Jedro

Kadar sodišče v sporu z mednarodnim elementom ugotovi obstoj pogodbe, mora po uradni dolžnosti preveriti, ali sta pogodbeni stranki sami izbrali pravo (19. člen ZMZP) oziroma ali obstoje posebne okoliščine, ki napotujejo na drugo pravo (20. člen ZMZP) in v sodbi obrazložiti zakaj je odločitev oprlo na konkretno uporabljeno pravo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem ugodenem delu razveljavi (1., 3., 4. odst. II izreka) in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki znesek 28.050,25 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila skupaj z obrestmi, ki jih priznavajo banke v kraju izpolnitve za hranilne vloge na vpogled za DEM, ki tečejo od dne 17.11.1995 dalje do plačila in ji povrniti njene pravdne stroške v višini 376.557,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, to je 24.9.1998 do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena ZPP. Tožeča stranka je avstrijska gospodarska družba, zato gre v konkretnem primeru za spor s tujim elementom. Prvostopno sodišče nepravilno ni ugotavljalo izbire prava. Uporaba Zakona o obligacijskih razmerjih je napačna.

Dokazno breme za ceno 500 DEM za m3 je bilo na strani tožeče stranke, ki tega dogovora ni dokazala. Razen izpovedi priče S. ostali dokazi tega ne izkazujejo. Tudi ne dopis z dne 31.3.1996, v katerem se poziva toženo stranko, da plača dogovorjenih 30.900,00 DEM. Če pa bi sodišče temu dogovoru sledilo, ni jasno, zakaj ji je prisodilo zahtevek v celoti.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99) v tem gospodarskem sporu uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90) - v nadaljevanju ZPP.

Tožena stranka pravilno opozarja, da gre v konkretnem primeru za spor z mednarodnim elementom, saj je tožeča stranka tuja pravna oseba.

Zato bi moralo prvostopno sodišče, ko je ugotovilo obstoj kupoprodajne pogodbe med strankama, po uradni dolžnosti preveriti, ali sta pogodbeni stranki sami izbrali pravo v skladu z 19. členom Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (v nadaljevanju ZMZP) oziroma če ga nista, ali obstoje posebne okoliščine, ki napotujejo na drugo pravo v skladu z 20. členom ZMZP in v sodbi obrazložiti zakaj je odločitev oprlo na konkretno uporabljeno pravo (glej Pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v poročilu o sodni praksi Vrhovnega sodišča R Slovenije, št. I/90, stran 30). Prvostopno sodišče se s tem vprašanjem ni ukvarjalo in zadevo presojalo po določilih ZOR-a, čeprav njegova uporaba glede na 1. točko prvega odstavka 20. člena ZMZP ni ustrezna. Zato je vsekakor vprašljiva pravilna uporaba materialnopravnih določb prvostopnega sodišča. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopne sodbe, da je v navedeni zadevi odločilno za kakšno ceno sta se pravdni stranki dogovorili pri prodaji bukovega lesa. Ali za ceno 500 DEM/m3, kot je trdila tožeča stranka, ali za ceno 250 DEM/m3, kot je trdila tožena stranka. Ker ni pismene pogodbe, ima sodišče na razpolago le dve nasprotujoči si izpovedbi priče S. in zakonitega zastopnika tožene stranke J.. V kolikor prvostopnemu sodišču nobeno izmed teh pričevanj ni bilo zanesljivo, bi moralo odločati na podlagi drugih predloženih listinskih dokazih. Pri tem bi moralo upoštevati, da prav noben listinski dokaz ne potrjuje trditev tožeče stranke, da je bila dogovorjena cena 500 DEM/m3. Račun tožeče stranke toženi stranki z dne 17.10.1995 pod št. 950345 izrecno navaja, da je cena 250 DEM za m3. Tudi vsi ostali listinski dokazi vsebujejo to ceno. Račun pod št. 950345/A z dne 17.10.1995, po katerem vtožuje tožeča stranka vtoževani znesek, pa se nanaša na druge stroške in sicer stroške manipulacije in skladiščenje blaga v carinskem skladišču Koper. Tudi dopis z dne 11.3.1996 (priloga B20), na katerega se je oprlo prvostopno sodišče, vsebuje zgolj dogovor o plačilu 30.900,00 DEM, ne pa dogovora o ceni 500 DEM za m3 ali 300 DEM za m3. Prvostopno sodišče nepravilno priče M. S. o eventualnem drugačnem dogovoru (za ceno 300 DEM/m3) ni zaslišalo, ampak se je zadovoljilo zgolj s trditvami tožeče stranke o naknadnem dogovoru z dne 10.1.1996, ki pa ga je zakoniti zastopnik tožene stranke pri zaslišanju zanikal. Zato že ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bil njun dogovor po ceni 300 DEM/m3, v podatkih spisa nima opore, še manj pa je razumljiv iz tega izveden zaključek, da zato dolguje tožena stranka tožeči stranki celotni znesek 51.859,50 DEM oziroma, da je bil dogovor 500 DEM za m3. Sklepanja in zaključki prvostopnega sodišča v sodbi niso prepričljivi niti logični, predvsem pa ne temeljijo na nobenih priloženih listinskih dokazih, niti zaenkrat na izpovedbah obeh zaslišanih oseb. Podan je dvom v pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu po prvem odstavku 370. člena ZPP razveljavilo in jo vrnilo prvostopnemu sodišču v tem obsegu ponovno odločanje.

Po ugotovitvi pravilnega prava, bo moralo prvostopno sodišče glede na že podan dodatni dokazni predlog o zaslišanju priče M. S. o dogovoru z dne 10.1.1996, omenjenega o tem dejstvu vsekakor zaslišati in verjetno opraviti tudi soočenje z zakonitim zastopnikom tožene stranke V. J., posebno še, če se njuni izpovedbi ne bosta skladali.

Ob tem bo moralo prvostopno sodišče vsekakor upoštevati, da je že po navedbah tožeče stranke na novo dogovorjena cena prodaje bukovega lesa kot izhaja iz dopisa z dne 11.3.1996(30.900,00 DEM) dosti nižja od vtoževanega zneska (51.859,50 DEM) in da bo morala tožeča stranka to razliko tudi ustrezno pojasniti. Vsekakor pa bi morala tudi konkretneje pojasniti zakaj vsebuje drugi račun z dne 17.10.1995 pod oznako A le druge stroške - manipulacija in skladiščenje robe v carinskem skladišču, ne pa cene prodaje lesa, za katerega obstaja le en račun, na katerem je izrecno navedena cena 250 DEM za m3. Ni namreč razumljivo, zakaj bi tožeča stranka izdala toženi stranki račun fiktivno in v svojo škodo, čeprav je imela vso možnost, da bi bil izdan račun pravilen in v skladu z dogovorom.

Glede na razveljavitev se odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki sta jih prijavili obe stranki, pridrži v skladu s tretjim odstavkom 166. člena ZPP za končno odločbo.