Jedro

Priznanje pravice do preživnine s sodno odločbo in uživanje preživnine do smrti zavarovanca sta pogoja, ki sta v 54. členu ZPIZ-2 določena kumulativno. Ko eden izmed pogojev ni izpolnjen, pravica do vdovske pokojnine ne more biti priznana. Ker tožnica do smrti zavarovanca nikoli ni bila uživalka preživnine, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine. To velja ne glede na to, da je zavarovanec pred izdajo sodne odločbe o upravičenosti do preživnine po nepreskrbljenem zakoncu umrl.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 25. 3. 2021 in št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 1. 7. 2021 ter v delu, da se tožnici prizna pravica do vdovske pokojnine od 30. 10. 2018 dalje (I. točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek, da tožena stranka o odmeri vdovske pokojnine in njenem izplačevanju, upoštevajoč že izplačano vdovsko pokojnino za čas od 1. 7. 2019 do 1. 4. 2021, odloči s posebno odločbo (II. točka izreka). Obenem je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Pritožuje se tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka oziroma podredno, da se izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da nima slovenskega državljanstva, je državljanka Črne Gore in nima delovne dobe v Sloveniji. Okrožno sodišče v Krškem je ugotovilo, da je tožnica po pokojnem A. A. upravičena do preživnine po nepreskrbljenemu zakoncu za čas od vložitve tožbe, tj. 18. 6. 2016, do smrti A. A., 29. 10. 2018. Sodišče bi zato moralo ugoditi tožbenemu zahtevku in tožnici priznati pravico do preživnine od 18. 6. 2016, saj je bila uživalka pravice do preživnine do smrti A. A. Za časa življenja pokojni A. A. tožnici preživnine res ni plačeval, vendar zgolj zaradi tega, ker je med samim sodnim postopkom umrl, kar ni krivda tožnice. Tožnica je že pridobila pravico, vendar je tožena stranka naknadno posegla v njene že pravnomočno pridobljene pravice. Poseg v pridobljene pravice pa ni dopusten, saj je tožena stranka ob prvem odločanju razpolagala z vsemi relevantnimi podatki. Tožnica na dolgotrajnost sodnega postopka in tudi na smrt A. A. ni mogla vplivati. Stališče sodišča, da tožnica ni bila uživalka pravice do preživnine, je napačno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na procesne kršitve iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovilo je, da je odločitev sodišča prve stopnje glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna.

5. V zadevi tožnica izpodbija drugostopenjsko odločbo tožene stranke z dne 1. 7. 2021 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dnem 25. 3. 2021. S slednjo je bila v t. i. nepravi obnovi postopka razveljavljena odločba tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 2. 6. 2020, odločeno da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine in da se vdovska pokojnina od 1. 4. 2021 dalje ne izplačuje več.

V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je bila tožnici z odločbo z dne 2. 6. 2020 priznana pravica do vdovske pokojnine po razvezanem zakoncu A. A., za katero ni izpolnjevala zakonsko določenih pogojev.

6. Na podlagi razpoložljive listinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu je sodišče prve stopnje ugotovilo: - da je bila zakonska zveza med tožnico in A. A. razvezana s pravnomočno sodno odločbo z dne 7. 11. 2016, - da je tožnica v pravdnem postopku od razvezanega zakonca A. A. uveljavljala pravico do preživnine, - da je zavarovanec A. A. umrl dne 29. 10. 2018, - da je Okrožno sodišče v Krškem s sodbo opr. št. I Ps 114/2016 z dne 15. 4. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Cp 1349/2019 z dne 4. 9. 2019 ugotovilo, da je tožnica po pokojnem A. A. upravičena do preživnine od vložitve tožbe (18. 6. 2016) do njegove smrti (29. 10. 2018).

Sporno je, ali tožnica izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do vdovske pokojnine po pokojnem razvezanem zakoncu.

7. Pravna podlaga za vtoževano vdovsko pokojnino je določena v 2. alineji prvega odstavka 54. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ‑2). Na podlagi te določbe ima pravico do vdovske pokojnine ob pogojih iz 53. člena ZPIZ-2 tudi zakonec, čigar zakon je bil razvezan, če ima po sodni odločbi oziroma po sporazumu pravico do preživnine _in jo je užival do_ _smrti zavarovanca_ ali uživalca pravic, določenih s tem zakonom.

8. Priznanje pravice do preživnine s sodno odločbo in uživanje preživnine do smrti zavarovanca sta pogoja, ki sta v 54. členu ZPIZ-2 določena kumulativno. Ko eden izmed pogojev ni izpolnjen, pravica do vdovske pokojnine ne more biti priznana. Ker tožnica do smrti zavarovanca nikoli ni bila uživalka preživnine, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine. To velja ne glede na to, da je zavarovanec pred izdajo sodne odločbe o upravičenosti do preživnine po nepreskrbljenem zakoncu umrl. 9. Kogentno (prisilno) pravo je tisto, ki zapoveduje ali prepoveduje, kako naj se pravni subjekti vedejo in ravnajo, ne da bi zapoved ali prepoved lahko spreminjali ("tako bo in nič drugače").3 Določbe iz obveznega pokojninskega zavarovanja so kogentne narave. Ker 54. člen ZPIZ-2 ni mogoče uporabljati drugače kot se glasi, je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici ni priznana pravica do vdovske pokojnine, pravilna.

10. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je tožena stranka s tem, ko je razveljavila odločbo z dne 2. 6. 2020 (s katero je bila tožnici sprva priznana pravica do vdovske pokojnine), nedopustno posegla v že pravnomočno pridobljeno pravico tožnice. V okoliščinah konkretnega primera je tožena stranka pravilno uporabila 183. člen ZPIZ‑2. Tožena stranka je namreč s prvim odstavkom 183. člena ZPIZ-2 pooblaščena, da razveljavi ali spremeni dokončno odločbo, s katero je kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali v korist zavarovanca. Gre za inštitut neprave obnove postopka, končanega z dokončno pravnomočno upravno odločbo.

11. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ob takšni rešitvi zadeve je v skladu s 165. členom v zvezi s 154. členom ZPP in odobreni brezplačni pravni pomoči (list. št. 27), potrebno izreči, da tožničini stroški pritožbenega postopka bremenijo proračunska sredstva prvostopenjskega sodišča (II. točka izreka te sodne odločbe).

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Glej Pavčnik Marjan, Teorija prava, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 99.