Jedro

Oškodovanci so obsojencu denar izročili izključno zaradi njegovega zatrjevanja, da ga bo vložil v posel trgovanja s tujimi valutami in obsojenec je zakonske znake goljufije izpolnil že s tem, ko po prejemu denarja tega ni položil na ta trgovalni račun.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. A. P. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 22120/2011 z dne 28. 8. 2013 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in treh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Za posamezna dejanja mu je določilo kazni šestih, petih, dveh in petih mesecev zapora ter mu ob uporabi določb o steku izreklo enotno kazen enega leta in petih mesecev zapora. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati oškodovancu D. G. 50.540,11 EUR, V. K. 39.500,00 EUR, R. L. 9.300,00 EUR ter M. D. 31.735,11 EUR, s presežki premoženjskopravnih zahtevkov je oškodovance napotilo na pravdo. Obsojenca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da stroški in nagrada njegovega zagovornika, ki mu je bil postavljen po brezplačni pravni pomoči, bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 22120/2011 z dne 23. 10. 2014 pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo odločbo o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanke M. D., v preostalem pa pritožbo zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji ter premoženjskopravnih zahtevkih. Predlagala je, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in o zadevi samo odloči oziroma zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila, da zahteva uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato ni dovoljena.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovi zagovornici, ki vztraja pri navedbah zahteve za varstvo zakonitosti in poudarja, da obsojenec ni ravnal z direktnim naklepom oziroma mu ta ni bil dokazan. Obsojenec je po vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti pooblastil novega zagovornika Ž. P., odvetnika v Ljubljani, ki je prav tako podal odgovor na navedbe Vrhovne državne tožilke. Slednji vztraja pri uveljavljenih kršitvah in poudarja, da zahteva uveljavlja kršitev pravila in dubio pro reo in posledično kršitev domneve nedolžnosti, ker izvedeni dokazi, ki so vsak zase morda pravilno ocenjeni, v svoji celoti nikakor ne dosegajo standarda gotovosti, da je obsojenec že ob sami sklenitvi pogodbe ravnal z direktnim naklepom in goljufivim namenom, kar je bistveni pogoj za storitev očitanih dejanj. Obsojenčev zagovornik P. je Vrhovnemu sodišču predlagal še, da odloči o prekinitvi izvršitve pravnomočne zaporne kazni.

B.

5. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev kazenskega zakona utemeljuje z navedbami, da mora biti pri tem kaznivem dejanju goljufivi namen podan že ob sklenitvi posla, obsojenec pa namena po pridobitvi protipravne premoženjske koristi nikoli ni imel, iz sodbe sodišča pa tudi ne izhaja, da bi mu bil goljufivi namen dokazan. Oškodovanci niso bili spravljeni v zmoto, saj so vsi že pred sklenitvijo sporne pogodbe z njim uspešno poslovno sodelovali in mu zaupali denar, ki ga je prenašal v različne donosne naložbe. V letu 2008 je nastopila finančna kriza, ki je omajala stabilnost finančnih trgov, zato mnogi vlagatelji svojih finančnih sredstev niso dobili vrnjenih. V zahtevi zagovornica nadalje zatrjuje, da je bil obsojenec na podlagi 5. člena pogodbe o poslovnem sodelovanju upravičen denar oškodovancev vlagati tudi v druge naložbe, in sicer ga je naložil na račun podjetja A., na trgovalni račun F. Ž. in T. P., tako da si iz naslova sklenjenih pogodb o poslovnem sodelovanju ni pridobil protipravne premoženjske koristi. Nobeno od sodišč ni obrazložilo, na podlagi česa naj bi obsojenec že v naprej vedel, da oškodovancem denarja ne bo mogel vrniti, ko pa je vendar tudi sam zaupal v varnost teh naložb, tako da je investiral 435.000,00 EUR lastnih sredstev v družbo A. Vsem oškodovancem je v primeru nezmožnosti poplačila s strani obsojenca za izpolnitev obveznosti jamčil porok F. Ž. Zahtevi za varstvo zakonitosti je zagovornica priložila tudi notarski zapis pogodbe o odstopu terjatve opr. št. SV 56/2013 z dne 18. 1. 2013, iz katerega je po njenih navedbah razvidno, da je oškodovanec D. G. terjatev prenesel na podjetje M., F. Ž. pa se je zavezal za izplačilo vložka v višini 137.900,00 EUR. Odločbo o premoženjskopravnem zahtevku glede oškodovanca D. G. je zato po njenem mnenju treba odpraviti, saj mu obsojenec ne dolguje ničesar več.

6. Vrhovno sodišče uvodoma glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti poudarja: - da je to izredno pravno sredstvo dopustno vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; - da je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva (tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva), na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena.

7. Pri kaznivem dejanju goljufije po 211. členu KZ-1 ima storilec namen, da zase ali za drugega pridobi protipravno premoženjsko korist, zato ga storilec lahko stori le z direktnim naklepom. Iz opisa dejanja v izpodbijani pravnomočni sodbi je razvidno, da je obsojenec denar od oškodovancev privabil z zavezo, da ga bo položil na trgovalni račun FOREX, pri čemer jim je zagotavljal, da gre za varno in donosno naložbo, sam pa se je izdajal za vrhunskega finančnega strokovnjaka. Denarja oškodovancev pa ni položil na trgovalni račun FOREX, niti ga ni vložil v druge naložbe ali ga vrnil oškodovancem. Do obsojenčevega subjektivnega odnosa do dejanja se je prvostopenjsko sodišče izrecno opredelilo v 12. točki obrazložitve, na njegov goljufiv namen pa je sklepalo tudi iz drugih ugotovljenih dejstev in okoliščin njegovega ravnanja. Tako je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da se je obsojenec izdajal za finančnega strokovnjaka, ki je preko radijske oddaje ljudem svetoval o finančnih naložbah, deloval je preko spletne strani in pisal članke o finančnem investiranju. Z oškodovanci je neposredno kontaktiral, vzpostavil oseben odnos in si zaupanje najprej okrepil z uspešnim začetnim poslovnim sodelovanjem. Nato je prišlo do sklenitve spornih pogodb, na podlagi katerih so mu oškodovanci izročili denar, ki bi ga po pogodbi moral položiti na trgovalni račun FOREX. Glede na pojasnjeno se kot neutemeljena izkažejo zatrjevanja v zahtevi, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je štelo, da je imel obsojenec goljufiv namen že ob sklenitvi posla. Ugotovljene okoliščine tega kaznivega dejanja in način, kako je obsojenec ravnal oziroma zavajal oškodovance, ne dopušča drugačnega sklepa, kot da je obsojenec že ob sklenitvi pogodbe vedel, da izkazanega zaupanja oškodovancev ne bo upravičil in bo denar porabil za drug namen, kot se je zavezal v pogodbi. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je obsojenec tudi sam potrdil, da denarja oškodovancev že od samega začetka ni imel namena položiti na trgovalni račun FOREX, ampak ga je vlagal v druge naložbe, sklicujoč se na 5. člen sporne pogodbe.

8. Kljub ugotovitvi sodišča, da so oškodovanci obsojencu denar izročili izključno zaradi njegovega zatrjevanja, da ga bo vložil v posel trgovanja s tujimi valutami in je torej obsojenec zakonske znake goljufije izpolnil že s tem, ko po prejemu denarja, le-tega ni položil na trgovalni račun FOREX, je sodišče preverilo tudi obsojenčev zagovor, da je denar, sklicujoč se na 5. člen pogodbe, plasiral v druge naložbe. Tudi v tem delu sodišče njegovemu zagovoru ni sledilo. Ugotovljeno je sicer bilo, da je obsojenec del prilaščenega denarja izročil naprej F. Ž., vendar ne v smislu investiranja v določene naložbe oziroma projekte, s katerimi bi lahko oplemenitil denar oškodovancev. V dokaznem postopku se je namreč izkazalo, da iz poslovnih listin družbe A., ki je bila v lasti F. Ž., in naj bi bila po zatrjevanju obrambe nosilka projekta »R...«, ni bilo razbrati, da je obsojenec karkoli investiral v to družbo, prav tako svoje terjatve ni prijavil v stečajnem postopku te družbe. Po ugotovitvah sodišča se niti ena od naložb, s katerimi je obsojenec upravičeval svoje ravnanje, ni izkazala za realno. Šlo je za popolnoma netransparentno prelivanje visokih denarnih zneskov za popolnoma nedefinirane in neizdelane projekte. Zagovornica tudi ne more uspeti z zatrjevanjem, da glede na sklenjen notarski zapis, obsojenec oškodovancu D. G. ne dolguje ničesar več. Vrhovno sodišče v postopku odločanja o utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti ne presoja, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, niti ne izvaja novih dokazov. Že hiter pogled na vsebino sklenjenega sporazuma pa pokaže, da se je F. Ž. zavezal za plačilo oškodovancu D. G. skupaj z obsojencem le kot solidarni dolžnik. Zagovornica dejanskih zaključkov nižjih sodišč ne sprejema in skuša tudi Vrhovno sodišče prepričati, da obsojenec oškodovancev ni ogoljufal; za nastalo škodo pa krivi finančno krizo. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

C.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podana, zahteva pa v pretežnem delu uveljavlja le razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Vrhovno sodišče je obsojenca, upoštevaje njegove premoženjske razmere, na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP, oprostilo plačila sodne takse.