Jedro

Odločitev o zavrženju vloge za taksno oprostitev formalno sicer predstavlja odločitev o tem predhodnem vprašanju, vsebinsko pa ne. V opisani situaciji je treba pred odločitvijo, ali naj se šteje pritožba za umaknjeno, pretehtati med pomenom ustavne pravice do pritožbe in pomenom instituta pravnomočnosti (sklepa o zavrženju predloga za oprostitev plačila sodne takse) kot ustavne vrednote v smislu pravne varnosti ter vzpostaviti ustrezno ravnovesje med njima.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pritožbo obeh tožencev z 28. 4. 2011 štelo za umaknjeno, ker nista plačala sodne takse.

2. Zoper tak sklep se brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta toženca, ki predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa. Opozarjata, da sta vložila vlogi za oprostitev plačila sodne takse in navedla razloge, zaradi katerih je ne moreta plačati. Zaradi nepredvidenih dogodkov, med katere sodi huda poškodba toženca, ki mu je pri opravljanju dejavnosti odtrgalo spodnji del leve noge, zaradi česar je prenehal opravljati dejavnost in izgubil vsak vir dohodka, sodne takse ne moreta plačati. Toženka je brezposelna in brez vsakega vira dohodka. O opisanem sta sodišče obvestila. Po Ustavi RS naj bi vsi imeli enake možnosti za obravnavo pred sodiščem. Sodišče pa jima to možnost krati zgolj zato, ker nimata denarnih sredstev za plačilo sodne takse. Z odločitvijo, da se njuni pritožbi štejeta za umaknjeni, je sodišče kršilo njune človekove pravice in ju postavilo v manjvreden položaj.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

O pravni podlagi

5. V skladu z določbo 105. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora biti ob vložitvi pritožbe plačana sodna taksa. Ta mora biti plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse. Če v tem roku sodna taksa ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks se šteje, da je pritožba umaknjena. Zakonska ureditev, da se vloga zaradi neplačila sodne takse šteje za umaknjeno, sodišču preprečuje, da bi meritorno odločalo o zadevi, zato lahko omejuje pravico do sodnega varstva. Cilji takšne ureditve, ki stranko pred vložitvijo pritožbe sili k oceni njenih možnosti za uspeh in jo odvrača od vlaganja očitno neutemeljenih pritožb, so pospešitev in ekonomičnost postopka ter učinkovitost pravice do sodnega varstva (1).

Glede toženke

6. Toženka v pritožbi opozarja, da je vložila predlog za oprostitev plačila sodne takse. V spisu (list. št. 126) je res njen predlog za taksno oprostitev z 21. 5. 2014, ki ga je vložila po tem, ko je 16. 5. 2014 prejela poziv, naj predloži potrdilo o plačilu sodne takse. O njenem predlogu za taksno oprostitev sodišče ni odločilo.

7. Pri tem višje sodišče opozarja, da iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje plačilni nalog drugi toženki vročalo na sodno desko, vendar ni jasno, zakaj je tako ravnalo. Iz podatkov spisa in iz izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati, da bi bila podana situacija iz prvega odstavka 145. člena ZPP.

8. Višje sodišče sodišču prve stopnje še pojasnjuje, da po poteku tako dolgega obdobja od odločitve o prvem predlogu za taksno oprostitev v letu 2011 (ki kljub drugačnemu izreku sklepa sodišča prve stopnje niti ni bila vsebinska; prim. 9. točko obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1080/2011 z 8. 11. 2011) ni mogoče šteti, da je bilo o predlogu za taksno oprostitev že pravnomočno odločeno. Če so se razmere stranke zaradi poteka časa (več kot dveh let!) in novih okoliščin spremenile, to ob izdaji novega plačilnega naloga nedvomno terja in dopušča ponovno vsebinsko odločanje o predlogu za taksno oprostitev, če je ta popoln.

Glede toženca

9. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec tudi po pozivu ni plačal sodne takse, ni izpodbijana. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil njegov predlog za oprostitev plačila sodne takse zavrnjen. Na tem mestu Višje sodišče ponovno opozarja, da odločitev o njegovem predlogu v sklepu s 5. 8. 2011 kljub drugačnemu izreku ni bila vsebinska (prim. 9. točko obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1080/2011 z 8. 11. 2011, v kateri je izrecno zapisano, da bi bilo pravilno, da bi sodišče prve stopnje predlog zavrglo). Tudi odločitev o drugem predlogu prvega toženca v sklepu z 11. 4. 2013 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru Cpg 120/2013 s 3. 10. 2013 ni bila vsebinska.

10. Tretji odstavek 105.a člena ZPP predpisuje, da se šteje, da je vloga (v tem primeru pritožba) umaknjena, če niso podani pogoji za oprostitev plačila sodnih taks. O tem predhodnem vprašanju je sodišče prve stopnje res odločilo s sklepi, navedenimi v prejšnji točki obrazložitve, in takšne odločitve pomenijo, da mora toženec sodno takso plačati.

11. Vendar višje sodišče ocenjuje, da predhodno vprašanje v obravnavani zadevi, torej ob odločanju o tem, ali se pritožba šteje za umaknjeno, ni to, ali je bil toženec oproščen plačila sodne takse, ampak, ali so pogoji za taksno oprostitev podani. Odločitev o zavrženju vloge za taksno oprostitev formalno sicer predstavlja odločitev o tem predhodnem vprašanju, vsebinsko pa ne. Višje sodišče zato v opisani situaciji opozarja, da je treba pred odločitvijo, ali naj se šteje pritožba za umaknjeno, pretehtati med pomenom ustavne pravice do pritožbe in pomenom instituta pravnomočnosti (sklepa o zavrženju predloga za oprostitev plačila sodne takse) kot ustavne vrednote v smislu pravne varnosti ter vzpostaviti ustrezno ravnovesje med njima.

12. Spoštovanje pravnomočne sodne odločbe je splošno pomembna ustavnopravna vrednota in eden temeljnih postulatov pravne države (2. člen Ustave), pa tudi sestavni del pravice do učinkovitega sodnega varstva (1. odstavek 23. člena Ustave). Njeno bistvo je v utrditvi pravnega razmerja zaradi zaupanja v pravo in v stabilnosti pravnih razmerij z bistvenim ciljem varovanja nosilcev pravic in obveznosti (2). Pri pravnomočni odločbi o predlogu za oprostitev plačila sodne takse, še posebej pri odločbi, da se stranke plačila ne oprosti (oz. da se njen predlog zavrže), pa gre vendarle za nekoliko drugačno situacijo. Takšna odločba ureja (le) odnos med udeležencem postopka in državo (ker so sodne takse prihodek Republike Slovenije) in na položaj drugih udeležencev postopka vpliva le posredno. Gre za manj pomembno vprašanje o stroških pravdnega postopka (3). Pravnomočnost takšne odločbe torej nima posebnega pomena za utrditev pravnih razmerij in za zaupanje v pravo.

13. Po drugi strani je pravica do pravnega sredstva temeljna pravica posameznika, ki izhajajoč iz načela zakonitosti in načela enakega varstva pravic karakterizira pravno državo. Poseg v to pravico je treba presojati po t. i. strogem testu sorazmernosti.

14. Ob tej presoji pa se v konkretnem primeru pokaže, da je pravica do pravnega sredstva tako pomembna, da pretehta pomen instituta pravnomočnosti odločbe o taksni (ne)oprostitvi. Če bi se izkazalo, da toženec sodne takse res ne zmore plačati (sodišče njegovega predloga, kot rečeno, vsebinsko sploh ni obravnavalo, ker je menilo, da je vezano na dve leti prej izdan sklep), bi predstavljala izpeljava sankcije iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP nedopusten poseg v pravico do pravnega sredstva. Pritožbeno sodišče še enkrat poudarja, da s takšnim uravnoteženjem ni poseženo v pravnomočno odločitev o tem, da je toženec dolžan plačati sodno takso.

15. Višje sodišče torej kljub pravnomočnosti odločbe, glede na katero je toženec sodno takso za pritožbo dolžan plačati, opozarja, da bo moralo sodišče prve stopnje predhodno vprašanje, ali so podani pogoji za njegovo taksno oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, rešiti ob odločanju o tem, ali se pritožba šteje za umaknjeno. Višje sodišče še pripominja, da toženec nadaljnjih pravnih sredstev zoper sklep o tem, da se njegov predlog za taksno oprostitev zavrne in zavrže, sploh ni imel (primerjaj številne odločbe Ustavnega sodišča RS, iz katerih izhaja, da je sklep o taksni oprostitvi sklep o stroških postopka, v zvezi s katerim v skladu s 55.a členom Zakona o ustavnem sodišču velja, da ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika). Nasprotno pa za sklep o tem, da se pritožba šteje za umaknjeno, kaj takšnega ne velja. Če ima stranka zoper odločitev pritožbenega sodišča o glavni stvari možnost uveljavljati izredno pravno sredstvo (revizijo) in tudi vložiti ustavno pritožbo, potem ji ta pravica ne more biti kratena prek postopka glede oprostitve plačila sodne takse, kjer navedenih dveh pravnih sredstev nima na voljo. Prav to bi se zgodilo, če pritožbeno sodišče o procesni predpostavki iz 105.a člena ZPP ne bi smelo vsebinsko odločati. Pritožnik bi torej lahko najkasneje z ustavno pritožbo uveljavljal to, kar uveljavlja z obravnavano pritožbo. Višje sodišče sodi, da mu je ne glede na pravnomočnost sklepov o zavrnitvi in zavrženju njegovega predloga za taksno oprostitev to treba dopustiti že v tem pritožbenem postopku. To je tudi v skladu z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka.

Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo

16. Višje sodišče je zaradi opisanega na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo, zadevo pa vrača sodišču prve stopnje v nov postopek. V tem bo moralo sodišče prve stopnje odločiti o toženkinem predlogu za oprostitev plačila sodne takse in vsebinsko presoditi toženčeve trditve o tem, da sodne takse ne zmore plačati. Če bo ugotovilo, da so te trditve resnične, da so torej kljub drugačnemu pravnomočnemu sklepu podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, ne bo moglo šteti, da je pritožba umaknjena, ampak naj opravi postopek s pritožbo.

(1) Prim. Betetto, N. v: Ude, L. in Galič, A., Pravdni postopek, zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, 2010, str. 77 – 79. (2) Ustavno sodišče RS je takšno stališče zavzelo že v številnih odločbah, npr. Up-685/05 s 6. 11. 2008. (3) Prim. 55.a člen Zakona o ustavnem sodišču in sodno prakso Ustavnega sodišča RS v zvezi s tem, npr. odločbo Up-2383/06 s 27. 2. 2008 in številne druge.