Jedro

Sodišče soglaša s tožnikom, da je nepresojeno ostalo dejansko stanje, ki kaže, da je G.G. izpolnjeval pogoj po 1. točki drugega odstavka 230. člena LAG, iz katere izhaja, da so izpolnjeni pogoji za uveljavljanje izgnanske škode, če je oškodovanec oziroma dedič oškodovanca pridobil stalno prebivališče na območju veljavnosti Zvezne ustave ali Zahodnega Berlina v šestih mesecih po datumu, s katerim je zapustil pod tujo upravo obstoječe Nemške vzhodne teritorije.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 4904-58/2006/55 z dne 5. 6. 2015 se odpravi ter se zadeve vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je drugostopni organ na pritožbo A.A. odpravil dopolnilno odločbo Upravne enote Šmarje pri Jelšah št. 339-9/2013-18 (13203) z dne 9. 6. 2014 (1. točka izreka); tožniku naložil, da je dolžan upravičenki B.B. in C.C. za zmanjšanje vrednosti podržavljenih nepremičnin, danes parcele 62 in 63 k.o. ?, izplačati odškodnino v obveznicah v skupni vrednosti 16.738,53 DEM (2. točka izreka); ter odločil, da se premoženju, navedenemu v prejšnji točki, v korist B.B., postavi skrbnik za poseben primer D.D., v korist C.C. pa skrbnik E.E. (3. točka izreka); da je zavezana stranka dolžna v roku treh mesecev po pravnomočnosti te odločbe izročiti obveznice skrbniku (4. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da odloča v ponovnem postopku na podlagi sodb Upravnega sodišča I U 292/2014 in I U 1872/2014. S prvostopno dopolnilno odločbo je upravni organ zavrnil zahtevo za plačilo odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti vrnjenih nepremičnin, ker je menil, da je v obravnavani zadevi podana ovira na podlagi drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Ugotavlja, da je bilo premoženje v času podržavljenja v solasti C.C. in B.B.. Akt o podržavljenju je bila odločba Okrajne zaplembne komisije št. 118-127 z dne 14. 11. 1945, ter je bilo bivšima lastnikoma podržavljeno kot osebama nemške narodnosti. Ugotavlja, da je C.C. šteti za interniranca na podlagi podatkov uradnega potrdila NOO Šmarje pri Jelšah z dne 12. 11. 1945, iz katerega izhaja, da je bil interniran kot državljan nemškega rajha in nemške narodnosti. C.C. in B.B. sta se štela za državljana za LR Slovenije in jugoslovanska državljana do dne, ko jima je državljanstvo prenehalo zaradi smrti, in sicer C.C. dne 31. 8. 1945 in B.B. dne 23. 6. 1954. V postopku je ugotavljal, ali so imeli dediči bivših lastnikov pravico pridobiti odškodnino od LR Nemčije na podlagi določb LAG. Za G.G. ugotavlja, da je bil rojen ? v Rogaški Slatini, nato se je preselil v Nemčijo in tam prebival od 29. 11. 1962 do smrti dne 4. 7. 1993. Meni, da ne bi bil upravičen do odškodnine po določbah LAG, ker določbe v drugem odstavku 230. člena določajo tudi, da se pogoji nanašajo tudi na osebo s stalnim prebivališčem na območju veljavnosti Zvezne ustave ali zahodnega Berlina po 31. 12. 1952 in pred 1. 1. 1993, če ga je pridobila pred 28. 12. 1991 kot oseba, ki se je vrnila domov po predpisih Zakona o povratnikih pred 19. 6. 1950. Iz dokumentov zadeve pa izhaja, da so bili vsi otroci prejšnjih lastnikov rojeni v Rogaški Slatini in se dedič C.C. in F.F. z naselitvijo v Nemčijo nista vrnila domov, pač pa sta se naselila v tuji državi. Ne gre torej za vrnitev v Nemčijo, kot pogoje določajo navedene določbe. V zvezi z upravičenostjo B.B. pa navaja, da se ni naselila na območju ZR Nemčije ali v zahodnem Berlinu in torej pravice do odškodnine na podlagi LAG ni imela.

2. Tožnik tožbi navaja, da je toženka zmotno zaključila, da za bivša lastnika B.B. in C.C. niso podane okoliščine, ki izključujejo denacionalizacijo po drugem odstavku 10. člena ZDen. Napačen je tudi zaključek, da dediča po C.C. po LAG nista bila upravičena do odškodnine, ker ne gre za osebe, ki so se vrnile domov v Nemčijo, ampak so se zgolj naselile v tuji državi. C.C. je umrl kot interniranec v taborišču Teharje z domnevnim datumom smrti 31. 8. 1945, ter bi zato lahko potomci uveljavljali odškodnino po LAG glede na drugi odstavek paragrafa 230 LAG, ki vsebuje štiri točke, v katerih so našteti različni pogoji, od katerih pa mora biti za uveljavljanje pravice izpolnjen zgolj eden. Po mnenju tožnika je sin upravičenca G.G. (verjetno pa tudi F.F., ki je leta 1975 umrl v Nemčiji, vendar zanj podatki o prijavi na območju ZR Nemčije niso raziskani) izpolnjeval pogoje po drugem odstavku točke 1. Nikakor v tem primeru ne pride v poštev 2. točka drugega odstavka, ki ga je upoštevala toženka. V zvezi s B.B. pa navaja, da LAG ni izključil pravice do uveljavljanja odškodnine za upravičence, ki se pred smrtjo niso naselili na območju ZR Nemčije, saj je omogočil uveljavljanje odškodnine, če se je oškodovanec ali njegov dedič naselil na območju ZR Nemčije vse do leta 1993. Dedič upravičenca je tako imel vse možnosti, da je s stalno naselitvijo na območju ZR Nemčije lahko uveljavljal odškodnino za premoženje, ki je bilo njegovima staršema zaplenjeno v Jugoslaviji. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve organu v ponovni postopek.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

4. Stranka z interesom H.H. je na tožbo odgovoril, ni pa odgovorila stranka z interesom A.A..

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je toženka na pritožbo pravne naslednice bivših lastnikov odločitev, sprejeto v prvostopnem postopku (ki je zavrnil zahtevek po 26. členu ZDen), odpravila in ponovno zahtevku ugodila. Ker gre za odločanje v ponovljenem postopku, je sodišče preverilo, ali je toženka pri svoji odločitvi sledila sodbenim stališčem sodb I U 292/2012 z dne 12. 3. 2013 in I U 1872/2014 z dne 21. 4. 2015. 7. V zadevi je sporno, ali bi bivša lastnika oziroma njuni dediči bili upravičeni do odškodnine od tuje države, kar bi glede na negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca iz drugega odstavka 10. člena ZDen, ki določa, da četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo, predpisane v 9.- 15. členu ZDen, ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Sodišče je v sodbi I U 292/2012 navedlo, da ugotovljeno dejansko stanje v postopku za G.G., sina upravičencev, kaže, da je v Nemčiji imel stalno prebivališče, kar kaže glede na četrti odstavek paragrafa 230 LAG, da bi lahko pridobil odškodnino od ZR Nemčije. Iz četrtega odstavka paragrafa 230 LAG namreč med drugim izhaja, da če je oškodovanec preminil kot vojni ujetnik ali interniranec v smislu Zakona o povratnikih ali kot v nadaljevanju vojnega ujetništva na prisilnem delu pod tujo oblastjo pridržana oseba, lahko uveljavljajo pregnansko škodo njegovi dediči, v kolikor ti zase pred 28. 12. 1991 izpolnjujejo predpostavke iz prvega in tretjega odstavka; v drugem odstavku pa je (med drugim) pod pogoji za uveljavljanje izgnanske škode določena pridobitev stalnega prebivališča na območju veljavnosti Zvezne ustave ali zahodnega Berlina po 31. decembru 1952 in pred 1. januarjem 1993. V nadaljnjih štirih točkah tega odstavka so našteti pogoji, od katerih mora biti za uveljavljanje pravice izpolnjen vsaj eden. ?Ali? na koncu vsake točke kaže, da gre za alternativno določene pogoje, in ne da bi morali biti izpolnjeni kumulativno, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, ko je toženka, z navedbo dejanskih okoliščin, ki ne ustrezajo izpolnjevanju pogoja, ki ga določa 2. točka drugega odstavka paragrafa 230 LAG, zaključila, da sin bivših lastnikov G.G. po LAG ni imel možnosti uveljavljati odškodnine. Sodišče soglaša s tožnikom, da je nepresojeno ostalo dejansko stanje, ki kaže, da je G.G. izpolnjeval pogoj po 1. točki drugega odstavka 230. člena LAG, iz katere izhaja, da so izpolnjeni pogoji za uveljavljanje izgnanske škode, če je oškodovanec oziroma dedič oškodovanca pridobil stalno prebivališče na območju veljavnosti Zvezne ustave ali Zahodnega Berlina v šestih mesecih po datumu, s katerim je zapustil pod tujo upravo obstoječe Nemške vzhodne teritorije.

8. V zvezi z ugovori stranke z interesom, da bivšega lastnika ni šteti za interniranca (4. točka četrtega odstavka 230. člena LAG), pa sodišče soglaša s toženko, da ugotovljeno dejansko stanje, da je C.C. umrl v Teharjih z domnevnim dnevom smrti 31. 8. 1945, kar izkazuje uradno potrdilo NOO Šmarje pri Jelšah z dne 12. 11. 1945, torej v taborišču, kaže, da je C.C. šteti za interniranca v smislu določbe četrtega odstavka 230. člena LAG.

9. Tožnik ugovarja razlogom toženke, da LAG ni izključil pravice do uveljavljanja odškodnine za upravičence, ki se pred smrtjo niso naselili na območju ZR Nemčije, kot je to primer pri B.B., ter da bi tudi v njenem primeru lahko dediči uveljavljali odškodnino v ZR Nemčiji. Vendar na podlagi paragrafa 230 ne zadostuje zgolj naselitev dedičev na območju ZRN, pač pa je po četrtem odstavku paragrafa 230 LAG treba ugotoviti, da je oškodovanec preminul kot vojni ujetnik ali interniranec v smislu Zakona o povratnikih ali kot v nadaljevanju vojnega ujetništva na prisilnem delu pod tujo oblastjo pridržana oseba. Dejanskega stanja, ki bi kazalo na to, da bi se lahko B.B. uvrstilo pod enega od naštetih statusov, pa tožnik ne navaja, zato mu sodišče ne more pritrditi.

10. Ker je bilo v postopku za izdajo izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.