Jedro

Zavod IPF kot kolektivna organizacija, kateri je Urad RS za intelektualno lastnino izdal dovoljenje za kolektivno upravljanje sorodnih pravic (za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov), lahko na podlagi dovoljenja urada upravlja s temi pravicami na ozemlju Republike Slovenije. To pomeni, da lahko izstavi račun vsakemu uporabniku varovanega dela, kadar je bilo to delo uporabljeno na ozemlju Republike Slovenije, in sicer ne glede na prebivališče, državljanstvo oziroma sedež samega uporabnika.

ZASP določa le dolžnost poročanja, ne pa tudi povrnitve stroškov nastalih z neizpolnjevanjem obveznosti. Zato stroški terenskega preverjanja predstavljajo le strošek poslovanja, ki ga mora tožnik pokriti iz prejetih prihodkov.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. a točki izreka spremeni tako, da se v celoti glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova javne priobčitve fonogramov v roku 15 dni plačati znesek 204,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 160,62 EUR od 27. 11. 2012 dalje do plačila in od zneska 43,80 EUR od 21. 5 .2013 dalje do plačila.

V preostalem delu se tožbeni zahtevek glede plačila glavnice 17,34 EUR z z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 13,62 EUR od 27. 11. 2012 dalje do plačila in od zneska 3,72 EUR od 21. 5. 2013 dalje do plačila, zavrne.

II. V preostalem delu se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta ter sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih I., III. b, IV. a, IV. b, V. in VI. točki izreka potrdita.

III. Tožeča in tožena stranka nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo dopustilo spremembo tožbe (točka I. izreka).

Nadalje je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, in sicer na povračilo neupravičene obogatitve iz naslova javne priobčitve fonogramov v znesku 221,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 174,24 EUR od 27. 11. 2012 do plačila in od zneska 47,52 EUR od 21. 5. 2013 dalje do plačila (III. a točka izreka). V preostalem delu zahtevane neopravičene obogatitve iz naslova javne priobčitve pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, in sicer od zneska 792,02 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 622,30 EUR od 27. 11. 2012 do plačila in od zneska 169,72 EUR od 21. 5. 2013 dalje do plačila (III. b točka izreka).

Hkrati je toženi stranki naložilo plačilo civilne kazni v višini 204,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo civilne kazni do dne plačila (IV. a točka izreka). V preostalem delu (1.664,30 EUR) pa je tožbeni zahtevek iz naslova civilne kazni zavrnilo (IV. b točka izreka).

Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 277,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka za plačilo teh stroškov do dne plačila (VI. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča od tožene stranke zahtevala, da ji do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bosta pravdni stranki uredili medsebojna razmerja, mesečno poroča o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti (II. točka izreka) in da ji povrne stroške, ki so ji nastali zaradi njenega neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti, v skupnem znesku 237,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve te tožbe do dne plačila (V. točka izreka).

2. Zoper točke I., III. a, IV. a ter VI. izreka se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovni postopek.

Zoper del zavrnilnega dela sodbe (III. b, IV. b, V.) in proti odločitvi o pravdnih stroških (VI. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Pritožba ne navaja pritožbenih razlogov, iz njene obrazložitve pa je razbrati, da se nanaša na zmotno uporabo materialnega prava in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevkom tožeče stranke ugodi, celotne priglašene pravdne stroške (v primeru zamude z zamudnimi obrestmi) naloži v plačilo toženi stranki, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je plačilo pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožeče odgovorila in se v njej strinjala z odločitvijo sodišča prve stopnje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka pa je odgovorila na pritožbo tožene in v njej podala svoje nestrinjanje s pritožbenimi navedbami tožene, predvsem z ugovorom aktivne legitimacije. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, delno pa ni utemeljena.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

O neutemeljenem delu pritožbe tožene stranke

4. Tožeča stranka je organizacija za kolektivno uveljavljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. V tožbi je očitala toženi stranki, da je pri opravljanju svoje dejavnosti, ki je gostinski obrat – s popolno gostinsko ponudbo oz. restavracija, javno priobčevala komercialne fonograme (priobčevanje kitajske glasbe) tako, da je kršila avtorske pravice. Zoper toženo stranko je uveljavljala različne tožbene zahtevke.

O spremembi tožbe

5. Tožeča stranka je v svoji pripravljalni vlogi spremenila tožbo in povišala znesek iz naslova neupravičene obogatitve iz 22 mesecev na 28 (od vključno februarja 2011 do vključno maja 2013) na višino 1.013,78 (od zneska 796,54 EUR od 27. 11. 2012 in od zneska 217,24 EUR od 21. 5. 2013) ter povišala zahtevek iz civilne kazni na višino 1.868,72 EUR. Sodišče prve stopnje je upoštevalo 1.odst. 185. čl. ZPP in spremembo dovolilo, saj je menilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama, kljub temu, da je tožena stranka nasprotovala spremembi. 1.odst. 185. čl. ZPP določa, da ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev. Vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Tožena stranka v pritožbi, glede odločitve sodišča o spremembi tožbe, izrecno ne uveljavlja nobenih pritožbenih razlogov. Zato je navedeno odločitev sodišče druge stopnje preizkusilo le po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s 366. členom ZPP). Ugotovilo je, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev.

O aktivni legitimaciji tožeče stranke

6. Tožena stranka se pritožuje zaradi bistvenih kršitev postopka, saj se sodišče do njenih navedb v zvezi z ugovorom aktivne legitimacije tožnice ni opredelilo do te mere, da bi sodbo v odločilnem delu obrazložilo. Sodišču očita pavšalen odgovor na njene navedbe, s tem, ko je zapisalo, da tožena stranka s svojimi trditvami ni uspela. Izpodbijana sodba se po njenem mnenju ni opredelila do njenih bistvenih navedb in je zato ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ni pojasnilo, zakaj je sledilo navedbam tožeče stranke glede podpisnic Pogodbe Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o izvedbah in fonogramih (Pogodba WPPT), povsem pa spregledalo ustanovitvene akte tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožeča stranka aktivno legitimirana, saj zastopa tudi kitajske izvajalce in proizvajalce, ker sta Slovenija in Kitajska podpisnici Pogodbe WPPT in je zato tožeča stranka upravičena uveljavljati nadomestilo tudi zoper toženko, ki priobčuje kitajsko glasbo. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je bila Pogodba WPPT s strani Republike Slovenije ratificirana septembra 1999, Kitajska pa jo je podpisala leta 2007 in je zanjo stopila v veljavo z 9. 6. 2007. V 1. odst. 176. čl. ZASP je določeno, da varstvo po tem zakonu uživajo avtorji in imetniki sorodnih pravic, ki so državljani Republike Slovenije ali držav članic Evropske unije ali imajo stalno prebivališče ali sedež na območju Republike Slovenije. V 2. odst. 176. čl. ZASP pa je še določeno, da druge tuje fizične ali pravne osebe (tujci) uživajo enako varstvo kot osebe iz prejšnjega odstavka, če tako določa mednarodna pogodba ali ta zakon, ali če je podana dejanska vzajemnost. Zavod IPF kot kolektivna organizacija, kateri je Urad RS za intelektualno lastnino izdal dovoljenje za kolektivno upravljanje sorodnih pravic (za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov), lahko na podlagi dovoljenja urada upravlja s temi pravicami na ozemlju Republike Slovenije. To pomeni, da lahko izstavi račun vsakemu uporabniku varovanega dela, kadar je bilo to delo uporabljeno na ozemlju Republike Slovenije, in sicer ne glede na prebivališče, državljanstvo oziroma sedež samega uporabnika.

V 8. členu Statuta Zavoda IPF je določeno, da Zavod opravlja svojo dejavnost na podlagi zakona, pooblastil izvajalcev ter proizvajalcev fonogramov in mednarodnih pogodb ter sporazumov, nadalje pa v 1. odst. 9. čl. določa, da Zavod kolektivno upravlja in ščiti pravice domačih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov doma in v tujini, enako pa upravlja in ščiti pravice tujih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov v Sloveniji., pri čemer veljajo za upravljanje in zaščito sorodnih pravic tujih fizičnih in pravnih oseb v Sloveniji enaka pravila in pogoji, kakor za domače izvajalce in proizvajalce fonogramov v smislu mednarodne reciprocitete in določil slovenske avtorske zakonodaje glede razmerij s tujimi elementi.

Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče nuditi pravno varstvo le tistim tujim proizvajalcem in izvajalcem fonogramov, s katerimi ima tožeča stranka sklenjene še posebne pogodbe. Sodišče prve stopnje je torej prišlo do pravilnega zaključka, da je Zavod IPF aktivno legitimiran za predmetni spor in upravičen zaračunavati nadomestilo tudi v imenu kitajskih izvajalcev.

O pritožbi tožeče stranke in o delno utemeljeni pritožbi tožene stranke

7. Pritožbene navedbe tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je s Sporazumom za trgovino iz leta 2006 (Skupni sporazum o pogojih in višini tarife pri uporabi avtorsko varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF za področje trgovskih centrov, blagovnih centrov, prodajaln, tržnic in bencinskih črpalk) prenehala veljati Tarifa tožeče stranke iz leta 2005 in je zato napačno uporabilo Sporazum za trgovino, ne držijo. Sodba temelji na Sporazumu za obrtne dejavnosti (Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti – SS 2006). Le-ta določa, da velja za vse uporabnike, ki so člani OZS ali/in ZTG GZS, ravno tako pa velja za vse druge uporabnike, ki priobčujejo javnosti varovana dela Zavoda IPF v okviru svoje, s tem sporazumom določene obrtne in/ali obrti podobne dejavnosti ali s tem sporazumom določene gostinske dejavnosti (1. odstavek 5. člena splošnega dela SS 2006). Slednje pomeni, da za toženo stranko velja SS 2006 v celoti, skupaj s tarifnim delom in ne Tarifa tožeče stranke iz leta 2005; namreč v predmetni zadevi gre za kitajsko restavracijo, ki po Uredbi o standardni klasifikaciji dejavnosti (1) spada pod rubriko restavracije in gostilne, kamor sodi »priprava in prodaja jedi in pijač v lokalu, lahko ob zabavnem programu: v restavracijah«. 2. odst. 5. čl. SS 2006 določa, da se dejavnost gostinstva skladno z Uredbo o uvedbi in uporabi standardne klasifikacije dejavnosti (Uradni list RS, št. 2/02) (2) označuje kot »H 55 Gostinstvo«. Pod navedenim področjem in oddelkom dejavnosti spadajo vse specifične petmestne oznake ali številke dejavnosti, ki skladno z Uredbo pripadajo temu področju in oddelku dejavnosti. Tako velja SS 2006 tudi v celoti za toženo stranko.

Tudi nadaljnje pritožbene navedbe tožeče stranke, da je nadomestilo vtoževala na podlagi neupravičene obogatitve in bi ji zato šlo v celotnem znesku, ne držijo. Kljub temu, da tožena stranka ni podala nasprotnih trditev v zvezi z višino vtoževanega nadomestila, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da gre tožniku le nadomestilo v višini po SS 2006. Vendar pa odločitev prvostopenjskega sodišča ni bila materialnopravno pravilna, kolikor je temeljila na 190. in 198. člen OZ.

Pravica proizvajalca fonograma ni avtorska pravica, temveč t. i. sorodna pravica. V ZASP obstajajo tudi podrobnejše določbe, ki kažejo na absolutni karakter sorodnih pravic, kolikor gre za fonograme. Ker je pravica proizvajalca fonograma torej absolutna pravica, pomeni njena uporaba brez dovoljenja samega imetnika, kršitev te absolutne pravice. Zakonska ureditev temu konceptu sledi dosledno. Prvi odstavek 168. člena ZASP določa, da se za kršitve po ZASP uporabljajo splošna pravila o povzročitvi škode. Gre za zahtevek iz civilnega delikta, pri katerem se smiselno uporabljajo določbe 131. člena in nasl. OZ in vsekakor ne 190. in 198. člen OZ. Na takšen karakter posredno kaže tudi besedilo 2. do 5. odstavka 168. člena ZASP, ki določno govori o odškodnini, kršitvi pravice, krivdi in premoženjski škodi. To pa so vse pojmi, ki jih ni mogoče umestiti v pravo neupravičene obogatitve. Če uporabnik (kot v predmetni zadevi) ne sklene pogodbe in ne plača nadomestila, ne pridobi pravic, jih krši in nosi vse posledice. Če jih krši, potem je zahtevek po svoji pravni naravi delikten oz. odškodninski in ne iz neupravičene obogatitve.

Pritožbeno sodišče torej meni, da gre za odškodninski (deliktni) zahtevek iz prej pojasnjenih razlogov. Višina odškodninskega zahtevka, torej tega, kar lahko zahteva tožeča stranka, je določena na drugačen način kot v OZ. Določbe 2. do 5. odstavka 168. člena ZASP določajo višino odškodnine in pomenijo posebna pravila, zaradi katerih se ne uporabljajo določbe 164. člena in nasl. OZ. Tudi civilna kazen, ki je urejena v 3. odstavku 168. člena ZASP, ni nič drugega kot posebna vrsta odškodnine, katere višina je urejena zakonsko (normativno) in je vezana na dodatne predpostavke. Na takšen pravni značaj civilne kazni opozarja tudi 5. odstavek 168. člena ZASP. Z opisanim ravnanjem kršitelja pa so podani tudi vsi, v tožbi navedeni elementi odškodninske odgovornosti, to je protipravnost, vzročna zveza med kršitvijo in nastalo škodo ter škoda.

Glede na vse povedano je bila odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je sicer temeljila na napačnem pravnem temelju, kljub temu pravilna glede višine odškodnine. Drugačna pravna kvalifikacija zahtevka namreč v ničemer ne vpliva na njegovo višino, ki je bila pravilno odmerjena po SS 2006. Vendar pa tožeča stranka ni upravičena do odškodninskega zahtevka povečanega za DDV. Slednje temelji na določilu 3. in naslednjih členov ZDDV-1 in določilu 13. člena Pravilnika (3). Zato je sodišče druge stopnje izpodbijano III. a točko izreka sodbe spremenilo tako, da je opravilo ponoven izračun nadomestila. Upoštevalo je ugotovljeno dejansko stanje v 9. točki obrazložitve in višino nadomestila izračunalo za velikost gostinskega obrata 105 m2, 28 mesecev x 10,43 EUR – 30% popusta, kar znese 204,42 EUR (prej skupaj z 8,5% DDV 221,76 EUR).

V navedenem delu je bilo zato treba pritožbi tožene stranke proti III. a točki izreka delno ugoditi in izpodbijano sodbo zaradi pravilne uporabe materialnega prava spremeniti (355. člen ZPP). Zaradi jasnosti je sodišče druge stopnje v celoti odločilo o višini nadomestila, ki pripada tožeči stranki.

Glede civilne kazni

8. Tožnik se pritožuje glede višine dosojene civilne kazni (prav tako tožena stran, ki pa svojega nasprotovanja v ničemer ne konkretizira) in navaja, da tožena stranka ni plačala nadomestila in ni poročala o uporabi, s tem pa je namerno povzročala škodo tožeči stranki (stroški preverjanja). Ker je tožena stranka zavestno odklanjala plačilo nadomestila (naklepno dejanje) je nedvomno izpolnjen pogoj za izrek 200% civilne kazni. Ker sodišče ni pojasnilo, zakaj je prisodilo le toliko kot je prisodilo, sodbe ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopno sodišče res ni pojasnilo, zakaj je upoštevalo le znesek nadomestila za vtoževano obdobje po SS 2006, ki ga ni procentualno povečalo, vendar pa je obrazložilo, kako je prišlo do tega zneska. Višina civilne kazni je po mnenju pritožbenega sodišča odmerjena pravilno. Upoštevaje, da gre za prvo dejanje kršitve obveznosti plačila nadomestila, je dosojena civilna kazen primerna. Res je, da tožena stranka ni plačala nadomestila, vendar stroški preverjanja, ki so nastali tožnici pomenijo stroške poslovanja (glej spodaj), teh pa tožnik ne more prevaliti na toženo stranko. Zavestno odklanjanje plačila nadomestila pa je pravilno sankcionirano s tem, da je prisojena civilna kazen in ker je ta dosojena za prvo takšno kršitev, ni potrebe po višji odmeri.

Stroški terenske kontrole Sodišče prve stopnje je menilo, da je zahtevek tožeče stranke iz naslova nastalih stroškov, ki naj bi jih utrpela s terenskim preverjanjem, neločljivo povezan z zahtevkom dolžnostnega ravnanja tožene stranke, ki naj bi bila dolžna tožeči stranki mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti. Vendar ZASP določa le dolžnost poročanja, ne pa tudi povrnitve stroškov nastalih z neizpolnjevanjem obveznosti. Zato stroški terenskega preverjanja predstavljajo le strošek poslovanja, ki ga mora tožnik pokriti iz prejetih prihodkov (glej 1. odst. 153. čl. ZASP).

Pritožbeno sodišče se pridružuje prvostopenjskemu, da so navedeni stroški nastali v zvezi z opravljanjem nalog, ki jih ima po ZASP tožeča stranka, in ne zaradi konkretnega kršitvenega ravnanja tožene stranke. Sam način, kako tožeča stranka doseže, da uporabnike identificira in pozove k izpolnitvi zakonskih dolžnosti, je na njej, vendar ravnanje tožene stranke ni tisto, zaradi katerega je bila primorana angažirati terensko službo. Ker pa stroški takega preverjanja sodijo k stroškom poslovanja, jih tožeča stranka ne more prevaliti na toženca.

V nespremenjenem delu sodbe pritožbeni razlogi tožeče in tožene stranke niso utemeljeni. Zato je sodišče druge stopnje, ko je izpodbijano sodbo preizkusilo še po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

O pravdnih stroških

10. Ker je tožeča stranka menila, da je potrebno sodbo spremeniti, je menila tudi, da bodo stroški odmerjeni drugače in se je iz previdnosti pritožila tudi zoper izračun le-teh. Tožena stranka pa je le ugovarjala stroškom, v ničemer pa ni konkretizirala svojega ugovora. Zaradi delne spremembe sodbe, sodišče druge stopnje odločitve o pravdnih stroških ni spreminjalo, ker je bil uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku minimalen (drugi odstavek 154. člena ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 155., 1., 2. odstavka 165. v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in nosi svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni zahtevala. Stroški postopka strank z odgovoroma na pritožbo pa niso bili potrebni, ker niso prispevali k odločitvi sodišča druge stopnje.

(1) UL RS št. 69/2007. (2) Sedaj sicer velja Uredba iz leta 2007, ki je praktično identična prejšnji.

(3) Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost, Ur. l. RS 141/2006 s spremembami in dopolnitvami.