Jedro

Pri objektih, katerih vrednost je bila ugotovljena na podlagi predpisa iz 2. odstavka 44. člena ZDen, pa po določbi 3. odstavka 16. člena navodila (Uradni list RS, št. 23/92, 42/93, 65/93, 26/00) vsebuje vrednost točke iz 93. člena ZDen tudi vrednost stavbnega zemljišča, ki pripada delu ali celoti objekta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper dopolnilno odločbo Upravne enote A z dne 23. 3. 2001, s katero je bilo odločeno: da sta upravičenca do denacionalizacije vsak do 1/2 pok. AA in pok. BB; da je zavezanka Slovenska odškodninska družba d.d., za podržavljeni nepremičnini parc. št. 141 stavbišče v izmeri 65 m2 in del parc. št. 397/4 dvorišče v izmeri 420 m2, v času podržavljenja vpisani pri vl. št. 241 k.o. B, dolžna v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe izročiti obveznice v nominalni vrednosti 23.998,24 DEM oziroma 2.636.657,83 SIT skrbnici za posebne primere CC; da je bila upravičencema ob podržavljenju določena odškodnina v višini 186.817 takratnih din, kar znaša 16 % in se pri vračilu ne upošteva; da ta odločba dopolnjuje delno odločbo o denacionalizaciji z dne 26. 5. 1994, s katero je bil del odvzetih nepremičnin že vrnjen v naravi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka zavrača pritožbeni ugovor tožeče stranke, da bi moral prvostopni organ pri izračunu vrednosti podržavljenih objektov, stoječih na parc. št. 141 k.o. B upoštevati, da je v vrednosti objektov, izračunanih po točkovni metodi, že zajeta vrednost zemljišča v obsegu še dvakratne površine fundusa objektov, kar znaša 130 m2, preostala površina zemljišča v izmeri 290 m2, pa bi morala biti ocenjena kot nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče. Tožena stranka se sklicuje na določbe 12. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju: navodilo), po katerih se v primeru, če velikosti stavbišča in funkcionalnega zemljišča (zazidano stavbno zemljišče) ni mogoče ugotoviti, oziroma funkcionalno zemljišče k objektu ni bilo določeno, šteje za funkcionalno zemljišče k objektu največ še dvakratna površina fundusa pri objektih, vrednotenih po 16. členu navodila. To določbo navodila je po mnenju tožene stranke treba razlagati tako, da se kot stavbišče šteje dejansko pozidano zemljišče, torej fundus - tloris objekta, kot funkcionalno zemljišče pa dvakratnik, če gre za stanovanjski objekt, oziroma 0, 50 kratnik tega fundusa, če gre za druge objekte, kolikor funkcionalno zemljišče do odločanja o vračanju premoženja ni bilo določeno v skladu s predpisi o urejanju naselij in drugih posegov v prostor oziroma s predpisi, ki so pred uveljavitvijo navedenih predpisov urejali določanje funkcionalnega zemljišča. Pri določanju funkcionalnega zemljišča za potrebe denacionalizacije pa ni pomembno kot kaj je zemljišče opredeljeno v zemljiškem katastru, ali zemljiški knjigi. Tožena stranka meni, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da pripada upravičencema odškodnina za nepremičnino, ki je stala na parc. št. 141 stavbišče v izmeri 40,65 m2 (pravilno 65 m2) in za del parc. št. 397/4 v izmeri 420 m2. Parc. št. 397/4 je bila v času podržavljenja samostojna parcela, ločena od parc. št. 141, ki je bila stavbišče. Parc. št. 397/4 torej ni bila zazidana, na tej parceli ni stal noben objekt in zato ni mogoče pritrditi pritožbenemu ugovoru tožeče stranke, da bi bilo treba pri tej parceli upoštevati vrednost v obsegu še dvakratne površine fundusa objektov, saj objektov na tej parceli v času podržavljenja ni bilo.

Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja, ker meni, da je bilo v postopku napačno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljeno materialno pravo. Vztraja pri svoji pritožbeni navedbi, da ni pravilna ugotovitev upravnega organa, da je zemljišče parc. št. 397/4 predstavljalo samostojno parcelo in ga je zato treba oceniti v izmeri 420 m2. Ugotavlja, da je parc. št. 397/4 v času podržavljenja predstavljala dvorišče objektov, stoječih na parc. št. 141 in je služila za njihovo nemoteno rabo. Zato meni, da je v vrednosti objektov, stoječih na parc. št. 141, izračunani po točkovni metodi, že upoštevana vrednost zemljišča v obsegu še dvakratne površine fundusa objektov, kar znaša 130 m2 in je tako nesporno, da je preostalo površino zemljišča parc. št. 397/4 v izmeri 290 m2 treba oceniti kot nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče. Tako izračunana vrednost zemljišča v izmeri 290 m2 znaša 7.769,68 DEM, skupna višina odškodnine v obliki obveznic za podržavljeno premoženje pa 20.515,28 DEM. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom CC na tožbo ni odgovorila.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče meni, da je bila v obravnavanem primeru odškodnina za podržavljene nepremičnine parc. št. 141 in del parc. št. 397/4 k.o. B pravilno določena. Vrednost objekta, ki je v času podržavljenja stal na parc. št. 141, je bila, kot je razvidno iz cenitve sodne cenilke DD ugotovljena na podlagi predpisa iz 2. odstavka 44. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98- odl. US, 66/00, 66/00- obv. razl, 11/01 - odl. US in 54/02- odl. US). Pri objektih, katerih vrednost je bila ugotovljena na podlagi predpisa iz 2. odstavka 44. člena ZDen, pa po določbi 3. odstavka 16. člena navodila (Uradni list RS, št. 23/92, 42/93, 65/93, 26/00) vsebuje vrednost točke iz 93. člena ZDen tudi vrednost stavbnega zemljišča, ki pripada delu ali celoti objekta. Ker v zadevi ni sporno, da je v času podržavljenja stal objekt samo na parc. št. 141, je v vrednosti navedenega objekta, v skladu z določbo 3. odstavka 16. člena navodila, vsebovana tudi že vrednost stavbnega zemljišča parc. št. 141, ki je v času podržavljenja merilo 65 m2. Odškodnina za porušeni objekt na parc. št. 141, v katerem je vsebovana tudi vrednost stavbnega zemljišča v izmeri 65 m2, je bila zato pravilno določena. Po presoji sodišča pa je bila pravilno določena odškodnina tudi za, ob podržavljenju samostojno parcelo št. 397/4 in sicer v vrednosti komunalno opremljenega nezazidanega stavbnega zemljišča, kar je v skladu z določbami 14. člena navodila.

Neutemeljen je tožbeni ugovor tožeče stranke, da bi morala biti v obravnavanem primeru določena odškodnina v smislu prve alineje 12. člena navodila, upoštevaje še dvakratno površino fundusa parc. št. 141 pri sosednji parc. št. 397/4, tako da bi se obračunala odškodnina za parc. št. 397/4 samo za 290 m2, namesto za 420 m2 zemljišča. Uporaba citirane določbe 12. člena navodila v tem primeru ne pride v poštev, saj se sodišče strinja z ugotovitvijo upravnih organov obeh stopenj, da je bila v času podržavljenja zazidano stavbno zemljišče samo parc. št. 141. Parc. št. 397/4 k. o. B, ki je bila ob podržavljenju samostojna parcela, pa je treba pri denacionalizaciji, oziroma pri določitvi odškodnine kot tako tudi obravnavati in sicer kot nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče. Tožeča stranka zato ne more uspeti s svojim ugovorom, da bi bilo treba vrednost parc. št. 397/4 zmanjšati za vrednost dvakratne površine parc. št. 141, saj za to v določbah ZDen in navodila ni pravne podlage.

Ker je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo zavrnilo.