Jedro

Ker tožnik, ki je bil zaposlen na obrambnem področju, zoper dokončno odločbo ni uveljavil varstva pravic, do višjih zneskov dodatka za stalnost, kot mu je bil priznan z odločbo, ni upravičen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v drugem odstavku izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 185,40 EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo in tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 185,40 EUR.

Zoper sklep se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče navedeni sklep razveljavi in o zadevi odloči tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Po njenem mnenju je nepravilna in zmotna ocena sodišča, da gre v predmetni zadevi za spor o pravici do dodatka za stalnost, saj tožnik vtožuje razliko do višjega denarnega zneska, ki mu v skladu z zakonom pripada iz naslova dodatka za stalnost in tako pred sodiščem uveljavlja denarno terjatev iz naslova dodatka za stalnost, kar je denarna terjatev, ki zastara v petletnem zastaralnem roku. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da za tožnika velja 4. odstavek 204. člena Zakona o delovnih razmerjih, saj za tožnika velja Zakon o javnih uslužbencih, ki pa v zvezi z uveljavljanjem denarnih terjatev nima posebnih določb. Bistvo tožbenega zahtevka je dajatveni zahtevek v točki II. tožbe, ki je čista denarna terjatev, saj je višina dodatka za delovno dobo za tožnika jasno določena v 98.f členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o obrambi, ki določa, da pripadnikom stalne sestave vojske pripada za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let, dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače ter da se v delovno dobo všteva tudi poklicno opravljanje vojaške službe po formacijah Teritorialne obrambe oz. v drugih sestavah izenačenih s Teritorialno obrambo v skladu s predpisi. Ker torej ta člen jasno določa višino dodatka za stalnost in način izračuna – pripadajoči odstotek od osnovne plače, je tako dodatek za delovno dobo postal zakonska pravica iztožljiva na podlagi samega zakona.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe), v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je sicer zmotno štelo, da so podani razlogi za zavrženje tožbe po 1,. odstavku 274. člena ZPP. vendar je bilo potrebno iz razlogov po 359. členu ZPP pritožbo tožeče stranke zavrniti in potrditi izpodbijani sklep.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo z obrazložitvijo, da je bilo o tožnikovem dodatku za stalnost odločeno z odločbo, kar pomeni, da je bilo odločeno o njegovi pravici in bi lahko tožnik le z zahtevkom za odpravo oziroma spremembo te odločbe uveljavljal premoženjsko pravni zahtevek, ki ga s to tožbo uveljavlja. Skladno z 8. alineo 100a. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 103/2004) bi moral tožnik, ki je zoper odločbo o plači, s katero mu je bil določen dodatek za stalnost v višini 3 % od osnovne plače od 13. 6. 2002 naprej ter dodatek v višini 3,5 % od osnovne plače od 2. 7. 2002 naprej, vložil ugovor, ki ga je organ druge stopnje zavrnil, v 30 dneh od prejema odločbe o zavrnitvi ugovora vložiti tožbo. Odločba je bila izdana 18. 4. 2003, tožnik pa je tožbo vložil šele 4. 12. 2006. Tako je bila tožba vložena prepozno in jo je sodišče v skladu z 274. členom ZPP zavrglo.

Takšna odločitev sodišča prve stopnje je materialno pravno zmotna. Tožnik s tožbo uveljavlja ugotovitev višjega odstotka dodatka za stalnost, kot so mu bili priznani z dokončno odločbo z dne 29. 11. 2002 za obdobje od 13. 6. 2002 dalje in pa denarne zneske iz tega naslova v višini odstotka od osnovne plače za vtoževano obdobje. Glede na to, da tožnik zoper dokončno odločbo ni vložil tožbe, sodišče mimo dokončne odločbe ne more tožniku priznati več pravic, kot mu po njej gredo. Iz tega razloga bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti tožbeni zahtevek tožnika, saj zanj ni utemeljene pravne podlage. Ker pa zaradi načela, po katerem sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe (oziroma sklepa) v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona (359. člen ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), saj bi pomenilo meritorno odločanje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, odločitev v škodo stranke, ki se je pritožila.

V okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba utemeljena glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih stroškov postopka. Rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, je hkrati rok za povrnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po preteku tega roka (načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 13. 12. 2006). Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in odločitev delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sklepa.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in glede teka zamudnih obresti spremenilo odločitev o stroških postopka skladno s 3. točko 365. člena ZPP, v preostalem delu pa je pritožbo na podlagi 2. točke istega člena zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.