodajne pogodbe s tožnico. Zato je revizijsko sodišče postopalo po določbi prvega odstavka 395. člena ZPP in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je pritožbo tožene stranke proti pravilni sodbi sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in to sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

Izrek o pravdnih stroških na revizijski stopnji je odpadel, ker jih tožeča stranka ni zaznamovala.