Jedro

V obravnavnem primeru gre za postopek, ki se vodi zoper tožnika kot fizično osebo, ki se ji tudi po mnenju sodišča utemeljeno očita, da je pod pravno obliko društva pridobivala dohodek iz opravljanja gostinske dejavnosti na črno. Tožnik, kolikor meni, da je šlo za opravljanje pridobitne dejavnosti društva in ne za opravljanje gostinske dejavnosti fizične osebe na črno, bi kot predsednik društva lahko predložiti verodostojne poslovne knjige in poslovno dokumentacijo društva, ki bi izkazovala, da je šlo za pridobitno poslovanje društva. Tega pa tožnik niti v postopku zoper društvo niti v postopku, ki se vodi zoper njega kot fizično oseba, ni predložil, to pa tudi ne izhaja iz ugotovitev, ki jih davčni organ navaja v zapisniku o davčnem inšpekcijskem nadzoru. Tožnik je bil lastnik objekta, sklicevanje na pogodbo z društvom, kateremu naj bi v letu 2002 oddal objekt v najem, pa na odločitev ne vpliva, saj je iz ugotovitev razvidno, da gre za navidezno pogodbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je Davčni urad Maribor ustavil postopek odmere davka od osebnih prejemkov iz naslova opravljanja storitev in poslov na drugi podlagi za obdobje od 1. 1. 1999 do 8. 4. 2003 pri tožniku (sklep pod točko I izreka); od prometa gostinskih storitev tožniku odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za leta 1999, 2000, 2001, 2002 in 2003 v skupnem znesku 49.812,91 EUR, z rokom izvršitve 30 dni, po poteku katerega se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe. Tožnik ni zahteval povrnitev stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka II izreka odločbe). Sklep o ustavitvi postopka (točka I izreka) je bil izdan zaradi poteka subjektivnega roka za odmero davka od osebnih prejemkov iz naslova opravljanja storitev in poslov na drugi podlagi za obdobje 1. 1. 1999 do 8. 4. 2003. Iz obrazložitve izhaja, da je bil opravljen celovit inšpekcijski pregled poslovanja fizične osebe za obdobje od 1. 1. 1999 do 8. 4. 2003, ko je bila dejavnost v celoti prenesena na pravno osebo A. d.o.o. Pri opredelitvi obdobja je davčni organ upošteval določbe 96. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01, v nadaljevanju ZDavP), ki ima kontinuiteto v 125. členu Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2). O ugotovitvah je bil v skladu s 140. členom ZDavP-2 sestavljen zapisnik z dne 5. 4. 2007, zoper katerega je tožnik podal pripombe, ki so obravnavane v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Pripombe na ugotovitve, ki so bile podlaga za izvedbo cenitve z uporabo vzorčnega modela in ki vplivajo na obračun DDV, je prvostopni organ, razen v delu, ki se nanaša na potek subjektivnega roka za obnovo odmere, kot neutemeljene zavrnil. Pripombe so oštevilčene in so razvidne, skupaj z odgovorom davčnega organa, na straneh od 23 do 41 izpodbijane odločbe.

Prvostopni organ je 7. 3. 2005 tožnika kot fizično osebo ustno obvestil o začetku inšpekcijskega nadzora in ga pozval k predložitvi poslovnih knjig. V postopku je bil tožnik pisno 14. 3. 2005 pozvan k predložitvi dokumentacije o poslovanju in premoženjskem stanju in kljub podaljšanju roka ni predložil zahtevane dokumentacije. Davčni inšpekcijski postopek se je predhodno pričel kot inšpekcijski pregled poslovnih knjig in dokumentacije za leto 2002 pri društvu B., ki se je po ustavitvi postopka zoper društvo (sklep št. 462-02-0588-2004-77-09-94/54,57 z dne 14. 3. 2005, iz razloga, ker društvo kljub formalno urejenemu statusu ni poslovalo kot društvo in ni opravljalo pridobitne dejavnosti v okviru društva), nadaljeval zoper tožnika kot fizično osebo. Davčni organ navaja, da B. od ustanovitve (26. 4. 2001) in v obdobju 2002 ni opravljal pridobitne dejavnosti in da po 6. členu Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 27/93 in spremembe, v nadaljevanju ZDDPO) ni zavezanec za davek od dobička pravnih oseb. Iz ugotovitev davčnega organa izhaja, da je pridobitno dejavnost opravljal C.C. kot fizična oseba za svoj račun na črno, ki je navzven nastopal s pravno formalnim statusom društva. Pri opravljanju dejavnosti gostinstva na črno je tožnik uporabljal gostinsko turistični objekt (300 m2) na naslovu ..., ki je začel poslovati že v letu 1998, po ustanovitvi društva 16. 4. 2001 je postal formalni nosilec opravljanja gostinske dejavnosti društvo, do prenosa dejavnosti na pravno osebo (9. 4. 2003). Da bi zagotovil podatke o načinu in obsegu opravljanja gostinske dejavnosti na črno in višine obdavčljivega prometa, je davčni organ sestavil kronološki pregled izgradnje gostinsko turističnega objekta in pregled pridobivanja potrebnih dokumentacij, z namenom ugotoviti zneske obdavčljivega prometa od 1. 7. 1999 do 8. 4. 2004. Davčni organ je opravil cenitev prihodkov in odhodkov ter za navedeno obdobje obračunal DDV.

Lokacijsko dovoljenje je bilo tožniku izdano 24. 4. 1995 in 15. 11. 1999 za 84,80 m2, odločba o spremembi lokacijskega dovoljenja z dne 7. 11. 2000 je bila izdana za legalizacijo gostinsko turističnega objekta v izmeri 305,90 m2, gradbeno dovoljenje dne 15. 3. 2002, uporabno dovoljenje za gostinsko turistični objekt z gostinskim obratom specializirane okrepčevalnice s ponudbo pijač in narezkov, pred pripravljenih solat in termično obdelavo pred pripravljenih rib, pa je bilo izdano 8. 10. 2002. Tožnik je v navedenih prostorih, ki jih je kot lastnik z najemno pogodbo 12. 5. 2001 oddal v formalni najem B. (ki ga je zastopal tožnik kot odgovorna oseba in predsednik kluba), opravljal pridobitno dejavnost na črno v imenu oziroma pod firmo društva za svoj račun.

Davčni organ je poskušal sam zagotoviti del potrebnih podatkov o poslovanju in premoženjskem stanju tožnika, saj mu je bila v času opravljanja inšpekcijskega pregleda pri B. predložena le dokumentacija o opravljanju gostinske dejavnosti B. v letu 2002, ne pa tudi dokumentacija o opravljanju dejavnosti gostinstva v letih 1999, 2000, 2001 in 2003. Tožnik prejemkov, ustvarjenih v času od 1. 1. 1999 do 8. 4. 2003 z opravljanjem gostinske dejavnosti na črno, ni napovedal v napovedih za odmero dohodnino. Ponudba gostinskih storitev je obsegala organizacijo prevozov (rojstni dnevi, obletnice, valete, zaključki, otroške zabave, animacije, itd., pripravo in izvedbo prireditev z živo glasbo – priznani ansambli, pevci in glasba DJ), vsak petek in soboto (od 20.00 do 3.30 ure zjutraj), ponudbo hrane, narezkov, menu kosila, žar plošče, ribe, priloge in sladice. O poslovanju tožnik ni vodil poslovnih knjig in dokumentacije. Ker tožnik kot zavezanec za davek od prejemkov od opravljenih storitev in poslov ali drugih prejemkov, dohodkov oziroma dobičkov, kamor spadajo tudi dohodki iz opravljanja gostinske dejavnosti na črno, v inšpiciranem obdobju ni napovedal, mu je davčni organ določil davčno osnovo z oceno.

Zaradi časovne odmaknjenosti inšpiciranega obdobja in nedostopnosti podatkov je davčni organ opravil več analiz razpoložljivih podatkov, s katerimi je izpostavil stopnjo doslednosti tožnika pri evidentiranju in izkazovanju prihodkov oziroma prejemkov, kot tudi pri evidentiranju izdatkov oziroma stroškov ob nabavi pijače in živil za potrebe opravljanja dejavnosti na črno. Pri cenitvi je upošteval analizo podatkov o nabavi in porabi pijač in primerjavo porabe z evidentiranimi prihodki v času od 27. 12. do 31. 12. 2002, analizo pribitkov (nabavna cena – prodajna cena), analizo doslednosti izkazovanja stroškov, ugotovitvene rezultate analize dejanskih podatkov o poslovanju v letu 2002, poslovne prostore, ponudbo gostinskih storitev, ugotovitve ob inšpekcijskih pregledih blagajniškega poslovanja, podatke o vrednostih obdavčljivih nabav in obdavčljivih prodaj po obračunih DDV za leto 2002 in vzorčni model – soodvisnosti porabe električne energije in prihodkov.

Ob primerjavi vrednosti porabljenega mesa in mesnih izdelkov v času od 27. 12. 2002 do 31. 12. 2002 z evidentiranimi prihodki od prometa gostinskih storitev s prodajo hrane v višini 391.770,00 SIT, je davčni organ ugotovil, da je nabavna vrednost porabljenega mesa in mesnih izdelkov za 1,37 x presegla izkazano vrednost prodane hrane in da izkazana prodana vrednost dosega le 42,26 % nabavne vrednosti. Iz analize zbirnikov dnevnega prometa registrskih blagajn za leto 2002, je ugotovil deleže pijač, hrane in cigaret v evidentiranih gotovinskih prejemkih (pijače 70 %, hrana 22 %, cigarete 8 %). Navedeno pomeni, da vrednost prodanih pijač 3,15 x presega vrednost prodane hrane. Z upoštevanjem razmerja med evidentirano vrednostjo prodaje pijač in vrednostjo prodaje pijač, ugotovljene z upoštevanjem povprečnega letnega deleža prodaje pijač v celotnem evidentiranem prihodku, prvostopni organ ugotavlja, da je tožnik evidentiral v zbirnikih dnevnega prometa do največ 32 % prihodkov, ustvarjenih s prodajo pijač. Tožnik je davčnemu organu predložil del poslovne dokumentacije, ki se nanaša na poslovanje društva v letu 2002. Na osnovi podatkov o obsegu izkazanega prometa v letu 2002 je prvostopni organ ugotovil nepravilnosti in sicer manjkajoče račune v posameznih zbirnikih dnevnega prometa, manjkajoče zbirnike dnevnega prometa in nepravilno seštet vknjižen promet. Dnevni promet je zajet za več dni skupaj, številka zaključka zbirnika dnevnega prometa je ista za vse zbirnike. Iz zbirnikov dnevnega prometa (ki jih je tožnik predložil za opravljene gostinske dejavnosti v okviru društva za obdobje 1. 1. do 31. 12. 2002) je bilo ugotovljeno, da ni predložil vseh zbirnikov dnevnega prometa, da v posameznih zbirnikih niso zajeti vsi računi, ki si po številčenju posameznega računa kronološko sledijo. Manjkajoči zbirniki v posameznem mesecu so prikazani v preglednici na strani 15 izpodbijane odločbe. Pri manjkajočih zbirnikih dnevnega prometa ni bilo ugotoviti, da se le ti posledica neupoštevanja obratovalnega časa, kot je zatrjeval tožnik, saj se nanašajo na različne dneve v letu, tako med tednom kot tudi v času vikenda, ko je imel tožnik povečan promet. Za obdobje od 1. 1. 2002 do 31. 1. 2002 tožnik ni predložil zbirnikov dnevnega prometa, ker naj bi lokal ne obratoval. Prvostopni organ pri pregledu stroškovnih postavk v knjigi prihodkov in odhodkov ugotavlja, da je tožnik v januarju 2002 nabavljal hrano, neprekinjen niz nabav pa kaže na neprekinjeno obratovanje v januarju 2002, kar pomeni, da je lokal obratoval ves čas in bi tožnik moral predložiti tudi zbirnike dnevnega prometa za januar 2002. Skupni promet, ugotovljen s seštevkom 228 predloženih zbirnikov dnevnega prometa za obdobje 1. 2. do 31. 12. 2002, je znašal 35.276.429,00 SIT ali povprečno 154.721,17 SIT po posameznem zbirniku dnevnega prometa. Iz ugotovitev izhaja, da manjka 106 zbirnikov dnevnega prometa v letu 2002. Davčni organ je pri oceni dejavnikov, ki vplivajo na poslovanje in prihodke, upošteval, da lokal v zimskem času v neugodnih vremenskih razmerah (visok sneg) ni posloval, ter je za izračun prihodkov upošteval le 75 manjkajočih zbirnikov. Nenapovedani prihodki, izračunani na podlagi 75 manjkajočih zbirnikov, so ob povprečnem prihodku oz. prometu 154.721,18 SIT po zbirniku, znašali 11.604.080,50 SIT. V preglednici na strani 15 izpodbijane odločbe so razvidni manjkajoči računi, skupaj jih je 606, celoten izkazan promet za obdobje od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2002 pa znaša 35.276.429,00 SIT, za kar je bilo izstavljenih 30.452 računov. Povprečni znesek računa znaša 1.158,42 SIT. Neizkazan promet glede na število neizstavljenih računov in povprečni znesek računa znaša 702.002,52 SIT (606 x 1.158,42 SIT). Prihodki, ustvarjeni z opravljanjem dejavnosti gostinstva na črno v letu 2002 so ob upoštevanju navedenega znašali skupaj 47.582.520,02 SIT (stran 16 izpodbijane odločbe). Prvostopni organ navaja, da sta bila opravljena dva pregleda blagajniškega poslovanja. Evidentirani prihodki dne 29. 11. 2001 so znašali 123.610,00 SIT, dne 4. 4. 2003 pa 842.500,00 SIT (v obeh primerih naj bi gostinsko dejavnost opravljalo B.).

Tožnik ni predložil poslovnih knjig, evidenc in dokumentacije o opravljanju dejavnosti gostinstva na črno v obdobju od 1. 1. 1999 do 8. 4. 2003, zato je prvostopni organ obseg poslovnih aktivnosti tožnika ugotovil z notranjo primerjavo obstoječih podatkov za leto 2002 in določitvijo tistih merljivih dejavnikov, katerih količina in vrednost oziroma morebitna sprememba količine in vrednosti, je neposredno povezana z obsegom poslovanja in zneskom ustvarjenih prihodkov. Edini strošek oziroma kategorija, ki jo je bilo mogoče spremljati po količini in vrednosti, pred pričetkom opravljanja dejavnosti, kot tudi po pričetku opravljanja dejavnosti na črno brez priglasitve ali pod firmo društva oziroma v okviru poslovanja pravne osebe, je poraba električne energije v KWh in vrednostjo porabe v določenem časovnem obdobju. Prvostopni organ navaja, da je obseg opravljanja katerekoli dejavnosti, tako tudi gostinske, vezan na porabo energije, ki jo je mogoče spremljati in ugotavljati v odvisnosti od porasta ali znižanja porabe energije, ki je posledica spreminjanja obsega in intenzivnosti opravljanja dejavnosti ter ugotovitve, da med podatki o uporabi električne energije in prihodki, kot posledica porabe te energije obstaja vzročna zveza. Z uporabo vzorčnega modela je mogoče spremljati in ugotoviti vrednost odvisne spremenljivke (v obravnavanem primeru prihodkov), saj je znan podatek o vrednosti druge soodvisne (porabe električne energije).

Iz podatkov D. d.d, o količinah dobavljene in zaračunane električne energije po mesecih oz. obračunskih obdobjih od leta 1993 dalje za odjemno mesto tožnika in morebitna druga odjemna mesta na istem naslovu tožnika, je davčni organ sestavil preglednico porabe električne energije s prikazom povprečne porabe na dan v akontacijskem obdobju in povprečno porabo na dan v posameznem letu (preglednice na straneh 17 do 20 izpodbijane odločbe). Ugotovil je, da se je v času od 1. 1. 1992 do 31. 12. 2003, z upoštevanjem razdelitve porabe na dve odjemni mesti (gospodinjski in poslovni odjem), poraba električne energije v pogojih gospodinjskega odjema, od 25 KWh povprečne porabe na dan v letu 1992 z nihanji porabe navzdol in navzgor v naslednjih letih, počasi zviševala in leta 1997 znašala skupaj 19.567 KWh. V letu 1998 se povprečna poraba na dan od 54 KWh v letu 1997, poveča na 141 KWh ali za 2,61 krat v primerjavi s povprečno porabo v predhodnem obdobju, od leta 1992 do 1997 pa za 3,45 krat, na skupaj 51.296 KWh v letu 1998. Takšno povečanje porabe električne energije ni posledica povečanja porabe za potrebe gospodinjstva. To ugotovitev potrjuje tudi dejstvo, da je povprečna poraba na dan v letu 2002, ko davčni organ razpolaga z dejanskimi podatki o poslovanju tožnika, znašala 149 KWh ali 54.214 KWh na leto, ugotovljeni prihodki pa 47.582.520,00 SIT. Iz soodvisnosti med količino porabljene električne energije v času od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2002 in vrednostjo prometa gostinskih storitev v tem obdobju, je prvostopni organ zaključil, da je tožnik že v letu 1998 porabil električno energijo za negospodinjske namene (preglednica na strani 20 izpodbijane odločbe). Prvostopni organ je z neposredno kontrolo, ki je bila opravljena takoj po prenosu poslovnih aktivnosti na pravno osebo A. d.o.o., ugotovil, da ni vpliva na obisk, kar pomeni, da se tudi cene in ponudba nista spremenili in da so poslovni rezultati primerljivi, davčni organ pa razpolaga s podatki o poslovanju pravne osebe, ki v istih poslovnih prostorih opravlja enako dejavnost. Ker je ocena prihodkov povezana s stroški, je davčni organ pri oceni stroškov upošteval podatek o vrednosti obdavčljivih nabav, ki so po obračunih DDV za leto 2002 v okviru opravljanja dejavnosti pod firmo društva, znašale 23.009.652,00 SIT in pribitek, ugotovljen s primerjavo nabavnih cen pijač po računih o nabavi in prodajnih cen po ceniku, veljavnem v letu 2002. Pri tem je davčni organ npr. glede nabave postrvi ugotovil, da se v poslovni dokumentaciji društva za leto 2002 nahajata le dva računa, pri dobavitelju pa je ugotovil, da je tožnik postrvi kupoval redno vsak dan in jih plačeval z gotovino kot kupec na drobno, dobavitelj pa je izstavljal račune z odrezki blagajniškega traku po 35. členu Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 101/03, v nadaljevanju ZDDV) brez davčne številke in naslova kupca.

Vrednost evidentirane nabave živil, pijač in cigaret v letu 2002 je po zbranih podatkih dobaviteljev znašala 14.327.912,72 SIT. Podatek je, ob neevidentiranju dejanskih stroškov nabave, podcenjen in bi v primeru uporabe zahteval znižanje ocenjene vrednosti stroškov za leto 2002 in bi se povečal pribitek, prihodki pa bi ostali enaki, saj temeljijo na dejanskih podatkih tožnika. Navedene analize dokazujejo, da je davčni organ pri cenitvi prihodkov in odhodkov, s tem, da se je pri cenitvi prihodkov za leto 2002 omejil na uporabo rezultatov analize razpoložljivih podatkov za leto 2002 (zbirniki dnevnega prometa) in za cenitev stroškov uporabil podatek o obdavčljivih nabavah (vir: obračuni DDV za leto 2002), v korist tožnika podcenil rezultate analize izkazovanja prihodkov in stroškov. Vrednost obdavčljivih nabav in vrednost obdavčljivih prodaj po teh obračunih je razvidna iz preglednice na strani 22 izpodbijane odločbe. S primerjavo nabavnih cen pijač po računih o nabavi in prodajnih cen po ceniku, veljavnem v letu 2002, je ugotovil, da pribitki presegajo dvakratnik nabavne cene. Iz primerjave pribitkov, izračunanih iz razmerja med vrednostjo obdavčljivih nabav in vrednostjo obdavčljivih prodaj (obračuni DDV), je razvidno, da pribitki odstopajo navzdol, od pribitkov, ki so običajni v gostinski dejavnosti, kar kaže na nedoslednost tožnika pri izkazovanju oziroma evidentiranju prejemkov. Zato je prvostopni organ za določitev pravilnega razmerja med prihodki in stroški, na podlagi dejanskih podatkov (računov o nabavi, cenik) izračunal pribitke (preglednica na strani 22 izpodbijane odločbe). Iz cenika jedi in pijač za leto 2002 je razvidno, da je maloprodajna cena več kot enkrat višja od nabavne cene. Če bi tožnik dosledneje evidentiral prihodke od prodaje gostinskih storitev, bi ob povprečnem 100 % pribitku na nabavno vrednost (obdavčljive nabave po obračunih DDV so v letu 2002 znašale 23.009.652,00 SIT), izkazani prihodki znašali najmanj 46.000.000,00 SIT. Pribitki praviloma presegajo dvakratnik nabavne cene, kar pomeni, da so prihodki za leto 2002, ugotovljeni z analizo dejanskih podatkov v znesku 47.582.520,00 SIT, podcenjeni in v tožnikovo korist. Pritožbeni organ je delno ugodil pritožbi in odločbo prvostopnega organa odpravil za zneske naloženega DDV za mesece julij, avgust, september, oktober in november 1999 iz razloga relativnega zastaranja odmere davčne obveznosti (1. odstavek 125. člena ZDavP-2). Pritožba glede spornega vprašanja, kdo je davčni zavezanec, pa ni utemeljena. Gostinsko turistični objekt je bil zgrajen že leta 1999, 16. 4. 2001 je bil ustanovljen B., tožnik pa je 12. 5. 2001 s klubom, katerega predsednik je, sklenil najemno pogodbo za ta objekt. Pritožbeni organ se strinja z ugotovitvami, da društvo (B.) glede na vsebino in način opravljanja dejavnosti, kljub formalno urejenemu statusu (registracija društva), ni opravljalo pridobitne dejavnosti, ni poslovalo kot društvo in ni opravljalo pridobitne dejavnosti v okviru društva. Glede očitkov tožnika, da je B. posloval kot društvo, imel svoj bančni račun, plačeval račune dobaviteljem, organiziral karitativne prireditve, izdajal račune, oddajal obračune DDV, se pritožbeni organ sklicuje na določbe Zakona o društvih (Uradni list RS, št. 60/95 – 89/99, v nadaljevanju ZDru) in na ugotovitve iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu pri B. z dne 30. 11. 2004. Razvidno je, da je klub sicer sprejel svoj interni akt Pravila Športnega kluba A., kjer je opredeljena nepridobitna dejavnost društva, vendar se je opravljala izključno pridobitno dejavnost gostinstva za vse obiskovalce gostinskega lokala. Tožnik ne izpodbija trditve, da so bile organizirane prireditve z živo glasbo in športnimi aktivnostmi. Navedbe tožnika, da je šlo za organizacijo karitativnih, dobrodelnih, brezplačnih prireditev, pa niso dokazane. Društvo ni predložilo seznama članov kluba, ni imelo prihodkov od članarin, ni predložilo načrta dela in odločitvijo članstva v zvezi s presežkom prihodkov nad odhodki. Šele v pripombah na zapisnik je priložilo izjave oseb, da so aktivno sodelovale kot člani društva, vendar je pritrditi prvostopnemu organu, da so te osebe sodelovale pri opravljanju dejavnosti in da ni šlo za nepridobitno dejavnost, z namenom uresničevanja interesov članov društva, temveč za opravljanje pridobitne dejavnosti gostinstva. Donosi od pridobitne dejavnosti društva so bili ustvarjeni izključno s ponudbo gostinskih storitev. Društvo tudi ni zaposlovalo delavcev, ni izkazovalo stroškov dela, blagajniška dokumentacija je bila pomanjkljiva, z denarnimi sredstvi pa je razpolagal le tožnik kot predsednik kluba. Ne drži, da je društvo plačevalo DDV, saj iz ugotovitev izhaja, da društvo ni oddalo obračuna davka od dobička pravnih oseb in zahtevanih prilog za leto 2000 in letnega poročila o poslovanju v letu 2000, obračune DDV je društvo predložilo med inšpekcijskim nadzorom, vendar DDV po teh obračunih ni bil plačan.

Pritožbeni organ se strinja z ugotovitvijo, da se je gostinska dejavnost v večjem obsegu začela opravljati že v letu 1998. Gostinsko turistični objekt je bil zgrajen v izmeri 84,80 m2, kasneje je povečan na 305,90 m2, čeprav je bilo tožniku šele 15. 3. 2002 izdano gradbeno in uporabno dovoljenje. Tudi poraba električne energije kaže močno povečanje v letu 1998. Trditve tožnika o porastu oddaj sob v najem, niso izkazane. Tožnik ne pojasni, koliko sob je oddal v najem, v katerem letu, za svoje trditve ne predloži dokazil (na primer evidence o plačilu turistične takse, dokaza sočasne prijave oseb). Tudi iz prihodkov od oddajanja v najem, ki jih je tožnik izkazal v napovedih za odmero dohodnine, ni razvidno, da je bilo kasneje oddanih v najem več-9 sob oziroma stanovanj, kot trdi tožnik. Najemna pogodba, ki jo je tožnik sklenil 12. 5. 2001 z društvom, je tudi po mnenju pritožbenega organa navidezno dokazovala, da društvo opravlja pridobitno dejavnost, v resnici pa jo je opravljal tožnik kot fizična oseba. Bil je lastnik objekta, kot predsednik društva pa je razpolagal z denarnimi sredstvi kluba, blagajniška in ostala dokumentacija je pomanjkljiva, poslovanje je bilo namenjeno le opravljanju pridobitne dejavnosti. Pravni učinki iz take pogodbe ne izhajajo. Pravilna je ugotovitev prvostopnega organa, da tožnikov namen ni bil ustanoviti društvo kot prostovoljno, samostojno in nepridobitno združenje fizičnih oseb, ampak opravljanje pridobitne dejavnosti. Društvo ni oddalo obračunov, davka ni plačevalo, ter je posledično tožnik tudi zavezanec za plačilo DDV, ne glede na to, da ni vpisan v register zavezancev. Pritožbeni organ se sklicuje na 1. odstavek 58. člena in 13. člen ZDDV.

Tudi po mnenju pritožbenega organa so podane pravne podlage za oceno davčne osnove po 68. člena ZDavP-2, ki ga citira. Pri pregledu blagajniške dokumentacije je ugotovljeno, da zbirniki prometa za določene dni manjkajo. Na dan, ko ni zbirnikov, tudi ni izdanih računov, manjkajo določeni računi v dnevih, ko so zbirniki sestavljeni, promet po zbirnikih je nepravilno seštet, kar vse kaže na nedosledno evidentiranje prihodkov v poslovnih knjigah, poleg tega pa je v obdobju od 27. 12. do 31. 12. 2002 nabavna vrednost porabljenega mesa in mesnih in izdelkov za 1,37 krat presegla izkazano vrednost prodane hrane, kar tudi kaže na to, da niso bili evidentirani vsi prihodki od prodaje hrane. Pri oceni višine prihodkov za leto 2002 je prvostopni organ izhajal iz podatkov o višini prihodkov, ki jih je po zbirnikih dnevnega prometa izkazalo društvo. Glede na zaporedne številke, kjer manjka 606 računov in 106 zbirnikov dnevnega prometa, je celoletni promet – prihodke v letu 2002, ocenil glede na povprečni promet po zbirniku oziroma po izdanem računu, pri oceni pa 31 manjkajočih zbirnikov za januar ni bilo upoštevano. Pri preizkusu ocene davčne osnove za leto 2002 sicer pritožbeni organ ugotavlja, da je prvostopni organ napravil računsko napako, ko navaja, da je tožnik predložil 228 zbirnikov dnevnega prometa in da jih 100 še zmanjka, iz tabele pa je razvidno, da je priložil 259 zbirnikov, 106 je manjkajočih, skupaj 365 dnevnih zbirnikov. Za 6 dni je promet evidentiran na enem od 259 zbirnikov. Skupni promet v višini 35.276.429,00 SIT se torej nanaša na 265 dni, za 100 dni promet ni evidentiran. Glede na navedeno je napačen izračun povprečnega prometa po posameznem zbirniku, ki pravilno znaša 133.118,60 SIT. Tožnik ni predložil dokazov, da določene dni lokal ni bil odprt in da se te dni niso izdajali računi in sestavljali zbirniki. Iz ugotovitev prvostopnega organa izhaja, da zbirniki niso bili sestavljeni ob različnih dnevih v tednu in za mesec januar, v katerem je tožnik cel mesec nabavljal hrano in pijačo, kar ne bi bilo smiselno, če bi bil lokal v januarju zaprt. Da naj bi bil lokal v mesecu januarju zaprt, tudi ni razvidno iz povprečne porabe električne energije, tožnik pa tudi ne pojasni zakaj so določeni računi (66 računov) manjkali v okviru posameznega zbirnika. Zato bi bila po mnenju pritožbenega organa smiselna ocena za celo leto 2002 oz. za vseh 365 dni. Ocenjeni prihodki po manjkajočih 100 zbirnikov bi tako znašali 13.311.086,00 SIT, kar je več kot po ugotovitvi prvostopnega organa (11.604.088,50 SIT), ki je upošteval, da lokal 31 dni ni obratoval. Pritožbeni organ ugotavlja, da ne gre za kršitve iz 274. člena, 278. člena in 279. člena ZUP in zaradi načela reformacije in peius v skladu s 153. členom ZUP v odločitev ne posega.

Nabava hrane v času od 27. do 31. 12. 2002 ni bila upoštevana pri metodi cenitve, temveč je bil to le eden od razlogov za cenitev. Ocena prihodkov za ostala leta temelji na ocenjenih prihodkih za leto 2002 glede na porabljeno električno energijo v KWh, nato pa ocenjeni prihodki za 1999, 2000, 2001, 2003, glede na porabo elektrike v teh letih. Po mnenju pritožbenega organa je prvostopni organ pravilno seštel elektriko po obeh števcih (za gospodinjski in poslovni odjem), in tudi ni mogel izločiti porabo elektrike za dejanski gospodinjski odjem, saj tožnik z ničemer ni dokazal, da bi se število najemnikov močno spreminjalo, saj ne pove niti koliko najemnikov je bivalo na navedenem naslovu v posameznih letih. Tožniku je bil upoštevan odbitek vstopnega DDV, kljub temu, da ni predložil verodostojne dokumentacije (prejetih računov), pri čemer je prvostopni organ izhajal iz podatkov o vrednosti obdavčljivih nabav, ki jih je izkazalo društvo ter iz pribitka, ugotovljenega s primerjavo nabavnih cen (po računih o nabavi) in prodajnih cen pijač (po ceniku v letu 2002). Stroške je prvostopni organ ocenil na 50 % ocenjenih prihodkov.

Tožnik je vložil tožbo, v kateri izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in toženi stranki očita, da ni ravnala po pravilih postopka ter da ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Enako kot v pripombah in pritožbi navaja, da v letih 1998, 1999, 2000 ni opravljal gostinske dejavnosti in da ugotovitve o opravljanju gostinske dejavnosti davčni organ ne more izvajati iz podatkov o porabljeni električni energiji gospodinjstva tožeče stranke, saj so razlogi o povečani porabi elektrike v letu 1998 v primerjavi s preteklimi obdobji lahko zelo različni. Nasprotuje izračunom tožene stranke glede povprečnega dnevnega prometa, kar naj bi pomenilo, da je vsak dan obiskalo lokal najmanj 133 gostov. Ni neposrednega dokaza, da je tožnik opravljal gostinsko dejavnost in ni pogojev za oceno davčne osnove, povečana poraba električne energije ne dokazuje, da je tožeča stranka opravljala gostinsko dejavnost. Poraba električne energije ni premo sorazmerna ustvarjenemu prihodku. Navaja, da je v letu 1992 znašala povprečna poraba 25 KWh, 1995 pa 58 KWh, nato 54 KWh v letu 1997, ko se mu ne „podtika“ opravljanja neregistrirane dejavnosti, kljub temu pa je bila v letu 1995 poraba večja za 132 % v primerjavi z letom 1992 ter za 116 % v primerjavi z letom 1997. Podatki nazorno potrjujejo, da povečanje porabe energije za 161 % v letu 1998 v primerjavi z letom 1997, ne dokazuje, da je v letu 1998 tožnik pričel opravljati gostinsko dejavnost. Ob tem pa tožena stranka sama navaja, da je bil gostinski objekt dokončan šele leta 1999, posredno pa kaže na to tudi okoliščina glede pričetka opravljanja dejavnosti preko društva, saj ni razloga, da bi tožeča stranka društvo registrirala šele v letu 2001, če naj bi gostinsko dejavnost opravljala že v letu 1998. Nepravilna je opredelitev tožnika kot zavezanca za DDV po 13. členu ZDDV, saj v pravnem prometu ni nastopal za svoj račun. Računi so se izdajali v imenu društva, torej je bil zavezanec za davek društvo. Sklicuje se na 10. člen in 5. točko 1. odstavka 12. člena ZDDV. Doseganje prihodkov, kot jih je opredelila tožena stranka, ni mogoče obravnavati kot prihodkov iz naslova opravljanja neodvisne in samostojne dejavnosti, kar je bistven pogoj za obračun DDV. Društvo je imelo v najemu poslovni prostor ter opremo, za kar je tožeči stranki plačevalo najemnino, zato je posledično društvu pripisati tudi prihodke, ki jih je doseglo, saj gre za pravno subjektiviteto, da je bilo vpisano v register društev. Toženi stranki očita, da je prezrla vrsto okoliščin, ki dokazujejo, da je društvo vršilo aktivnosti, ki so imanentne društvu. Kot podrejeno očita nepravilno osnovo za obračun DDV. Tožena stranka bi morala upoštevati, da je kupec plačal 100 enot, ter 19 enot davka plača tožeča stranka iz svojih zasebnih sredstev oziroma lastnega žepa in ne iz dohodka, ki ga je ustvarila z opravljanjem neregistrirane dejavnosti. Takšen položaj je nekonsistenten, ker pomeni obdavčitev sredstev, ki ne izvirajo iz dejavnosti na črno. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijani akt odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je na identične navedbe tožbe s pritožbo že odgovorila ter jih prereka in vztraja na pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe in odločbe tožene stranke. Glede napačne osnove za obračun DDV, na kar se tožeča stranka prvič sklicuje v tožbi, pa pojasni, da gre za oceno davčne osnove. Prvostopni organ je za leto 2002 izhajal iz podatkov o višini prometa, ki ga je po zbirnikih dnevnega prometa izkazalo društvo, na podlagi manjkajočih zbirnikov je bil promet ocenjen za leto 2002, ugotovljen je bil povprečni prihodek na porabljeno 1 KWh v letu 2002, na osnovi porabe električne energije je bila narejena ocena prihodkov še za ostala leta. Ocenjen promet z DDV po posameznih letih je razviden iz tabele (stran 43 prvostopne odločbe). Pri oceni osnove za obračun DDV prvostopni organ ni upošteval vsega prometa, ampak le promet od prodaje hrane in pijače (91,8 %), od te višine pa je odštel še 50 % ocenjenih stroškov, ki jih je tožniku priznal, brez da bi ta predložil verodostojne račune o nabavi blaga, ter je od tako dobljene osnove bil obračunan DDV. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato sodišče sledi razlogom izčrpne obrazložitve prvostopnega organa kot tudi obrazložitvi pritožbenega organa, ki je v celoti in popolno odgovoril na vse relevantne pritožbene ugovore, ki jih tožeča stranka ponavlja tudi v tožbi. Kolikor so tožbeni ugovori enaki, jih sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka zavrača. Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe in jih zato v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju: ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa še dodaja: Tudi po mnenju sodišča so v obravnavanem primeru podani razlogi za pristop k izvedbi ocene davčne osnove na pravni podlagi 68. člena ZDavP-2, ki daje davčnemu organu pooblastilo, da lahko ugotovi predmet obdavčitve s cenitvijo in na tej podlagi odmeri davek, če so izpolnjeni določeni pogoji, med drugim tudi, če zavezanec za davek ne vloži davčne napovedi ali ne predloži obračuna davka davčnemu organu, kot tudi če fizična oseba ne napove dohodkov (1. in 2. alineja 1. odstavka 68. člena ZDavP-2), med drugim tudi če zavezanec za davek na zahtevo davčnega organa ne predloži poslovnih knjig in evidenc, ki jih je dolžan voditi ali so knjige in evidence vsebinsko napačne ali če kažejo take bistvene formalne pomanjkljivosti, ki opravičujejo dvom o njihovi vsebinski pravilnosti (5. alineja 1. odstavka 68. člena ZDavP-2). V obravnavanem primeru gre za tako situacijo, saj tožnik, tako kot mu očitata davčna organa, ni predložil poslovnih evidenc in knjig, ki jih je bil dolžan voditi, tudi če ni bil registriran za opravljanje dejavnosti. Zato nima prav tožnik, ko meni, da ni podlage za pristop k oceni davčne osnove. Gre za ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo (2. odstavek 68. člena ZDavP-2).

Pravilna pa je odločitev davčnega organa tudi glede določitve tožnika kot zavezanca za davek. Okoliščine, ki sta jih pravilno pojasnila prvostopni organ in tožena stranka tudi po mnenju sodišča kažejo, da je tožnik dejansko opravljal dejavnost gostinstva na črno. Iz ugotovitev davčnega organa izhaja, da je tožnik opravljal pridobitno dejavnost kot fizična oseba, za svoj račun, navzven pa je nastopal s pravno formalnim statusom društva (B.), zoper katerega je bil predhodno postopek davčnega inšpekcijskega nadzora ustavljen. V obravnavanem postopku ni predmet preizkusa ali je bil postopek, ki je bil predhodno izveden pri društvu, utemeljeno ustavljen, temveč ali je tožniku iz očitanega opravljanja pridobitne dejavnosti na črno upravičeno naloženo plačilo DDV, od ocenjene davčne osnove, tako kot navajata oba davčna organa.

Glede na vse okoliščine obravnavanega primera sodišče ne dvomi v ugotovitve obeh davčnih organov, da je tožnik zavezanec za davek od opravljanja dejavnost gostinstva na črno v gostinskem lokalu, katerega lastnik je. Razlogi, zakaj davčni organ obveznosti plačila DDV ni naložil društvu, so razvidni iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu pri društvu, ki se nanje davčna organa sklicujeta, in so razvidni tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe in niso predmet v tem postopku obravnavane obveznosti tožnika za plačilo davščin. V obravnavnem primeru gre za postopek, ki se vodi zoper tožnika kot fizično osebo, ki se ji tudi po mnenju sodišča utemeljeno očita, da je pod pravno obliko društva pridobivala dohodek iz opravljanja gostinske dejavnosti na črno. Tožnik, kolikor meni, da je šlo za opravljanje pridobitne dejavnosti društva in ne za opravljanje gostinske dejavnosti fizične osebe na črno, bi kot predsednik društva lahko predložiti verodostojne poslovne knjige in poslovno dokumentacijo društva, ki bi izkazovala, da je šlo za pridobitno poslovanje društva. Tega pa tožnik niti v postopku zoper društvo niti v postopku, ki se vodi zoper njega kot fizično oseba, ni predložil, to pa tudi ne izhaja iz ugotovitev, ki jih davčni organ navaja v zapisniku o davčnem inšpekcijskem nadzoru. Tožnik pa ne zanika, da se ne bi v tem času v navedenem objektu opravljala gostinska dejavnost. Tožnik je bil lastnik objekta, sklicevanje na pogodbo z društvom, kateremu naj bi v letu 2002 oddal objekt v najem, pa tudi po mnenju sodišča na odločitev ne vpliva, saj je iz ugotovitev obeh davčnih organov pojasnjeno, s tem pa se strinja tudi sodišče, da gre za navidezno pogodbo.

Ob takem stanju stvari je tudi po mnenju sodišča pravilna ugotovitev, da je tožnik zavezanec za davek na dodano vrednost od ocenjenega prometa, tako kot pravilno ugotavljata davčna organa. Iz obsežne obrazložitve izhaja, da je bil tožnik nosilec opravljanja pridobitne dejavnosti kot fizična oseba za svoj račun, ki je v letu 2002 oz. delno 2003, navzven nastopal s pravno formalnim statusom društva. Predmet izpodbijanja v tem sporu je odločitev, ki se nanaša na naložitev plačila DDV za obdobje od december 1999 do 2003. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik v tem času opravljal gostinsko dejavnost, vendar se ni identificiral za namene DDV (58. člen ZDDV), po katerem mora davčni zavezanec prijaviti začetek opravljanja dejavnosti kakor tudi vsakršno spremembo v zvezi z opravljanjem dejavnosti in prenehanjem opravljanja dejavnosti. V skladu s 13. členom ZDDV je davčni zavezanec vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno (samostojno) opravlja katerokoli dejavnost, ne glede namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. Dejavnost pa obsega vsako proizvodnjo, predelovalno, trgovsko in storitveno dejavnost, vključno z rudarsko, kmetijsko in poklicno dejavnost. DDV se obračuna in plačuje od dobav blaga in opravljenih storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije za plačilo (3. člen ZDDV).

Po povedanem nima prav tožnik, ko zatrjuje, da mu je protipravno naložena davčna obveznost. Tudi ni predmet obdavčitev opravljanje dejavnosti v letih 1998 in 1999 (razen december 1999), zato so tožbeni ugovori glede navedenega obdobja brezpredmetni.

Prav ima tožnik, ko navaja, da davčni zavezanec opravlja svojo dejavnost samostojno, če jo opravlja za svoj račun in na svojo odgovornost (Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost, Uradni list RS, št. 4/99 do 28/02; v nadaljevanju: PZDDV). V obravnavani zadevi se tožniku drugega ne očita, saj davčni organ zatrjuje, da je opravljal gostinsko dejavnost na črno za svoj račun in na svojo odgovornost za vse obiskovalce gostinskega lokala. To potrjujejo ne navsezadnje tudi okoliščine v povezavi z izgradnjo tožnikovega objekta, katerega kronologijo davčni organ pojasni in navede začetek od leta 1995, ko je tožnik dobil lokacijsko dovoljenje za legalizacijo gostinsko turističnega objekta v izmeri 84,80 m2 do spremembe lokacijskega dovoljenja 7. 11. 2000 za legalizacijo objekta v izmeri 305,90 m2 in tožniku izdano gradbeno dovoljenje 15. 3. 2002 ter uporabno dovoljenje 8. 10. 2002 za gostinsko turistični objekt. Glede na izkazano pravno podlago za pristop k cenitvi, je davčni organ podrobno pojasnil tudi način in metodo, ki jo je uporabil pri izvedbi cenitve, zaradi časovne oddaljenosti postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, ki pa se jo po mnenju sodišča da preizkusiti oz. je utemeljena in dokazljiva. Iz obrazložitve je razvidno, da je davčni organ pri oceni upošteval podatke o nabavi in porabi hrane in pijače in primerjave z evidentiranimi prihodki v času od 27. 12. 2002 do 31. 12. 2002 glede na razpoložljivo dokumentacijo tožnika za leto 2002. Pri metodi cenitvi je prvostopni organ glede višine prihodkov izhajal torej iz podatkov o višini prihodkov, ki jih je po izkazanih zbirnikih dnevnega prometa za društvo v letu 2002, predložil tožnik ter ugotovil povprečni promet po zbirniku oziroma izdanem računu, s tem, da ocena prihodkov za ostala leta temelji na ocenjenih prihodkih za leto 2002 glede na porabljeno KWh električne energije. Na ta način je davčni organ ocenil višino prihodkov tudi za ostala leta, pri katerih je kot spremenljivko upošteval porabo električne energije za gospodinjski in poslovni odjem.

Sodišče očitke tožnika glede nepravilnega upoštevanja porabe električne energije, kot pavšalne zavrača, saj tožnik ni izkazal, da bi se število njegovih najemnikov tako močno spreminjalo, kar bi lahko vplivalo na porabo električne energije. Tudi nima prav tožnik, ko zatrjuje, da davčni organ ne razpolaga z nobenim materialnim dokazom, da je opravljal gostinsko dejavnost na črno, kor npr. dobaviteljevi računi in podobno. Navedeni očitek ni utemeljen, saj je davčni organ pojasnil, da opravljanje pridobitne dejavnosti na črno izhaja tako iz postopkov pridobivanja gostinsko turističnega objekta, kot navidezne pogodbe z društvom o oddajanju gostinsko turističnega objekta v najem, ter delovanja tožnika pod nazivom društva, kar je prvostopni organ obširno pojasnil, kot tudi iz porasta porabe električne energije za gostinsko turistični objekt, za katero tožnik ni izkazal razlogov povečanja zaradi oddajanja sob oz. stanovanj, zato tudi sodišče te očitke kot pavšalne zavrača. Po mnenju sodišča je davčni organ pojasnil, kako je porabo električne energije, glede na uporabljeno metodo, uporabil za določanje obsega poslovanja tožnika.

Očitek tožnika, da ni pravilna ugotovitev, da je začel opravljati gostinsko dejavnost v objektu že v letu 1998, ker naj bi po preglednici poraba električne energije v kilovatnih urah v tem letu znatno porasla, je brezpredmeten, saj za leto 1998 tožniku ni naložena obveznost plačila DDV. Sodišče pa kot neutemeljene zavrača tožnikove navedbe, da povečana poraba električne energije ne dokazuje, da se je opravljala gostinska dejavnost v objektu. Ker gre za davčno oceno, je glede na uporabljeno metodo, ki jo je davčni organ pojasnil, tudi po mnenju sodišča na ta način možno ugotoviti (oceniti) gibanje prihodkov. Zato očitki tožnika, da ni neposrednega dokaza za opravljanje gostinske dejavnosti na črno kot npr. dobavnice, nabave ipd. s strani tožnika, glede na ugotovitve davčnega organa in glede na uporabljeno metodo cenitve, po mnenju sodišča ne vzdržijo. Tožniku je opravljena za sporna obdobja ocena davčne osnove prihodkov od opravljanja gostinske dejavnosti na črno, ki izhaja iz okoliščin, s katerimi se strinja tudi sodišče. Glede same višine ocenjenih prihodkov pa tožnik ni predložil nikakršnih dokumentov, ki bi izkazovali drugačno višino. Po 6. odstavku 68. člena ZDavP-2 se verjetna davčna osnova zniža, če davčni zavezanec dokaže, da je nižja.

Očitek tožnika, da ni zavezanec za davek v obdobju, ko je delovalo društvo, kot rečeno, ni utemeljen, saj je razvidno iz ugotovitev davčnega organa, da je bil postopek zoper društvo ustavljen, kar je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, in se je postopek začel zoper tožnika kot fizično osebo. Iz zapisnika kot tudi iz obrazložitve sklepa o ustavitvi postopka, ki se nahaja v upravnih spisih, izhaja, da je dejavnost opravljal tožnik, ki je izrabil status društva za pridobitev in opravljanje dejavnosti gostinstva na črno, kar se mu očita tudi v izpodbijani odločbi, zato se tožnik na ta račun ne more izogniti davčni obveznosti za neizkazane prihodke iz opravljanja gostinske dejavnosti na črno, ki jih je davčni organ ugotovil z oceno.

Ker je po povedanem odločitev o naložitvi plačila DDV za davčna obdobja december 1999 do 2003 pravilna, tožnik pa z oceno ugotovljene verjetne višine prihodkov ni uspel dokazati, da je napačna, je davčni organ porabil tudi pravilno davčno osnovo za obračun DDV, pri čemer pa mu je priznal tudi odbitek vstopnega DDV, kar je v njegovo korist, zato se sodišče v to ne spušča zaradi prepovedi reformacije in peius. Očitek tožnika, ki se nanaša na nepravilno osnovo za obračun DDV, ker naj bi davek plačal iz lastnega žepa in ne iz dohodka, ki ga je ustvaril z opravljanjem neregistrirane dejavnosti, na drugačno odločitev ne vpliva, ker gre za oceno, ki pomeni verjeten izračun prihodkov tožnika.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker relevantne okoliščine, ki vplivajo na odločitev, niso sporne.