Jedro

Za sprejem v državljanstvo RS ni bil izpolnjen pogoj dejanskega življenja v RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Vloga je bila zavrnjena, ker je tožena stranka v postopku ugotovila, da tožnik dejansko ne živi v Republiki Sloveniji, poleg tega pa je zavzela še stališče, da bi v primeru sprejema tožnika v državljanstva Republike Slovenije obstajala tudi nevarnost za javni red Republike Slovenije. Zato iz razlogov 1. in 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu tožena stranka tožnikovi vlogi ni mogla ugoditi.

V tožbi tožnik navaja, da dejansko živi v Sloveniji skupaj s svojo družino in je v tujini le občasno. Zato prosi, da se njegovi vlogi ugodi, s čimer smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe tožene stranke.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke, vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje enega od kumulativno določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I), na katerega se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje, pridobi državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, dne 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, državljanstvo Republike Slovenije, če v 6-ih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katerega ima stalno prebivališče. Tožnik kot državljan druge republike, pa niti po lastnih izjavah, ki jih je podal 3.11.1992, v Republiki Sloveniji dejansko ne živi oziroma ni živel v času, ko je bil voden postopek pri toženi stranki. Takrat je namreč dejansko živel v Republiki Avstriji, kjer je imel tudi izdano dovoljenje za bivanje. Zato je tožena stranka po presoji sodišča v izpodbijani odločbi pravilno odločila, ko ni ugodila tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po citirani določbi. V izpodbijani odločbi je tožena stranka, čeprav nepotrebno, uporabila tudi določbe 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu, ki določa, da se lahko ne glede na izpolnjene pogoje iz 1. odstavka tega člena vloga zavrne osebi, za katero so podani razlogi iz 8. točke 10. člena istega zakona. Ker tožnik ne izpolnjuje niti pogojev 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu, je bilo, kot je že povedano, nepotrebno ugotavljanje pogojev tudi po 3. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu, vendar odločanje tožene stranke tudi glede tega pogoja ni v ničemer vplivalo na zakonitost izpodbijane odločbe.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.