Jedro

Pri oceni davčne osnove davka od dohodkov iz dejavnosti na podlagi 39. člena ZDavP davčni organ lahko uporabi tudi podatke iz davčne napovedi drugega primerljivega zavezanca, saj morajo biti podatki v davčni napovedi resnični (prvi odstavek 105. člena ZDavP), davčni organ pa očitno ni podvomil v verodostojnost in pravilnost teh podatkov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke dne 29. 1. 2003, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Novo mesto, z dne 7. 9. 2001, s katero je bila tožniku za leto 1997 v ponovnem postopku ugotovljena davčna osnova od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti – gostinstvo, tenis, prirejanje posebnih iger na srečo na igralnih aparatih zunaj igralnic, v višini 7.977.837,00 SIT in odmerjen davek iz dejavnosti v višini 2.099.839,00 SIT.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Davčni organ je davčno osnovo v delu, ki se nanaša na prodajo pijač in jedi, ugotavljal na podlagi podatkov, ugotovljenih pri tožniku. Metoda zunanje primerjave z drugim davčnim zavezancem je bila uporabljena pri oceni davčne osnove iz naslova prirejanja posebnih iger na srečo na igralnih avtomatih zunaj igralnic. Pri tem niso bili upoštevani zgolj podatki iz davčne napovedi primerjalnega zavezanca, temveč je bila ocena opravljena tako, da so bili upoštevani tudi tožnikovi podatki, in sicer število nalepk, ki jih je prejel za prirejanje posebnih iger na srečo. Davčni organ je glede števila zaposlenih ob petkih in sobotah upošteval tožnikovo izjavo, ki je razvidna iz uradnega zaznamka z dne 12. 6. 2001, katero pa je tožnik spremenil šele potem, ko se je seznanil z vsebino zapisnika oziroma rezultatom upoštevanja njegove prvotne izjave. Zato spremenjeni izjavi prvostopni davčni organ utemeljeno ni sledil. Iz upravnih spisov je tudi razvidno, da je inšpektor, upoštevaje podatke o prometu v mesecu decembru, izračunal povprečno vrednost prometa v preostalih mesecih v razmerju do decembrskega prometa in z ustrezno obrazložitvijo zmanjšal ocenjene prihodke v ostalih mesecih za 39,183%.

3. Tožnik vlaga revizijo (prej pritožbo) iz vseh razlogov ter predlaga, da Vrhovno sodišče njegovemu pravnemu sredstvu ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Zatrjuje, da je napačno ugotovljena davčna osnova, kar je posledica tega, da je bila kontrola opravljena ravno v času največjega prometa, kar je bilo premalo upoštevano, in da ni bila upoštevana okoliščina, da sta ob petkih pri tožniku delala dva delavca in ne pet delavcev. Če bi davčni organ želel izključiti vpliv vseh spremenljivk, bi moral opraviti kontrolo več dni zaporedoma in v različnih časovnih obdobjih. Dolžnost davčnega organa je v celoti in popolnoma ugotoviti dejansko stanje, na katerem temelji odločba, tega pa ni storil. Pri ugotavljanju davčne osnove iz naslova prirejanja posebnih iger na srečo na igralnih avtomatih zunaj igralnic je bila nepravilno uporabljena metoda primerjave podatkov z drugim zavezancem, saj primerjalnih podatkov ni ugotovil davčni organ sam, kot to določa tretji odstavek 39. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP, ampak je oceno izvedel na podlagi podatkov, ki jih je v obračunu navedel sam davčni zavezanec s primerljivo dejavnostjo.

4. Tožena stranka odgovora na revizijo (prej pritožbo) ni vložila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače. V drugem odstavku 107. člena pa je določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. ZUS-1 v 85. členu določa, da se revizija lahko vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je potekala sodna presoja utemeljenosti te revizije.

8. Bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZUS-1 oziroma Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur. l. RS, št. 36/2004-UPB2) ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe (drugi odstavek 75. člena ZUS-1) ali če gre za kakšen razlog iz 1., 2., 3., 4. ali 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali za razlog iz prvega, drugega ali tretjega odstavka 78. člena ZUS-1 (tretji odstavek 75. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz vsebine revizije izhaja, da revident teh kršitev ne uveljavlja.

9. V zvezi z revizijskimi ugovori, da je davčni organ na napačen način ugotovil davčno osnovo za davek od dohodkov iz dejavnosti, ker sta bili premalo upoštevani okoliščini, da je bil enkratni inšpekcijski pregled opravljen v času, ko je bil promet največji, in v prednovoletnem času, ob tem, da tudi ni bila upoštevana okoliščina, da sta ob petkih delala zgolj dva delavca in ne pet delavcev, Vrhovno sodišče ugotavlja, da se ti revizijski očitki ne nanašajo na zakonitost izbire metode cenitve na podlagi 39. člena ZDavP (kar predstavlja pravilno uporabo materialnega prava), temveč na postopek cenitve in dejanske okoliščine ugotavljanja same davčne osnove.

10. Ugovorov pravilnosti postopka izdaje upravnega akta revident v reviziji ne more uveljavljati, saj določba prvega odstavka 85. člena ZUS-1, za razliko od določbe prvega odstavka 75. člena ZUS-1 (pritožba kot pravno sredstvo), med razlogi za revizijo ne določa “zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta“, zato se Vrhovno sodišče do revizijskih navedb, ki se nanašajo na sam postopek izdaje upravnega akta, ni opredelilo.

11. Revizije na podlagi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 tudi ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo in se do revizijskih navedb glede upoštevanja dejanskih okoliščin pri ugotavljanju same davčne osnove z oceno, ni opredelilo.

12. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe, da pri oceni davčne osnove v delu, ki se nanaša oceno davčne osnove iz naslova prirejanja posebnih iger na srečo na igralnih avtomatih zunaj igralnic, davčni organ za primerjavo ne bi smel uporabiti podatkov, ki jih ni ugotovil davčni organ sam, ampak jih je v obračunu prikazal davčni zavezanec, ki opravlja primerljivo dejavnost. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je davčni organ v tem delu pri oceni davčne osnove uporabil tudi podatke iz davčne napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti drugega primerljivega zavezanca in podatke o obračunanem prometnem davku (priloga davčni napovedi). Podatki v davčni napovedi morajo biti resnični (prvi odstavek 105. člena ZDavP). Glede na to, da davčni organ očitno ni podvomil v verodostojnost in pravilnost podatkov iz oddane napovedi za odmero davka iz dejavnosti izbranega primerljivega zavezanca, je po presoji Vrhovnega sodišča davčni organ ravnal zakonito, ko je za ugotovitev tožnikove davčne osnove za davek od dohodkov iz dejavnosti, za primerjavo izbral podatke iz oddane davčne napovedi, ki jo je vložil primerljivi davčni zavezanec. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru izbrana metoda za ugotavljanje davčne osnove v skladu z 39. členom ZDavP.

13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče RS zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.