Jedro

Ker tožena stranka ni izkazala, da je nabavljeni material, ki ga je kupila pri tožeči stranki porabila za njeno poslovalnico in tudi ni bil predmet dokončnega dogovora med njima o obračunu najemnine in stroškov za poslovalnico, ki jih je tožeča stranka dolgovala toženi stranki, mora toženec plačati račune, ki so predmet pravde, tožeči stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi opr. št. I J - 150/95 z dne 27.2.1995 v tč. 1. izreka za glavnico 287.460,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov kot je razvidno iz izreka in v tč. 3. za izvršilne stroške v višini 10.740,00 SIT. Toženi stranki je bilo naloženo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 198.206,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.12.1998 dalje do plačila.

Proti sodbi se je pritožila tožena stranka. Izpodbija jo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Trdi, da tožeča stranka ni dokazala, da se vtoževani računi nanašajo na terjatve, ki ne izvirajo iz vlaganj v poslovalnico. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je bil ves material po vtoževanih računih vgrajen v prizidek 1 in 2. Prizidek 1 je tožeča stranka ves čas uporabljala. Že v času obratovanja je bila montirana centralna kurjava, kar je potrdil priča S. G. Prizidek 2 je bil v tistem času v grobem zgrajen, predstavljal pa je vetrolov in sanitarije, kar je bilo grajeno za potrebe poslovalnice v zvezi z upravno odločbo Občine Novo mesto, ki se je glasila na tožečo stranko. Vlaganja so bila potrebna zaradi nadaljnjega poslovanja poslovalnice, saj je bila najemna pogodba sklenjena za 5 let. Tožena stranka sama ni imela potrebe in interesa, da bi prizidek 2 zidala in vlagala v prizidek 1 za svoj račun in za svoje potrebe. Sodišče prve stopnje vseh teh okoliščin ni upoštevalo. Zaključek, da je prišlo do vlaganj v prizidek 1 potem, ko je tožeča stranka že prenehala s poslovanjem, pa je v nasprotju s spisovnimi podatki, glede na pričanje G. S., ki je izpovedal, da se je tam že med poslovanjem gradila centralna kurjava. Sodišče prve stopnje tudi ni ocenilo dokončnega dogovora med strankama in sodbe sodišča prve stopnje tudi v tem pogledu ni mogoče preizkusiti. Nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje tudi v zvezi s toženčevim ugovorom, da ni kupoval vseh stvari po računu 6/2117 z dne 18.6.1992, o čemer v sodbi ni ničesar navedenega. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku ni bilo bistvenih procesnih kršitev po 2. odstavku 354. člena ZPP/77 na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje pa je v ponovljenem postopku ugotovilo tudi vse za odločitev pomembne dejanske okoliščine in o zadevi tudi pravilno odločilo.

Predvsem je moralo raziskati, ali so bili izdatki po vtoževanih računih v zvezi z vlaganjem v poslovni prostor v uporabi tožeče stranke, ker je toženec trdil, da je blago po vtoževanih računih zajeto v obračunu vlaganj v poslovni prostor in da zato ničesar več ne dolguje. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil med pravdnima strankama po dokončnem dogovoru, datiranim z dne 12.3.1993 sporazumno ugotovljen vložek v poslovalnico v znesku 558.908,00 SIT. Tudi iz naslova v dokončnem dogovoru izhaja, da je šlo za obračun najemnine, stroškov in vloženih sredstev v trgovino XXX Novo mesto. Kaj in kateri prostori so bili zaobseženi v najemni pogodbi za poslovalnico, je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo in tudi tožena stranka tega ne prereka. Bil pa je to prizidek 1, kot je razviden iz skice izvedenca, in prostor št. 6 v prizidku 2. Vendar pa je bil prostor št. 6 povezan s prizidkom 1. Da bi tožena stranka imela v najemu tudi prostore v prizidku 2, se ni zatrejevalo, pa tudi gradnja tedaj še ni bila dokončana. Bila pa je že začeta. Pritožbeno sodišče zato kot pravilno sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da blago po spornih računih v poslovalnico, ki jo je imela v najemu tožeča stranka, ni bilo vgrajeno, ampak je bilo vgrajeno v prizidek 2. Na to kaže tudi zapis v izvedeniškem mnenju, ko izvedenec povzame, da je bil material po računih, razen računa za roštil, po zatrjevanju tožene stranke vgrajen v prizidek, ki obsega izdelavo vetrolova in sanitarij, kar dejansko predstavlja prizidek 2. Temu toženec nikoli ni ugovarjal. Toženec še v pritožbi zatrjuje, da je omenjena vlaganja vršil v interesu tožeče stranke zaradi njenega nadaljnjega poslovanja in zaradi upravne odločbe Občine Novo mesto, ki je glasila na tožečo stranko in ki ji je nalagala, da naredi v roku enega leta vetrolov. Pritožbeno sodišče ne more slediti trditvam pritožnika, da le-ta ni imel potrebe in interesa, da bi zidal prizidek 2 in opravljal vlaganja za svoj račun in za svoje potrebe.

Šlo je vendar za njegovo lastnino in če bi ta prizidek 2 bil izdelan, bi ga lahko ponudil v najem tožeči stranki, zato pa bi imel nedvomno interes. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da stroški prizidka 2, ki ni bil stavni del trgovine XXX, ne gredo v breme tožeče stranke, ker teh prostorov še ni imela v najemu, in tudi soglaša z ugotovitvijo, da zato ti stroški niso bili upoštevani, oziroma priznani tožeči stranki kot vložek v poslovalnico, ki naj bi bil zaobsežen v ugotovljenem znesku 558.908,00 SIT. Po odločbi Občine Novo mesto, ki se je glasila na tožečo stranko, bi morala ta v roku enega leta namestiti vetrolov oziroma toplotno zračno zaveso, kar pa ni adekvatno prizidku 2, kot je razviden iz skice izvedenca, kjer je predviden predprostor, moški in ženski WC-ji in garderobe in kar nedvomno presega izdelavo toplotne zavese. Izvedeniško mnneje se nanaša na vlaganja v prizidek 1 in 2, kar je upoštevalo tudi že sodišče prve stopnje, vendar pa je utemeljeno upoštevalo vlaganja po vtoževanih računih le v prizidek 2, čeprav je res, da je priča S. G. izpovedal, da je bila v poslovalnico že v času poslovanja montirana centralna kurjava. To izpodbijane odločitve ne more spremeniti, saj vtoževani računi ne predstavljajo izdatkov za montažo centralne kurjave in tožena stranka v pritožbi tudi ne ponuja nobenih dokazov za takšno trditev, niti ne za trditev, da je bil material za centralno kurjavo v poslovalnici predmet vtoževanih računov, oziroma tega niti ne zatrjuje. Iz teh razlogov se kot neutemeljen pokaže tudi očitek sodišču prve stopnje glede ugotovitev, da je prišlo do vlaganj v prizidek 1 šele potem, ko je tožeča stranka že prenehala s poslovanjem (kar naj bi bilo v nasprotju s spisovnimi podatki glede na pričevanje G. S., da so med poslovanjem gradili centralno kurjavo), kar drži, saj je bil šele potem prostor v skici, označen s številko 6, priključen v prizidek 2 in vzpostavljen prehod med prizidkoma. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da stvari, vsebovane v vtoževanih računih niso bile vložene kot vložek v poslovalnico, pa je odpadla tudi potreba po ocenitvi listine o dokončnem dogovoru med pravdnima strankama z dne 12.3.1993, kar tožeča stranka očita sodišču prve stopnje, da ni storilo. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo dejanskega stanja v zvezi s toženčevim ugovorom, da ni kupoval vseh stvari po računu št. 6/2117 z dne 18.6.1992, saj ta račun ni predmet te pravde in ga tožeča stranka ne vtožuje. Ker tožena stranka ni izkazala, da je nabavljeni material, ki ga je kupila pri tožeči stranki porabila za njeno poslovalnico in tudi ni bil predmet dokončnega dogovora med njima o obračunu najemnine in stroškov za poslovalnico, ki jih je tožeča stranka dolgovala toženi stranki, mora toženec plačati račune, ki so predmet pravde, tožeči stranki.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da izpodbijana odločitev ni obremenjena z bistvenimi procesnimi kršitvami in je tudi v materialnopravnem pogledu pravilna, je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi 368. člena ZPP.

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. list RS št. 26/99 je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur. list SFRJ št. 4/77-27/90 in RS št. 55/92.