Jedro

Ugotovljena 20 do 30 cm globoka luknja v snegu na trasi vlečnice predstavlja nevarno mesto v smislu 5. člena ZVSmuč in je od upravljalca smučišča terjala, da jo zasuje s snegom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka po temelju v celoti odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku v škodnem dogodku dne 26. 1. 2008. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnik poškodoval dne 26. 1. 2008 med 15.30 in 16.00 uro pri vožnji z vlečnico na smučarski progi … na smučišču …. Na podlagi izpovedbe tožnika, ki je potrjena tudi z izpovedbo priče D. Z., je sodišče ugotovilo, da sta tožnik in priča pri vožnji navzgor z vlečnico zapeljala v jamo, ki je bila globoka 20 do 30 cm in nato oba skupaj padal s sidra, ki je vleklo smučarje navzgor. Sodišče je ugotovilo, da je jama, v katero je zapeljal tožnik, bila globoka med 20 in 30 cm. Tožnik je zapeljal v to jamo, nato ga je zabilo in prišlo je do zdrsa in izgube ravnotežja, težo je prenesel na levo nogo in nato mu je carving smučko zagrabilo in sta skupaj s pričo padla. Sodišče prve stopnje je odškodninsko odgovornost tožene stranke za škodo ugotovilo na podlagi določil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o krivdni odgovornosti. Osnovni pravili sta, da se je vsak dolžan vzdržati ravnanja s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (10. člen OZ), kdor pa drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče zaključilo, da bi v okviru skrbi za urejenost smučišča, upravljalec smučišča najprej moral takšno jamo opaziti in to preko nadzornikov smučišča in potem, če bi jo opazil, jo tudi saniral tako, da bi jo zasul s snegom. Upravljalec smučišča bi tekom smučarskega dne namreč moral izvajati pregled trase vlečnice in če bi to izvajal, bi takšno jamo moral tudi opaziti. To pa pomeni, da pregled očitno ni bil opravljen, ali pa je bil opravljen premalokrat ali površno, da tega nadzornik oziroma posledično upravljelec ni opazil. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da ni primerno, da bi tožnik takšno nevarno mesto obvozil, saj je temeljno pravilo drsenja po trasi vlečnice s sidri, da mora smučar ostati v smučini, saj je vsakršno vijuganje po trasi vlečnice prepovedano. Sodišče je zaključilo, da bi upravljalec smučišča v okviru svoje dolžnosti moral skrbeti za primerno urejenost smučišča (peta alineja prvega odstavka 5. člena Zakona o varnosti na smučiščih (v nadaljevanju ZVSmuč) in tekom pregleda smučišča znotraj obratovalnega časa opaziti sporno jamo in tudi odrediti, da se jo zasuje s snegom. Ker tega ni storil in je v posledici te opustitve prišlo do poškodbe tožnika, je slednjemu v celoti odškodninsko odgovoren za škodo, ki mu je nastala v tem škodnem dogodku. Odločitev o stroških je sodišče prve stopnje pridržalo za poznejšo sodbo (164. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Pritožbo podaja iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da bi moral upravljalec smučišča v okviru svojih dolžnosti tekom pregleda smučišča znotraj obratovalnega časa opaziti sporno jamo in tudi odrediti, da jo je potrebno zasuti s snegom. Mesto, kjer je tožnik padel, po prepričanju tožene stranke kot tudi sodišča ne predstavlja neprilagojenega mesta na smučišču, prav tako pa tožena stranka meni, da upravljalec smučišča te sporne jame ni mogel opaziti oziroma ta ob pregledu ni bila v takšnem stanju kot ob samem škodnem dogodku. Šlo je za popolnoma pričakovane razmere na smučišču, kajti nezgoda se je zgodila ob koncu obratovanja smučišča, ko se na smučišču in trasi vlečnic zaradi vremenskih razmer in same namenske uporabe začnejo pojavljati neravnine in manjše jame. Izvedenka smučarske stroke je v svojem izvedeniškem mnenju zaključila, da je bila trasa vlečnice …1 obravnavanega dne ustrezno urejena in povsem varna za uporabnike. Razmere, kakršne so bile na trasi vlečnice …1 v času škodnega dogodka, so bile po mnenju izvedenke v času škodnega dogodka nedvomno pričakovane in običajne, upoštevajoč tako vremenske, terenske razmere kot tudi z vidika števila uporabnikov. Prav tako je izvedenka za konkretni primer ocenila, da razmere obravnavanega dne niso bile takšne, da bi bil upravljalec dolžan opozoriti na zatrjevana stanja na smučišču, saj slednja niso predstavljala nevarnih mest oziroma neprilagojenega mesta na smučišču. Zato ni mogoče sprejeti stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo potrebno takšno jamo zasuti. Izvedenka je nedvomno ocenila, da so bile razmere na smučišču pričakovane in običajne, sodišče pa pri tem spregleda dejstvo, da je dolžnost smučarjev, da svoje smučanje prilagodijo razmeram na smučišču ter svojim sposobnostim. Oceno izvedenke v točki 4 mnenja, kjer ta pojasni, da bi moral nadzornik, v kolikor bi ocenil, da predstavlja jama oziroma luknja nevarno mesto na smučišču, upravljalcu predlagati ukrepe za odpravo pomanjkljivosti, nikakor ni mogoče sprejeti v smislu, da v tem delu mnenje izvedenke ni mogoče razumeti v smislu, da je bila trasa vlečnice kljub sporni jami varna za smučanje. Izvedenka je tako v šestem odstavku 1. točke na strani 8, kot tudi v 2. točki na strani 9 pojasnila, da so bile razmere na trasi vlečnice … v času škodnega dogodka nedvomno pričakovane in običajne in niso predstavljale nevarnih mest oziroma neprilagojenih mest na smučišču. Zato od nadzornikov smučišča oziroma upravljalca ni bilo mogoče pričakovati, da bi takšno jamo bil dolžan kakorkoli označiti oziroma jo predhodno sanirati z zasutjem, saj je šlo za običajno vgrezno jamo na trasi vlečnice, ki je nastala kot posledica vremenskih razmer in uporabe ter ni bila takšne razsežnosti, da bi jo bili nadzorniki dolžni opaziti in zasuti. Zgolj navodilo, kako bi moral upravljalec ravnati, če bi opazil navedeno ledeno ploskev in “jamo oz. luknjo”, pa še ne predstavlja zadostnega dokaza, da je takšna jama po površini res obstajala in da bi jo moral nadzornik nedvomno opaziti in zasuti. Tako izvedenka kot tudi priča so izpovedale, da nadzorniki jame oziroma luknje nemudoma sanirajo, če jih seveda opazijo, in predstavljajo nevarno področje za uporabnike, kar pa v danem primeru ni bilo. Ker je izvedenka jasno navedla, da je trasa vlečnice …1 obravnavanega dne bila ustrezno urejena in povsem varna za uporabnike, tako ni mogoče razumeti stališča sodišča prve stopnje, ko ta navaja, da mnenja izvedenke ni mogoče razumeti tako, da je bila trasa vlečnice kljub sporni jami varna za smučanje, ko pa je izvedenka traso vlečnice izrecno označila za urejeno in varno. Prav tako ni izvedenka nikjer navedla, da naj bi šlo v danem primeru za konkretno veliko jamo in ne zgolj za vgreznino, ki bi zahtevala posebno obravnavo s strani nadzornika in upravljalca. Priča G. je jasno izpovedal, da v primeru, da gre za res veliko jamo, to definitivno zasipajo, vendar v danem primeru o takšni jami, ki bi bila potrebna posebne obravnave z zasipom, ni mogoče govoriti. Če bi šlo za takšno jamo, ki bi bila neobičajna, bi skoraj gotovo prišlo še do kakšnega padca in evidentiranja poškodbe, kar pa se v danem primeru ni izkazalo. Toženki zato ni mogoče očitati prav nobenega krivdnega ravnanja, saj je izpolnila vse, kar ji predpisi nalagajo. V kolikor bi tožnik prilagodil smučanje, bi lahko presmučal nastalo luknjo varno, brez večjih težav, tako kot številni ostali uporabniki te iste trase. Smučanje je športna dejavnost in vsak, ki se z njo ukvarja, je dolžan nositi tudi določen riziko nastanka poškodb. Po mnenju tožene stranke je tako sodišče v zadevi zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer ZVSmuč. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila.

4. V odgovoru na pritožbo navaja, da je v šestem odstavku 10. člena ZVSmuč določeno, da mora upravljalec smučišča ob dnevnem začetku in zaključku obratovanja smučišča in med obratovanjem, kadar je to potrebno zaradi nastalih razmer, opraviti varnostni pregled smučišča. Varnostni pregled smučišča pa je pregled smučišča, pri katerem se med drugim preverja urejenost smučišča, tako da je omogočeno varno smučanje. Smučišče pa ni le smučarska proga kot del smučišča, ki je namenjeno samo smučanju, ampak urejen, označen, zavarovan in nadzorovan smučarski prostor, ki je trajno namenjen smučanju in drugim dejavnostim, kar pomeni tudi traso in vplivno območje vlečnice, ki je sestavni del smučišča. Po sodni praksi ima opustitev upravljalca, redno pregledovati stanje na smučišču, za posledico krivdno odgovornost, če smučišče ni urejeno tako, da je omogočeno varno smučanje. Sodna praksa izrecno šteje, da je treba v vsakem konkretnem primeru, ko gre za padec zaradi jame, upoštevati vse relevantne okoliščine, in sicer ne samo globino in lokacijo jame in njeno površino glede na širino trase vlečnice, ampak tudi oblikovanost jame, ki je lahko nevarna ali nenevarna za padec. V danem primeru je po oceni tožeče stranke bistvena predvsem oblikovanost jame. Priča D. Z. je izpovedal, da ga je kar naenkrat vrglo dol, kar kaže na nepričakovan sunek in na okoliščine glede oblikovanosti jame, ki je bila nevarna za padec. Priča D. Z. je izpovedal, da je 8 let treniral smučanje kot tekmovalec in da smuča od malega, kar logično gledano in izkustveno sodeč kaže, da za padec ni bil vzrok nezadostna smučarska sposobnost. Razen tega sta na istem mestu padla tudi otroka, ki sta vozila na vlečnici za tožnikom in omenjeno pričo, kar še dodatno potrjuje, da je šlo za jamo, ki je bila nevarna za padec. To je potrdil tudi tožnik, ki je izpovedal, da je bila jama spodaj poševna, da je prenesel težo na levo nogo, pri čemer mu je carving smučka zagrabila in zarotirala nogo, vlečnica pa ga je vlekla naprej, nato pa je padel in spustil sidro. Pri tem mu je odpelo smučko. To vse logično gledano potrjuje, da so bile sile ob padcu velike ter pojasnjuje ne samo globino in velikost, ampak tudi oblikovanost jame, ki je bila nevarna za padec.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po zaključku sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje po ugotovitvi obstoja večje luknje globine 20 do 30 cm s poševnim dnom, pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da bi upravljalec smučišča v okviru svoje dolžnosti moral skrbeti za primerno urejenost smučišča (5. alineja prvega odstavka 5. člena ZVSmuč). Tekom pregleda smučišča znotraj obratovalnega časa bi moral opaziti sporno jamo in tudi odrediti, da jo je potrebno zasuti s snegom. Ker tega ni storil, vidi sodišče prve stopnje v tem protipravnost njegovega ravnanja in zaradi opustitve te dolžnosti je v vzročni zvezi nastanek poškodbe tožnika in so zato ugotovljeni vsi elementi krivdne odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika ter zaslišanja priče D. Z. kot odločilno dejstvo ugotovilo, da je tožnik pri vožnji z vlečnico navzgor zapeljal v jamo, kar je bil poglavitni vzrok padca tožnika. Vzrok padca je torej okoliščina, da je tožnik pri vožnji z vlečnico padel zaradi 20 do 30 cm globoke luknje na trasi vlečnice. Ko je sodišče ugotovilo to odločilno dejstvo, pa je nadalje pravilno ugotavljalo, ali je upravljalec smučišča v zvezi s to jamo opustil svojo dolžnost poskrbeti za urejenost smučišča. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno dokazno ocenilo mnenje izvedenke v delu, kjer izvedenka ocenjuje, da navedena jama res ni bila nekaj, kar na trasi vlečnice ne bi bilo mogoče pričakovati, ker gre za povsem običajen pojav, na katerega morajo smučarji računati in ga tudi predvideti, ker gre za naravno ravnanje oziroma posledico uporabe naravnega okolja. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz njenega mnenja izhaja tudi, da ne bi bilo pravilno, da bi smučar takšno jamo obvozil in da bi bilo takšno jamo treba zasuti in da je ukrepanje v zvezi s to jamo bilo odvisno od ocene nadzornika. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da mnenje izvedenke v tem delu ni mogoče razumeti v smislu, da je bila trasa vlečnice, kljub sporni jami, varna za smučanje. V delu mnenja, na katerega opozarja pritožba, je izvedenka podala le splošno oceno trase vlečnice …1. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenih ostalih dokazov, da je šlo v konkretnem primeru za takšno jamo, za katero bi moral nadzornik smučišča oceniti, da predstavlja nevarno mesto in zato tudi predlagati ustrezne ukrepe, je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral upravljalec trase vlečnice zasuti to jamo. V konkretnem primeru pa to ni bilo storjeno in je očitno, da nadzornik smučišča navedene jame ni opazil, pa bi jo moral glede na mnenje izvedenke, kar očitno pomeni po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje, da upravljalec ni izvajal varnostnega pregleda smučišča ali pa je luknjo opazil, pa ni pravilno ocenil, da ne gre za nevarno mesto in ni odredil, da bi jo bilo potrebno zasuti s snegom, čeprav bi to moral. Zato pritožbene navedbe, da zavarovanec tožene stranke kot upravljalec ni bil dolžan ustrezno ukrepati, da bi luknjo opazil in jo ustrezno saniral, niso podkrepljene z mnenjem izvedenke kot to skuša v pritožbi prikazati tožena stranka. Prav tako je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenke ugotovilo, da nikakor ni primerno, da bi se takšno nevarno mesto obvozilo, saj je temeljno pravilo drsenja po trasi vlečnice s sidri, da mora smučar ostati v smučini, saj je vsakršno vijuganje po trasi vlečnice prepovedano, ker lahko ima za posledico izmik vlečne vrvi iz koleščkov. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožnik naj ne bi prilagodil smučanja svojim sposobnostim in posvečal pozornosti trasi vlečnice. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik padel, ko je zapeljal v 20 do 30 cm globoko jamo s poševnim dnom v smučini desne trase vlečnice, pri tem mu je potegnilo in zarotiralo nogo in je prišlo do poškodbe kolena. Glede na to, da je sporna jama zaradi katere je tožnik padel, v trenutku njegovega padca bila na trasi vlečnice, pa je sodišče ugotovilo, da je nadzorniki bodisi niso opazili bodisi da so jo opazili, pa v zvezi z njo niso sprejeli nobenih ukrepov.

7. 10. člen ZVSmuč določa ukrepe za urejenost in označenost smučarskih prog in smučišča. V šestem odstavku navedenega člena je določeno, da mora upravljalec smučišča ob začetku in zaključku obratovanja smučišča in med obratovanjem, kadar je to potrebno zaradi nastalih razmer, opraviti varnostni pregled smučišča. Kaj je varnostni pregled smučišča pa je določeno v 19. točki 9. člena ZVSmuč. Varnostni pregled smučišča je pregled smučišča, pri katerem se preverijo namestitev stalnih oziroma začasnih opozorilnih obvestil in obvestilnih znakov, znakov za prepoved, znakov za obveznosti ter zaščitnih sredstev na smučišču in njihova brezhibnost ter, kot pomembno za konkreten primer, morajo opraviti varnostni pregled urejenosti smučišča tako, da je omogočeno varno smučanje. V skladu s 27. členom ZVSmuč pa je dolžnost nadzornikov na smučišču, da opravljajo varnostni pregled smučišča in opozarjajo upravljalca smučišča na neurejenost ali pomanjkljivost opremljenosti smučišča in na nevarna mesta na smučišču. Nadzorniki v praksi smučajo po smučišču ter so pozorni na dogajanje na smučišču, izvajajo pregled varnostnih zaščit in nevarnim mest. Prav tako med obratovanjem smučišča uporabljajo vlečne naprave in so dolžni opozoriti tudi na nevarna mesta, ki se pojavijo na trasi vlečnice.(1) Zato je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral nadzornik smučišča oceniti, da gre za takšno jamo, ki predstavlja nevarno mesto in tudi predlagati ustrezne ukrepe, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za veliko jamo, ki je bila precej globoka in tudi tako velika, da sta očitno oba smučarja zapeljala vanjo in se nista mogla peljati kar čez njo. Nadzornik bi moral z lopato jamo zasuti ali pa bi moral na to nevarno mesto opozoriti neposrednega vzdrževalca na trasi vlečnice. V tem primeru to ni bilo storjeno zato, ker nadzornik smučišča navedene jame ni opazil, pa bi jo moral, kar pomeni, da ni izvajal varnostnega pregleda smučišča ali pa je to jamo opazil, pa ni pravilno ocenil, da ne gre za nevarno mesto in ni odredil, da bi jo bilo potrebno zasuti s snegom, čeprav bi to moral. Po določbi šestega odstavka 10. člena ZVSmuč mora upravljalec smučišča ob dnevnem začetku in zaključku obratovanja smučišča in med obratovanjem, kadar je to potrebno zaradi nastalih razmer, opraviti varnostni pregled smučišča. Na podlagi mnenja izvedenke je sodišče ugotovilo, da bi upravljalec tekom smučarskega dne moral izvajati pregled trase vlečnice, saj ne gre za nepričakovan pojav, ki je nastal zaradi uporabe vlečnice v istem smučarskem dnevu, ker so zaradi vožnje navzgor in zaradi zdrsavanja smučarjev na trasi vlečnice nastale takšne luknje oziroma jame in da takšna jama ni nastala naenkrat ampak postopoma z uporabo vlečnice s strani smučarjev. Tudi po zaključku sodišča druge stopnje upravljalec ni v zadostni meri poskrbel za varnost smučarjev z rednim vzdrževanjem smučišča ter trase vlečnice. Med obratovanjem smučišča mora namreč redno vzdrževati naprave, smučarske proge in znake in izvajati vse druge ukrepe določene v zakonu.(2) Zato je pritrditi sodišču prve stopnje, da ugotovljena 20 do 30 cm globoka luknja na trasi vlečnice predstavlja nevarno mesto v smislu 5. člena ZVSmuč in je od upravljalca smučišča terjala ustrezno ukrepanje s tem, da bi moral v okviru svojih dolžnosti poskrbeti za varno urejenost smučišča. Znotraj obratovalnega časa bi moral opaziti nevarno jamo in odrediti, da jo je potrebno zasuti s snegom. Ker tega ni storil, je njegova opustitev v nasprotju z njegovo dolžnostjo iz prej citiranih pravil ZVSmuč, zato jo je oceniti za protipravno. Takšna opustitev je v vzročni zvezi s poškodbo tožnika, ki je zapeljal v to luknjo, kateri se ni mogel izogniti, kar je povzročilo padec in nato poškodbo tožnika. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo vse elemente krivdne odškodninske odgovornosti upravljalca smučišča iz prvega odstavka 131. člena OZ. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi to luknjo tožnik lahko prevozil z normalnim drsenjem po trasi vlečnice, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik pri vožnji z vlečnico padel zaradi 20 do 30 cm globoke luknje na trasi vlečnice in da je šlo za precej veliko jamo in da sta očitno oba smučarja zapeljala vanjo in se nista mogla peljati čez njo. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moral tožnik prilagoditi smučanje svojim sposobnostim in bi lahko varno presmučal nastalo luknjo. Sodišče prve stopnje pa je še ugotovilo, da sta po padcu tožnika na istem mestu zaradi te luknje padla še dva smučarja.

8. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP s to sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da niso podani razlogi, s katerimi je tožena stranka sodbo izpodbijala, podani pa tudi niso razlogi, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, kar se sicer pritožbeno ne izpodbija, na to ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožeča stranka uspela dokazati vse elemente za obstoj krivdne odgovornosti zavarovanca tožene stranke po prvem odstavku 131. člena OZ.

9. Odločitev, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožeča stranka ni priglasila stroškov za odgovor na pritožbo.

Op. št. (1): Tako izvedenka v točki 3 mnenja na strani 9 - list. št. 84 spisa.

Op. št. (2): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 440/2002 z dne 10. 7. 2003.