Jedro

Če sodišče ne odloči o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti, ali ne odloči o delu zahtevka, lahko stranka v roku 15 dni po prejemu sodbe predlaga sodišču, da se sodba dopolni (325. člen ZPP). Ker tožnica v roku 15 dni od prejema sodbe ni predlagala sodišču izdaje dopolnilne sodbe, se šteje, da je v tem delu (o katerem ni bilo odločeno) tožbo umaknila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožnici ni zakonito prenehalo delovno razmerje z dnem vročitve sklepa z dne

31.12.2002, torej na podlagi nedokončnega sklepa, ampak še traja do dneva pravnomočnosti sodbe v tem individualnem delovnem sporu.

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnico za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 1.1.2003 do dneva pravnomočnosti sodbe prijaviti v socialno zavarovanje in ji za ta čas vpisati delovno dobo ter ji povrniti stroške postopka v znesku

166.280,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.4.2004 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da zahtevek tožeče stranke stroškovno v celoti zavrne. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je ravnala nezakonito, ko v sklepu o prenehanju delovnega razmerja z dne 31.12.2002 ni dala tožnici možnosti vložitve ugovora zoper izdani sklep in da kljub vloženemu ugovoru o njem ni odločila, izvršila pa je tudi nedokončni sklep. Meni, da je ravnala v skladu z

51. členom Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur. list RS št. 67/93 - 42/2002), zato je bil merodajen predvsem pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave, ki je postal pravnomočen 14.10.2002. Tožnici je bil sklep o prenehanju delovnega razmerju vročen po izteku 30-dnevnega roka, ko je bil pristojni organ za zaposlovanje seznanjen s programom prenehanja delovnih razmerij. Delovno mesto tožnice je bilo ukinjeno, kar izhaja iz Programa prenehanja delovnih razmerij v okviru Načrta finančne reorganizacije. Tožnici je sklep o prenehanju delovnega razmerja vročila 31.12.2002 na podlagi pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave. Zato je bila prepričana, da je ugovor zoper takšen sklep brezpredmeten in o njem zato ni odločila. Sicer pa to tudi ni določeno v 6. odstavku 51. člena ZPPSL. Ugovor tožnice zoper izpodbijani sklep je v vsakem primeru neutemeljen, saj je tožnici delovno razmerje prenehalo zaradi ukinitve delovnega mesta. Zato je tudi odločitev v 2. odstavku izreka neutemeljena. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. list RS št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnica zahtevala presojo sklepa o prenehanju delovnega razmerja na podlagi določil 51. člena ZPPSL. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka ravnala nezakonito, ko v sklepu o prenehanju delovnega razmerja z dne 31.12.2002 tožnici ni dala možnosti vložitve ugovora zoper izdani sklep. Tožnica je kljub temu zoper sklep vložila ugovor, tožena stranka pa o ugovoru tožnice ni odločila ter je tako izvršila nedokončni sklep. Zato je tožnici priznalo delovno razmerje do dneva pravnomočnosti sodbe v tem individualnem delovnem sporu.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem zahtevku. Če sodišče ne odloči o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti, ali ni odločilo o delu zahtevka, lahko stranka v roku 15 dni po prejemu sodbe predlaga sodišču, da se sodba dopolni (325. člen ZPP). Ker pa tožnica v roku 15 dni od prejema sodbe ni predlagala sodišču izdaje dopolnilne sodbe se šteje, da je v tem delu (o katerem ni bilo odločeno) tožbo umaknila. Tožnica se zoper sodbo sodišča prve stopnje tudi ni pritožila, pritožbeno sodišče pa le na pritožbo tožene stranke ni moglo poseči v odločitev, saj bi takšen poseg predstavljal odločitev v škodo stranke, ki se je pritožila (359. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se sklep o prenehanju delovnega razmerja po 1. odstavku 51. člena ZPPSL lahko izvrši šele po njegovi dokončnosti. V primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi prisilne poravnave je potrebno poleg ZPPSL upoštevati tudi določbe delovne zakonodaje, zlasti določbo 106. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.

list RS št. 14/90 - 71/93) o tem, da ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve (razen v izjemoma določenih primerih, med katerimi pa ni primera prenehanja delovnega razmerja zaradi prisilne poravnave). Takšno je tudi enotno stališče sodne prakse. Ker tožena stranka o ugovoru tožnice zoper prvostopenjski sklep o prenehanju delovnega razmerja ni odločila, je odločitev sodišča prve stopnje, da dokončno odločbo delodajalca nadomesti pravnomočna sodba sodišča, pravilna.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške in sicer ne le zato, ker s pritožbo ni uspela, temveč predvsem zato, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v takšnem sporu pa delodajalec trpi sam svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid (2. odstavek 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS, Ur. list RS št. 19/94).