Jedro

Zakonodajalec pogoja pridobljenega pravnomočnega gradbenega dovoljenja ni vezal na pojem „stanovanja“ in zato z argumentom, s katerim je upravni organ zavrnil vlogo tožnika, tega ne bi smel storiti, ampak bi moral upravni organ pri izdaji odločbe uporabiti 10. člen SZ-1. Tega določila pa upravna organa na prvi in drugi stopnji nista uporabila. Kajti z vidika 10. člena SZ-1, ki ureja pojem primernega stanovanja, izhaja, da bi tožnik moral - poleg tega, kar je v postopku izkazoval, to je, da je reševal prvo stanovanjsko vprašanje s tem, ko v predmetnem objektu z določeno razporeditvijo prostorov in površine živi z družino, plačuje davke, da imajo na navedenem naslovu člani družine dovoljenje za stalno prebivanje, da geodetska uprava predmetno nepremičnino vodi v evidenci kot stanovanjsko hišo, da je po Zakonu o evidentiranju nepremičnin kot dejanska raba določena stanovanjska raba – izkazati tudi, da ima uporabno dovoljenje in da objekt ustreza površinskim normativom po pravilniku iz 87. člena SZ-1.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Stanovanjskega sklada RS št. U55998/2010 z dne 7. 10. 2010 odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

2. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Stanovanjski sklad Republike Slovenije na podlagi 26. a) člena Zakona o nacionalni stanovanjski varčevalni shemi in subvencijah mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja (Ur. l. RS, št. 96/2007 – ZNSVS-UBP2, dalje: ZNSVS), 148. in 160. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS 63/2003, 18/2004 – ZVKSES, 47/2006 – ZEN, 45/08 – ZVEtL, 57/08; dalje: SZ-1), Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/2006-UPB2, 105/06-ZUS-1, 126/2007, 65/2008, 8/2010, dalje ZUP), 14. člena Splošnih pogojev poslovanja Stanovanjskega sklada Republike Slovenije, javnega sklada (Ur. l. RS 119/00 in 28/2011), Pravilnika o podrobnejših pogojih, merilih in postopku za dodelitev subvencij mladim družinam za najem tržnih stanovanj (Ur. l. RS, št. 66/2007, dalje Pravilnik) in sklepa Vlade Republike Slovenije, št. 35201-4/2007/6 z dne 19. 7. 2007 ter vloge U55998, po javnem pozivu za dodelitev subvencij mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja in subvencioniranje tržnega najema stanovanj za leto 2010, izdal sklep, da se vloga tožnika za odobritev subvencije mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja in subvencioniranje tržnega najema stanovanj po javnem pozivu za leto 2010 kot neustrezna zavrne. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedeno, da je tožnik z vlogo št. ... z dne 20. 5. 2010 zaprosil za dodelitev subvencij za navedene člane mlade družine prosilca. Glede na vsebino javnega poziva in obrazca vloge bi moral prosilec vlogi priložiti določene obvezne priloge. Listine, na podlagi katerih je izkazano izpolnjevanje kriterija namembnosti za dodelitev subvencije, torej sklenjena prodajna pogodba ali gradbeno dovoljenje pridobljeno in pravnomočno po 1. 3. 2006 ter listine, ki jih organ ni mogel pridobiti sam, ker za to ni imel ustreznega soglasja prosilca, pa je vlogi moral priložiti prosilec. Po preučitvi vloge in priloženih listin je bilo ugotovljeno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za pridobitev subvencije mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja in subvencioniranja tržnega najema po javnem pozivu, saj ne izpolnjuje pogoja iz 26. e) člena ZNSVS. Iz priložene dokumentacije izhaja, da ni osnove za subvencijo, saj je gradbeno dovoljenje št. 351-534/2008-8 izdano za gradnjo zidanice in ne za stanovanjski objekt, s katerim bi se prvič reševalo stanovanjsko vprašanje mlade družine. Zato vloga prosilca ne izpolnjuje pogoja iz 26. e) člena zakona oziroma ni v skladu z javnim pozivom. Organ je, na podlagi 1. točke 1. odstavka 144. člena ZUP, odločal po skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je bilo dejansko stanje v celoti mogoče ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, oziroma na podlagi dejstev, ki so bila organu znana. V nadaljevanju je bilo ugotovljeno, da je prosilec z vlogo za dodelitev subvencije za leto 2010 v točki IV. uveljavljal subvencijo tudi za leto 2009, namenjena izključno prosilcem, ki so izpolnili zahtevane pogoje za pridobitev subvencije v javnem pozivu za leto 2009 v obdobju od vključno 24. 5. 2009 do vključno 31. 12. 2009. Prosilec v navedenem obdobju ni izpolnil pogojev za pridobitev subvencije iz javnega poziva za leto 2009, zato se vloga prosilca v tem delu zavrne kot neutemeljena. Zaradi vsega navedenega je bilo odločeno, kot je navedeno v prvi točki izreka tega sklepa. V prvostopenjskem aktu je še navedeno, da bo ponovni poziv za dodelitev subvencij mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja objavljen v prvi polovici leta 2011. V pritožbi je tožnik navedel, da je namen zakona pomagati mladim družinam, da si čim prej rešijo stanovanjsko problematiko in uredijo stanovanje. V 26. a) členu zakon pravi, da se za prvo reševanje stanovanjske problematike šteje prvi nakup, gradnja, rekonstrukcija ali sprememba namembnosti stanovanja. Tudi sam 26. e) člen zakona posebej ne navaja, da mora biti gradbeno dovoljenje pridobljeno za stanovanjski objekt. Ocenjuje, da je namen 26. e) člena, da se dokaže, da prosilec dejansko prvič rešuje stanovanjsko vprašanje.

Tožnikova družina je z ureditvijo stanovanja v objektu, ki ima stanovanjski namen in se v evidencah geodetske uprave vodi kot stanovanjska hiša, ima pa gradbeno dovoljenje za zidanico, prvič rešila stanovanjsko vprašanje. Taka možnost rešitve stanovanjskega vprašanja je povsem zakonita in kot taka enakovredna z vsemi ostalimi načini reševanja stanovanjskega vprašanja. Zakonodaja tako možnost omogoča in dopušča, da se v zidanici uredi stanovanje in pridobi stalno bivališče, kar so tožniku pred pričetkom gradnje potrdili tako na Upravni enot kot na geodetski upravi.

Da si je tožnikova družina dejansko rešila prvo stanovanjsko vprašanje z ureditvijo stanovanja v hiši na naslovu A., dokazujejo stalna bivališča vseh članov družine. Da pa gre dejansko za objekt, ki je po namenu stanovanjski, dokazujejo tudi podatki geodetske uprave. Nenazadnje je tudi iz Obvestila o poskusnem tržnem izračunu vrednosti nepremičnin (priloga 1) razvidno, da je dejanska raba stavbe na naslovu A. hiša in je kot taka tudi ovrednotena ter bo tudi kot hiša obdavčena. Smatra tudi, da se s predmetnim sklepom postavlja njegovo družino v neenak položaj z ostalimi prosilci za pomoč pri reševanju prvega stanovanjskega vprašanja, še posebej s tistimi prosilci, ki vlagajo prošnjo na podlagi kupoprodajne pogodbe. Če bi namreč imel kupoprodajno pogodbo za nakup hiše oziroma stanovanja na naslovu A., bi subvencijo dobil. Ker pa je stanovanje uredil sam, pa naj bi mu subvencija ne pripadala z razlogom, da je v gradbenem dovoljenju navedena zidanica in ne stanovanjski objekt. Z drugostopenjskim aktom je ministrstvo pritožbo tožnika zavrnilo. Organ se sklicuje na 26.a člen ZNSVS ter 10. člen SZ-1. Pravica do subvencije nakupa, gradnje, rekonstrukcije ali spremembe namembnosti ter pravica do subvencije najema se med seboj izključujeta. Po 26.e členu ZNSVS pripada subvencija za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja z nakupom, gradnjo, rekonstrukcijo ali spremembo namembnosti tisti mladi družini, ki ima sklenjeno pogodbo ali pridobljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje po 1. marcu 2006, če izpolnjuje pogoje ZNSVS.

Upravičenci morajo imeti sklenjeno prodajno pogodbo za nakup stanovanja ali pridobljeno in pravnomočno gradbeno dovoljenje za gradnjo individualne stanovanjske hiše ali sklenjeno tržno najemno pogodbo. V javnem pozivu za leto 2010 je podpoglavje 1.3.1 Subvencija za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja z nakupom, gradnjo, rekonstrukcijo ali spremembo namembnosti določalo, da subvencija pripada tisti mladi družini, ki ima sklenjeno prodajno pogodbo ali gradbeno dovoljenje pridobljeno in pravnomočno po 1. 3. 2006 in izpolnjuje ostale pogoje ZNSVS iz tega poziva. Iz spisnih podatkov izhaja, da je pritožnik k vlogi za dodelitev subvencije mladim družinam priložil gradbeno dovoljenje št. 351-534/2008-8 z dne 14. 1. 2009, pravnomočno 27. 1. 2009, ki se glasi na B.B., naslov C., za novogradnjo stavbe za spravilo pridelka – zidanice in opornih zidov na parc. št. 1791/1 (kasneje s parcelacijo 1791/9) k.o. ... v vinogradniškem območju D. Po preučitvi spisne dokumentacije, vloge prosilca in pritožbe z dne 22. 10. 2010 tukajšnji upravni organ ugotavlja, da je pritožnik pridobil gradbeno dovoljenje dne 14. 1. 2009, ki je postalo pravnomočno dne 27. 1. 2009, za novo gradnjo stavbe za spravilo izdelka – zidanice na parc. št. 1791/1 (sedaj po delitvi/združitvi parcel DN 322/2010 pa 1797/9) k.o. ... Upravni organ ugotavlja, da namen izdaje navedenega gradbenega dovoljenja ni bil stanovanjski, zato ne gre za reševanje stanovanjskega vprašanja mlade družine. V kolikor bi pritožnik želel urediti stanovanje za svojo mlado družino na tem naslovu, mora naknadno, torej po izdaji gradbenega dovoljenja, podati zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti zidanice pri pristojni upravni enoti. Tukajšnji upravni organ zato potrjuje ugotovitev upravnega organa prve stopnje. Upravni organ tudi potrjuje zavrnitev vloge upravnega organa prve stopnje glede dodelitve subvencije prosilca za leto 2009, saj v tem primeru ni šlo za prosilca, ki bi izpolnil zahtevane pogoje za pridobitev subvencije v javnem pozivu za leto 2009 v obdobju od 24. 5. 2009 do vključno 31. 12. 2009. V tožbi tožnik navaja, da ZNSVS v 26. a) členu določa, da se za prvo reševanje stanovanjske problematike šteje prvi nakup, gradnja, rekonstrukcija ali sprememba namembnosti stanovanja. Drugačno gradbeno dovoljenje za gradnjo na območju, kjer stoji naša hiša ni možno, niti ni potrebno pridobiti, zato da bi izpolnil zakonite pogoje za pridobitev subvencije. Sam 26. e) člen zakona, na katerega se sklicuje toženi organ, niti javni poziv za leto 2010 nikjer posebej ne navajata, da mora biti gradbeno dovoljenje pridobljeno izključno za stanovanjski subjekt. 26. e) člen gre razumeti tako, da mora biti gradbeno dovoljenje pridobljeno za objekt, v katerem se bo uredilo stanovanje skladno z obstoječo zakonodajo. Torej gre v tem primeru za napačno oziroma samovoljno tolmačenje zakona s strani toženega upravnega organa. Tožnikova družina je z ureditvijo stanovanja v predmetnem objektu, ki mu je skladno z 79. členom Zakona o evidentiranju nepremičnin (Ur. l. RS, št. 47/2006) kot dejanska raba določena stanovanjska raba in se v evidencah geodetske uprave vodi kot stanovanjska hiša, prvič rešila stanovanjsko vprašanje. Taka možnost rešitve stanovanjskega vprašanja je povsem zakonita in kot taka enakovredna z vsemi ostalimi načini reševanja stanovanjskega vprašanja. Nenazadnje imajo tako rešeno stanovanjsko vprašanje skoraj vse družine v naselju D. Zakonodaja tako možnost dopušča, kar so tožniku pred pričetkom gradnje potrdili tako na upravni enoti, kot na geodetski upravi, sicer ne bi stanovanja gradil na tak način. Tožnikova družina si je stanovanjsko problematiko torej rešila z ureditvijo stanovanja v hiši na naslovu A., ki ima hišno številko določeno skladno s 26. in 27. členom Zakona o določanju območij ter o imenovanju in označevanju naselij, ulic in stavb (Ur. l. RS št. 25/2008). To dokazujejo stalna bivališča tožnikovih družinskih članov družine (Priloga 1). Zakon o prijavi stalnega prebivališča (ZPPreb-UPB- Ur. l. RS št. 59/2006 in 111/2007) v četrtem odstavku sedmega člena določa, da posameznik ob prijavi stalnega prebivališča in prijavi spremembe naslova stanovanja predloži dokazilo, da ima pravico do prebivanja na naslovu, ki ga prijavlja. Kot dokazilo, da ima posameznik pravico do prebivanja na naslovu, se šteje dokazilo o lastništvu, najemna in podnajemna pogodba ali pisno soglasje lastnika oziroma solastnikov stanovanja oziroma upravljavca nastanitvenega objekta. Iz navedenega je nesporno razvidno, da v kolikor je družina želela pridobiti stalna bivališča v predmetnem objektu, je morala na upravni enoti izkazati obstoj stanovanja na naslovu predvidenega stalnega bivališča. Da pa gre dejansko za objekt, ki je po namenu stanovanjski, dokazujejo tudi javni podatki geodetske uprave. Nenazadnje je tudi iz Obvestila o poskusnem tržnem izračunu vrednosti nepremičnin (Priloga 2) razvidno, da je dejanska raba stavbe na naslovu A. hiša in je kot taka tudi ovrednotena ter bo tudi kot hiša obdavčena. Smatra tudi, da se s predmetnim sklepom postavlja njegovo družino v neenak položaj z ostalimi državljani, saj so dolžni plačevati davke, subvencije pa naj tožniku ne bi pripadale. Predvsem so v neenakem položaju z ostalimi prosilci za pomoč pri reševanju prvega stanovanjskega vprašanja, še posebej s tistimi prosilci, ki vlagajo prošnjo na podlagi kupoprodajne pogodbe. Predlaga, da sodišče spremeni sklep tako, da se subvencija mladi družini odobri.

V odgovoru na tožbo tožena stranka zahteva povrnitev stroškov predmetnega postopka. Pravi, da tožnik vlaga tožbo zaradi razveljavitve sklepa, med tem ko iz zadnjega odstavka tožbe izhaja njen predlog, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi. Ni torej jasno niti to, za kakšen zahtevek bi naj v konkretni zadevi šlo. Iz javnega poziva za dodelitev subvencij mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja in subvencioniranje tržnega najema stanovanj za leto 2010 izhaja, da gre za dodelitev letnih subvencij upravičenim prosilcem – mladim družinam kot spodbuda za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja z nakupom, gradnjo, rekonstrukcijo ali spremembo namembnosti za bivanje v primerih nepremičninah in subvencioniranje najemnin mladim družinam, ki najamejo stanovanje na trgu. Vsekakor pa nepremičnine, za katero je tožeča stranka pridobila gradbeno dovoljenje, ne gre šteti kot primerne nepremičnine za reševanje stanovanjskega vprašanja za mlado družino, kar izhaja tudi iz samega gradbenega dovoljenja Upravne enote Trebnje, št. 351-534/2008-8 z dne 14. 1. 2009, v katerem je izrecno navedeno, da se daje gradbeno dovoljenje za novo gradnjo stavbe za spravilo pridelka – zidanice na parc. št. 1791/1 k.o. …, v vinogradniškem območju D. V nadaljevanju iz dovoljenja izhaja, da gre za stavbo za spravilo pridelka – zidanico, da gre za novo gradnjo, da gre za manj zahteven objekt z vodovodom, elektriko, kanalizacijo in ustreznim dostopom. Prav tako je bilo izdano dovoljenje za manj zahteven objekt opornih zidov. Iz obrazložitve izdaje gradbenega dovoljenja izhaja, da je B.B. dne 29. 12. 2008 s pisno vlogo zaprosil za izdajo gradbenega dovoljenja za novo gradnjo stavbe za spravilo pridelka – zidanice na zemljišču parc. št. 1791/1 k.o. …. Iz slednjega je jasno razvidno, da je bilo zaprošeno za izdajo gradbenega dovoljenja za zidanico in ne za stanovanjsko stavbo, pri čemer tožena stranka opozarja tudi na Zakon o graditvi objektov (ZGO-1), po katerem je manj zahtevni objekt, objekt, ki ni uvrščen med zahtevne in nezahtevne ali enostavne objekte (2. člen ZGO). Pri tem je v skladu z ZGO-1 zahtevni objekt, objekt, v katerem se zadržuje večje število oseb ali objekt, ki ima velike dimenzije ali objekt, za gradnjo katerega je vedno obvezna presoja vpliva na okolje po zakonu, ki ureja varstvo okolja ali drug objekt, če je tako določeno s posebnimi predpisi. Objekt, s katerim se zadržuje večje število oseb, je torej zahtevni objekt in le to je lahko objekt, ki je namenjen reševanju stanovanjskega problema mlade družine. To nikakor ni manj zahtevni objekt, za katerega je tožnik pridobil in tudi v postopku dodelitve subvencije predložil gradbeno dovoljenje. V nasprotnem primeru ne le, da bi mlade družine ogrožali, da te ne bi živele v primernih pogojih, temveč bi tudi ravnali v nasprotju z namenom zakona, ki je v tem, da se mladim družinam omogoči ustrezno in primerno bivanje, kar pa zagotovo ni zidanica, ki ne ustreza pogojem javnega poziva. Prav tako pa bi ravnali v nasprotju z Zakonom o graditvi objektov, ki za zadrževanje (v tem tudi bivanje oseb) predvideva izgradnjo zahtevnejšega objekta. Gradbeno dovoljenje pa ni bilo izdano v ta namen. Tudi sicer je iz gradbenega dovoljenja razvidno, da okoliščine terena in pogoji Odloka (najmanj 1000 m2 zasajene vinogradniške, sadjarske ali robidniške površine) nakazujejo na vse prej kot območje za bivanje. Dejstvo, ali v enakih pogojih biva kdo drug, na katerega se sklicuje tožnik, pri tem ne igra nobene vloge.

Sklicuje se tudi na določilo 10. člena SZ-1. Dejstvo, ali ima zidanica tudi hišno številko pri tem na odločitev nima vpliva. Izdano gradbeno dovoljenje v nasprotju s tožnikovimi trditvami dejansko potrjuje to, da ne more biti govora o primernem stanovanju.

V odgovoru na odgovor tožene stranke tožnik pojasnjuje, da gre dejansko za predlog, da se sklep z dne 7. 10. 2010 odpravi in naloži prvostopnemu organu, da se subvencija mladi družini odobri. Ugotavlja, da tožena stranka navedb iz tožbe v glavnem ne izpodbija s pravnimi akti in drugimi dokazi, temveč dostikrat s subjektivnimi mnenji. V nekaterih primerih pa tožena stranka navaja tudi neresnične, morda celo zavajajoče argumente (npr. tolmačenje vrst objektov glede na zahtevnost, drugače kot so opredeljeni z Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost (Ur. l. RS, št. 37/08 in 99/08). Še enkrat se sklicuje na 26.e) člen ZNSVS, ki nikjer posebej ne navaja, da mora biti ob prijavi na razpis priloženo gradbeno dovoljenje pridobljeno izključno za stanovanjski objekt, temveč govori zgolj, da mora biti kot dokaz priloženo gradbeno dovoljenje.

Tožnik pravi, da tožena stranka zelo pomanjkljivo in pristransko povzema 1.7., 1.8. in 1.9. točko 2. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), v katerem ta zakon določa pomen izrazov. Nikakor ne drži, da je lahko le zahtevni objekt tisti, ki je namenjen reševanju stanovanjskega problema mlade družine ter, da to nikakor ni manj zahtevni objekt. Iz 2. člena, točke 1.8 izhaja, da je manj zahtevni objekt stavba, pri kateri seštevek prostornin vseh prostorov ne presega 5.000 m3, in ni višja od 10,00 metrov, merjeno od terena do kapi in tisti gradbeni inženirski objekt, ki ni uvrščen med zahtevne objekte. Iz 2. člena, točke 1.9. izhaja, da je enostavni objekt tisti, ki ni namenjen prebivanju, in ni objekt z vplivom na okolje. Že iz omenjenega drugega člena (ZGO-1) je razvidno, da se tako enostanovanjska hiša kot tudi zidanica oba uvrščata med manj zahtevne objekte. Še natančneje pa vrste objektov glede na namembnost ureja Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost (Ur. l. RS, št. 37/2008 in 99/2008). Ta v svojem 2. členu določa zahtevne objekte, v 5. členu nezahtevne objekte ter v 6. členu enostavne objekte. V 3. členu določa, da je manj zahtevni objekt vsak objekt, ki ni uvrščen med zahtevne, nezahtevne ali enostavne objekte. Glede na to, da tako enostanovanjska hiša kot zidanica nista uvrščeni v nobeno od opisanih skupin iz 2. , 5. in 6. člena, sta nesporno oba manj zahtevna objekta. Strinja se, da je namen reševanja stanovanjskega problema ureditev nepremičnine, ki je primerna za bivanje in ne zidanice, ki ne ustreza pogojem javnega poziva. Ne drži pa navedba tožene stranke, da bi ravnali v nasprotju z ZGO-1, ki za zadrževanje (v tem po mnenju tožene stranke tudi bivanje oseb) predvideva izgradnjo zahtevnejšega objekta. Zahtevnejšega objekta kot takega ZGO-1 niti Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost ne uporabljata kot merilo za razvrščanje objektov, temveč je skladno z 8. členom ZGO-1 merilo za razvrščanje le zahtevnost gradnje in vzdrževanja. Ne more se strinjati, da je iz gradbenega dovoljenja razvidno, da pogoji Odloka nakazujejo na vse prej kot na območje za bivanje. Dejstvo je, da ljudje želimo živeti v različnih okoljih. Tožnik poseduje v neposredni bližini predmetnega objekta, na sosednji parceli, tudi zidanico iz začetka 19. stoletja. Ohranil jo je pred propadom in jo uporablja za shrambo pridelkov. Predmetni objekt je že od začetka gradil z namenom, da si bo družina v njem uredila stanovanje. Zgradil ga je zato, ker se jim zdi prostor zelo primeren za bivanje, ker je urejena infrastruktura ter nenazadnje tudi zato, ker je v neposredni bližini še 5 družin in skupaj tvorijo prijetno sosesko. Kot je že v tožbi navedel, so izkoristili možnost, ki jo slovenska zakonodaja ponuja, da so si uredili stanovanje v objektu, ki ima gradbeno dovoljenje za zidanico. Sedaj imajo že štirje člani družine stalno bivališče v predmetnem stanovanju na naslovu A., ki sicer še ni dokončno urejeno. Ocenjuje, da tudi sama občinska prostorska ureditvena zakonodaja predpostavlja možnost bivanja v objektih na vinogradniških območjih in tudi zato dopušča graditi tako velike objekte, kot je njegov (neto uporabna površina prostorov brez podstrešja 100,1 m2), da je v njih omogočeno bivanje. Težko si je predstavljati zidanico oziroma stavbo za spravilo pridelka in orodja, ki ima neto uporabno površino prostorov 100,1 m2 in služi samo za spravilo pridelka ter shranjevanje orodja za obdelavo 1000 m2 zasejane vinogradniške, sadjarske ali robidniške površine. Predmetni objekt v celoti izpolnjuje pogoje Stanovanjskega zakona, ki so hkrati pogoj predmetnega razpisa. Stavba namreč je zgrajena skladno z minimalnimi tehničnimi pogoji za graditev stanovanjskih stavb, saj spada tudi na podlagi gradbenega dovoljenja v isto kategorijo objektov kot stanovanjske stavbe, torej med manj zahtevne objekte in je konstrukcija objekta popolnoma enaka kot, če bi bilo gradbeno dovoljenje izdano za enostanovanjsko stavbo. Stanovanje ima ločen spalni in bivalni del skupno 100,1 m2 neto uporabnih površin in zadošča stanovanjskim potrebam družine. Ob tem opozarja na dikcijo 10. člena, ki pravi, da mora biti stanovanje zgrajeno v stavbi, ki je zgrajena v skladu z minimalnimi tehničnimi pogoji za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj. Iz tega je razvidno, da zakon ne zahteva, da mora biti stanovanje izključno v stanovanjski stavbi. Iz napisanega izhaja, da tudi SZ-1 dopušča možnost, da se ustrezno stanovanje uredi v stavbi, ki je sicer zgrajena v skladu z minimalnimi tehničnimi pogoji za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj ni pa stanovanjska stavba. Uporabno dovoljenje ni potrebno priložiti ob prijavi na predmetni poziv, zato tožena stranka uporabnega dovoljenja ne more zahtevati. Tožena stranka zgolj iz namena gradbenega dovoljenja in na podlagi subjektivnih ocen zaključuje, da nima primernega stanovanja in s tem ustrezno rešenega stanovanjskega vprašanja. Tožnik izpostavlja, da niti ZNSVS niti SZ-1 niti sam predmetni javni poziv, ki večkrat omenja gradbeno dovoljenje, ne zahtevajo, da mora biti gradbeno dovoljenje, kot pogoj za pridobitev subvencije, pridobljeno za stanovanjski objekt. Zahtevajo pa seveda ustrezno stanovanje, ob čemer se po Pravilniku za subvencije upošteva za 3 člansko družino, kar je bila tožnikova družina v času veljavnosti poziva 55 m2 za 4 člansko pa 65 m2, kot primerne stanovanjske površine. Predmetni objekt ima neto uporabno površino brez podstrešja 100,1 m2 s podstrešjem pa 144,1 m2, kar je razvidno tudi iz same predmetne projektne dokumentacije. Ob tem tožnik opozarja le še na dejstvo, da je predmetnemu objektu skladno z 79. členom Zakona o evidentiranju nepremičnin (Ur. l. RS, št. 47/2006) kot dejanska raba določena stanovanjska raba in se v evidencah geodetske uprave vodi kot stanovanjska hiša in nenazadnje, v kolikor je družina želela pridobiti stalna bivališča v predmetnem objektu, je morala na upravni enoti skladno z zakonodajo dokazati obstoj stanovanja na naslovu predvidenega stalnega bivališča. V pripravljalni vlogi tožena stranka pravi, da tožnik ni pridobil gradbenega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše (ampak zidanice). Ker tožnik ni pridobil gradbenega dovoljenja za izgradnjo manj zahtevnega objekta, ki bi opravičevalo pridobitev subvencije niti ni kupil stanovanja v večjem kompleksu, mu subvencija nikakor ne pripada. Dopolnjuje svoje navedbe v smislu, da je za manj zahteven objekt možno prejeti subvencijo, vendar ne za vsakršen objekt. Ker je subvencija dana za reševanje stanovanjskega problema, je potrebno uvodoma izhajati iz pojma stanovanja. Sklicuje se na 4. člen SZ-1.Vsekakor pa mora biti ta stavba namenjena ureditvi stanovanja, medtem, ko iz tožnikovega gradbenega dovoljenja izhaja, da gre za stavbo namenjeno za spravilo pridelka – torej nikakor za stanovanje. Ker torej ne gre za stanovanje v smislu reševanja stanovanjskega problema, tudi tehnično pogoji zidanice nimajo nobene teže v zvezi z ugotavljanjem pravice do subvencije. Slednje lahko pomeni le, da tožnik ravna v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, za katerega je sam zaprosil in mu je bilo izdano. Upravno sodišče RS je v sodbi I U 45/2010 zapisalo, da je potrebno določbo 26. e člena ZNSVS restriktivno tolmačiti, saj gre za dodeljevanje subvencij iz javnih sredstev. Gorenjemu razumevanju gre slediti tudi v konkretnem primeru. Niso namreč vsi objekti primerni kot rešitev stanovanjskega problema za mlade družine. Glede na navedeno tožniku zagotovo ne gre subvencija, v zvezi s katero bi bilo nujno upoštevanje zakonskih določil in ne ravnanje v nasprotju z njimi. Zakonski namen zagotovo ni bil v spodbujanju ustvarjanja domovanj družin v zidanicah.

V odgovoru tožeča stranka pravi, da je že utemeljila, da se tako enostanovanjska hiša kot tudi zidanica uvrščata v isto kategorijo objektov – med manj zahtevne objekte. Četrti člen zakona dejansko opredeljuje stanovanje kot skupino prostorov, namenjenih za trajno bivanje, ki so funkcionalna celota, praviloma z enim vhodom, ne glede na to, ali so prostori v stanovanjski stavbi ali drugi stavbi. Predmetno stanovanje je skupina prostorov, namenjenih za trajno bivanje, ki so funkcionalna celota z enim vhodom in so v stanovanjski stavbi (dokaz – izpisek iz GURS je že bil priložen) in ima gradbeno dovoljenje za drugo stavbo. Iz navedenega izhaja, da stanovanje v celoti ustreza stanovanju kot ga opredeljuje navedeni 4. člen ZS-1. Pomembna je ureditev stanovanja in ne za kakšen objekt je gradbeno dovoljenje pridobljeno. Odgovoru prilaga slike predmetnega stanovanja, ki je predmet spora (Priloge P3 do P7). V prvem odstavku 3. člena dopisa tožena stranka navaja, da je Upravno sodišče v sodbi I U 45/2010 zapisalo, da je potrebno določbo 26. e) člena ZNSVS restriktivno tolmačiti, saj gre za dodeljevanje subvencij iz javnih sredstev.

Navedena sodba Upravnega sodišča I U 45/2010 se nanaša na popolnoma drugačno dejansko stanje, kot je predmet te tožbe. Upravno sodišče je v sodbi I U 45/2010 sicer res zapisalo, da je potrebno določbo 26. e) člena ZNSVS restriktivno tolmačiti, saj gre za dodeljevanje subvencij iz javnih sredstev. Ob tem je iz sodbe tudi razvidno, da prosilec ni izpolnjeval pogojev razpisa, saj ni imel sklenjene prodajne pogodbe, ki je bila pogoj v obravnavanem primeru, temveč izročilno pogodbo. V tem primeru si je smiselno razlagati „restriktivno tolmačenje“ tudi tako, da je potrebno dosledno izpolnjevati določbe 26. e) člena ZNSVS. Kateri objekti so primerni kot rešitev stanovanjskega problema, ni možno subjektivno presojati, saj to določa zakon in pogoji javnega razpisa. Ob tem je potrebno povedati še, da je dejanska raba dela stavbe določena v Razvrstitvi objektov glede na namen uporabe št. 35331-33/2007-2 z dne 26. 3. 2007, ki je izdelana v skladu z 79. členom Zakona o evidentiranju nepremičnin. V poglavju A navedene razvrstitve je določena Prilagoditev CC-SI klasifikacije na del stavbe. V njej je določeno, da je dejanska raba stavbe prilagojena CC-SI klasifikaciji objektov, ki jo določa Uredba o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov in o določitvi objektov državnega pomena. Pri uvrstitvi dela stavbe se skladno s CC-SI klasifikacijo za del stavbe smiselno uporabljajo metodološka pojasnila in navodila za razvrščanje objektov po enotni klasifikaciji vrst objektov. Klasifikacija se uporablja za objekte, ki ustrezajo definiciji stavbe in prostorov, ki ustrezajo definiciji dela stavbe po 71. členu ZEN, čemur predmetni objekt nesporno ustreza. V poglavju 1.1.1. Enostanovanjske stavbe (CC-SI111) se med stanovanja v stavbi z enim delom stavbe uvrščajo tudi stanovanja v samo stoječi stavbi z enim stanovanjem, kjer je kot enakovreden primer stanovanja v enostanovanjski hiši navedena tudi zidanica, v kateri je več kot polovica površine namenjena za stanovanje. Opozarja še na tolmačenje v Javnem pozivu za dodelitev subvencij mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja in subvencioniranje tržnega, najema stanovanj za leto 2011 in sicer Pogosta vprašanja in odgovori – točka 6. V tem tolmačenju pripada subvencija mladi družini, ki si uredi stanovanje v počitniški hiši s tem, da mora prosilec predložiti dokumentacijo Upravne enote, iz katere izhaja, da naselje ni predvideno za gradnjo stanovanjskih stavb, temveč za gradnjo počitniških hiš. (Počitniške hiše spadajo v isto kategorijo objektov kot stanovanjske hiše ali zidanice). Na upravni enoti so mu pojasnili, da je možno pridobiti stalno bivališče v stanovanju, ki je sicer urejeno v objektu, ki ima gradbeno dovoljenje za zidanico. Stalna bivališča v predmetnem objektu, za pridobitev katerih je pogoj ustrezno stanovanje, so tudi pridobili. Smatra, da ne bi bilo prav, da bi država s svojo zakonodajo omogoča ureditev stanovanj tudi v drugih stavbah, ki niso stanovanjske, potem pa bi odrekla pravice, ki na podlagi tega pripadajo in zahteva le obveznosti, ki na podlagi tega nastanejo.

Tožba je utemeljena.

Za razrešitev obravnavanega upravnega spora so bistvene določbe 2. odstavka 26a. člena in 1. odstavek 26e. člena ZNSVS ter 10. člen SZ-1 in 2. odstavek 26č. člena ZNSVS. Določba 2. odstavka 26a. člena ZNSVS opredeljuje, kaj zakonodajalec šteje za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja, in pri tem uporablja tudi pojem „rekonstrukcija“ in pojem „stanovanje“, vendar slednji pojem z vidika potreb ZNSVS veže na površinske normative iz 10. člena SZ-1 ter na pojem primernega stanovanja, ki pa je ravno tako terminus technicus iz 10. člena SZ-1. Določilo 1. odstavka 26e. člena ZNSVS pa opredeljuje upravičenje tožnika do predmetne subvencije, pri čemer pa zakonodajalec pravnomočnega gradbenega dovoljenja ali katerega koli drugega pojma iz tega določila ni vezal na pojem „stanovanje.“ To pomeni, da zakonodajalec pogoja pridobljenega pravnomočnega gradbenega dovoljenja ni vezal na pojem „stanovanja“ in zato z argumentom, s katerim je upravni organ zavrnil vlogo tožnika, tega ne bi smel storiti, ampak bi moral upravni organ pri izdaji odločbe uporabiti 10. člen SZ-1. Tega določila pa upravna organa na prvi in drugi stopnji nista uporabila. Kajti z vidika 10. člena SZ-1, ki ureja pojem primernega stanovanja, izhaja, da bi tožnik moral - poleg tega, kar je v postopku izkazoval, to je, da je reševal prvo stanovanjsko vprašanje s tem, ko v predmetnem objektu z določeno razporeditvijo prostorov in površine živi z družino, plačuje davke, da imajo na navedenem naslovu člani družine dovoljenje za stalno prebivanje, da geodetska uprava predmetno nepremičnino vodi v evidenci kot stanovanjsko hišo, da je po Zakonu o evidentiranju nepremičnin kot dejanska raba določena stanovanjska raba – izkazati tudi, da ima uporabno dovoljenje in da objekt ustreza površinskim normativom po pravilniku iz 87. člena SZ-1. Teh dveh pogojev pa upravni organ v ugotovitvenem postopku ni ugotavljal, pa bi jih moral, četudi v javnem pozivu ta dva pogoja nista bila izrecno navedena; v javnem pozivu je bilo namreč pod točko 1.3.1. navedeno, da subvencija pripada tistemu, ki izpolnjuje določene pogoje iz javnega poziva in preostale pogoje iz ZNSVS, med te preostale pogoje pa po 2. odstavku 26a. člena ZNSVS spadata tudi omenjena pogoja iz 10. člena SZ-1. Ker je tožena stranka napačno uporabila določili 2. odstavka 26a. člena in 1. odstavka 26e. člena ZNSVS in je posledično tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje, je sodišče tožbi ugodilo izpodbijano sklep prvostopenjskega organa odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje (2. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča, ki zadeva materialno pravo in vodenje postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).