Jedro

Dejanske okoliščine konkretnega primera niso enake z dejstvi, ki so bila predmet odločanja v sklepu VS RS II Ips 92/2020, kjer je bilo ugotovljeno, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju navidezna.

V konkretnem primeru je bilo namreč ugotovljeno, da je ob sklenitvi pogodbe obstajala prvina tveganosti, ker je bil čas smrti pokojne negotov, da pokojna in prvo toženka nista vedeli, koliko časa bo morala prvo toženka izpolnjevati pogodbene obveznosti ter da dejstva ne potrjujejo, da bi se pokojna in prvo toženka ob sklepanju pogodbe zavedali, da bo razlika med vrednostima nasprotnih dajatev tako nesorazmerna, da je v pogodbi prevladal darilni namen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (IV., VI., VII. in IX. tč. izreka) potrdi sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo odločilo, da se dopusti sprememba tožbe A. A. 1 in dedičev po pokojni B. B. 2 (I), da se dopusti sprememba tožbe C. C., 3 da se zavrže tožba tretje toženca, s katero je zahteval, da se ugotovi, da je Pogodba o preužitku in pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki je napravljena v obliki notarskega zapisa pri notarki D. D. SV 587/2017 z dne 11. 5. 2017, 4 darilna pogodba (III), da se zavrne tožbeni zahtevek prvo tožnice in dedičev drugo tožnice, da se ugotovi, da je nična Pogodba o preužitku in pogodba o dosmrtnem preživljanju in prikriva darilno pogodbo (IV/1), da je darilna pogodba, ki sta jo 11. 5. 2017 sklenili pokojna E. E. 5 in F. F., 6 brez pravnih učinkov proti prvo tožnici in drugo tožnici glede nepremičnin 7 in se te nepremičnine vrnejo v zapuščino po pokojni (IV/2), da se zavrne tožbeni zahtevek tretje toženca, da se ugotovi, da v zapuščino po pokojni spadajo nepremičnine (V/1), da se zavrne zahtevek, da se ugotovi, da je prvo toženka od pokojne aprila 2017 prejela darilo v višini 41.000,00 EUR, kar spada v zapuščino po pokojni (V/2), da Pogodba o preužitku in pogodba o dosmrtnem preživljanju prikriva darilno pogodbo in nima pravnega učinka proti tretje tožencu glede nepremičnin (V/3), da je prvo tožnica dolžna v roku petnajstih dni plačati prvo toženki pravdne stroške v znesku 759,50 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka paricijskega roka dalje do plačila (VI), da so dediči po pokojni drugo tožnici dolžni v roku petnajstih dni plačati prvo toženki pravdne stroške v znesku 759,50 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka paricijskega roka dalje do plačila (VII), da je tretje toženec dolžan v roku petnajstih dni plačati prvo toženki pravdne stroške v znesku 759,50 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka paricijskega roka dalje do plačila (VIII), da prvo tožnica, dediči po pokojni drugo tožnici, zastopani po pooblaščenki dr. G. G., in tretje toženec sami krijejo svoje stroške pravdnega postopka (IX).

2.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pogodba ni nična, da ne prikriva darilne pogodbe, da je bila kavza pogodbe odplačna, da sta podani prvini aleatornosti in zaupnosti, da pogodba ni fiktivna in ne prikriva darilne pogodbe, da njen namen ni bil izigrati dediče, ker je pokojna pričakovala nasprotno izpolnitev od prvo toženke, da ji bo prvo toženka nudila oskrbo in pomoč zaradi neozdravljive bolezni, da je prvo toženka obveznost iz pogodbe izpolnjevala s tem, da je nudila pomoč pokojni tudi pred sklenitvijo pogodbe.

Povzetek pritožbenih navedb

3.Prvo tožnica in drugo tožnica v pritožbi navajata, da vlagata pritožbo zoper IV., VI., VII. in IX. tč. izreka sklepa in sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata pritožbenemu sodišču, da odločbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da njunemu tožbenemu zahtevku ugodi. Pritožnici zahtevata tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

4.Pogodba ni bila aleatorna, ker je bila sklenjena dva meseca pred gotovo smrtjo zapustnice. Pokojna je marca 2017 - tri mesece pred smrtjo - izvedela, da ima raka - maligni neoperabilni tumor glave trebušne slinavke. Zapustnica se ni zdravila. Zdravljenje je odklonila. Zdravljenje glede na diagnozo niti ni bilo možno, niti ponujeno. Splošno znano je, da je rak trebušne slinavke ena najbolj agresivnih bolezni.

5.Izvedenec je pojasnil, da je prognoza raka trebušne slinavke neugodna, da je petletno preživetje bolnikov s tako boleznijo od postavitve diagnoze kljub zdravljenju praviloma manj kot 10 %, da v primeru, če se rak trebušne slinavke operativno odstrani, je petletno preživetje teh bolnikov le do 25 %, da leto po postavitvi diagnoze preživi le 25 % bolnikov z rakom trebušne slinavke, da je bila glede na klinični potek in diagnozo postavljeno med hospitalizacijo na KO za endokrinologijo smrt pokojnice v naslednjih mesecih dokaj pričakovana, da rak trebušne slinavke ni bil potrjen med operacijo 13. 5. 2016, a z veliko verjetnostjo je bil prisoten že med samim operativnim posegom, da je bilo od takrat dalje enoletno preživetje približno 25 %, petletno pa manj kot 10 %, da je bila pokojna tak tip ženske, da je bolezen zanikala, kljub temu, da je bila z njo seznanjena, da je imela zapustnica pridružene bolezni, da je bila v visoki starosti, da je izgubljala na teži, kar je negativno vplivalo na stanje in potek bolezni pri pokojni, da pokojni ni bila ponujena terapija, da ji nobena terapija ne bi podaljšala življenja, da so ji zdravniki svetovali le konzervativno terapijo - dieto, analgetiki, ipd. - s katerimi je zgolj blažila simptome, da je pokojna imela le osemintrideset kilogramov, da je bila smrt pričakovana v kratkem, da fizično stanje pokojne še ničesar ne pove, da pozna bolnike, ki so do zadnjega dneva vozili kolo, ker niso hoteli priznati, da imajo bolezen.

6.Glede prognoze sobne zdravnice, ki je prvo toženki povedala, da bo pokojna živela še eno ali dve leti, je izvedenec pojasnil, da so sobni zdravniki na začetku svoje poti, da gre za mlajše zdravnike, ki funkcionirajo tako, da dajo neko okvirno prognozo, dokaj široko, da se sobna zdravnica verjetno ni ukvarjala s tem, da ima pokojna že eno leto raka, da mlajši zdravniki malo bolj s čustvi reagirajo, da dajejo načeloma boljšo prognozo. Izvedenec je pojasnil, da bi ob postavitvi diagnoze marca 2017 namesto mlade sobne zdravnice rekel, da so zapustnici šteti tedni.

7.Ob taki splošni statistiki in diagnozi zapustnice je bilo jasno, da dva meseca po postavitvi diagnoze sklenjena pogodba ne vsebuje elementa aleatornosti. Četudi je bila zapustnica ob podpisu pogodbe razen shujšanosti in oteklih nog v solidnem stanju, pokretna, orientirana, smiselno je odgovarjala na zdravnikova vprašanja, to ne spremeni dejstva, da ji je smrt zaradi postavljene diagnoze in splošno znane statistike gledala v obraz, kar so povedale tudi priče. Ugotovitev sodišča, da ob podpisu pogodbe ni bilo znakov, da bo pokojna v kratkem umrla, je nepravilna.

8.Pokojni in prvo toženki je bilo ob sklenitvi pogodbe jasno, da pogodba ne vsebuje za njeno veljavnost nujno potrebnega elementa aleatornosti, da torej ni tvegana, ker je bila smrt pričakovana v zelo kratkem času in je tudi dejansko nastopila že manj kot dva meseca po podpisu pogodbe, da je podano nesorazmerje med pogodbenimi obveznostmi, da je namen darilo in izigrati ostale dediče, zato je bila sklenjena navidezna odplačna pogodba.

9.Sodišče ugotavlja, da je pokojna ob sklenitvi pogodbe zaradi svojega zdravstvenega stanja že potrebovala pomoč, ne upošteva pa, da sta pogodbeni stranki vedeli, da bo ta pomoč kratkotrajna, da bo trajala največ nekaj tednov, kar se je dejansko tudi uresničilo. Nasprotna izpolnitev prvo toženke ni bila pričakovana, ker je bila zapustnica na smrt bolna. Vedelo se je, da prvo toženka svoje obveznosti ne bo izvrševala dlje kot nekaj tednov. Prvo toženka je izpovedala, da je imela pokojna ob podpisu pogodbe le osemintrideset kilogramov, da je bila bolna stara ženička.

10.Sodišče je zmotno ugotovilo, da je prvo toženka v največji meri skrbela za pokojno pred sklenitvijo in po sklenitvi pogodbe. Sodišče je selektivno upoštevalo izpovedbe strank in prič in sicer le v tistih delih, ki potrjujejo zavzeto stališče sodišča, v ostalih delih, ki stališča sodišča izpodbijajo, pa navedb ni upoštevalo.

11.Prvo tožnica je izpovedala, da ji je njena mama aprila 2017 rekla, naj gre pogledati babico, ker ne bo več dolgo, ker je zelo bolna, o čemer se je sama prepričala ob obisku, da je bila res slaba, da se poslavlja in ni izgledalo, da bo še dolgo živela, ni imela več planov kot včasih, da prvo toženke dolgo let ni bilo nikjer, da se je naenkrat pojavila in jo znala okoli obrniti, da je nanjo napisala, da je pokojna skoraj do konca skrbela sama zase.

12.Tretje toženec je izpovedal, da je prvo toženka le občasno prihajala k pokojni, ko je rabila denar, da se je en mesec pred smrtjo pokazala kar naenkrat, prej pa je ni bilo, da je bila z zapustnico v sporu, da so pokojno negovale patronažne sestre, da ji je tretje toženec pospravljal, kosil travo, prinesel stvari, ki jih je potrebovala in ji jo to delal vsak dan, ko se je njeno stanje poslabšalo  od maja do julija 2017 - je to opravljal vsak dan, da ji je včasih skuhal, včasih pa prinesel hrano iz doma upokojencev, da pokojna ni imela več apetita, da je bilo jasno, da bo umrla.

13.Prvo toženka je povedala, da je delala v službi od 7.00 do 15.00, da je bila pokojna leta 2016 še dosti na nogah, da je hrano naročala iz doma upokojencev, da sta si kuhala skupaj s H., kar pomeni, da je nepravilna ugotovitev sodišča, da je prvo toženka petnajst let pred podpisom pogodbe skrbela za pokojno.

14.Prvo toženka je neresnično zanikala, da je od pokojne prejela denarne zneske s strani zapustnice, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, kar kaže na njeno neverodostojnost.

15.I. I., ki je bila soseda od pokojne, je povedala, da je zapustnici vozila ven psa, ji hodila v trgovino, lekarno, plačevala položnice, ker ni imela nikogar razen tretje toženca, ki je prišel tri do štirikrat na teden, ki ji je tudi pospravljal, da do januarja 2017 prvo toženka k zapustnici ni hodila, da je šele od takrat dalje hodila k pokojni, da ji je zapustnica zaupala, da sta s prvo toženko skregani, da ji prvo toženka samo odnaša, da ji nič ne skuha, da ne skrbi zanjo, da ji ne bo nič dala, ker nič ne pride.

16.J. J. je izpovedala, da prvo toženka in zapustnica leta nista govorili, da se je prvo toženka naenkrat prikazala, ko je zapustnica zbolela, da je bilo marca ali aprila 2017 jasno, da je pokojna tik pred smrtjo.

17.K. K. je povedala, da ji je pokojna rekla, da mora zrihtati te stvari, če ne se bodo med seboj požrli, iz česar izhaja, da je zapustnica pogodbo sklenila zato, da bi pač uredila stvari in razdelila premoženje, da v družini ne bi prišlo do spora.

18.Dokazni postopek je pokazal, da je pokojna skoraj do konca lahko skrbela zase, da sta bili pokojna in prvo toženka skregani, da se je prvo toženka pojavila šele januarja 2017, da so pomoč prvo toženke pokojni potrdile le priče, ki jih je predlagala prvo toženka, 9 da je pokojna potrebovala pomoč šele v letu 2016, zato je zmotna ugotovitev sodišča, da je pokojna petnajst let potrebovala pomoč, da sta pokojni pomagala tretje toženec in I. I., da v kolikor je prvo toženka za pokojno skrbela poleg svoje službe, ob taki zdravstveni diagnozi, je bilo to zelo kratko obdobje, s tem, da sta pokojna in prvo toženka vedeli za smrtonosno diagnozo pokojne in sta se glede na shujšanost pokojne dobro zavedali, da pokojni smrt gleda v obraz.

19.Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca gradbene stroke glede obračunske vrednosti zapuščine.

20.Posledično je nepravilna odločitev glede stroškov postopka.

Odgovor na pritožbo

21.Tožene stranke niso odgovorile na pritožbo.

Presoja utemeljenosti pritožbe

22.Pritožba ni utemeljena.

Glede kršitev pravil pravdnega postopka

23.Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

24.Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo kot nepotreben dokaz s postavitvijo izvedenca gradbene stroke glede obračunske vrednosti zapuščine.

25.Dokazna ocena sodišča prve stopnje je sistematična, podrobna, skrbna in argumentirana ter temelji na metodološkem napotku iz 8. člena ZPP. Neutemeljene so smiselno zatrjevane pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo le dokaze v obsegu, ki ustrezajo pričakovanemu dejanskemu stanu sodišča prve stopnje. Prav nasprotno. Sodišče prve stopnje se je določno opredelilo do dokazov, ki jim ni sledilo, pojasnilo je razloge s kriteriji prepričljivosti in z razumno in logično argumentacijo, ki temelji na kombinaciji objektivno-subjektivne ocene verodostojnosti vsakega posameznega dokaza posebej in vseh dokazov kot celote.

Glede uporabe materialnega prava ter glede nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja

26.Materialnopravne podlage spora pritožbeno sodišče znova ne navaja, ker je sodišče prve stopnje v sodbi podrobno navedlo relevantne zakonske določbe, sodno prakso in pravno teorijo. 10 Glede na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Presoja pritožbenega sodišča

27.Temeljna izhodišča za presojo konkretnega primera temeljijo na sodni praksi, ki je določno predstavljena in povzeta v sodbi II Ips 36/2023. Vrhovno sodišče je v sodbi pojasnilo, da „pogodba o dosmrtnem preživljanju spada med odplačne pogodbe. Z njo se namreč pogodbenik (preživljalec) zaveže, da bo preživljal drugega pogodbenika (preživljanca), drugi pogodbenik pa izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja, ki obsega nepremičnine in premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, s tem da je njihova izročitev odložena do izročiteljeve smrti (prvi odstavek 557. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Vendar je v kategoriji odplačnih pogodb ta specifična. Opredeljujeta jo namreč dve neznanki, zaradi katerih je natančno ekonomistično vrednotenje vzajemnih izpolnitev neuporabno, presoja sorazmernosti med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo, ki bi bila utemeljena na matematičnem vrednotenju prevzetih obveznosti, pa neskladna z naravo te pogodbe. Prvo neznanko izraža stališče, da preživljavčevih obveznosti in dajatev ni mogoče natančno in merljivo izraziti, bodisi v denarju ali z nekim skupnim imenovalcem, kar je posledica dejstva, da ni mogoče ugotoviti, kako stranki pogodbe, predvsem preživljanec subjektivno vrednoti bodočo oskrbo in preživljanje. Zakaj je tako, je Vrhovno sodišče večkrat pojasnilo, jasno in nedvoumno pa v sklepu II Ips 284/2013, kjer je (ob izdatni opori na svojo judikaturo) o zaupnosti in aleatornosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju med drugim povedalo naslednje: „Zaupnost razmerja med strankama onemogoča, da bi bilo mogoče preživljavčeva izpolnitvena ravnanja neposredno odraziti v denarju.“ Druga neznanka pa je odsev „v zahodni kulturi pojmovane človekove končnosti: „Smrt je gotova, a njena ura negotova.“ Tudi ta prvina (aleatornost), kot je VS RS navedlo v istem sklepu, izhaja iz narave stvari.“ To namreč zaznamuje tančica nevednosti tako o trajanju preživljalčevega izpolnitvenega ravnanja kot tudi o njegovem obsegu. Prva je odvisna od trajanja preživljančevega življenja, druga pa od zahtev, ki jih prinaša njegovo duševno in telesno zdravstveno stanje. Prvina tveganosti je drugi, dodatni razlog, zaradi katerega takšnih pogodb ni mogoče brez pridržkov presojati po določbi o enaki vrednosti dajatev.“

28.Temeljno (prvo) izhodišče presoje tega spora je v pravnem vrednotenju interesnega temelja pokojne glede (ne)dopustnosti skleniti pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Torej, ali že okoliščine, da je oseba neozdravljivo bolna - pokojna je imela raka trebušne slinavke – in je s tem seznanjena, ni pa seznanjena s statističnimi podatki, da je petletno preživetje teh bolnikov od postavitve diagnoze manj kot 10%, če pa se rak trebušne slinavke operativno odstrani, je petletno preživetje teh bolnikov do 25%, predstavljajo pravno dejstvo, ki taki osebi ne dopušča pravno veljavno skleniti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, s katero razpolaga s svojim celotnim (zelo obsežnim) premoženjem v korist preživljalca. Pritožbeno sodišče meni, da te okoliščine, glede na interpretacijske argumente sodne prakse, ne utemeljujejo sklepa, da gre za dejanje, ki ni dopustno. Prvič iz razloga, ker gre za temeljno upravičenje – pravica razpolagati s svojim premoženjem - znotraj katerega taka oseba zadovoljuje interes, da jo izbrana oseba preživlja v zadnji fazi svojega življenja, v zameno za izročitev premoženja, ki za preživljanca nima več dejanske vrednosti. Drugi razlog pa je subjektivna vrednost, ki jo ima za preživljanca sklenitev take pogodbe, s katero je določil preživljalca, ki bo skrbel za ohranitev njegovega življenja. „Vrednost“, ki jo pridobi v zameno, biti deležen skrbi in podpore osebe, ki ji zaupa, da bo skrbela zanj in imeti možnost umreti doma, je za tako osebo neizmerljiva in neprecenljiva, s tem, da je sodišče prve stopnje odločitev glede na okoliščine konkretnega primera ovrednotilo v družbeno-socialnem kontekstu, v katerem je bila sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju in da v postopku ni bilo dokazano, da bi pokojna zlorabila pravico do razpolaganjem s svojim premoženjem z namenom, da bi oškodovala svoje (nujne) dediče. Ovrednotenje teh kriterijev in če se dosledno uporabi nematematični oziroma neobračunski pristop, kljub vedenju, da je imela pokojna neozdravljivo bolezen, pokaže, da je podano sorazmerje dajatve in nasprotne dajatve.

29.Pritožbeno sodišče sprejema skrbno obrazložene argumente sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je ovrednotilo podlago (razlog/kavzo) za sklenitev pogodbe in utemeljilo presojo glede obstoja aleatornosti pogodbe in zaupnosti/osebnosti razmerja med pokojno in prvo toženko, da ni bila sklenjena darilna/fiktivna pogodba, katere namen bi bil izigrati nujne dediče in da v konkretnem primeru ni izkazano, da je bilo tveganje za prvo toženko zanemarljivo.

30.Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da je bila pogodba sklenjena v luči pretekle skrbi prvo toženke za pokojno, kot tudi bodoče skrbi, za katero sta pogodbenici menili, da bo trajala znatno dalj časa, kot se je izkazalo, da je pokojna imela štiri otroke, da je bil tretje toženec alkoholik, ki je težko skrbel zase, da je bila pokojna z drugo tožnico v slabih odnosih, da je tretji sin umrl pred sklenitvijo pogodbe, da je imela njegova hči s pokojno le vljudnostne obiske, da je pokojna vedno gledala na svoje interese, zato z otroki ni imela zdrave čustvene navezanosti in zato ni mogla pričakovati njihove neomajne pripadnosti in predanosti, da je zato s pogodbo želela zavezati svojo hčer – prvo toženko, ki je bila edina, s katero je imela vzpostavljen vzajemen odnos, k skrbi zanjo, da je prvo toženka to obveznost sprejela in jo izvrševala, da je prvo toženka nudila pomoč tudi možu od pokojne, ki je bil invalid in nastanjen v domu upokojencev, da je bila pokojna ob podpisu pogodbe v dokaj dobrem stanju za rakastega bolnika, da je bila shujšana in je imela otekle noge, da (pa) ni bilo drugih simptomov ali znakov, ki bi govorili v prid izrazito slabega stanja, da je bila pokretna, orientirana v času in prostoru, da ob podpisu pogodbe ji smrt ni gledala v obraz in ni bilo znakov, da bo pokojna v kratkem umrla, da takrat svojci in ne zdravniki niso mogli napovedati, da bo pokojna umrla čez dva meseca, da statistika glede umrljivosti ni bila na njeni strani, da ob podpisu pogodbe ni bila v terminalni fazi bolezni, da je pokojna vedela, da je neozdravljivo bolna in bo zato potrebovala tujo pomoč, da je imela v mislih optimistično prognozo, da pokojna ni sprejela diagnoze in je bolezen zanikala, kljub temu, da je bila z njo seznanjena, ker je bila tak tip ženske, da prvo toženka ni vedela, da bo pokojna tako hitro umrla, da se je prvo toženka s pogodbo zavezala nuditi pokojni popolno oskrbo in nego skupaj z njeno družino, da je sobna zdravnica prvo toženki povedala prognozo, da bo pokojna živela še eno do dve leti, da je bila taka napoved strokovno preoptimistična, da je pokojna sama uredila vse, kar je bilo potrebno za podpis pogodbe pri notarki, da je v času bolezni prodajala nepremičnine, urejala parcelacijo, se družila z znanci in hodila v banko.

31.Dejanske okoliščine konkretnega primera niso enake z dejstvi, ki so bila predmet odločanja v sklepu VS RS II Ips 92/2020, kjer je bil pokojni ob sklepanju pogodbe v terminalni fazi bolezni, zdravljenje (kemoterapija) je bilo prekinjeno, dan zatem je bil pokojni že v paliativni oskrbi in je bila neizprosna gotovost bližine smrti ter je bilo le še vprašanje tednov. V obravnavanem primeru je bila pokojna v dokaj dobrem fizičnem stanju za rakastega bolnika in ni bilo znakov, da bo v kratkem umrla. Pokojna je bila spremenjena (bila je shujšana, imela je otekle noge, težje je hodila), pa vendar je imela v mislih optimistično prognozo. Pokojna je bila namreč pokončna in energična ženska, „ognjenega temperamenta“, ki je točno vedela, kaj želi in je znala poskrbeti za svoje potrebe in zaščititi svoje interese, tudi potem, ko je izvedela za neozdravljivo bolezen, s tem, da je resnost svoje bolezni zanikala in ni vedela, koliko časa bo še živela, vedela pa je, da potrebuje pomoč. Prav v tem so ključne razlikovalne okoliščina s primeri, ki jih je obravnavalo VS RS, ki terjajo drugačno vrednotenje (aleatornosti) oziroma te okoliščine naredijo obravnavani primer pravno drugačnega od ostalih. Ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ob sklenitvi pogodbe obstajala prvina tveganosti, ker je bil čas smrti pokojne negotov, kljub njeni starosti in neozdravljivi bolezni, s tem, da pokojni v času sklenitve pogodbe smrt ni gledala v obraz in ni bilo le še vprašanje dni, kdaj bo nastopila, da pokojna in prvo toženka nista vedeli, koliko časa bo morala prvo toženka izpolnjevati pogodbene obveznosti, da dejstva ne potrjujejo, da bi se pokojna in prvo toženka ob sklepanju pogodbe zavedali, da bo razlika med vrednostima nasprotnih dajatev tako nesorazmerna, da je v pogodbi prevladal darilni namen. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo tudi zaupnost/osebnost razmerja. Ugotovilo je, da je pokojna potrebovala pomoč, da je največ pomoči v času bolezni nudila prvo toženka, ki je v letu 2017 v pretežni meri skrbela za pokojno, občasno pomoč pa še v času pred boleznijo, ko je bila prvo toženka v najintenzivnejših stikih prav s prvo toženko, kateri je naročala različna opravila (prevozi, skrb za vrt, rože, občasno pomoč pri gospodinjskih opravilih, pomoč v zvezi z možem pokojnice, ki je bil invalid in v oskrbi doma upokojencev, preskrba s hrano, ipd.), da za pokojno ni mogel skrbeti noben drug otrok, ker je bila z drugo tožnico v sporu, tretje toženec pa te obveznosti ni mogel prevzeti, ker je bil alkoholik in brezdelnež, ki je stalno potreboval finančno pomoč pokojne, s prvo tožnico pa so bili stiki občasni in bolj vljudnostni.

Presoja ostalih pritožbenih navedb

32.Splošno znano je, da je rak trebušne slinavke ena najbolj agresivnih bolezni, ni tudi sporno, da je pokojna marca 2017 izvedela, da ima raka. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo statistične podatke in ugotovitve izvedenca glede časa preživetja teh bolnikov v primeru zdravljenja in v primeru, če se taki bolniki ne zdravijo, opisal je zdravstveno stanje pokojne, kar pa glede na že obrazložene razloge ne potrjuje pritožbene teze, da pogodba ni bila aleatorna. Opis okoliščin v času bolezni pokojne in ob sklenitvi pogodbe - njene osebnostne lastnosti, njeno psihofizično stanje, način, s katerim se je soočila z boleznijo in nadaljevala svoje vsakdanje življenje - ob upoštevanju že navedenih težav, ki jih je imela zaradi bolezni, kažejo prav nasprotno. Pritožbene trditve, da se pokojna ni zdravila in je odklonila zdravljenje, dodatno potrjujejo, da je pravilna ugotovitev sodišča, da sta imeli pokojna in prvo toženka v mislih optimističnejšo prognozo, še posebej, ker ni bilo znakov, da bo pokojna v kratkem umrla. Tega torej, koliko časa bo morala prvo toženka izpolnjevati pogodbene obveznosti, pokojna in prvo toženka nista vedeli. Prav zaradi te aleatornosti sta nase prevzeli riziko, da izpolnjene obveznosti prvo toženke po vrednosti morebiti ne bodo ekvivalentne izročenemu premoženju. Take pogodbe zato ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatev (8. člen OZ). Tudi zato, ker ni mogoče ugotoviti, kako je pokojna kot preživljanka, ki si je zaradi težkega zdravstvenega stanja želela zagotoviti oskrbo in preživljanje do smrti prav s strani prvo toženke, subjektivno vrednotila oskrbo, ki jo je prvo toženka v preteklosti že nudila pokojni in bodočo oskrbo. Glede na pritožbene navedbe je treba dodati, da se pogodba in razmerje med pridobljeno koristjo in prevzetimi obveznostmi presoja glede na stanje, kakršno je bilo ob sklepanju pogodbe – in ne za nazaj, potem ko se je tveganje že uresničilo.

33.Sodišče prve stopnje je glede prognoze sobne zdravnice, ki je prvo toženki povedala, da bo pokojna živela še eno ali dve leti, upoštevalo mnenje izvedenca, kar je ocenilo v luči, da smrt pokojni ni gledala v obraz in da v času, ko je bila sklenjena pogodba, pokojna in ne zdravniki ali prvo toženka niso mogli napovedati, da bo pokojna po dveh mesecih umrla.

34.Tudi pritožba ugotavlja, da je pokojna ob sklenitvi pogodbe zaradi svojega zdravstvenega stanja potrebovala pomoč, sodišče prve stopnje pa je to okoliščino pravilno ovrednotilo, kot eno izmed odločilnih dejstev, ki utemeljujejo razlog/podlago za sklenitev pogodbe, s tem, da ni bilo dokazano, da sta pokojna in prvo toženka vedeli, da bo ta pomoč kratkotrajna in da bo trajala največ nekaj tednov, kot to zatrjuje pritožba.

35.Glede izpovedbe prvo tožnice, ki jo povzema pritožba, se je sodišče prve stopnje opredelilo in navedlo prepričljive argumente, zaradi katerih ni sledilo izpovedbi prvo toženke glede zaznave zdravstvenega stanja pokojne, kar pritožba opredeljeno ne izpodbija, zato podrobnejši odgovor na te navedbe ni potreben.

36.Glede pomoči tretje toženca je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prihajal k pokojni iz razloga, ker je potreboval denar, ker je bil alkoholik in brezdelnež, da je imel zdravstvene težave, da je bil do pokojne nasilen. Tretje toženec je opravil nekatera dela za pokojno, za katera je prejel plačilo, s tem, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tudi iz izpovedb prič izhaja, da njegovega dela ni moč šteti kot dejansko pomoč pokojni, s tem, da je glede obsega pomoči znatno pretiraval. Iz izpovedbe tretje toženca še izhaja, da ni vedel, da je mož pokojne nameščen v kakršno koli oskrbo, da je mislil, da je umrl pred pokojno, kar simptomatično kaže, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, kakšen odnos oziroma (ne)zaupanje je obstajalo med pokojno in tretje tožencem. Nenazadnje tudi očitek tretje toženca, da je prvo toženka pokojni „rinila v rit“, da je bilo to pogosto, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot dodaten dokaz, da je prvo toženka skrbela za pokojno.

37.Sodišče prve stopnje odločitve ni utemeljilo na zapisu iz pogodbe, da prvo toženka „že več kot petnajst let skrbi za mamo“. Odločitev temelji na podlagi ocene vseh dokazov, iz katere prepričljivo izhaja, da je prvo toženka nudila pomoč pokojni vsaj eno leto pred pogodbo, ki je bila po diagnozi, da ima pokojna rakasto obolenje, pravilno ocenjena kot intenzivna.

38.Prvo toženka je delala v službi od 7.00 do 15.00, kar pa ne pomeni, da ni izpolnjevala obveznosti oziroma ni mogla izpolnjevati obveznosti, kot so bile določene v pogodbi. Nenazadnje iz pogodbe izhaja, da bo prvo toženka nudila pomoč tudi s pomočjo družinskih članov, kar je bilo tudi ugotovljeno v postopku. V postopku tudi ni bilo dokazano, da prvo toženka zaradi službenih obveznosti ali iz kakršnih koli drugih razlogov ni izpolnjevala oziroma ni mogla izpolnjevati v pogodbi določenih obveznosti do pokojne.

39.Prepričljiva je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pokojna potrebovala pomoč vsaj leto pred sklenitvijo pogodbe, ko je bil na ultrazvočni preiskavi ugotovljen tumor trebušne slinavke. Te ugotovitve je sodišče prve stopnje naredilo glede na zdravstveno stanje pokojne, kot ga je ugotovil izvedenec, ob upoštevanju, da je imela pokojna operacijo 26. 4. 2016, ko je bilo ugotovljeno, da ima vnetni tumor trebušne slinavke, s tem, da takrat vzorci tumorja niso pokazali rakaste narave bolezni. Marca 2017 pa je bila po hospitalizaciji pokojne postavljena diagnoza napredovanega raka trebušne slinavke. Opis pomoči (oziroma potreba po pomoči), ki ga je prvo toženka nudila pokojni v tem obdobju, je torej prepričljivo dokazan tudi s temi dokazi in ne le na podlagi dokazne ocene izpovedb strank in prič.

40.Prvo toženka je neresnično zatrjevala, da od pokojne ni prejela denarnih zneskov, odločilno pa je dejstvo, da prejeti denarni zneski niso povezani s pomočjo, ki jo je nudila pokojni pred in po sklenitvi pogodbe, kar je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo. Pritožba povzema ugotovitve sodišča prve stopnje v tem delu, ne navede pa dejstev, na podlagi katerih bi pritožbeno sodišče podvomilo v prepričljivost teh argumentov.

41.Enako velja za pritožbene navedbe, da je soseda pokojne - I. I. izpovedala, da je psa od zapustnice „vodila ven“, da ji je hodila v trgovino, lekarno, plačevala položnice, ker ni imela nikogar razen tretje toženca, ki je prišel k pokojni tri do štirikrat na teden, ki ji je tudi pospravljal, da do januarja 2017 prvo toženka ni hodila k pokojni, da je priči zapustnica zaupala, da sta s prvo toženko skregani, da ji prvo toženka samo „odnaša“, da ji nič ne skuha, da ne skrbi zanjo, da ji ne bo nič dala, ker nič ne pride. Tudi do teh pritožbenih trditev se je sodišče prve stopnje v sodbi določno opredelilo. Prepričljivo je pojasnilo razloge, zaradi katerih izpovedbi priče v tem delu ni sledilo, s tem, da pritožba ne navaja dejstev, s katerimi bi pritožbeno sodišče podvomilo v dokazno oceno sodišča prve stopnje v tem delu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izpovedbe sosede – I. I. izhaja, da je prvo toženka v letu 2017 za pokojno skrbela, da se je k njej preselila, kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, zato je logična in umna argumentacija sodišča prve stopnje glede razlogov, zaradi katerih ni sledilo izpovedbi te priče, da naj bi prvo toženka “proti koncu prihajala vse manj“ in da prvo toženke pred „letom 2017 ni bilo.“

42.Sodišče prve stopnje je razumno predstavilo razloge, zaradi katerih se prvo toženka ni udeležila šeste poroke pokojne. Glede na osebnost in temperament pokojne ni tudi dvoma, da sta bili pokojna in prvo toženka občasno v sporih, v postopku pa ni bilo dokazano, da med spori ali zaradi sporov prvo toženka ni nudila pomoči pokojni. V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno dokazno ocenilo izpovedbo J. J., ki jo izpostavlja pritožba, tako v zvezi s spori pokojne s prvo toženko glede hrane, kot z občasnim nezadovoljstvom pokojne s prvo toženko, kar pa hkrati potrjuje, da je prvo toženka skrbela za pokojno, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

43.Priča K. K. je izpovedala, da ji je pokojna rekla, „da mora zrihtati te stvari, če ne se bodo med seboj požrli“, kar pa glede na ostale dokaze, ne potrjuje pritožbene teze, da je zapustnica pogodbo sklenila zato, da bi uredila stvari in razdelila premoženje, da v družini ne bi prišlo do spora. To izjavo je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ob upoštevanju celotne izpovedbe te priče in drugih dokazov, posebej ob upoštevanju izpovedbe notarke, da je bil namen sklenitve pogodbe bolezen pokojne in posledično potreba po celoviti pomoči, ki jo je pokojna lahko pričakovala le od prvo toženke. Navedeno izjavo pokojne, ki jo je dala K. K., je treba razumeti tudi v kontekstu vsebine pogodbenih obveznosti, kjer je dogovorjena prodaja nepremičnin in da se del kupnine izroči tožnicama in tretje tožencu.

Glede odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka

44.Ker tožnici s tožbenim zahtevkom nista uspeli, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da morajo prvo tožnica in dediči drugo tožnice povrniti prvo toženki stroške postopka (prvi odstavek 154. ZPP).

Odločitev pritožbenega sodišča

45.Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje (2. tč. prvega odstavka 365. člena ZPP in 353. člen ZPP).

Glede stroškov pritožbenega postopka

46.Prvo toženka in drugo toženka s pritožbo nista uspeli, zato morata sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP). S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njun zahtevek za povrnitev pritožbenih stroškov, zato poseben izrek ni potreben.

-------------------------------

1V nadaljevanju prvo tožnica.

2V nadaljevanju drugo tožnica.

3V nadaljevanju tretje toženec, kot je označen v tožbi prvo in drugo tožnice, njun tožbeni zahtevek pa je sodišče prve stopnje zavrnilo, kar je predmet pritožbenega izpodbijanja. Tretje toženec je vložil tožbo, ki jo je sodišče prve stopnje združilo s postopkom, ki se vodi po tožbi prvo tožnice in drugo tožnice, zato ga je v sklepu in sodbi označilo kot – tretje tožnik (glej 1. tč. sklepa in sodbe sodišča prve stopnje).

4V nadaljevanju pogodba.

5V nadaljevanju pokojna (rojena ... 1934 - umrla ... 7. 2017).

6V nadaljevanju prvo toženka.

7Ki so z ID znakom navedene v IV/2 izreka sklepa in sodbe sodišča prve stopnje.

8Podrobneje glej 5. op. pritožbe.

9Ki so v pritožbi poimensko navedene v drugem odstavku na strani 6.

10Glej 26.-30., 32.-33., 47., 61. tč. in 10.-11., 12., 48.-50. in 63. op. sklepa in sodbe sodišča prve stopnje.

11Enako v konkretnem primeru velja za preživljalko – prvo toženko.

12Pokojna se ni operativno zdravila.

13Ali kot ugotavlja izvedenec „da statistika ni bila na strani pokojne, je pa v majhnih odstotkih dopuščala daljše preživetje“ - glej 52. tč. sklepa in sodbe sodišča prve stopnje.

14In preživljalcu.

15Ki jo je sodišče prve stopnje navedlo in upoštevalo ter se do nje vrednostno opredelilo, s tem, ko je okoliščine konkretnega primera presojalo skozi prizmo pravne presoje VS RS v podobnih primerih, ko je bila predmet presoje (ne)veljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

16Ustaljena je ustavnopravna razlaga, da mora biti poseg v lastninsko pravico ali v pravico do razpolaganja s to pravico nujen in primeren, da je v okviru sorazmernosti treba tehtati pomembnost s posegom prizadete pravice v primerjavi s pravico, ki se s tem posegom želi zavarovati, in odmeriti upravičenost posega sorazmerno s težo prizadetih posledic.

17V konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno, da bi preživljalec izkoristil preživljančevo stisko ali njegovo psihofizično stanje in tudi ne, da bi pogodba o dosmrtnem preživljanju prekrivala darilno pogodbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pokojna sklenila pogodbo na lastno iniciativo in brez prisile, da je sama prišla k notarki in sama opravila vse razgovore z notarko v zvezi s sestavo in pripravo pogodbe (60. tč. sodbe sodišča prve stopnje).

18VS RS je v sodbi II Ips 464/99 navedlo: „Pomembno je tudi subjektivno vrednotenje dajatev in nasprotnih dajatev s strani pogodbenih strank. Za nekoga, ki je v celoti odvisen od tuje pomoči, je ta lahko vredna enako ali več od premoženja, ki ga izroča, posebno če si želi pomoč in oskrbo zagotoviti od določene osebe in v okolju, v katerem želi živeti še naprej.“ Glej tudi II Ips 381/2006.

19Ni moč spregledati, da je pokojna obiskovala svojega invalidnega moža v domu upokojcev, kjer je bil v negi.

20Glej Odklonilno ločeno mnenje vrhovne sodnice mag. Nine Betetto k sklepu II Ips 92/2020 – 4.tč. Pritožbeno sodišče pri tem izpostavlja, da s sklicevanjem na to ločeno mnenje ne odstopa od sodne prakse – stare decisis.

21Pri zlorabi pravice se pravno dopustno in pravno nedopustno prepletata, zato je treba iskati ravnovesje interesov, ki se vzpostavi tako, da se nasprotujoči interesi primerjajo in uskladijo glede na ekonomski in socialni cilj pravice - Marijan Pavčnik: Argumentacija v pravu (Od življenjskega primera do pravne odločitve), letnik 1991, str. 209.

22Glej Odklonilno ločeno mnenje vrhovne sodnice mag. Nine Betetto k sklepu II Ips 92/2020 8. tč. - primerjaj z 61. tč. str. 30 sklepa in sodbe sodišča prve stopnje.

23Ki abstraktno kavzo odplačnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju dopolnjujejo.

24Sodišče prve stopnje je v 48. tč. sklepa in sodbe povzelo pojasnila izvedenca, da je bila smrt pričakovana, da pa je nihal glede časa smrti in pojasnil „...nekaj mesecev, sigurno pa prej kot v enem letu, šteti tedni.“

25VS RS je v tej zadevi ugotovilo, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju navidezna. Tudi okoliščine z zadevo II Ips 36/2023, v kateri je VS RS pritrdilo razlogom nižjih sodišč, da pogodba o dosmrtnem preživljanju ni nična, niso istovetne, kjer je bilo ugotovljeno, da je smrt preživljanke resda nastopila hitro, le šest dni po sklenitvi pogodbe, a je za preživljanko ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju še obstajalo medicinsko utemeljeno upanje. Enako velja za sklep VS RS II Ips 284/2013. Pritožbeno sodišče te odločbe izpostavlja, ker je v njih citirana dotedanja sodna praksa in posebej iz razloga, ker iz njih izhajajo merila vrednotenja, ki jih morajo upoštevati sodišča, ko presojajo zahtevke v zvezi z neveljavnostjo pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

26Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje v 44. tč. sklepa in sodbe. Sodišča prve stopnje je ugotovilo, da je bila pokojna šestkrat poročena, hodila je na plese, z drugo tožnico je bila v sporu zaradi L. L., ki je bil najprej v zvezi z drugo tožnico, nato pa se je poročil s pokojno, skoraj vsakodnevno sprejemala obiske oziroma hodila na kavo z znanci, ipd.

27Sama je opravila vse v zvezi s sestavo in pripravo pogodbe, sama je opravila pot iz avtomobila k notarki in do banke, sama se je z vozičkom peljala v dom k možu, hodila na kavo, ipd.

28Glej tudi dejstva iz 30. tč. te sodbe.

29Glej 24. tč. ter 14. in 15. op. sklepa VS RS II Ips 284/2013.

30Podrobneje glej 36., 37., 38., 41., 44., 45., 59. in 61. tč. sklepa in sodbe sodišča prve stopnje.

31Podrobneje glej 46. tč. sklepa in sodbe sodišča prve stopnje.

32Podrobneje glej 59. tč. sklepa in sodbe sodišča prve stopnje.

33Glej 48. - 52. tč. sklepa in sodbe sodišča prve stopnje.

34Ob dejstvu, da po mnenju izvedenca zdravljenje, ki bi pokojni podaljšalo življenje, ni bilo možno.

35Glej 54. tč. sklepa in sodbe sodišča prve stopnje.

36Glej II Ips 381/2006.

37Glej 17. tč. sklepa II Ips 92/2020.

38Glej 50. tč. sklepa in sodbe sodišča prve stopnje.

39Glej 49. tč. sklepa in sodbe sodišča prve stopnje.

40Glej 53. tč. sklepa in sodbe sodišča prve stopnje.

41Glej 39. tč. sklepa in sodbe sodišča prve stopnje.

42Glej „prvič“ str. 2-3 pogodbe (A4).

43Glej 35., 37., 38., 42., 44. in 46. tč. sklepa in sodbe sodišča prve stopnje.

44Glej 45. in 46. op. sklepa in sodbe sodišča prve stopnje.

45Ki ga je pokojni kupila prvo toženka (op. pritožbenega sodišča – glej 44. tč. sodbe sodišča prve stopnje).

46Glede pomoči tretje toženca se je pritožbeno sodišče že opredelilo v 36. tč. te sodbe.

47Glej 37. in 38. tč. sklepa in sodbe sodišča prve stopnje in dokazno oceno izpovedb pravdnih strank in prič 36. - 46. tč. sklepa in sodbe sodišča prve stopnje.

48Glej 37. tč. sklepa in sodbe sodišča prve stopnje.

49Glej 38. tč. sklepa in sodbe sodišča prve stopnje.

50Npr. prav spori glede hrane kažejo, da je prvo toženka pomagala pokojni, skupne fotografije pa, da ni bilo med pokojno in prvo toženko nesoglasij, ki bi trajali daljše obdobje, kar izhaja iz prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje v zvezi z zaslišanjem strank in prič.

51Glej 44. tč. sklepa in sodbe sodišča prve stopnje.

52Glej 53. in 57. tč. sklepa in sodbe sodišča prve stopnje.

53Podrobneje glej Pogodbo o preužitku in pogodbo o dosmrtnem preživljanju „četrtič“ str. 4 (A4) in 53. in 57. tč. sklepa in sodbe sodišča prve stopnje.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 8, 39, 39/2, 39/4, 50, 50/1, 50/2, 557, 557/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 154, 154/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.