Jedro

Tožena stranka je ravnala pravilno in strokovno, izdrtje obeh zob pa je bilo nujno potrebno in skladno s pravili medicinske stroke.

Tožnica ni dokazala, da je tožena stranki nastala škoda zaradi nestrokovnih posegov v njeni ustni votlini. Posegi so bili opravljeni z njeno privolitvjo in soglasjem, pred samimi posegi pa je bila izpolnjena pojasnilna dolžnost. S strani tožene stranke je bila pred posegi opravljena tudi potrebna pojasnilna dolžnost skladno z 20. členom ZPacP, tožnica pa je svobodno privolila v vse opravljene posege v njeni ustni votlini. ZPacP v petem odstavku 26. člena sicer določa, da mora biti pacientova privolitev za operativni ali drug medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, dokumentirana na obrazcu iz 27. člena tega zakona. Po presoji pritožbenega sodišča gre tudi pri izdrtju zoba za mali operativni poseg, ki je lahko povezan z večjimi tveganji in obremenitvami. Vendar odsotnost takšnega pisnega obrazca ne odreka veljavnosti tožničine privolitve, ki je bila izražena ustno in konkludentno z večkratnim obiskom zdravstvene ustanove, kjer je bilo opravljenih več kontinuiranih posegov, in plačilom računov po vsaki opravljeni storitvi, brez ugovarjanja v zvezi z vrsto opravljene storitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 22.931,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2017 do plačila (I. točka izreka) in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki in stranskemu intervenientu na strani tožene stranke povrniti njune stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnice v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, podredno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka prepozno predlagala dokaz CD-ja z dokumenti in računalniškim izpisom (priloga B19). Dokaz je bil predložen skupaj s pripombami zoper izvedensko mnenje, kar ne predstavlja utemeljenega razloga za dopustitev dokaza, saj v izvedenskem mnenju ni nobene nove ali dotlej neznane okoliščine. Presoja sodišča, da dopustitev dokaza ne bi zavlekla reševanja spora, ni skladna s pravili o prekluziji. Tožnica je bila skladna v svoji izpovedbi, da izvršeni posegi v njeni ustni votlini niso bili dogovorjeni in nujno potrebni. Komunikacija in dialog s toženo stranko sta bila nejasna in skopa. Za celostno oskrbo zobovja ni bilo dogovora. Presoja sodišča prve stopnje je neživljenjska ter temelji na listinah in iz konteksta vzetih izpovedbah in dogodkih. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določb 20. člena Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP)2 o pojasnilni dolžnosti, ki tožnici ni bila podana na razumljiv način. Tožnica je bila dogovorjena s toženo stranko le za zamenjavo amalgamskih zalivk in čiščenje zobnega kamna in ne za celostno oskrbo. O vsebini dogovora pravdnih strank ne obstaja nobena listina. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo toženi stranki, da je bila prezentacija (priloga B4) tožeči stranki predstavljena dvakrat, v avgustu in oktobru 2016. Prezentacija je enostranski dokument, v katerega bi lahko tožena stranka zapisala kar želi, vključno z datumom. CBCT slikanje je bilo izvedeno 24. 8. 2016 in ne 11. 8. 2016, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Takšna ugotovitev je v nasprotju z zapisom iz zobozdravstvenega kartona. Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o tem, zakaj ne verjame tožnici, da ni bila izpolnjena pojasnilna dolžnost. Prezentacije pod prilogo B4 ni bilo. Ni jasno, zakaj bi prezentacija potekala še oktobra 2016, če je bila tožnici predstavljena na razumljiv način že avgusta, prav tako ni jasno, zakaj predračun z dne 24. 8. 2016 ni bil predložen tožnici in kasneje ni bil izdelan nov predračun. Tožnica v izpovedbi ni potrdila, da ji je bila predstavljena tudi druga prezentacija v oktobru 2016. Tožnica v juniju 2016 ni imela težav z zobmi, ki bi presegale bolečine v sedmici desno spodaj. Tudi iz izpovedb prič A. A. in B. B. izhaja, da tožnica poleg bolečega zoba drugih težav ni imela. Sporna je vsebina prezentacije, saj tožnica ni obiskala tožene stranke zaradi želje po ureditvi nasmeha. Tožnica kot laik ni vedela, katere posege izvaja tožena stranka v njeni ustni votlini. Izpodbijana sodba ne obrazloži, za katere posege je tožnica vedela in podala soglasje. B. B. je tožnici izdrl zob 26 brez dogovora in izrecne privolitve tožnice, ki mu je slepo zaupala kot strokovnjaku. Manjkajo razlogi o tem, kateri dokazi naj bi potrjevali sklenitev dogovora o celostni rehabilitaciji zobovja. Ni logično, da je predračun vseboval znesek za omejen obseg storitev, če naj bi tožnici tožena stranka predlagala celostno oskrbo. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je tožena stranka tožnici izročila brošuro o zamenjavi amalgamskih zalivk. Priča B. B. tožnici med posegom ni dovolj konkretiziral bolezenskega stanja zobovja, zaradi česar ni bila podana svobodna in prava volja tožnice in ni bilo veljavne privolitve v izvršene posege. Tožnici ni bila predstavljena možnost endodontskega zdravljenja zoba 47, ampak zgolj izdrtje. Enako velja tudi glede zoba 26, kjer je sodišče prve stopnje izpustilo del izpovedi izvedenca, da bi lahko zob tožnici služil še 5 ali 10 let. Tudi za zob 26 izvedenec ni opredelil izdrtja kot edino možnost. Izvedenec ni potrdil, da so bili ostali posegi tožene stranke nujno potrebni. Posegi tožene stranke niso imeli povezave z diagnozo iz sporne prezentacije, posegov pa ni izvedel specialist parodontolog. Provizoriji niso bili narejeni strokovno, saj so tožnici večkrat izpadli. Tožnica je svoje nezadovoljstvo izrazila že prej, ko je bil izdan predračun 25. 11. 2016, ugovori pa niso bili le finančne narave. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo izpovedbo priče C. C., da tožnica težav z ugrizom ni imela. Tožena stranka je s posegi ravnala protipravno in tožnici neupravičeno izdrla dva zoba, pobrusila 18 zob in demontirala funkcionalen mostiček.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo odškodnine zaradi škode, ki ji je nastala z nestrokovnimi posegi tožene stranke v njeni ustni votlini, ki so bili deloma opravljeni brez njene privolitve in soglasja, pred samimi posegi pa ni bila izpolnjena pojasnilna dolžnost. 6. Ugovor tožnice o prekluziji dokazov glede CD-ja z dokumenti in računalniškim izpisom (priloga B19) je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, ker ne gre za nov dokaz v smislu določbe 286. člena ZPP, ampak dokaz v zvezi s pripombami na izdelano pisno izvedensko mnenje, predlagan dokaz pa tudi ne bi zavlekel samega postopka. Posnetki tožničinih zob so se nahajali tudi že v prej priloženi prezentaciji (priloga B4), namenjeni pa so bili razjasnitvi dejanskega stanja v zvezi s podanim izvedenskim mnenjem glede ugotavljanja morebitne strokovne napake tožene stranke, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ne bi v ničemer zavlekli samega postopka. Kršitev pravil o prekluziji sicer predstavlja t.i. relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar pomeni, da za obstoj kršitve ne zadošča le neuporaba ali nepravilna uporaba kakšne določbe ZPP, pač pa mora biti kršitev procesnih pravil taka, da bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.3 Tožnica bi zato morala izkazati in zatrjevati tudi verjetnost vpliva te kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe oziroma rezultat postopka, česar pa v pritožbi ne navede.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je dokazna ocena neživljenjska, temelječa na iz konteksta iztrganih izpovedih in dogodkih, ter da nima razlogov o tem, da je bil med pravdnima strankama dosežen dogovor o celostni oskrbi zobovja. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in v logičnem sosledju ugotovilo, da je bila tožnica pri obisku v ordinaciji toženke ob kliničnem pregledu in opravljenem ortopanskem posnetku opozorjena o njenem stanju zobovja, zaradi česar je opravila CBCT slikanje, na podlagi katerega je bila izdelana prezentacija, ki je bila tožnici predstavljena 24. 8. 2016 ter nato ponovno še v oktobru 2016. Takšne zaključke potrjuje priloženo listinsko gradivo, sama prezentacija, izpis urnika delavcev tožene stranke za avgust 2016, ki za dne 24. 8. 2016 vsebuje opombo predstavitev, posnetek zaslona, iz katerega je razvidno, da je bila prezentacija ustvarjena 22. 8. 2016, posnetek slike CBCT, iz katere je razviden datum 11. 8. 2016, predložen urnik za mesec oktober 2016, iz katerega je razvidno, da je bila tožnica prisotna v ordinaciji toženke, kot tudi izpovedbe prič A. A., B. B. in N. N., ki so skladno izpovedali, da je bila tožnici pred posegi pisno in ustno predstavljena diagnostika in zdravljenje. A. A. in B. B. sta potrdila, da je bila prezentacija tožnici predstavljena avgusta 2016 s strani priče B. B., ko je bil izdelan tudi predračun za omejen obseg storitev, ter nato še enkrat v oktobru 2016 s strani obeh prič, ko je bil dosežen dogovor o celostni obravnavi. Sklenitev dogovora o celostni obravnavi potrjujeta tako obe izpovedbi A. A. in B. B. kot preostala konkludentna dejanja tožnice tj. večkratni prihod tožnice v ordinacijo tožene stranke in plačilo računov za dogovorjene in opravljene storitve.

8. Glede na prepričljiva pojasnila A. A. in B. B. ter pisno izdelane prezentacije pritožbeno sodišče v celoti sledi dejanskim in pravnim zaključkom prvega sodišča, da je bila s strani tožene stranke pred posegi opravljena tudi potrebna pojasnilna dolžnost skladno z 20. členom ZPacP, tožnica pa je svobodno privolila v vse opravljene posege v njeni ustni votlini. ZPacP v petem odstavku 26. člena sicer določa, da mora biti pacientova privolitev za operativni ali drug medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, dokumentirana na obrazcu iz 27. člena tega zakona. Po presoji pritožbenega sodišča gre tudi pri izdrtju zoba za mali operativni poseg, ki je lahko povezan z večjimi tveganji in obremenitvami. Vendar odsotnost takšnega pisnega obrazca ne odreka veljavnosti tožničine privolitve, ki je bila izražena ustno in konkludentno z večkratnim obiskom zdravstvene ustanove, kjer je bilo opravljenih več kontinuiranih posegov, in plačilom računov po vsaki opravljeni storitvi, brez ugovarjanja v zvezi z vrsto opravljene storitve. Veljavnost pacientove privolitve v poseg je namreč vezana na samo izjavo volje in ne na pisnost kot tako. Tudi konkludentna privolitev se tako skladno s sodno prakso šteje za veljavno privolitev,4 tožnica pa je takšno svojo voljo nesporno in jasno izrazila.

9. V zvezi z izdanim predračunom v avgustu 2016 za znesek 13.270,00 EUR je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da je bil znesek izračunan glede na omejen obseg storitev in skladen s cenovnim razponom iz prezentacije, za katerega pa se tožnica očitno kasneje ni odločila, saj je bil ob drugi predstavitvi prezentacije v oktobru 2016 dosežen dogovor, da se izvede celostna oskrba. Gola odsotnost izdelave novega predračuna v oktobru 2016 v ničemer ne omaje medsebojno skladne in prepričljive dokazne ocene, da je tožnici bil predstavljen potek zdravljenja in sta pravdni stranki dosegli soglasje o celostni obravnavi zob. Izdelava predračuna ni v ničemer predpogoj za veljavno sklenitev takšnega dogovora. Odsotnost drugega predračuna pa tudi ni življenjsko nelogična ali neobičajna, saj je bil okvirni znesek za celostno oskrbo naveden že v prezentaciji, priči A. A. in B. B. pa sta pojasnili, da je tudi nemogoče oceniti obseg storitev in posledično njihovo oceno, saj se ob samem posegu odkrijejo nove dodatne težave, ki vplivajo na spremembo cene, zato očitno tudi novi predračun ni bil izdelan.

10. Čeprav prvo sodišče ni izrecno zapisalo, da izpovedbi tožnice v ključnih delih ne sledi in jo ocenjuje deloma kot neverodostojno, je iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno razvidno, da upoštevajoč celotni dokazni postopek tožnici ni uspelo dokazati njenih trditev, tožničina izpovedba pa je bila v bistvenih delih izpodbita s priloženo listinsko dokumentacijo in izpovedbami prič A. A., B. B. in N. N. Glede predstavitve druge prezentacije pa je tožnica celo sama izpovedala, da si je A. A. vzel čas in ji naredil prezentacijo s stomatološkimi in sofističnimi izrazi.5 Kljub splošnemu zanikanju tožnice, da ji sicer prezentacija ni bila predstavljena, je prvo sodišče glede druge predstavitve utemeljeno sledilo tožničini izpovedbi. A. A. je v zvezi s tem smiselno pojasnil, da je tožnica po prvi predstavitvi želela še dodatna pojasnila in je običajno, da se opravi še druga predstavitev. Nedvomno so bila zato tožnici na poglobljen in njej razumljiv način podana tako ustna, kot tudi pisna pojasnila glede možnosti in poteka zdravljenja, saj ji je bila zaradi določenih nejasnosti prezentacija še enkrat predstavljena, tožena stranka pa ji je bila ves čas na voljo za morebitna vprašanja. Ravno upoštevajoč celotni kontekst in časovno sosledje dogodkov, slikanje zob v avgustu 2016, nato dvakratna predstavitev, devetkratni obisk tožnice v ordinaciji v dobrih dveh mesecih, vsakič znova naročen nov termin in pripravljenost na ponovni poseg v zobovje s strani istega terapevta, prejem računa in plačilo računov brez ugovarjanja v zvezi z vrsto opravljene storitve, je povsem utemeljen zaključek, da je tožnica razumela, za kakšne vrste posegov gre in je s posegi soglašala. To dodatno potrjuje mnenje sodnega izvedenca, da je ekstrakcija zoba agresiven poseg in zato ni možno, da pacient za izdrtje zoba ne bi vedel. Četudi ob lokalni anesteziji tožnica ne bi čutila izdrtja, bi slednje zagotovo opazila v naslednjih dneh. Katera vrsta storitve je bila opravljena pri tožnici s strani tožene stranke, je bilo navedeno tudi na računih, ki jih je tožnica sproti plačevala. Neutemeljene in življenjsko nelogične so zato navedbe tožnice, da ni vedela, kakšne vrste posegov je opravljala tožena stranka pri njej.

11. Tožnica zmotno meni, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, za katere storitve sta bili pravdni stranki dogovorjeni. Iz obrazložitve jasno izhaja, da je bilo doseženo soglasje za vse storitve, ki so bile pri tožnici opravljene in jih je tožnica tudi sproti plačala. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnica zoper izdane račune podala ugovor, ki je bil finančne narave in ne v smislu, da tožnica ni soglašala z izvedenimi storitvami. Iz izpovedb tožnice in njenega moža D. D. res izhaja, da ugovori niso bili zgolj finančne narave, ampak je bila tožnica nezadovoljna tudi z opravljenim delom zaradi izpadanja provizorijev. Vendar slednje v ničemer ne potrjuje dejstva, da bi tožnica pri toženi stranki nasprotovala sami vrsti opravljenih posegov. Tožnica zgolj ni bila zadovoljna s ceno in kvaliteto določenih storitev.

12. Pravilna je tudi presoja, da iz zobozdravstvenega kartona tožnice izhaja, da je bilo CBCT slikanje dne 11. 8. 2016, kjer je za ta dan zabeleženo „foto“ in je šlo dne 24. 8. 2016 zgolj za plačilo za opravljeno storitev. Takšen zaključek je skladen s priloženo sliko paradontalne analize (priloga B16), na kateri je zaveden datum slikanja 11. 8. 2016, ter priloženim računom pod prilogo A14, da je bila storitev plačana 24. 8. 2016. Kdaj natanko je potekalo slikanje, za odločitev o zadevi sicer niti ni relevantno. Navedeni datum zgolj potrjuje dejstvo, da je bila prezentacija, ki je temeljila tudi na posnetkih tožničinih zob, izdelana oziroma predstavljena konec avgusta 2016, ter da je bila tožnica dne 24. 8. 2016, ko je plačala račun, v ordinaciji tožene stranke in ji je bila tisti dan predstavljena prezentacija.

13. Glede razloga za obisk tožnice pri toženi stranki, ki je bil v prezentaciji med drugim naveden tudi kot skrb za nasmešek, je A. A. pojasnil, da posega pri tožnici niso opravljali zaradi nasmeha in estetskih razlogov, ampak je bil nasmeh v predstavitvi omenjen v smislu, da med posegi nikoli ne bo brez zob, da bi jo poslali domov neoskrbljeno. Pritožbeno sodišče zato v navedenem razlogu v prezentaciji ne vidi tehtne okoliščine, da bi navedeni vsebinski razlog skrb za nasmeh v čemerkoli omajal verodostojnost obstoja same vsebine prezentacije ali predstavitve le te tožnici.

14. Utemeljen je tudi zaključek prvega sodišča, da je imela tožnica junija 2016 težave z zobmi, ki so presegale bolečine v sedmici desno spodaj. A. A. je izpovedal, da je bilo pri tožnici že pred tremi leti videti ogrožujoča mesta, zato so predlagali, da naredijo razširjen pregled. B. B. pa je izpovedal, da je tožnica prišla zaradi akutne težave, vendar pa je naloga strokovnjaka, da celostno pregleda ustno votlino. Upoštevaje celotno vsebino izpovedb je nedvomno, da je tožnica imela še druge težave z zobmi že leta 2013, kot tudi ob obisku tožene stranke v juniju 2016. Za tožnico kot pacientko so bile težave lahko zgolj akutne narave, vendar slednje ne potrjuje, da tožnica ni imela ostalih bolezenskih stanj, ki laiku ali strokovnjaku brez rentgenskega slikanja niso zaznavne. Ravno v pritožbi povzete izjave A. A. in B. B. so selektivne in izvzete iz vsebinskega konteksta.

15. Takšen zaključek potrjuje tudi izvedensko mnenje, iz katerega prepričljivo izhaja, da so bili vsi izvedeni posegi tožene stranke strokovno utemeljeni. Sodni izvedenec dentalne medicine je za izdrtje obeh zob pojasnil, da je bila to edina smiselna odločitev. Za zob 47 je bila podana indikacija za takojšne izdrtje zoba, zob 26 pa je bil tempirana bomba in v nobenem primeru zdravljenje ne bi bilo smiselno, ker bi bil izid negotov, z možnostjo nastanka še hujših posledic. Kljub mnenju izvedenca, da bi zob 26 tožnico lahko začel boleti že pred oktobrom 2016 ali pa bi imela tožnica še nadaljnjih 5 ali 10 let mir, je bil izvedenec zelo prepričljiv, da je bilo le izdrtje zoba edino smiselno. Prvo sodišče je zato na podlagi ugotovitev sodnega izvedenca utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka ravnala pravilno in strokovno, izdrtje obeh zob pa je bilo nujno potrebno in skladno s pravili medicinske stroke.

16. V zvezi s strokovno napako tožnica ponovno neutemeljeno in pavšalno navaja, da pred izdrtjem zoba 47 in 26 tožena stranka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, kar je v direktnem nasprotju s prepričljivo in medsebojno skladno dokazno oceno prvega sodišča, ki temelji na več listinskih dokazih in izpovedbah prič, da so bili pred posegi tožnici na razumljiv način ustno in pisno predstavljeni diagnoza, bolezni, možnosti zdravljenja, tveganja in nevarnosti ter predvidljivost uspeha. Tudi sicer kršitev pojasnilne dolžnosti ob strokovno izvedenem posegu lege artis, kot je bilo ugotovljeno v konkretnem primeru, ni predpostavka odškodninske odgovornosti. Pri uveljavljanju zdravniške odgovornosti mora pacient zatrjevati, da pojasnilna dolžnost ni bila izpolnjena oziroma ni bila pravilno izpolnjena in da mu je zato nastala škoda, ki se kaže kot uresničenje tveganja, na katero ni pristal. Trditev, da se ob pravilno izvedeni pojasnilni dolžnosti pacient ne bi odločil za poseg, ni predpostavka odškodninske odgovornosti.6 Odgovornost bi v takšnem primeru lahko temeljila le v posledici odsotnosti pravno učinkovite privolitve, kar pa v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno, saj je tožnica kot pacientka prejela potrebne informacije za sprejem razumne odločitve o njenem zdravljenju in dala svobodno privolitev.

17. Izvedenec je nadalje jasno in prepričljivo odgovoril, da so bili tudi vsi preostali posegi izvedeni v skladu s strokovnimi in poklicnimi standardi ter medicinsko indicirani, v kolikor je šlo za takšen dogovor s tožnico. Tožnica tem ugotovitvam v pritožbi le pavšalno nasprotuje ter izhaja iz napačnega stališča, da takšnega sklenjenega dogovora med pravdnima strankama ni bilo in je bilo zato ravnanje tožene stranke protipravno. Prvo sodišče je podrobno obrazložilo, da so bili vsi nadaljnji posegi izvedeni na podlagi sklenjenega dogovora med pravdnima strankama o celostni stomatoprotetični rehabilitaciji in izvedeni strokovno. Na pritožbeno naziranje, da storitve niso bile strokovno opravljene, je v celoti odgovorilo že prvo sodišče v tč. 31 in 32 obrazložitve izpodbijane sodbe, na kar se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje pritožbeno sodišče. 18. Strokovnost opravljenih storitev tožene stranke je potrdil tudi priča C. C., zobozdravnik, ki je pri tožnici nadaljeval s posegi. Prvo sodišče je pravilno povzelo njegovo izpovedbo, da tožnica težav z ugrizom ni imela in je bilo z njim vse v redu. Ravno tožnica je tista, ki v pritožbi ponovno selektivno povzema izjave priče. C. C. je jasno izpovedal, da je bilo z vidika funkcionalnosti in strokovnosti z ugrizom vse v redu. Tožnica je imela zaradi posega subjektivni občutek, da ima težave z ugrizom, kar je običajno pri pacientih po takšnih posegih, ko pride do generalnih sprememb.

19. Vse storitve je tožena stranka opravila skladno z načeli medicinske stroke, izpolnjena je bila pojasnilna dolžnost, tožnica pa je z vsemi posegi soglašala. Odločitev prvega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka je zato pravilna. Posledično tudi stroškovna odločitev.

20. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo prvega sodišča (drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).

21. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor tožene stranke na pritožbo glede na njegovo vsebino in odločitev sodišča prve stopnje ni bil potreben, zato mora kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami 2 Ur. l. RS, št. 15/08, 55/17 in 177/20 3 Prim. sodba in sklep VSRS II Ips 160/2014 z dne 26. 2. 2016 4 Prim . sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 106/2019 z dne 29. 5. 2020 5 Prepis zvočnega posnetka izpovedi tožnice dne 9. 5. 2019 na str. 7 6 Prim. sodba VSRS II Ips 148/2017 z dne 25. 10. 2018.