Jedro

Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta pravilno ugotovila, da je javni interes in javna korist, ki jo ima skupnost s tem, da je sporno območje določeno kot območje za pešce s popolno prepovedjo prometa, nad prizadetostjo pravice, ki jo ima tožnica. Slednji je bil res omejen dostop do stanovanja, vendar so bile zaradi tega stanovalcem na tem območju ponujene druge možnosti z namenom, da bi to omejitev čim manj občutili in je glede na vse taka ureditev sorazmerna in primerna in tožnici je tudi dana možnost, da lahko dostopa do svojega stanovanja na različne načine. Navedeni prometni režim je nujen v smislu varstva javne koristi, kakovosti in kvalitete življenja v ožjem mestnem jedru, kar odtehta težave, ki jih imajo s tem posamezni stanovalci.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku zavrnil tožničino prošnjo za izdajo dovolilnice za prevoz območja za pešce – Prešernovega trga v Ljubljani z motornim vozilom z registrsko številko ... z veljavnostjo tudi izven dostavnega časa, torej časovno neomejeno. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica vložila prošnjo za izdajo dovolilnice brez časovne omejitve, torej z veljavnostjo 24 ur na dan. Navedla je, da ji je uporaba njene lastnine z omejitvijo dostopa otežkočeno, predvsem ko gre za dobavo večje količine hrane in pijače za štiričlansko družino. Po njenem mnenju gre za nesorazmeren ukrep in je mnenja, da so omejena območja prevelika primerjalno glede na velikost Ljubljane v primerjavi z drugimi mesti v Evropi. Opozorila je tudi na načelo enakosti in pri tem opozorila na rešitev podobnih problemov dostopa stanovalcev v nekaterih drugih območjih za pešce v Ljubljani, ki imajo zagotovljeno parkiranje znotraj območja za pešce – na dvorišču. Tako možnost ima tudi sama na dvorišču na ... v Ljubljani. Prvostopenjski organ je tožnico pozval na zaslišanje, kjer ji je pojasnil, da je preko takšnega območja za pešce dovoljen dovoz le v dostavnem času med 6. in 9.30 uro, izven navedenega časa pa ne, iz posebej utemeljenih razlogov pa se lahko izda dovoljenje za enkraten prevoz območja tudi izven dostavnega časa z veljavnostjo dan ali največ nekaj dni, nikakor pa ne celoletno dovoljenje. Tožnica je bila seznanjena, da lahko za svoje vozilo pridobi tudi dovolilnico za parkiranje na rezerviranih parkirnih mestih za stanovalce iz območij za pešce za ceno 50,00 EUR na leto. Prav tako je bila seznanjena z možnostjo posluževanja brezplačnih storitev dveh električnih vozil tako imenovanih kavalirčkov kot pomoč stanovalcem znotraj območij za pešce, pa tudi možnost najetja posebnih dveh taksi vozil, ki sta bili izbrani na javnem razpisu in imata dovoljenje za 24-urno dostopanje na vsa območja za pešce v Ljubljani. Tožnici je bilo pojasnjeno, da obstajata v Ljubljani dve različni vrsti območij za pešce, in sicer prva s popolno prepovedjo prometa, kjer ima tudi sama stalno prebivališče, na drugih območjih pa je le delno omejen promet z motornimi vozili. Po tem, ko je Upravno sodišče RS prvotno odločbo odpravilo, je prvostopenjski organ ponovno ugotovil, da vlogi tožnice ne more ugoditi. Namen Odloka o cestnoprometni ureditvi (v nadaljevanju Odlok) je, da se uredi cestno prometno ureditev v ožjem mestnem jedru. Pri tem je bilo upoštevano, da se v območjih za pešce s popolno prepovedjo prometa stanovalcem ponudijo tudi druge možnosti za dostop do stanovanj, in sicer dostop v času dostave, storitev tako imenovanih kavalirčkov, možnost uporabe dveh taksi služb, možnost pridobitve dovolilnice za parkiranje pod ugodnejšimi pogoji in v primeru utemeljenih razlogov tudi izdaje dovolilnice za enkraten prevoz. Po ponovni presoji je prvostopenjski organ prišel do zaključka, da je javni interes in javna korist, ki jo ima skupnost s tem, da je navedeno območje določeno kot območje za pešce s popolno prepovedjo prometa, nad prizadetostjo pravice, ki jo ima tožnica. Tožnici je bil res omejen dostop do stanovanja, vendar so bile zaradi tega stanovalcem na tem območju ponujene druge možnosti z namenom, da bi to omejitev čim manj občutili. Glede na vse navedeno prvostopenjski organ meni, da je navedena ureditev sorazmerna in primerna in da je tožnici tudi dana možnost, da lahko dostopa do svojega stanovanja tudi na načine, ki so zgoraj omenjeni. Navedeni prometni režim je nujen v smislu varstva javne koristi, kakovosti in kvalitete življenja v ožjem mestnem jedru, kar pa odtehta težave, ki jih imajo s tem posamezni stanovalci.

Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Drugostopenjski organ v odločbi med drugim pojasnjuje, da je tehtanje med dvema nasprotnima interesoma težavno, dejstvo pa je, da je javni interes tisto, kar služi različnim interesom javnosti. Z Odlokom se zagotavlja varen in nemoten promet na občinskih cestah v Mestni občini Ljubljana, v okviru katerega so določeni tudi parkirni prostori, na katerih lahko parkirajo vozila lastniki stanovanj na območju, kjer stalno stanujejo oziroma opravljajo prevoze območja za pešce pod določenimi pogoji. Tožnica je v povsem enakem položaju kot vsi, ki vlagajo vloge za izdajo dovolilnice za prevoz območja za pešce. V mestnem jedru se prepletajo različni interesi njegovih prebivalcev, obiskovalcev in gospodarskih subjektov, zato je urejanje mirujočega prometa zahtevna naloga. Tožena stranka po eni strani zagotavlja čim večjo mobilnost, po drugi strani pa potrebo po omejevanju prometa v mestu iz ekoloških razlogov. Ljudje, ki živijo v neki povezani skupnosti, morajo nujno trpeti tudi nekatere neprijetnosti, ki so neogibno potrebne zaradi življenja v taki skupnosti. Ureditev prometa z Odlokom je primerna, nujna in tudi sorazmerna v ožjem smislu, ker obstaja sorazmerje med težo posega v prizadete pravice na eni strani ter s pomembnostjo s tem zavarovanih pravic in koristjo, ki bi bila dosežena na drugi strani, to je javna korist. Pojem javne koristi in z njim povezano načelo sorazmernosti veže organ, ki je odločal v konkretnem primeru. Po presoji upravnega organa v obravnavanem primeru se dejansko stanje ujema z zakonsko določenimi pristojnostmi občine, ureditev prometa, ki je določena z Odlokom, pa je nujna za dosego namena, javna korist pretehta težo posega v lastnino.

Tožnica v tožbi meni, da prvostopenjski organ pri ponovni odločitvi ni upošteval pravnega mnenja in stališča upravnega sodišča, ki je prvotno odločbo že enkrat odpravilo. Ponovil je le razloge iz predhodnih odločb ter ponovno pavšalno zatrdil, da javni interes in korist, ki jo ima skupnost s tem, da je navedeno območje določeno kot območje za pešce, prevlada nad prizadetostjo pravice, ki jo ima tožnica. Tožnica meni, da obrazložitev prvostopenjskega organa ni oprta na tehtanje z vidika načela sorazmernosti medsebojno konkurirajočih zavarovanih dobrin, niti ni ugotovitve o tem, ali bi bilo mogoče z neko drugo omejitvijo v enaki meri doseči legitimen cilj. Zgolj podana trditev, da je javna korist nad koristjo tožnice ne zadosti navodilom upravnega sodišča niti ustavni določbi tretjega odstavka 15. člena ustave. Tožnica navaja, da drugostopenjski organ ponovno podaja oceno, da odločba ne krši ustavnih pravic tožnice. Niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ nista izpeljala testa sorazmernosti, saj zgolj podajata ugotovitve, da je ureditev prometa z Odlokom primerna, nujna in sorazmerna v ožjem smislu, ker obstaja sorazmerje med težo posega v prizadete pravice na eni strani ter s pomembnostjo s tem zavarovanih pravic in koristjo, ki bi bila dosežena na drugi strani, to je javna korist. V ničemer ne obrazložita, v čem se kaže javna korist. Tožnica meni, da bi moral prvostopenjski organ, če bi ugotovil, da predmetni režim omejitve prometa za tožnico ni nujen ali da ni v sorazmerju v ožjem pomenu besede in če bi ugotovil, da obstoječi Odlok ne daje možnosti, da bi bil poseg v ustavno pravico tožnice v skladu z načelom sorazmernosti, spremeniti Odlok in na novi podlagi odločiti o vlogi tožnice. Sodišče je v prvi sodbi izrecno izrazilo stališče glede obstoja posega v ustavne pravice tožnice ter dalo organu prve stopnje natančna navodila, torej dolžnost obrazloženega tehtanja z vidika načela sorazmernosti medsebojno konkurirajočih zavarovanih dobrin in dolžnost popolne ugotovitve celovitega in relevantnega dejanskega stanja glede vprašanja nujnosti omejitve ustavne pravice in glede sorazmerja v ožjem pomenu besede. Tožnica v nadaljevanju pojasnjuje, da je nekoč že imela dovolilnico za prevoz območja za pešce. Ko pa je prišel v veljavo Odlok, se je kvaliteta njenega bivanja bistveno poslabšala. Kot največji problem izpostavlja oskrbo z osnovnimi življenjskimi potrebščinami. Treba je opozoriti, da se trgovine po večini odpirajo ob 9. uri, kar posledično pomeni, da ostaja za nakup in dostavo vsega pol ure. Druga težava je, ko se pokaže potreba po nujnem prevozu v zdravstveno institucijo. Prav gotovo za to poskrbijo usposobljeni zdravstveni delavci oziroma intervencijske službe, vendar se nemalokrat pripeti, da je ravno trezno in hitro ukrepanje najbližje prisotnih ključno pri ohranitvi življenja. Težave so tudi ob dostavi pohištva, čeprav ob sicer redkih selitvah, nošnja potovalk, opreme in škatel. Storitev prevoza s kavalirčkom je sicer dobrodošla, vendar pa vozi od 10. do 18. ure, pa še to ne v vseh letnih časih. Na območju za pešce vozita tudi dve taksi vozili, vendar sta vozili dosegljivi le med 9.30 in 24.00 uro. Razen tega je cena storitve prevoza izjemno visoka. Najbližja možnost parkiranja je v parkirni hiši Kongresni trg, kjer imajo stanovalci možnost dobiti parkirno mesto zgolj v 4. in 5. kleti parkirne hiše, to pomeni, da jih do izhoda loči cela vrsta stopnic. Edini izhod z dvigalom pa je od stanovanja tožnice oddaljen več kot 500 m. Glede izdaje dovolilnice za enkraten prevoz v primeru utemeljenih razlogov pa je ravno tako potrebno poudariti, da se takšna dovolilnica izda zgolj v posebnih okoliščinah in ob utemeljenih razlogih. Nadalje tožnica podrobneje pojasnjuje vsebino 33. in 67. člena ustave ter navaja, da lastniku sicer ostaja lastninska pravica, vendar je le-ta okrnjena, njena vrednost pa zmanjšana. Pri omejitvah lastninskih upravičenj mora zakonodajalec predvideti bodisi prehodni režim ali pravično nadomestilo. Z Odlokom je prenehal veljati prejšnji Odlok o cestnoprometni ureditvi (Uradni list RS št. 33/01), ki je stanovalcem območja Prešernovega trga dovoljeval prevoz območja brez omejitev. Ureditev, kot jo je vpeljal Odlok z dne 28. 12. 2007, nedvomno posega v lastninsko svobodo. Tožnici je onemogočen prost dovoz do stanovanja z vozilom, s čemer Odlok posega v ustavno pravico do zasebne lastnine. Poseg kot ga uvaja Odlok, je možen samo, če temelji in je skladen z zakonom ter ne gre za nesorazmeren poseg v ustavno zavarovane pravice. Poseg v takšno svobodo je dopusten samo, če zasleduje cilj iz določbe 67. člena ustave, torej če je za dosego tega cilja poseg primeren, neobhodno potreben ter s koristjo, ki jo prinaša, sorazmeren. V konkretnem primeru je sicer ukrep primeren za dosego zaželenega, ustavno dopustnega cilja. Prav tako je nujen v smislu, da cilja ni mogoče doseči z nobenim blažjim posegom v ustavno pravico. Prinaša tudi korist, ki jo zasleduje, vendar zgolj na abstraktnem nivoju, ki pa ne zadeva specialne skupine ljudi na območju Prešernovega trga. Ta skupina ljudi je bila neupoštevana. Že sama določitev območij za pešce je nesorazmeren ukrep s stopnjo prizadetosti ustavnih pravic posameznikov. Omejitev veljavnosti dovolilnice na tako kratek čas in hkrati v času dneva, ko je možnost dejanske izrabe pravice zelo majhna, pa je še nadaljnja prekomernost ukrepa. Hkrati pa korist, ki naj bi se pridobila v korist skupnosti v primerjavi s prizadetostjo pravic tožnice ni tolikšna, da bi bila teža te omejitve ustrezno upravičena. Poseg v ustavno pravico lastninske svobode in v načelo zaupanja v pravo ne more biti v skladu z načelom sorazmernosti v širšem pomenu, v kolikor prezre skupino, ki je z ukrepom najbolj prizadeta. In za njih ne določa izjem niti finančne izravnave. Tožnica meni, da je bilo z odločbo poseženo v njene ustavno varovane pravice do nemotenega uživanja lastnine tožnice ter je bilo kršeno načelo zaupanja v pravo. Predlaga, naj sodišče izpodbijani akt odpravi in samo odloči o stvari in če meni, da podatki postopka ne dajo zanesljive podlage za to, naj razpiše glavno obravnavo in samo ugotovi dejansko stanje ter izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožničini prošnji ugodi, podrejeno pa, da odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V obeh primerih predlaga tudi povrnitev stroškov upravnega spora v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi citira relevantna določila Odloka. Navaja, da je prvostopenjski organ ponovno prišel do zaključka, da je javni interes in korist, ki jo ima skupnost s tem, da je navedeno območje določeno kot območje za pešce s popolno prepovedjo prometa nad prizadetostjo pravice, ki jo ima tožnica. Tožnici je bil res omejen dostop do stanovanja, vendar so bile zaradi tega ponujene druge možnosti z namenom, da bi to omejitev čim manj občutila skupaj z drugimi stanovalci. Tehtanje med dvema nasprotnima interesoma je težavno. Z Odlokom se zagotavlja varen in nemoten promet na občinskih cestah v Mestni občini Ljubljana. Tožnici ni bila kršena pravica do enakosti pred zakonom, ker je v enakem položaju kot vsi, ki vlagajo vloge za izdajo dovolilnice za prevoz območja za pešce. V mestnem jedru se prepletajo različni interesi njegovih prebivalcev, obiskovalcev in gospodarskih subjektov. Področje mirujočega prometa sodi med lokalne zadeve, ki jih občina ureja samostojno s splošnimi akti v skladu s področnimi zakoni. Omejevanje prometa je v mestu iz ekoloških razlogov. Občina samostojno opravlja lokalne zadeve javnega prometa. Javna korist pretehta težo posega v lastnino. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi ponovno opozarja na to, da tožena stranka svoje odločitve ni oprla na obrazloženo tehtanje z vidika načela sorazmernosti medsebojno konkurirajočih zavarovanih dobrin niti ni obrazložila svoje ugotovitve o tem, ali bi bilo mogoče z neko drugo omejitvijo, ki bi tožnici manj posegala v njeno ustavno pravico, doseči legitimen cilj. Noben organ ni izpeljal testa sorazmernosti. Tožeča stranka meni, da tožena stranka zgolj pavšalno navaja, da je javni interes nad prizadetostjo pravice, ki jo ima tožnica in zgolj pavšalno navaja, da je režim omejitve prometa nujen. Tožena stranka ne obrazloži v čem konkretno se z omejitvijo prometa kaže javna korist. Nadalje tožnica pojasnjuje kako se opravlja test sorazmernosti. Nadalje tožnica še navaja, da se dne 23. 5. 2012 ni mogla poslužiti taksi službe, ker je bil eden od taksistov v okvari. Ravno tako je bil tudi drugi taksi okvarjen.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Sodišče najprej uvodoma pojasnjuje, da je tožnica sicer vložila tožbo zaradi varstva ustavnih pravic, vendar pa dejansko ne gre za tovrstni upravni spor, saj se njen zahtevek glasi na odpravo izpodbijanih aktov, kar pomeni, da je v konkretnem primeru mogoč redni upravni spor na odpravo odločbe in ne more biti hkrati mogoč še subsidiarni upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic, saj je predvideno redno sodno varstvo v rednem upravnem sporu in je sodišče v tem smislu tožbo tudi obravnavalo.

Izpodbijana odločba temelji na 36. členu Odloka. To določilo v prvem odstavku določa, da vozila stanovalcev s stalnim prebivališčem na območju za pešce ter vozila pravnih oseb, samostojnih podjetnikov posameznikov in posameznikov, ki samostojno opravljajo dejavnost, lahko z dovolilnico pristojnega organa prevozijo območje za pešce s popolno prepovedjo motornega prometa do lastnega parkirnega mesta ali garaže v dostavnem času. Pristojni organ lahko izjemoma, zaradi posebej utemeljenih razlogov, izda dovoljenje tudi za dostavo izven dostavnega časa. V tretjem odstavku navedenega člena pa je določeno, da se dovolilnica iz prvega odstavka za lastno vozilo izda prosilcu, ki ima stalno bivališče oziroma sedež podjetja oziroma opravljanje dejavnosti na območju za pešce in poseduje parkirni prostor ali garažo za lastne potrebe. Iz besedila tega člena torej izhaja, da je možnost z vozilom prevoziti območje za pešce le v dostavnem času z dovolilnico, in le izjemoma, zaradi posebej utemeljenih razlogov, tudi izven dostavnega časa. Iz besedila tega člena ne izhaja, da bi bilo sploh možno izdati dovolilnico, kakršno je želela tožnica, torej z veljavnostjo 24 ur. Odlok take dovolilnice ne predvideva, zato tožena stranka tudi ni mogla drugače odločiti, kot je odločila. Res pa je, da so skladno s 125. členom ustave sodniki vezani na ustavo in zakon, kar pomeni, da lahko uporabijo tudi institut exceptio illegalis, v konkretnem primeru bi to pomenilo, da sodišče ne bi upoštevalo določila Odloka. Sodišče je sicer v sodbi opr. št. I U 510/2011-9 z dne 12. 10. 2011 naložilo toženi stranki, da mora ugotoviti, ali ni mogoče z neko drugo omejitvijo v enaki meri doseči legitimen cilj in če obstaja sorazmernost v ožjem pomenu besede, torej med prizadetostjo ustavne pravice tožnice na eni strani in koristmi pravic drugih oseb in udeležencev v prometu na drugi strani. Sodišče meni, da sta prvostopenjska odločba v povezavi z drugostopenjsko odločbo upoštevali tako določila Odloka kot tudi navodila sodbe upravnega sodišča. Pri tem sodišče v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) sledi utemeljitvi izpodbijanih aktov, zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanih odločb. Sodišče zgolj poudarja, da sta prvostopenjski in drugostopenjski organ pravilno ugotovila, da je javni interes in javna korist, ki jo ima skupnost s tem, da je navedeno območje določeno kot območje za pešce s popolno prepovedjo prometa, nad prizadetostjo pravice, ki jo ima tožnica, da je bil tožnici res omejen dostop do stanovanja, vendar so bile zaradi tega stanovalcem na tem območju ponujene druge možnosti z namenom, da bi to omejitev čim manj občutili in je glede na vse navedeno taka ureditev sorazmerna in primerna in da je tožnici tudi dana možnost, da lahko dostopa do svojega stanovanja na različne načine. Pravilno je bilo ugotovljeno, da je navedeni prometni režim nujen v smislu varstva javne koristi, kakovosti in kvalitete življenja v ožjem mestnem jedru, kar pa odtehta težave, ki jih imajo s tem posamezni stanovalci. Ravno tako je bilo pravilno ugotovljeno, da morajo ljudje, ki živijo v neki povezani skupnosti, nujno trpeti tudi nekatere neprijetnosti, ki so neogibno potrebne zaradi življenja v taki skupnosti.

Tožnica v tožbi navaja, da to, da lahko prevozi območje za pešce le v dostavnem času, pomeni poseg v ustavno pravico do nemotenega uživanja lastnine. Sodišče se sicer strinja z njenim stališčem, da to pomeni določeno omejitev njene pravice do lastnine, vendar pa je taka omejitev dopustna, saj tretji odstavek 15. člena ustave določa, da so človekove pravice in temeljne svoboščine lahko omejene, vendar pa samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava. Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da je potrebno vsak poseg v ustavno pravico presojati preko načela sorazmernosti, vendar pa se ne strinja s tožbeno trditvijo, da niti prvostopenjski niti pritožbeni organ nista izpeljala testa sorazmernosti. V prvostopenjski odločbi je prvostopenjski organ tehtal pravico tožnice na eni strani in javni interes na drugi strani. Prišel je do zaključka, da je javna korist, ki jo ima skupnost s tem, da je navedeno območje določeno kot območje za pešce, nad prizadetostjo pravice, ki jo ima tožnica. Navedel je, da je navedena ureditev sorazmerna in primerna in da ima tožnica tudi možnost, da lahko dostopa do svojega stanovanja na druge načine. Navedel je tudi to, da je navedeni prometni režim nujen v smislu varstva javne koristi, kvalitete življenja v ožjem mestnem jedru, kar pa odtehta težave, ki jih imajo s tem posamezni stanovalci. Tudi drugostopenjski organ je pojasnil, da se v mestnem jedru prepletajo različni interesi njegovih prebivalcev, obiskovalcev in gospodarskih subjektov. Navedel je, da je omejevanje prometa v mestu potrebno iz ekoloških razlogov. Nadalje je pojasnil, da morajo ljudje, ki živijo v neki povezani skupnosti, nujno trpeti tudi nekatere neprijetnosti, ki so neogibno potrebne zaradi življenja v taki skupnosti. Nadalje je drugostopenjski organ pojasnil, da je ureditev prometa z Odlokom primerna, nujna in tudi sorazmerna v ožjem smislu. Pojem javne koristi in z njim povezano načelo sorazmernosti veže organ, ki je odločal v konkretnem primeru. Drugostopenjski organ je tudi pojasnil, da zagotavlja čim večjo mobilnost na eni strani in na drugi strani potrebo po omejevanju prometa v mestu iz ekoloških razlogov. Sodišče meni, da sta obe odločbi tudi z vidika načela sorazmernosti dovolj obrazloženi. Tudi če bi se po presoji sodišča opravil test sorazmernosti na podlagi treh kriterijev, ki jih omenja tožeča stranka v pripravljalni vlogi, bi bila odločitev prvostopenjskega organa še vedno enaka. Pri vprašanju, ali je tak poseg nujno potreben za dosego zasledovanega cilja, sodišče meni, da je nujno potreben, če se želi ohraniti območje brez prometa. Ravno tako je tak poseg primeren, saj je tožena stranka naredila vse, da bi prebivalcem, ki živijo na tem območju, čim bolj olajšala dostop do njihovih prebivališč. Teža posledic posega v prizadeto človekovo pravico pa je tudi sorazmerna koristim, ki nastanejo zaradi tega posega. V konkretnem primeru gre namreč za javno korist, ta se kaže kot ekološki razlog, javna korist pa pretehta nad zasebno koristjo, ker gre pri javni koristi za korist skupnosti, torej večjega števila ljudi. Tudi če bi bila odločba podrobneje obrazložena, odločitev še vedno ne bi mogla biti drugačna. Tožnica v tožbi tudi podrobno in konkretno navaja, kakšne težave ima, ker ne more priti do svojega prebivališča ob vsakem času. Sodišče sicer ne dvomi v to, da je tak režim res povezan z določenimi težavami, ki prizadanejo tako tožnico kot tudi ostale stanovalce, vendar pa se po drugi strani strinja z navedbo tožene stranke, ki v odločbi zatrjuje, da morajo ljudje, ki živijo v neki povezani skupnosti nujno trpeti tudi nekatere neprijetnosti, ki so neogibno potrebne zaradi življenja v taki skupnosti.

Tožnica v tožbi tudi navaja, da sedanja ureditev ne rešuje težav prebivalcev s prehodnim režimom, finančnimi izravnavami ali z eventuelno določitvijo izjem. S tem v zvezi sodišče meni, da je tožena stranka za prizadete prebivalce poskrbela na način, da jim je olajšala življenje, ker ne morejo ob vsakem času s prevoznimi sredstvi s svojih bivališč; to je storila z že omenjenimi možnostmi, ki jih imajo ti prebivalci na razpolago, kot so dostop v času dostave, storitev kavalirčkov, možnost uporabe dveh taksi služb, možnost pridobitve dovolilnice za parkiranje pod ugodnejšimi pogoji ter možnost izdaje dovolilnice za enkraten prevoz izven časa dostave. Ker je izpodbijana odločba pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je predlagala tožnica, saj je ocenilo, da predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. V konkretnem primeru gre pri oceni sodišča zgolj za pravno vprašanje, to je, ali je Odlok, na katerem temelji izpodbijana odločba, v nasprotju z ustavo, ker ne predvideva 24-urnih dovolilnic za stanovalce znotraj območja, ki je namenjeno za pešce, oziroma ali taka ureditev prekomerno posega v pravico do zasebne lastnine.

K točki 2 izreka: Ker četrti odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, je sodišče odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.