Jedro

Ker pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pravica do učinkovitega pravnega sredstva in pravica do enakosti pred zakonom niso osebnostne pravice, tožnica ni upravičena do odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj ne gre za nobenega od taksativno naštetih primerov iz 179. do 182. čl. OZ, za katere je mogoče prisoditi odškodnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača 3.338,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2006 dalje do plačila in ji povrne pravdne stroške z obrestmi ter podredni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo zneska 3.338,34 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 800.000,00 SIT od 15.6.2006 do 31.12.2006 ter od zneska 3.338,34 EUR za čas od 1.1.2007 dalje do plačila ter povračilo pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 468,18 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila.

(2.) Proti navedeni sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je pri odločanju sodišče napačno uporabilo materialno pravo glede dokaznega bremena. Tožena stranka trditev o obstoju duševnih bolečin in vzročni zvezi nikoli ni argumentirano zanikala. Glede na navedeno se dejstvi v skladu z 2. odstavkom 214. člena ZPP štejeta za dokazani. Odločitev sodišča prve stopnje, da v tem postopku ni izkazana škoda, kot ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, je zato pravno napačna. Napačno je nadalje stališče sodišča prve stopnje, da vtoževana odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva in zaradi kršitve enakosti pred zakonom predstavlja enovito škodo. Gre namreč za tri ločene pravice, kar je razvidno že na prvi pogled, saj so bili v praksi mogoči tako primeri, ko je posamezno sodišče, kljub neobstoju učinkovitih pravnih sredstev za pospešitev postopka v posamezni zadevi, odločilo v razumnem roku, kot tudi povsem obratni primeri, ko sodišče kljub obstoju učinkovitih pravnih sredstev ne odloči v razumnem roku. Tožnici so bile kršene vse tri pravice. Sodišče prve stopnje zahtevka iz naslova kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva in iz naslova kršitve načela enakosti pred zakonom sploh ni obravnavalo oziroma se do teh zahtevkov vsebinsko ni opredelilo. Podana je zato bistvena kršitev določb ZPP, saj takšna obrazložitev tožnici ne omogoča učinkovite možnosti za pritožbo. Pritožnica nadalje izpodbija ugotovljeno dejansko stanje glede ugotovitve, da naj tožnica ne bi trpela duševnih bolečin takšne intenzitete, ki bi opravičevale prisojo denarne odškodnine in povzema izpoved tožnice. Sodišče prve stopnje je ob tem tudi napačno uporabilo materialno pravo. Sodna praksa je že potrdila, da so duševne bolečine, kot jih je opisala tožnica takšne, da bi ji na tej podlagi morala biti priznana odškodnina. Odločitev je v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso slovenskih sodišč. Ob odsotnosti podrobne sodne prakse slovenskih sodišč, bi morala biti uporabljena sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice iz podobnih primerov. Iz judikatov je razvidno, da za dokazovanje duševnih bolečin pred ESČP zadostuje zatrjevanje dejstva, da je stranka živela pod presijo sodnega procesa in da je zaradi njega trpela duševne bolečine. V nadaljevanju pritožnica podrobno opozarja na posamezne dele obrazložitve sodbe, s katerimi se ne strinja in opozarja na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

(3.) Tožena stranka na vloženo pritožbo ni odgovorila.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov (1. odstavek 350. člena ZPP) in po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti nista postopek na prvi stopnji ali sodba obremenjena s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

(6.) Sodišče prve stopnje je materialno pravo v pogledu dokaznega bremena v smislu 1. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki ga je uporabilo kot podlago svoji odločitvi, uporabilo pravilno. Tožeča stranka je namreč tista, ki je dolžna navesti vsa potrebna dejstva in ta dejstva tudi dokazati, in sicer glede prvih treh predpostavk odškodninske odgovornosti (nedopustno dejstvo, nastanek pravno priznane škode in vzročna zveza), tožena stranka pa mora, če se želi svoje odgovornosti razbremeniti, dokazati, da za škodo ne odgovarja. Vprašanje, ki ga izpostavlja pritožnica, pa je vprašanje pravilne uporabe določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da do očitane kršitve ni prišlo. V prvi vrsti je namreč potrebno ugotoviti, da je tožnica bila tista, ki v tožbi ni zadosti konkretizirano opredelila škode in vzročne zveze, saj je v tožbi zapisala zgolj to, da je živela pod pretnjo negotovosti sodnega postopka ter nato v pripravljalni vlogi z dne 21.1.2009 še to, da gre za odškodnino, ki nima značaja duševnih bolečin, ampak se prisoja zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic. Po stališču pritožnice v tej vlogi je pravna podlaga za njen zahtevek Ustava Republike Slovenije in Evropska konvencija za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP). Dodala je še, da je zaradi dolgotrajnega postopka doživljala občutke nemoči, hudih frustracij, nelagodja, eksistenčno stisko ... ne da bi te svoje trditve konkretizirala in jih povezala z očitanimi kršitvami pravic. Očitek, da tožena stranka ni zadosti argumentirano odgovorila, je zato neutemeljen. Tožena stranka je tako v odgovoru na tožbo opozorila, da morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti podane kumulativno vse predpostavke, med drugim tudi škoda in vzročna zveza, ki pa jih tožeča stranka po njenem prepričanju ni niti zatrjevala. Uporaba 2. odstavka 214. člena ZPP zato seveda ne pride v poštev.

(7.) Pravilno je nadalje sodišče prve stopnje ravnalo, ko je odškodnino zaradi zatrjevane kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva in zaradi kršitve enakosti pred zakonom obravnavalo enovito, saj so vse očitane kršitve, kot je razbrati iz tožbenih navedb, posledica predolgega vodenja delovnega spora, ki ga je sprožila zaradi ugotovitve terjatve iz naslova odpravnine, ki je tekel pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, oddelek v Kranju od 10.12.1998 do 14.7.2003. Pritožnica sama, razen v pogledu višine odškodninskega zahtevka, zatrjevanih kršitev teh pravic ni ločeno obravnavala in predvsem ni za vsako posebej ločeno opredelila vseh elementov odškodninske odgovornosti. Glede na navedeno je očitek, da sodišče dveh zahtevkov sploh ni obravnavalo, neutemeljen. Sodišče je tožničine trditve v pogledu vseh treh zatrjevanih kršitev obravnavalo in odločilo tudi o celotnem zahtevku. Tudi sodna praksa, med drugim tudi v zadevi II Cp 3460/2008 na katero se je pritožnica sklicevala že v postopku na prvi stopnji, stoji na istem stališču. Očitana bistvena kršitev postopka glede na to ni podana.

(8.) Po splošnih pravilih odškodninskega prava morajo biti, kot je že bilo pojasnjeno, izpolnjene sočasno vse predpostavke po 1. odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (enako določbo je prej vseboval 155. člen ZOR), zlasti tudi nastanek pravno priznane škode. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da tožnica škode ni izkazala, ker le-ta ni bila takšne intenzitete, ki bi sploh opravičevala dosojo odškodnine, vendar pa dodaja, da ne glede na to pritožnica v nobenem primeru ni upravičena do povračila le-te, saj ne gre za pravno priznano škodo. Oblike nepremoženjske škode, za katere lahko posameznik, ki je fizična oseba, zahteva odškodnino v denarju, so omejene le na primere, ki so taksativno našteti v 179., 180., 181 in 182. členu OZ (prej v 200, 201, 202 in 203. členu ZOR). S tem je zakon izključil možnost uveljavljanja denarne odškodnine za bolj ali manj podobne nepremoženjske škode. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pravica do učinkovitega pravnega sredstva in pravica do enakosti pred zakonom niso osebnostne pravice (prim. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 305/2009 in II Ips 591/2008). Tožnica zato svojega zahtevka ne more utemeljiti na določilih 179. člena OZ oziroma 200. člena ZOR, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Kot je zapisalo Vrhovno sodišče RS v odločbah II Ips 305/2009 in II Ips 591/2008, niso vse temeljne človekove pravice tudi osebnostne pravice. Pri temeljnih pravicah gre za zaščito posameznika proti državi oziroma njeno prisilno oblastjo, pri drugih pa za razmerja med formalno prirejenimi posamezniki, torej za varstvo posameznika pred posegom drugega posameznika v njegovo osebnostno sfero. Pravice, katerih kršitev zatrjuje tožnica, so usmerjene le proti državi, zato glede na povedano ne gre za osebnostne pravice (prim. tudi Ada Polajnar Pavčnik: Temeljne pravice, CZ, Ljubljana 1997, stran 150). Ker torej pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pravica do učinkovitega pravnega sredstva in pravica do enakosti pred zakonom niso osebnostne pravice, je sodišče prve stopnje odločilo prav, ko tožnici ni priznalo odškodnine, čeprav se je pri tem oprlo na druge razloge.

(9.) Ker vprašanje nastanka škode kot take glede na opisano stališče ni pravno relevantno, se pritožbeno sodišče do pritožbenih izvajanj v tej smeri posebej ne bo opredeljevalo.

(10.) Pritožnica tudi nima prav, ko meni, da bi sodišče lahko prisodilo odškodnino neposredno na podlagi ustavnih določb in EKČP. Določbe EKČP, ki zagotavljajo pravico do sojenja v razumnem roku (1. odstavek 6. člena EKČP), pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred domačimi oblastmi (13. člen) in možnost uveljavljanja pravičnega zadoščenja v postopku pred ESČP (41. člen), namreč ne omogočajo prisojanje odškodnin neposredno, pač pa narekujejo nadaljnje notranje pravno zakonodajno urejanje. O tem je sodna praksa enotna. Tudi neposredna uporaba Ustave Republike Slovenije ne pride v poštev, saj 26. člen Ustave odškodninsko odgovornost opredeljuje zgolj okvirno in je potrebno uporabiti splošna pravila civilnega odškodninskega prava, kar pa je bilo v konkretnem primeru tudi storjeno.

(11.) Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba ni utemeljena, zato jo je na podlagi 353. člen ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(12.) Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP sam nosi pritožbene stroške. Odločitev o tem je že vsebovana v zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP).