Jedro

Res je sicer, da bi vložitev stroškovnika morala biti zabeležena v zapisniku. Domneva se namreč, da je vsebina zapisnika resnična in popolna, ker je zapisnik javna listina, vendar je tudi zoper sodni zapisnik dovoljen dokaz nasprotja. Ta dokaz je tožencu uspel. Potemtakem ni bistveno, da toženec ni takoj ugovarjal zapisniku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek stroškov postopka, ki jih mora tožeča stranka plačati toženi stranki, zniža za 350,00 EUR (na 687,50 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi VL 138646/2013 z dne 4. 9. 2013, po katerem bi moral toženec plačati tožnici 7.269,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški. Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper toženca, tožnici pa naložilo, da mora tožencu povrniti 1.037,50 EUR njegovih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnica se je zoper stroškovno odločitev v navedeni sodbi pravočasno pritožila. Predlaga njeno spremembo ter zavrnitev toženčevega stroškovnega predloga. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge. Toženec namreč stroškov ni priglasil, ne v svojih vlogah in ne na glavni obravnavi, čeprav bi moral povrnitev stroškov zahtevati najpozneje do konca obravnave. Tudi sicer toženec ni upravičen do povrnitve potnih stroškov, saj ne dela in ne živi v tujini. Ni jasno, zakaj bi toženec na narok moral priti z Nizozemske. Poleg tega tožnici ni bil omogočen vpogled v dokazila o teh stroških, kar pomeni kršitev načela kontradiktornosti.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je na zadnjem naroku predložil stroškovnik in ga izročil sodišču v navzočnosti tožnice. Iz zapisnika je očitno izpadel zapis o vložitvi stroškovnika, sicer pa bi v nasprotnem primeru bilo zapisano, da toženec stroškov ne priglaša. Spis je bil ves čas postopka in po zaključku obravnave pod nadzorom sodišča, tako da stroškovnik ni mogel priti v spis po zaključku zadeve.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po tretjem odstavku 163. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 mora stranka zahtevati povrnitev stroškov najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških. V obravnavanem primeru je bil zadnji narok 1. 12. 2016, ko je sodišče prve stopnje zaključilo glavno obravnavo in napovedalo izdajo sodbe v pisni obliki. Iz zapisnika je razvidno, da je ob koncu obravnave stroške priglasila samo tožnica. O toženčevih stroških v zapisniku ni nobenega zaznamka, pač pa zapisniku sledi skica, ki je bila izdelana na istem naroku, in stroškovnik toženčevega pooblaščenca z dne 29. 11. 2016, ko je bil opravljen prejšnji narok v isti zadevi.

6. Kaže torej, da je toženčev pooblaščenec stroške vendarle pravočasno priglasil. Drugačna pritožbena trditev, da je to storil šele po zaključku glavne obravnave, nima opore v podatkih spisa. Res je sicer, da bi vložitev stroškovnika morala biti zabeležena v zapisniku. Domneva se namreč, da je vsebina zapisnika resnična in popolna, ker je zapisnik javna listina (224. člen ZPP), vendar je tudi zoper sodni zapisnik dovoljen dokaz nasprotja. Ta dokaz je tožencu uspel. Potemtakem ni bistveno, da toženec ni takoj ugovarjal zapisniku.

7. Tožnica se torej glede na izid pravde ne more izogniti povrnitvi toženčevih pravdnih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Utemeljeno pa nasprotuje njihovi višini. Sodišče prve stopnje je stroške toženčevega zastopanja, ki jih predstavljajo nagrada za postopek, nagrada za narok ter izdatki za poštne in telekomunikacijske storitve, odmerilo in izračunalo v skladu z Odvetniško tarifo.2 Pač pa toženec ni upravičen do povračila stroškov prevoza na relaciji Nizozemska - Slovenija v skupni višini 350,00 EUR, ki mu jih je priznalo sodišče prve stopnje. Po Pravilniku o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (6. in 7. člen v zvezi z 19. členom) se stranki povrnejo potni stroški v višini dejanskih izdatkov za potovanje po najkrajši poti in z najcenejšim prevoznim sredstvom, višina stroškov za prevoz pa se ugotavlja z vozovnico ali na drug primeren način. Toženec ni predložil nobenega dokaza, da res živi in dela na Nizozemskem, predvsem pa ni predložil računa za nakup letalske karte ali druge vozovnice. Priglašeni potni stroški torej niso izkazani, zato bi moralo sodišče prve stopnje to postavko v stroškovniku ob pravilni uporabi materialnega prava zavrniti.

8. Sodišče druge stopnje je po navedenem delno ugodilo tožničini pritožbi in ustrezno spremenilo izpodbijano stroškovno odločitev v prvi sodbi. Ker je tožnica izpodbijala samo izrek o stroških, je sodišče o njeni pritožbi odločilo s sklepom (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP).

9. Čeprav je tožnica s pritožbo delno uspela, pa ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Ti skupaj znašajo 51,40 EUR (50,40 EUR za sodno takso in 1,00 EUR za poštnino). Od tega zneska predstavljajo tožničini potrebni stroški, glede na doseženi pritožbeni uspeh (33 %), manj kot 17,00 EUR. Gre za neznaten znesek, ki ga mora tožnica trpeti sama. Enako velja za toženca, saj s svojim odgovorom ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP).

1 Sodišče druge stopnje je pri odločanju uporabilo besedilo zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E (14. 9. 2017), saj je bila izpodbijana sodba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred navedenim datumom (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). 2 Ker se je postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo zdaj veljavne Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015), se odvetniški stroški v tem postopku določajo po Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 in 35/2009).