Jedro

ZDR-1 v 113. členu in v drugem odstavku 215. člena ureja možnost in pogoje za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi tudi v primerih, ko prenehanje pogodbe o zaposlitvi že nastopi. To izhaja že iz prvega odstavka 113. člena ZDR-1 (ki velja sicer le za predstavnike delavcev, ki so tudi glede na določbe mednarodnega prava deležni posebnega varstva pred odpovedjo pogodba o zaposlitvi), ki omogoča tudi zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa učinkuje že z vročitvijo), ob izpolnjenih pogojih, ki jih opredeljuje 113. člen ZDR-1. Enako velja tudi v primeru, ko o tem odloča inšpektor za delo in zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi z namenom, da se prepreči samovoljno ravnanje in odvrne nenadomestljiva škoda (drugi odstavek 215. člena ZDR-1) najdlje za čas do (pravnomočne) odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Zato je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da kljub odločbi inšpektorja za delo ni pogojev za zadržanje učinkovanja prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi (ob predpostavki, da se ta odločba nanaša tudi na tožnika).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sklepa se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi in svoj sklep o izdani začasni odredbi z dne 4. 11. 2016 razveljavilo ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (I. točka izreka), odločitev o stroških postopka pa pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep (smiselno pa zoper njegovo I. točko izreka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obširni pritožbi navaja, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni možno predlagati začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, če je že prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na ustaljeno sodno prakso (sklep opr. št. Pdp 911/2012, Pdp 559/2012, Pdp 593/2012, Pdp 1036/2005). Pri tem pa niti ne gre za ustaljeno sodno prakso oziroma je ta napačna in protiustavna, saj tožniku krši pravico do enakega varstva njegovih pravic v postopku pred sodiščem (22. člen Ustave RS, 6. člen EKČP) in pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS, 6. člen EKČP). V pritožbi se sklicuje na odločbo US RS št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998. Sodne odločbe, ki jih navaja sodišče prve stopnje, ne vsebujejo argumentov, zakaj je treba zakon razlagati na način, da je možno predlagati takšno začasno odredbo le v primeru, ko pogodba o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, še ni prenehala veljati. Nobenega razumnega razloga ni, da delavec, ki dobi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne bi mogel zahtevati začasnega sodnega varstva, enako pa velja tudi za delavce, ki pod razveznim pogojem sklenejo novo pogodbo o zaposlitvi z učinkovanjem za nazaj. Posledično so taki delavci postavljeni v slabši položaj kot delavci, ki jim še teče odpovedni rok, ko vložijo predlog za začasno zadržanje. Stališče sodišča prve stopnje nima podlage niti v ZDR-1 niti v ZIZ. Stranka lahko predlaga vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, v tem primeru pa je bilo to mogoče doseči z zadržanjem dane odpovedi in ohranitvijo delovnega razmerja, kot je obstajalo pred odpovedjo. Sprejeta odločitev je očitno napačna in arbitrarna (Up 232/00, Up 902/09, Up 609/05). Svojega stališča glede navedenega vprašanja ni v svojih odločbah obrazložilo niti pritožbeno sodišče. S takšnim stališčem je sodišče na diskriminatoren način določeni skupini delavcev odvzelo pravico do začasnega sodnega varstva, čeprav za to ni nobene podlage (niti v zakonu). S tem je prišlo do kršitve 14. in 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Vsi delavci, ki jim je pogodba o zaposlitvi odpovedana, so namreč v enakem položaju, zato imajo enako pravico zahtevati začasno sodno varstvo. Ni jasno, zakaj bi bil delavec, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi že prenehala veljati, v slabšem položaju od delavca, kateremu pogodba o zaposlitvi še ni prenehala. Glede tega je izpodbijani sklep tudi neobrazložen. S svojo odločitvijo je sodišče v slabši položaj postavilo najbolj ogrožene delavce, zaščito pa je ponudilo nepoštenemu delodajalcu, saj tudi v primeru očitne zlorabe s strani delodajalca pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi začasna odredba z zadržanjem učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po stališču sodišča prve stopnje ne bi bila mogoča. Nedopustno je, da sodišče tožniku brez zakonite podlage in utemeljenega razloga jemlje pravico do začasnega sodnega varstva. Kolikor tudi pritožbeno sodišče zastopa takšno stališče, bi ga moralo takoj spremeniti. Materialnopravno zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožniku s 1. 10. 2016 pričela veljati nova pogodba o zaposlitvi, kar pomeni, da je s tem prenehala veljati pogodba o zaposlitvi, ki mu je bila odpovedana. Nova pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena pod razveznim pogojem, v primeru nezakonitosti odpovedi pa bo nova pogodba o zaposlitvi nehala veljati po samem zakonu. Dejstvo, da je terjatev verjetno izkazana, pa izhaja že iz sklepa pritožbenega sodišča z dne 12. 1. 2017. Kljub temu, da dosedanji postopek kaže na to, da je bila odpoved tožniku nezakonita in da posledično odpovedana pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati, je sodišče tožniku odvzelo pravico do začasnega sodnega varstva. Takšna odločitev pa je tudi notranje protislovna, saj sodišče po eni strani priznava verjetnost, da je odpoved nezakonita, po drugi strani pa pravi, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati. Ob tem je bila tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena šele 3. 10. 2016, kar pomeni, da mu s 1. 10. 2016 pogodba o zaposlitvi ni mogla prenehati, to pa kaže na očitno zmotno stališče sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča. Pogodba o zaposlitvi ni mogla prenehati, preden je bila tožniku vročena. Tožniku pa je bila pravilna pogodba o zaposlitvi ponujena šele 3. 10. 2016 (glede navedene trditve vlaga s pritožbo v spis listino - A/52). Tožniku pogodba o zaposlitvi glede na zgoraj omenjeno ni mogla veljavno prenehati že 1. 10. 2016. Ob tem sicer izpodbijani sklep tudi nima ustrezne obrazložitve. Inšpektorat RS za delo je z odločbo po 125. členu ZUP v povezavi s 3. členom ZIN zadržal učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi v času, ko se tožniku rok za sodno varstvo sploh še ni iztekel. Tožnik je predlagal, da sodišče pozove toženo stranko, da predloži odločbo Inšpektorata RS za delo, bodisi da to odločbo sodišče od Inšpektorata RS za delo pridobi po uradni dolžnosti, saj tožnik namreč te odločbe, razen anonimizirane verzije, nima pravice pridobiti (dopis ministrstva z dne 28. 11. 2016). Sodišče prve stopnje pa je namesto izvedbe predlaganih dokazov v izpodbijanem sklepu ugotovilo le, da na podlagi anonimizirane odločbe ni mogoče nedvomno ugotoviti, da se ta odločba nanaša tudi na zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožnika, s takšnim stališčem je tožniku popolnoma onemogočeno varstvo njegovih delovnopravnih pravic. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožeča stranka uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da zaradi neobrazloženosti izpodbijanega sklepa ne bi bilo mogoče preizkusiti, ni podana. S pritožbenimi navedbami, s katerimi tožnik uveljavlja to bistveno kršitev določb postopka, dejansko očita sodišču prve stopnje nelogičnost oziroma napačnost argumentacije v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, kar pa ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve določb postopka, temveč zmotno uporabo materialnega prava oziroma zmotne dejanske zaključke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev ustrezno obrazložilo, zato jo je mogoče preizkusiti. Zatrjevana kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

7. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu predlagal izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Pogoje za izdajo takšne začasne odredbe določa 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.). Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve mora upnik verjetno izkazati, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, poleg tega pa mora verjetno izkazati tudi eno od predpostavk, navedenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ. Glede na vsebino predlagane začasne odredbe in glede na spisovno dokumentacijo pa je potrebno utemeljenost predloga presojati tudi z vidika drugega odstavka 215. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013).

8. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtožuje ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2016, s katero mu je tožena stranka iz poslovnega razloga in iz razloga nesposobnosti odpovedala pogodbi o zaposlitvi, ki ju je imel tožnik sklenjeni pri toženi stranki. Vtožuje je tudi ugotovitev, da je ponujena pogodba o zaposlitvi razvezana (oziroma, da se razveže) in da je prenehala veljati, posledično pa je zahteval tudi vse pravice iz delovnega razmerja, ki jih je imel na podlagi odpovedanih pogodb o zaposlitvi. Iz navedb strank in iz listinskih dokazov izhaja, da je tožnik ponujeno pogodbo o zaposlitvi podpisal. 9. Tožnik je v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe, ki ga je vložil 28. 10. 2016 (o katerem je sodišče prve stopnje odločalo s sklepom z dne 4. 11. 2016), predlagal zadržanje učinkovanja prenehanja pogodb o zaposlitvi, ki sta mu bili z izpodbijano odpovedjo odpovedani. Posledično je predlagal zadržanje učinkovanja veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi, nalog toženi stranki, da ga obdrži na delu po odpovedanih pogodbah o zaposlitvi z vsemi pripadajočimi pravicami iz delovnega razmerja, vse za obdobje do pravnomočnosti sodne odločbe o zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi in pod pretnjo denarne kazni, če tožena stranka te začasne odredbe ne bi spoštovala.

10. Sodišče prve stopnje je predlogu za izdajo začasne odredbe s sklepom z dne 4. 11. 2016 ugodilo tako, da je zadržalo učinkovanje prenehanja pogodb o zaposlitvi zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi (odpoved z dne 29. 9. 2016) in učinkovanje nove pogodbe o zaposlitvi. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku takoj (najkasneje pa v roku enega dne) omogočiti opravljanje dela po odpovedanih pogodbah o zaposlitvi in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja (vse pod pretnjo, da bo toženi stranki izrečena denarna kazen v višini 5.000,00 EUR, ki se bo izvršila, če tožena stranka ne bo ravnala v skladu s to začasno odredbo), pri čemer naj bi začasna odredba veljala še 30 dni po pravnomočno zaključenem postopku v predmetni zadevi. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na določbe ZIZ, saj je ugotovilo, da so bili za izdajo te začasne odredbe izpolnjeni vsi predpisani pogoji iz 272. člena ZIZ.

11. Zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 8. 12. 2016 (s katerim je bil ugovor tožene stranke zoper izdano začasno odredbo zavrnjen) se je pritožila tožena stranka. Tej pritožbi je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 43/2016 z dne 12. 1. 2017 ugodilo, odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V svoji obrazložitvi je zavzelo stališče, da je možno z začasno odredbo zadržati učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi le v primeru, ko pogodba o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, še ni prenehala veljati (takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi v drugih podobnih primerih, npr. v zadevah opr. št. Pdp 911/2012, Pdp 559/2012, Pdp 593/2012, ...). Zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po njenem prenehanju ni več mogoče (učinek nekega dejstva se lahko zadrži le, preden to dejstvo nastopi, potem pa zadržanje tega učinka že pojmovno ni več mogoče), razen v primerih in pod pogoji, ki jih posebej urejata 113. člen ZDR-1 oziroma drugi odstavek 215. člena ZDR-1. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča iz sklepa z dne 12. 1. 2017 zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi (ki je že prenehala) le na podlagi določb ZIZ in ob neupoštevanju določbe drugega odstavka 215. člena ZDR-1 ni mogoče (iz podatkov spisa ne izhaja, da bi za tožnika veljala določba 113. člena ZDR-1), zato je sodišču prve stopnje v citiranem sklepu naložilo, da v ponovljenem postopku ugotovi, če so bili za izdajo predlagane začasne odredbe izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1, nato pa naj ponovno odloči o ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi. Iz podatkov spisa je bilo namreč razvidno, da je bil v zvezi s sporno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (ki jo je tožena stranka podala tožniku iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti) začet tudi inšpekcijski postopek. V zvezi s tem je tožnik vložil v spis anonimizirano odločbo Inšpektorata RS za delo z dne 28. 10. 2016 (A/48), iz katere izhaja, da je inšpektor za delo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavcev (pri delodajalcu - toženi stranki) zaradi rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi s strani tožene stranke z dne 29. 9. 2016 zadržal do poteka roka za arbitražno oziroma sodno varstvo, oziroma do izvršljive arbitražne odločitve, oziroma če delavec v sodnem postopku najkasneje ob vložitvi tožbe zahteva izdajo začasne odredbe, do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe, pri čemer pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. Omenjeno odločbo je inšpektor RS za delo izdal na podlagi drugega odstavka 215. člena ZDR-1. Izvod te odločbe je tožnik torej vložil v spis v anonimizirani obliki, pri čemer je predhodno predlagal sodišču prve stopnje, da to odločbo bodisi pridobi po uradni dolžnosti (tretji odstavek 226. člena ZPP), bodisi naloži toženi stranki, da jo predloži v skladu s prvim odstavkom 227. člena ZPP.

12. Sodišče prve stopnje navedenih dokaznih predlogov ni upoštevalo, temveč je v izpodbijanem sklepu ugotovilo le, da na podlagi anonimizirane odločbe inšpektorja za delo (A/48) ni mogoče nedvomno ugotoviti, če se ta odločba nanaša tudi na zadržanje učinkovanja prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem pritožba utemeljeno zatrjuje, da je bilo tožniku zaradi opustitve izvedbe dokazov s predložitvijo oziroma pribavo odločbe inšpektorja za delo (v neanonimizirani obliki) onemogočeno varstvo njegovih pravic. Če bi bilo v postopku ugotovljeno, da se odločba inšpektorja za delo nanaša tudi nanj, bi, po stališču pritožbenega sodišča, obstajali pogoji iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1, v posledici katerih bi bilo s predlagano začasno odredbo v tem individualnem delovnem sporu možno zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe (seveda ob predpostavki, da bi bili za takšno začasno odredbo izpolnjeni tudi pogoji iz 272. člena ZIZ), na kar je pritožbeno sodišče že opozorilo v sklepu opr. št. Pdp 43/2017 z dne 12. 1. 2017. 13. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča ZDR-1 v 113. členu in v drugem odstavku 215. člena ureja možnost in pogoje za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi tudi v primerih, ko prenehanje pogodbe o zaposlitvi že nastopi. To izhaja že iz prvega odstavka 113. člena ZDR-1 (ki velja sicer le za predstavnike delavcev, ki so tudi glede na določbe mednarodnega prava deležni posebnega varstva pred odpovedjo pogodba o zaposlitvi), ki omogoča tudi zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa učinkuje že z vročitvijo), ob izpolnjenih pogojih, ki jih opredeljuje 113. člen ZDR-1. Enako velja tudi v primeru, ko o tem odloča inšpektor za delo in zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi z namenom, da se prepreči samovoljno ravnanje in odvrne nenadomestljiva škoda (drugi odstavek 215. člena ZDR-1) najdlje za čas do (pravnomočne) odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Ob upoštevanju navedenega ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da kljub odločbi inšpektorja za delo z dne 28. 10. 2016 ni pogojev za zadržanje učinkovanja prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi (ob predpostavki, da se ta odločba nanaša tudi nanj). Glede na vsebino in namen drugega odstavka 215. člena ZDR-1 pa so neutemeljene pritožbene navedbe, da kljub morebitni zlorabi s strani delodajalca zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi sploh ne bi bilo mogoče. 14. Ker sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni izvedlo dokaza s predložitvijo oziroma pribavo (neanonimizirane) odločbe Inšpektorata RS za delo z dne 28. 10. 2016, je preuranjeno zaključilo (le na podlagi anonimizirane odločbe), da ni mogoče ugotoviti, ali je inšpektor za delo s sporno odločbo zadržal tudi učinkovanje prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pridobiti navedeno odločbo. Če bo ugotovilo, da velja tudi za tožnika, bo moralo v nadaljevanju presojati, ali so bili za izdajo predlagane začasne odredbe izpolnjeni tudi pogoji iz 272. člena ZIZ, pri čemer bo moralo svoje ugotovitve glede obstoja teh pogojev za predlagano začasno odredbo tudi ustrezno obrazložiti. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da se je sicer do osnovne predpostavke, ki mora biti podana za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ (verjetna izkazanost terjatve), že opredelilo v svojem sklepu opr. št. Pdp 43/2017 z dne 12. 1. 2017, v katerem je sicer pritrdilo stališču sodišča prve stopnje o tem, da je terjatev verjetno izkazana, je pa izpostavilo dvom glede pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru izpolnjen nadaljnji pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe (verjetnost nastanka nenadomestljive škode).

15. Tožnik pa v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi se z odločitvijo o tem, da ni mogoče zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki je že prenehala, kršila pravica delavcev do enakega varstva pravic v postopkih pred sodiščem oziroma pravica do začasnega sodnega varstva. Razen v primerih iz 113. in 2. odstavka 215. člena ZDR-1, je mogoče zadržati učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi le do trenutka, ko to dejstvo nastopi, po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pa učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče zadržati. To pa pomeni, da je v takšnih primerih tudi začasna odredba, s katero se predlaga takšno zavarovanje terjatve, neprimerna, saj se z njo ne da doseči namena zavarovanja. To stališče pa seveda ne pomeni, da v tovrstnih sporih ni mogoče izdati drugačne začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (npr. začasno odredbo, ki jo predvideva tudi 5. točka prvega odstavka 273. člena ZIZ). Glede na to so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo tožniku v celoti odvzelo pravico do (začasnega) sodnega varstva. Pritožbeno sodišče tudi ne soglaša s pritožbenim zatrjevanjem o očitno napačnih in arbitrarnih odločitvah prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča (sprejetih le ob upoštevanju določb ZIZ) glede tovrstnih začasnih odredb v primerih, ko je pogodba o zaposlitvi že prenehala. Zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe, ki ni primerna oziroma s katero se ne more doseči namen zavarovanja, pa tudi ne pomeni diskriminatornega obravnavanja predlagatelja takšne začasne odredbe, kot to zmotno navaja tožnik v pritožbi. Prav tako ni nikakršnega protislovja med ugotovitvijo, da je terjatev tožnika o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi verjetno izkazana, in ugotovitvijo, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati. Verjetna izkazanost terjatve pomeni, da več dejstev govori v prid zaključku, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, od tistih, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti nasprotno. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi pa je posledica učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Čeprav je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati, lahko sodišče ugotovi, da je verjetnost terjatve o tem, da je ta odpoved nezakonita, izkazana. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, kdaj sta tožnikovi pogodbi o zaposlitvi prenehali veljati, oprlo na 4. člen ponujene pogodbe o zaposlitvi, kar pa ne pomeni, da je s tem že dokončno ugotovilo datum prenehanja veljavnosti pogodb o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je namreč v tem postopku odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe, zato popolnega dokaznega postopka ni izvajalo.

16. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe ne odgovarja, ker ocenjuje, da za odločitev o utemeljenosti pritožbe niso bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi prvim odstavkom 366. člena ZPP).

17. Ker je pritožba utemeljena, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje obravnavati vsa sporna vprašanja in opraviti pravdna dejanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v tem sklepu (prvi odstavek 362. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 366. člena ZPP) nato pa ponovno odločiti o ugovoru tožene stranke zoper sklep prvostopenjskega sodišča z dne 24. 10. 2016. 18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.