Jedro

Tožnik v pritožbi po presoji pritožbenega sodišča nekonkretizirano izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da znašajo potrebe vsake od mladoletnih toženk 540,00 EUR mesečno, saj navaja le-to, da so opredeljene v neskladju s splošno znanimi preživninskimi potrebami. Tudi ne graja opredeljeno nobenega ugotovljenih stroškov, ki nastajajo s preživljanjem mladoletnih toženk.

Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločilo na podlagi določbe drugega odstavka 154. člena ZPP, torej po načelu uspeha v pravdi, s tem pa ni pravilno uporabilo zakonskih določb o stroških pravdnega postopka. Vendar po presoji pritožbenega postopka s tem ni odločilo o stroških postopka v tožnikovo škodo. Prosti preudarek o odločitvi o stroških postopka ne pomeni, da vsaka stranka krije svoje stroške, kot to zmotno meni pritožba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točki II izreka, v drugem odstavku točke III izreka ter točki V izreka.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka 125,66 EUR v roku 15 dni po vročitvi te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo: - da je tožnik dolžan od 18. 3. 2016 dalje za mladoletno hči E. V. namesto preživnine, določene s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 11. 5. 2009 P 502/2008, plačevati na 180,00 EUR znižano mesečno preživnino, in sicer do pravnomočnosti sodbe v plačilo zapadle in neplačane oziroma premalo plačane obroke v 15 dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 5. dne v mesecu, vse na TRR matere P. V. do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec (točka I izreka), - da se zavrne tožbeni zahtevek v presežnem delu za še zahtevano znižanje preživnine na 90,00 EUR od 18. 3. 2016 dalje (točka II izreka), - da je tožnik dolžan od 18. 3. 2016 dalje za mladoletno hči N.V. namesto preživnine, določene s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 11. 5. 2009 P 502/2008, plačevati na 180,00 EUR znižano mesečno preživnino, in sicer do pravnomočnosti sodbe v plačilo zapadle in neplačane, oziroma premalo plačane obroke, v 15. ih dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 5. dne v mesecu vse na TRR matere P. V. do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec (točka III izreka, prvi odstavek), - da se zavrne zahtevek v presežnem delu za še zahtevano znižanje preživnine na na 90,00 EUR mesečno od 18. 3. 2016 dalje (točka III, drugi odstavek), - da je tožnik dolžan znižani preživnini plačevati do prve uskladitve preživnin z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v RS, odtlej dalje pa v valoriziranih zneskih, določenih z vsakokratnim obvestilom pristojnega centra za socialno delo (točka IV izreka), - da je tožeča stranka dolžna povrniti toženkama stroške pravdnega postopka v višini 264,87 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila (točka V izreka).

2. Tožnik je s pritožbo izpodbijal celotni zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (to je odločitve v točkah II izreka, drugem odstavku točke III izreka in točki V izreka sodbe sodišča prve stopnje), uveljavljal je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagal ugoditev pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve dalje do plačila. Navajal je, da so zaključki sodišča prve stopnje v celoti napačni, podano pa je tudi nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe. V točki 15 obrazložitve je navedeno, da so podane spremenjene razmere glede na čas, ko je bila prvotno določena preživnina za mld. toženki, sodišče prve stopnje je očitno ugotovilo, da so preživninske zmožnosti tožnika bistveno zmanjšane, saj je v točki 1 obrazložitve navedeno, da sedaj tožnik nima več v lasti ali uporabi avtomobilov, kot jih je imel prej, je pa tudi ugotovilo, da je tožnik v postopku osebnega stečaja. Tako ne more biti dvoma, da gre za bistveno poslabšanje preživninskih zmožnosti na strani tožnika, kljub navedenim ugotovitvam pa je prvotno določeno preživnino znižalo zgolj v manjšem delu. Pri tem je popolnoma spregledalo pomen postopka osebnega stečaja na poslovno in razpolagalno sposobnost tožnika, določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja je tolmačilo zmotno in jih uporabilo v škodo tožnika. Postopek osebnega stečaja za tožnika pomeni, da bi lahko razpolagal le z zneskom minimalne plače, pri tem pa ne gre prezreti, da tožnik ne prejema niti tega zneska, temveč le znesek v višini 76 % minimalne plače, to je približno 374,00 EUR, ter se zoper tožnika vodi prisilna izvršba glede preživnine. Tudi, če bi prejemal višje prihodke, to zaradi postopka osebnega stečaja in prisilne izvršbe ne bi v ničemer vplivalo na njegovo preživninsko sposobnost, višji znesek od 374,00 EUR ne bi mogel biti izplačan tožniku zaradi omejitev določb Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju ter Zakona o izvršbi in zavarovanju. Iz navedenih razlogov je napačno razlogovanje prvostopnega sodišča, da bi si lahko priskrbel bolje plačano delo. Na eni strani je prvostopno sodišče izrecno navedlo, da je imel tožnik ob prvotni določitvi preživnine veliko boljši standard, kot sedaj (lastništvo, oziroma uporaba avtomobilov, prestižna oblačila in ure ter telefoni in podobno), na drugi strani pa je navedlo, da naj bi bili prihodki tožnika zagotovo višji, kot izhaja iz izvedenih dokazov, pri čemer pa teh okoliščin v sedanjem postopku ni ugotovilo in jih tudi v razlogih izpodbijane sodbe ni navedlo. Dejstvo je, da je materialni in prihodkovni položaj tožnika bistveno slabši, kot ob prvotni določitvi preživnine, tega odločilnega dejstva prvostopno sodišče ni upoštevalo v zadostni meri. Pri odločanju je ravnalo v nasprotju z določili 8. člena ZPP, ki določa, da odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. V razlogih sodbe se ni konkretno opredelilo do vsakega posameznega izvedenega dokaza in tudi ne do tega, katerim izvedenim dokazom je pri odločitvi sledilo in katerim ne. To še zlasti velja za zaslišanje tožnika in zakonite zastopnice mladoletnih toženk, v razlogih izpodbijane sodbe se ni konkretno opredelilo ali je sledilo izpovedbi zakonite zastopnice mladoletnih toženk ali izpovedbi tožnika. Posledično ni moglo opraviti presoje vsakega izvedenega dokaza in vseh skupaj, zaradi česar je zaključek sodišča v izpodbijani sodbi brez ustrezne dokazne ocene, torej brez ustreznih razlogov, to pa pomeni bistveno kršitev določb ZPP. Sicer pa nikakor ne drži stališče prvostopnega sodišča, da naj bi bili prihodki tožnika višji, kot to izhaja iz listinskih dokazov v spisu. Takšno stališče je povsem pavšalno in v nasprotju z izpovedbo tožnika, ki je prepričljivo pojasnil svoje premoženjsko stanje in prihodke. Navedenega pavšalnega stališča sodišče prve stopnje ni z ničemer utemeljilo, sklicevalo se je na izpovedbo zakonite zastopnice mladoletnih toženk, ki je takšno stanje opisala za obdobje prvotne določitve preživnine, ne pa za obdobje, ki se obravnava v tem postopku. Napačno je sklicevanje prvostopnega sodišča na ženo tožnika M. S. V., ta ni v nobenem razmerju z mladoletnima toženkama in tudi ni dolžna ničesar prispevati za njuno preživljanje, niti ni zaradi preživninske obveznosti tožnika dolžna soprispevati k preživljanju tožnika. Sodišče prve stopnje je navedlo, da ni moglo slediti navedbam tožnika, da bi bil zaposlen kot navaden delavec, pri tem pa se ni oprlo na izvedene dokaze, temveč na sklepanja o racionalnosti poslovanja tožnikove žene, oziroma družbe ... d.o.o. V predmetnem postopku ni šlo za ugotavljanje, katero delo pomeni dobro poslovno odločitev za tožnikovo ženo, temveč za ugotavljanje spremenjenih okoliščin v zvezi s preživnino, oziroma preživninskih sposobnosti tožnika. Tožnik je izpovedal, da se je z M. S. V. poročil 29. 8. 1015, iz izpisa iz sodnega registra za družbo ... d.o.o. v spisu pa izhaja, da je bila ta družba ustanovljena že konec leta 2014, še preden se je tožnik poročil z M. S. V.. Že iz tega razloga ni mogoče šteti v škodo tožniku poslovanje njegove žene glede te družbe, tožnik pa v tej družbi ni zakoniti zastopnik, ne družbenik, je zgolj zaposlen in nima vpliva na delovanje te družbe. Prvostopno sodišče je izrecno navedlo, da se je premoženjsko stanje zakonite zastopnice mladoletnih toženk bistveno izboljšalo, te okoliščine pa ni upoštevalo v zadostni meri. Dejstvo je, da ima sedaj zakonita zastopnica mladoletnih toženk skoraj trikrat večje prihodke, kot ob prvotni določitvi preživnine, prejema pa otroški dodatek za obe mladoletni toženki. Tožnik se tudi ne more strinjati z oceno glede preživninskih potreb mladoletnih toženk, te so opredeljene v neskladju s splošno znanimi preživninskimi potrebami, da naj bi se mesečne potrebe mladoletnih toženk od leta 2009 do sedaj povečale za skoraj dvakrat, je povsem nelogično stališče iz prihodkovnega vidika zakonite zastopnice, ki po navedbah sodišča zasluži mesečno okoli 1.018,00 EUR, Če bi res potrebe obeh mladoletnih toženk znašale skupaj 1.080,00 EUR (po 540,00 EUR za vsako), prihodki zakonite zastopnice ne bi zadoščali niti za kritje potreb obeh mladoletnih toženk. Zagotovo je previsoko določen delež, ki za preživljanje odpade na tožnika (33 %), saj je glede na prihodke tožnika in zakonite zastopnice ter druge okoliščine ta delež neustrezen. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških, saj se tožnik ne more strinjati z naložitvijo stroškov v njegovo breme. V postopku je bil tožnik uspešen, zato bi glede na specialna določila ZPP glede stroškov postopka sodišče prve stopnje moralo odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške.

3. Mladoletni toženki sta v odgovoru na pritožbo konkretno prerekali pritožbene trditve in predlagali zavrnitev pritožbe. Zahtevali pa sta tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka, ki sta jih zaznamovali.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev, da so v primerjavi z okoliščinami o zmožnostih staršev v času določitve preživninske obveznosti tožnika v mesecu maju 2009 le te spremenjene tako na strani tožnika, kot tudi matere obeh mladoletnih toženk, prav tako pa so spremenjene tudi okoliščine o potrebah obeh mladoletnih toženk. Te so se povečale za vsako od njiju, in sicer za mladoletno E.od 360,00 EUR mesečno v letu 2009 na 540,00 EUR mesečno in za mladoletno N.od 300,00 EUR mesečno v letu 2009 na 540,00 EUR mesečno. Mladoletni toženki pa sta sedaj stari 14 let in 11 let, obe sta osnovnošolki, leta 2009 pa sta bili stari 7 let in 4 leta, mladoletna N.je še obiskovala vrtec. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje so se dohodki matere mladoletnih toženk povečali od 420,00 EUR mesečno v letu 2009, kolikor je takrat znašala socialna pomoč takrat nezaposlene matere, na 1.018,00 EUR mesečno, kolikor znaša sedaj njena plača, otroški dodatek pa se je od 108,00 EUR mesečno v letu 2009 za obe mladoletni toženki znižal na 104,00 EUR mesečno. Osebne potrebe matere pa znašajo 450,00 EUR mesečno in živi v solastni hiši z obema mladoletnima toženkama. Tožnik je v letu 2009 prejemal kot lastnik podjetja ... d.o.o. 546,00 EUR mesečne plače, imel pa je avtomobile, ki jih je dajal drugim v uporabo, da so plačevali leasing, ali poplačevali tožnikove dolgove. Ob uvedbi postopka osebnega stečaja je bil tožnik zaposlen pri ... Rogaška Slatina ... s.p., od 31. 1. 2016 pa je zaposlen v podjetju ... d.o.o. in prejema mesečno plačo 615,00 EUR, njegove osebne potrebe pa znašajo 350,00 EUR mesečno in živi z novo partnerko, podjetje ... d.o.o. je njeno.

6. Tožnik v pritožbi po presoji pritožbenega sodišča nekonkretizirano izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da znašajo potrebe vsake od mladoletnih toženk 540,00 EUR mesečno, saj navaja le-to, da so opredeljene v neskladju s splošno znanimi preživninskimi potrebami. Tudi ne graja opredeljeno nobenega ugotovljenih stroškov, ki nastajajo s preživljanjem mladoletnih toženk.

Oceno o višini stroškov preživljanja obeh mladoletnih toženk pa je sodišče prve stopnje utemeljilo z ugotovitvijo konkretnih okoliščin o njihovem obstoju in višini.

7. Sodišče določi preživnino z upoštevanjem konkretnih potreb upravičenca in materialne ter pridobitvene zmožnosti zavezanca (129. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih- ZZZDR). Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbeno trditvijo, da dohodek zakonite zastopnice ne zadošča za pokritje potreb mladoletnih toženk, vendar to ne pomeni, da potrebe mladoletnih toženk v ugotovljeni višini ne obstajajo. Primerna preživnina pa je takšna preživnina, ki zagotavlja uspešen telesni in duševni razvoj otroka, za doseganje tega namena pa mora vsebovati poleg stroškov za osnovne življenjske potrebe (bivanje, hrana, oblačila, obutev, varstvo, izobraževanje, vzgoja) tudi stroške za oddih, razvedrilo in druge posebne otrokove potrebe (129.a člen ZZZDR). Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki niso izpodbijane, potrebe obeh mladoletnih toženk obsegajo pravno upoštevne stroške.

8. Dejstvo, da tožnik sedaj nima več v lasti ali v uporabi avtomobilov, samo po sebi ni pravno upoštevna okoliščina, ki bi vplivala na preživninsko zmožnost tožnika, saj ni zatrjeval, da je zaradi te okoliščine prikrajšan na dohodku.

9. Osebni stečaj tožnika pa za njegovo preživninsko obveznost tudi ni pravno upoštevna okoliščina, ki bi pomenila dejansko podlago za znižanje preživnine v smislu spremenjene okoliščine po 132. členu ZZZDR. Ne drži pa pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje popolnoma spregledalo pomen postopka osebnega stečaja, ker se je do tega opredelilo v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe.

Prav tako ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) tolmačilo zmotno in jih uporabilo v škodo tožnika. Na podlagi tretjega odstavka 389. člena tega zakona so iz stečajne mase v postopku osebnega stečaja izvzeti prejemki v višini minimalne plače, če pa stečajni dolžnik preživlja osebo, ki jo mora preživljati po zakonu, pa je izvzeta višina prejemka za osebo, ki jo preživlja stečajni dolžnik, po merilih, ki jih določa Zakon o socialno varstvenih prejemkih, kakor je to obrazložilo tudi sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikove izpovedbe ugotovilo, da je po njegovi volji dne 20. 11. 2016 tožniku prenehalo delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu, ugotovilo je tudi, da je v času izdaje sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti 3. 2. 2016 bil tožnik zaposlen in je prejemal okoli 1.200,00 EUR mesečne plače vključno z dnevnicami, ter da je bil nad tožnikom uveden postopek osebnega stečaja 5. 6. 2015 in da je od 31. 1. 2016 zaposlen v podjetju … d.o.o., kjer prejema plačo 615,00 EUR mesečno, da je zdrav in dela zmožen, da je sam izpovedal, zaslišan kot stranka, da je lastnica tega podjetja njegova sedanja žena, s katero se je poročil 29. 8. 2015 in da tožnik stečajnega upravitelja ne obvešča o podatkih, upoštevnih tudi za postopek osebnega stečaja.

Glede na take ugotovitve, ki jih pritožba ne izpodbija, je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da so tožnikovi dohodki zagotovo višji od 615,00 EUR mesečno in da si tudi kot zdrav in dela zmožen lahko pridobi bolje plačano delo. Ob upoštevanju tožnikove izpovedbe, da je pri prejšnjem delodajalcu zaslužil 750,00 EUR mesečne plače in še poleg te prejemal dnevnice, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost takega zaključka sodišča prve stopnje.

10. V obrazložitvi izpodbijane sodbe nikjer ni izrecno zapisano, da je imel tožnik ob prvotni določitvi preživnine veliko boljši standard, zato je takšna pritožbena trditev neutemeljena.

11. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da se tožnik do predstavljenih stroškov za mladoletni toženki ni mogel opredeliti, da torej njunim navedbam o višini mesečnih stroškov njunega preživljanja ni nasprotoval. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo dne 22. 9. 2016 pa izhaja, da se tožnik ni konkretno opredelil do nobenega od navedenih stroškov v zvezi s preživljanjem mladoletnih toženk, niti ni sam zneskovno opredelil njunih stroškov in tudi ni imel pripomb na izpovedbo zakonite zastopnice mladoletnih toženk o obsegu in višini stroškov za njuno preživljanje.

12. Logično je, da je sodišče prve stopnje lahko ugotovilo dejanske življenjske stroške obeh mladoletnih toženk le na podlagi njune trditvene podlage in izpovedbe zakonite zastopnice, kar vse izhaja iz 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. V točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je verjelo tožnikovi izpovedbi glede višine njegovih osebnih stroškov mesečnega preživljanja v višini 350,00 EUR, v točki 14 obrazložitve pa, da je verjelo izpovedbi zakonite zastopnice glede njenih osebnih stroškov mesečnega preživljanja v višini 450,00 EUR.

Glede na to pritožba neutemeljeno trdi, da se sodišče prve stopnje ni konkretno opredelilo ali je sledilo izpovedbi zakonite zastopnice ali izpovedbi tožnika. Pritožba pa ni konkretizirano izpostavila do katerega še drugega izvedenega dokaza se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo. Glede na obrazloženo pritožba neutemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z določbo 8. člena ZPP in da je posledično storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter tudi, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih.

13. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje ni nikjer zapisalo, da naj bi bila tožnikova sedanja žena dolžna soprispevati k preživljanju tožnika zaradi njegove preživninske obveznosti. V točki 17 obrazložitve je zapisano le, da bo glede na uspešno poslovanje firme, kjer je tožnik zaposlen, njegova žena, kot lastnica le-te, zanj ustrezno poskrbela in dodalo je še, da si kot zdrav in dela zmožen lahko priskrbi bolje plačano delo.

Takšen sklep sodišča prve stopnje je ob dejstvu, da je tožnik po poklicu voznik - mehanik, kar izhaja iz podatkov v spisovnem gradivu (list. št. 119) povsem utemeljen. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da tožnikova poklicna usposobljenost ustreza in omogoča tožniku opravljanje dela in zaslužek na delovnem mestu, ki je plačano bolje in več, kot znaša minimalna plača, omogoča pa mu tudi dodaten zaslužen z dodatnim delom.

14. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo dejstvo o bistveno izboljšanjem premoženjskem stanju zakonite zastopnice mladoletnih toženk, ko je presodilo, da bo zakonita zastopnica krila 2/3 potreb vsake od mladoletnih toženk v denarju in poleg tega še vsakodnevno v celoti skrbela za njuno varstvo, vzgojo in oskrbo. Pravilno je namreč upoštevalo neizpodbijano dejstvo, da tožnik ne izvaja stikov z mladoletnima toženkama in da zakonita zastopnica v ničemer ni razbremenjena izvrševanja roditeljskih pravic (in obveznosti) do skupnih mladoletnih otrok, kar je pravno upoštevna okoliščina, zato je preživninska obveznost v denarju pravilno porazdeljena z znižanjem preživnine od 415,00 EUR na mesec za obe mladoletni toženki na 360,00 EUR mesečno za obe mladoletni toženki.

15. Ostale pritožbene navedbe so pravno neupoštevne, zato pritožbeno sodišče nanje ni odgovorilo.

16. Spor o preživljanju mladoletnih otrok je spor iz razmerij med starši in otroki (drugi odstavek 406. člena ZPP), sodišče pa v teh sporih odloči o stroških postopka po prostem preudarku (413. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločilo na podlagi določbe drugega odstavka 154. člena ZPP, torej po načelu uspeha v pravdi, s tem pa ni pravilno uporabilo zakonskih določb o stroških pravdnega postopka. Vendar po presoji pritožbenega postopka s tem ni odločilo o stroških postopka v tožnikovo škodo. Prosti preudarek o odločitvi o stroških postopka ne pomeni, da vsaka stranka krije svoje stroške, kot to zmotno meni pritožba.

V konkretni pravdni zadevi je odločilno, da sta toženki mladoletni preživninski upravičenki, ki sta pridobitno nesposobni, tožnik pa je preživninski zavezanec, ki jima je z vloženo tožbo povzročil stroške, s tožbo pa je uspel le s približno 1/3 zahtevka. S povzročenimi stroški pravdnega postopka so torej zmanjšana sredstva za preživljanje mladoletnih toženk, saj nimata drugih dohodkov, kot preživnino.

Pritožba je zato neutemeljena tudi v tem delu.

17. Glede na vse obrazloženo izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s pritožbeno očitanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka in tudi ne s katero od tistih bistvenih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pravno relevantna dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in pravilno je uporabilo materialno pravo, to je zgoraj navedene določbe ZZZDR in ZFPPIPP. Pritožba je zato v celoti neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (353. člen ZPP).

18. Toženki sta v odgovoru na pritožbo konkretno odgovorili na pritožbene navedbe, tožnik pa s pritožbo ni uspel. Tožnik je zato dolžan kriti svoje stroške pritožbenega postopka in povrniti mladoletnima toženkama njune stroške pritožbenega postopka, ki so bili potrebni (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. ZPP).

19. Mladoletni toženki sta priglasili 125,66 EUR stroškov pritožbenega postopka. Po pregledu stroškovnika je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so stroški priglašeni pravilno. Nagrada pooblaščencu, ki je odvetnik, za sestavo odgovora na pritožbo po tarifni številki 21/1 Odvetniške tarife (OT, Uradni list RS št. 2/2015) v zvezi s tarifno številko 18/2 OT ter tretjim odstavkom 7. člena OT znaša 220 točk, kar ob vrednosti0,459 EUR znaša 100,98 EUR. Materialni stroški v višini 2 % po tretjem odstavku 11. člena OT znašajo 2,02 EUR, 22 % DDV pa znaša 22,66 EUR. Skupaj znašajo potrebni stroški mladoletnih toženk 125,66 EUR in toliko stroškov pritožbenega postopka mora tožnik povrniti mladoletnima toženkama v roku 15 po vročitvi te sodbe.