Jedro

Prispevki zakoncev pri pridobivanju skupnega premoženja se morajo tudi časovno povezati s pridobivanjem tega premoženja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank 4-sobno stanovanje v Ljubljani. 5 ter da je tožnikov delež na tem delu skupnega premoženja 6/10, toženkin pa 4/10. Ugotovilo je tudi, da spada v skupno premoženje različno pohištvo, stroji in aparati ter da znaša tožnikov delež na tem premoženju 4/10, toženkin pa 6/10. Ugotovilo pa je še, da spada v tožnikovo posebno premoženje stenska ura z letnico 1924 in slika T. K. v oljni tehniki, originalna kmečka skrinja, spalničino pohištvo ter pohištvo predsobe, in toženko zavezalo, da mora tožniku izročiti te premičnine. Kar sta tožnik ali toženka zahtevala drugače ali več, je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (t. j. ugoditveni del sodbe o tožbenem zahtevku in zavrnilni del sodbe o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe).

Zoper to sodbo je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve pravdnega postopka (pri čemer pa je obrazložila le zmotno uporabo materialnega prava). Navaja, da je bila ob sklenitvi zakonske zveze zaposlena samo ona. Tožnik je v letu 1969 odslužil vojaški rok in se redno zaposlil šele 1.12.1969. To pomeni, da je celotne dohodke za družino pridobivala sama ter da je preživljanje tožnika, ki je trajalo določeno dobo, vsekakor okoliščina, ki se mora upoštevati dolgoročno pri celotnem izračunu skupnega premoženja. Sicer pa je tožnik ob sklenitvi zakonske zveze še študiral. Res da je prejemal štipendijo, vendar jo je moral vrniti. Razen tega je plačeval preživnino za sina iz prejšnjega razmerja. Pri ugotavljanju deleža na skupnem premoženju bi bilo zato treba upoštevati tudi te tožnikove obveznosti. Tožnik je izpovedal, da je potoval v dežele, kamor si drugi niso upali. Pri tem je bil okraden in v Švici je zato moral odpreti devizni račun. Če je bil okraden, potem je bil ob prihranke, ki so spadali v skupno premoženje. In če je v Švici odpiral devizni račun, je nanj nalagal zaslužek, pridobljen v času zakonske zveze.

Toženka je imela poleg plače še dodaten zaslužek. Da ta ni bil majhen, izhaja iz izpovedbe priče M. F., ki je pojasnila, da je s honorarnim delom zaslužila za nakup vrstne hiše. Razen tega je toženka ves čas skrbela za gospodinjstvo ter za vzgojo otrok. S tem je veliko prispevala k ustvarjanju skupnega premoženja. Ta njen prispevek sta sodišči prve in druge stopnje neustrezno pravno vrednotili. V času, ko je tožnik služil vojaški rok, je za gospodinjstvo izključno skrbela ona. Za dom in družino je sama skrbela tudi v času, ko je bil tožnik na službenih potovanjih, ki so trajala tudi po mesec ali dva letno. Garaža je bila kupljena dne 15.9.1981, parc. št. 287/2 k.o... pa dne 27.12.1982. Ker je bila zakonska zveza razvezana v letu 1983, spadata tudi ti nepremičnini v skupno premoženje. Tožnik sicer trdi, da že leta 1980 med njima ni bilo ekonomske skupnosti, vendar glede na datum vložitve tožbe za razvezo zakonske zveze ter glede na dejstvo, da je tožnik plačeval hišnemu svetu razne dajatve, njegova trditev ni utemeljena.

Na deviznem računu v Švici je imel denarna sredstva, ki so bila skupno premoženje, kar potrjuje tudi dejstvo, da je v dveh letih kupil garažo in parcelo. Razen tega je 21.12.1982 posodil znesek 120.000 takratnih dinarjev (kar je takrat predstavljalo protivrednost 12.000 DEM). Ta denar pa je bil posojen iz skupnega premoženja in nikoli vrnjen. Vse to kaže, da je tožnik razpolagal s precejšnjimi finančnimi sredstvi ter da si je v času trajanja zakonske zveze ustvaril ločeno premoženje (ki je bilo pravno del skupnega premoženja). Sodišči prve in druge stopnje sta tudi nepravilno ugotovili deleža strank na stanovanju. Navedli sta, da je tožnik prispeval približno 1/3 kupnine iz svojega posebnega premoženja.

Vrednost posebnega premoženja, ki ga je tožnik vložil v nakup stanovanja, pa ni predstavljala 1/3, marveč 28 %, torej 33,3 %. Gre torej za razliko 5 % v razmerju do celote in za ta delež sta sodišči toženko prikrajšali.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo ter tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Tiste revizijske trditve, s katerimi toženka izpodbija dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje ter nato sprejelo tudi pritožbeno sodišče (gre za trditve, da skupnost strank ni razpadla že leta 1980, marveč po tem, ko so bile kupljene garaža in parceli, da njen zaslužek s honorarji ni bil majhen ter da bi v obdobju 20-ih let zadoščal za nakup vrstne hiše, da je imel tožnik ob razpadu ekonomske skupnosti privarčevana devizna sredstva na bančnem računu v Švici ter da za nakup stanovanja iz svojega posebnega premoženja ni prispeval 1/3 kupnine marveč le 28 %), niso upoštevne, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002, v nadaljevanju ZPP). Tiste revizijske trditve, s katerimi toženka ponavlja to, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje (da je bila ob sklenitvi zakonske zveze zaposlena samo ona, da je tožnik v letu 1969 odslužil vojaški rok, da je se je redno zaposlil šele 1.12.1969, da je moral štipendijo, ki jo je prejemal med študijem, potem vrniti, da je plačeval preživnino za otroka iz prejšnjega razmerja, ter da je bila zaradi njegove pogoste odsotnosti zaradi službenih potovanj skrb za dom in družino pretežno na njej), pa so nepotrebne.

Zaradi jasnosti in preglednosti pa velja (ponovno) navesti odločilna dejstva, na katerih temelji sodba sodišča prve stopnje: - Stranki sta sklenili zakonsko zvezo leta 1967 - Njuna skupnost je dejansko razpadla že leta 1980 (od takrat naprej nista imeli skupnega denarja).

- V tem obdobju sta stranki pridobili 4-sobno stanovanje v Ljubljani, kuhinjsko pohištvo (viseči in stoječi elementi, štedilnik 2+2), dnevno sobo (sedežna garnitura z mizo in fotelji), pralni stroj Candy letnik 1967, pomivalni stroj Elektrolux letnik 1978, hladilnik Elektrolux letnik 1978 in TV sprejemnik Grunding letnik 1977. - Za nakup stanovanja je tožnik iz posebnega premoženja prispeval 1/3 kupnine, za plačilo ostalega dela kupnine pa sta stranki najeli posojila.

- Leta 1968 je tožnik odšel na služenje vojaškega roka, redno pa se je zaposlil 1.12.1969. - Prvi sin B. se je strankama rodil 1969, drugi sin pa leta 1977. - Tožnik je med študijem prejemal štipendijo, ki pa jo je moral po končanem študiju vrniti.

- V začetnem obdobju zakonske zveze (od rojstva prvega sina do tožnikove redne zaposlitve) je za preživljanje družine v večji meri skrbela toženka, vendar je bil ta njen večji prispevek zanemarljiv (tako revizijsko sodišče razume ugotovitev sodišča prve stopnje, da v tem kratkem začetnem obdobju ni šlo za toliko večji prispevek tožnice, da bi opravičeval njen večji solastninski delež na skupnem premoženju).

- Tožnik je z rednim delom v 70. letih zaslužil v povprečju 25 do 30 % več od toženke.

- Toženka je ustvarjala honorarni zaslužek z dodatnim delom, tako da je upoštevaje tudi ta zaslužek, skupno zaslužila nekaj malega (a ne znatno več) kot tožnik.

- Tožnik je imel preživninsko obveznost do otroka iz prejšnjega razmerja.

- Zaradi tožnikove pogoste odstonosti zaradi službenih potovanj je bila skrb za dom in družino pretežno na toženki.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo še naslednje: - da toženki ni uspelo dokazati, da je imel tožnik ob razpadu ekonomske skupnosti privarčevana devizna sredstva, in - da so bile garaža in obe parceli kupljene po prenehanju ekonomske skupnosti (revidentka zatrjuje, da je bila garaža kupljena 15.9.1981, parc. št. 287/2 k.o... pa dne 27.12.1982).

Na to dejansko stanje sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo tako glede ugotovitve, kaj spada v skupno premoženje (2. odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - Uradni list SRS, št. 15/76 - Uradni list RS, št. 42/2003, v nadaljevanju ZZDR), kot glede višine deležev na tem premoženju (2. odstavek 59. člena ZZDR). Res je bila ob sklenitvi zakonske zveze zaposlena samo toženka, tožnik pa je v letu 1969 odslužil vojaški rok in se redno zaposlil 1.12.1969. Vendar je treba tu upoštevati dvoje. Prvič, da je bil tožnik v tem začetnem obdobju tudi na služenju vojaškega roka (kar pomeni, da ga toženki takrat ni bilo treba preživljati) ter da je prejemal štipendijo, in drugič, da se morajo prispevki zakoncev tudi časovno povezati s pridobivanjem premoženja. V začetnem (in razmeroma kratkem) obdobju zakonske zveze, v katerem je v večji meri skrbela za preživljanje družine toženka, pa stranki nista pridobivali premoženja. Stanovanje sta kupili šele v maju 1971 in sicer tako, da je tožnik iz svojega posebnega premoženja prispeval 1/3 kupnine, za plačilo ostalega pa sta stranki najeli posojila (ki sta jih seveda odplačevali v pridobitno najproduktivnejšem obdobju njune skupnosti). Zato sta sodišči prve in druge stopnje toženkin večji prispevek k skrbi za preživljanje družine v začetkem obdobju zakonske zveze pravno pravilno ocenili, ko sta navedli, da ni šlo za toliko večji prispevek, da bi opravičeval toženkin večji solastninski delež na skupnem premoženju (tako sodišče prve stopnje), oziroma, da delovni prispevek tožnice za čas pred zaposlitvijo tožnika ni mogel biti bistveno večji glede na to, da je tožnik služil vojaščino, otrok pa je bil rojen leta 1969 ter da ob upoštevanju štipendije in služenja vojaškega roka ne gre za popolno preživljanje tožnika (tako pritožbeno sodišče).

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno pravno ovrednotili dejstva, da je na eni strani toženka zaradi honorarnega dela v skupnem seštevku zaslužila nekaj malega več kot tožnik (sicer je bila njegova plača od 25 do 30 % višja) in da je bila skrb za dom in družino zaradi tožnikove pogoste službene odsotnosti pretežno na njej, ter da so bili tožnikovi dohodki obremenjeni z dodatno preživninsko obveznostjo, po drugi strani pa, da je tožnik k nakupu stanovanja prispeval 1/3 kupnine. Upoštevaje vse te okoliščine se tako pokaže, da je pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je toženka k ustvarjanju skupnega premoženja prispevala 20 % več od tožnika. Ker pa je k nakupu stanovanja prispeval 1/3 kupnine, je tako pravilna pravna ugotovitev, da znaša njegov delež na stanovanju 60%, na preostalem skupnem premoženju pa 40 %.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).