Jedro

Dokazni standard za preizkus obtožbe je namreč postavljen višje, med dokazni standard utemeljenega suma in standard gotovosti, ki se zahteva za obsodbo. Obstoj navedenega dokaznega standarda izvenrazpravni senat presoja na podlagi v preiskavi zbranega gradiva. Ob tej presoji ne pride v poštev načelo proste presoje in ocenjevanja dokazov, kot to sicer velja za ugotavljanje dejstev na glavni obravnavi. Vendar pa je treba poudariti, da se na glavni obravnavi zaradi potrebe odločanja o sami obtožbi ugotavlja obstoj vsakega posameznega pravno odločilnega dejstva s stopnjo gotovosti, medtem ko se v predmetnem stadiju kazenskega postopka presoja (le) obstoj suma izvršitve kaznivega dejanja, ki ga je treba ugotoviti s prej opredeljeno stopnjo verjetnosti. To sicer predstavlja nekoliko manj rigorozno presojo, kar pa nikakor ne odvezuje izvenrazpravnega senata, da ob tem ne bi pretresel celotnega zbranega dokaznega gradiva.

Izrek

Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoroma obdolženega A. A. in njegovega zagovornika ter odločilo, da se na podlagi prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obtožba ne dopusti in se kazenski postopek ustavi. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je za plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. točke do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženega A. A. ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika obremenilo proračun.

2. Zoper tak sklep se je zaradi kršitve kazenskega zakona pritožil okrožni državni tožilec, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter s tem obtožbo dopusti, zadevo pa vrne prvostopenjskemu sodišču v obravnavo.

3. Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Okrožni državni tožilec sicer navaja, da se pritožuje zaradi kršitve kazenskega zakona, vendar vsebina pritožbenih navedb razkriva, da se ne strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da ni dokazov, da bi bil obdolženi utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe. Na ta način pritožnik pravzaprav uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj na podlagi lastne ocene, da so ponujeni dokazi ustrezni, ki objektivizirajo in potrjujejo obdolženčevo ravnanje, meni, da je zadeva zrela za obravnavo pred sodiščem prve stopnje.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je predmet preizkusa obtožnega akta sodna kontrola primernosti zadeve za nadaljnje obravnavanje na glavni obravnavi. Kazenska obtožba, ki je frivolna, šikanozna oziroma kako drugače neutemeljena, (lahko) kljub temu moralno stigmatizira obdolženega. Poleg tega pa utegne, upoštevaje določbo 22. člena ZKP, povzročiti tudi druge pravne posledice za njegov obči državljanski status1. Naloga sodišča v okviru materialnega preizkusa obtožnega akta je tako ne dopustiti tiste obtožbe (in posledično ustaviti kazenski postopek), ki ne izpolnjuje vseh zakonskih pogojev oziroma iz nasprotnega gledišča, ne dopustiti obtožbe, ki ustreza kateremu izmed kriterijev iz prvega odstavka 277. člena ZKP. Eden izmed njih je tudi neobstoj zadostnih dokazov, da bi bil obdolženi utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe (4. točka prvega odstavka 277. člena ZKP).

7. Dokazni standard utemeljenega suma kot eden izmed zakonskih pogojev za prehod iz faze obtoževanja v fazo glavne obravnave v ZKP sicer ni podrobneje urejen, ga pa je mogoče opredeliti kot stopnjo verjetnosti, da je določena oseba izvršila kaznivo dejanje. Ni odveč opozoriti, da se obstoj t.i. dokaznega standarda zahteva že z uvedbo kazenskega postopka za začetek sodne preiskave (za prim. prvi odstavek 167. člena ZKP), vendar je ob tem treba pojasniti, da stopnja verjetnosti izvršitve kaznivega dejanja navkljub identičnemu poimenovanju v fazi preiskave in v fazi preizkusa obtožbe, upoštevaje sistemsko zasnovo našega kazenskega postopka, ne more biti enaka. Dokazni standard za preizkus obtožbe je namreč postavljen višje,2 med dokazni standard utemeljenega suma in standard gotovosti, ki se zahteva za obsodbo.3

8. Obstoj navedenega dokaznega standarda izvenrazpravni senat presoja na podlagi v preiskavi zbranega gradiva. Ob tej presoji ne pride v poštev načelo proste presoje in ocenjevanja dokazov, kot to sicer velja za ugotavljanje dejstev na glavni obravnavi. Vendar pa je treba poudariti, da se na glavni obravnavi zaradi potrebe odločanja o sami obtožbi ugotavlja obstoj vsakega posameznega pravno odločilnega dejstva s stopnjo gotovosti, medtem ko se v predmetnem stadiju kazenskega postopka presoja (le) obstoj suma izvršitve kaznivega dejanja, ki ga je treba ugotoviti s prej opredeljeno stopnjo verjetnosti. To sicer predstavlja nekoliko manj rigorozno presojo, kar pa nikakor ne odvezuje izvenrazpravnega senata, da ob tem ne bi pretresel celotnega zbranega dokaznega gradiva.

9. V danem primeru pritožnik ob izpostavljanju obdolženčevega (so)prispevka k očitanemu kaznivemu dejanju in utemeljevanju biti (ne)obstoja goljufivega namena povsem prezre, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep in torej odločitev, da se v danem primeru obtožba ne dopusti in se kazenski postopek zoper obdolženega ustavi, sprejelo iz razloga, ker je ocenilo, da v obravnavani zadevi ni podan utemeljen sum, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, ki se mu očita. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta na podlagi 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP. Jedro pritožbe se zatorej brezpredmetno fokusira na opis inkriminiranega, ki niti za sodišče prve stopnje niti za pritožbeno sodišče sploh ni sporen. Nasprotno je v točki 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa celo izrecno navedeno, da po pregledu zadeve senat ugotavlja, da opis kaznivega dejanja zahtevam iz 2. točke prvega odstavka 269. člena ZKP še ustreza, saj je naveden čas, kraj in način storitve kaznivega dejanja, kakor tudi vse ostale okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje čim bolj označi, v skladu z določbo 6. točke prvega odstavka 269. člena ZKP pa je tudi obrazložitev obtožnice, saj so navedena dejstva, ki se bodo dokazovala z izvedbo predlaganih dokazov. Posledično je zato vsakršno nadaljnje polemiziranje pritožbe o opisu obdolženčevega (so)prispevka k očitanemu kaznivemu dejanju oziroma njegovi soudeležbi v obliki sostorilstva ter (ne)obstoju goljufivega namena odvečno in irelevantno.

10. Pritožbeno sodišče sicer nima nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Zmotne so namreč pritožbene navedbe, da so ponujeni ustrezni dokazi, ki potrjujejo obdolženčevo ravnanje v smislu sostorilstva oziroma njegov prispevek k očitanemu kaznivemu dejanju goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ. Sodišče prve stopnje je namreč po jasnih, določnih in nedvoumno predstavljenih razlogih v točkah 15 do vključno 25 izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da iz dokazov, ki jih navaja pritožnik v obtožnici, ne izhaja utemeljen sum, da je obdolženi izvršil ravnanja, ki se mu očitajo v tenorju obtožbe. Posledično je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da iz ponujenih dokazov ne izhaja, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje goljufije, pravilen.

11. Ker torej očitek obtožbe, naslovljen na obdolženega, v izvedenih dokazih nima zadostne podlage, se izpodbijana odločitev izkaže kot zakonita in pravilna.

12. Glede na navedeno, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, je bilo treba pritožbo okrožnega državnega tožilca kot neutemeljeno zavrniti (tretji odstavek 402. člena ZKP).

13. O stroških pritožbenega postopka ni bilo odločeno, ker ne gre za nobenega od primerov v katerih pritožbeno sodišče odmeri sodno takso.

1 Tako VSL sklep II Kp 21520/2016 z dne 13. 1. 2021 in sklep Ustavnega sodišča RS Up-56/96 z dne 2. 7. 1996. 2 Tako tudi sklep Ustavnega sodišča RS Up-34/96 z dne 19. 6. 1996. 3 Dokazni standard utemeljenega suma se pogosto prikazuje kot stopnjo verjetnosti izvršitve kaznivega dejanja večjo od 50%, pri čemer bi tako dokazni standard za preizkus obtožbe lahko postavili na stopnjo verjetnosti 75%. Ob tem mora biti seveda jasno, da navedeno predstavlja zgolj grobo oceno, saj te presoje ni mogoče aritmetično natančno opredeliti.