Jedro

Ker je bil postopek osebnega stečaja, katerega namen je enakomerno poplačilo upnikov stečajnega dolžnika, v obravnavanem primeru izpeljan nad tožečo stranko kot podjetnikom, torej aktivno legitimirano stranko, ki pa v pravdnem postopku uveljavlja terjatev do svojega dolžnika, so pravno nepomembne pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da tožeča stranka vtoževane terjatve ni prijavila v stečajnem postopku kot del stečajne mase in da zato glede te terjatve ne more biti v boljšem položaju kot bi bila sicer. Zato zaradi prenehanja tožeče stranke kot podjetnika v postopku osebnega stečaja ni prišlo do prenehanja aktivno legitimirane stranke, ki je vseskozi fizična oseba, niti do prenehanja vtoževane terjatve.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tč. 1 izreka razveljavi v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 417,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2005 dalje do plačila ter na plačilo izvršilnih stroškov v znesku 122,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2006 dalje do plačila ter v tč. 2 izreka glede plačila pravdnih stroškov.

V nadaljnjem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 18. 8. 2006, opr. št. I 2006/00583, v 1. in 3. točki izreka v celoti vzdržalo v veljavi, tako da je tožena stranka tožeči stranki v roku osmih dni dolžna plačati 2.459,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2005 dalje do plačila ter 122,68 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2006 dalje do plačila (1. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da v petnajstih dneh tožeči stranki povrne 734,16 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku navedenega roka (2. točka izreka).

Zoper navedeno odločitev sodišča prve stopnje je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. V njej je navedla, da je z začetkom postopka osebnega stečaja nad tožečo stranko kot podjetnikom posameznikom le-temu prenehal status podjetnika, prav tako pa je v tem pravdnem postopku na podlagi zakona prenehalo pooblastilo njegovemu pooblaščencu. Sodišče prve stopnje je to okoliščino prezrlo, s tem pa je zagrešilo relativno in absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Postopek bi se lahko nadaljeval le v primeru, ko bi ga prevzel stečajni upravitelj, zato ni več podana aktivna procesna legitimacija tožeče stranke, nasledstvo na strani tožeče stranke pa zaradi zaključka stečajnega postopka ni več mogoče. Tožeča stranka zato ne more biti več pravdna stranka, te pomanjkljivosti pa se zaradi zaključka stečajnega postopka ne da več odpraviti. Poudarila je, da pooblaščenec tožeče stranke ni imel pooblastila za sestavo in vložitev vloge z dne 29. 3. 2010, s katero je popravil naziv tožeče stranke, zato bi sodišče prve stopnje tožbo moralo zavreči. Tožeča stranka kot fizična oseba nikoli ni bila stranka tega pravdnega postopka, terjatev pa nanjo ni mogla preiti avtomatično, saj je bil nad tožečo stranko začet in zaključen postopek osebnega stečaja, vtoževane terjatve pa tožeča stranka tudi ni prijavila v stečajnem postopku kot del stečajne mase, zato glede te terjatve nemore biti v boljšem položaju kot bi bila sicer. Navedla je, da prehodne določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) ne posegajo v materialno ureditev osebnega stečaja, zato je v obravnavanem primeru treba upoštevati prejšnjo ureditev po Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL) in sodno prakso, ki se bistveno razlikuje od zdajšnje ureditve po ZFPPIPP. Nadalje je navedla, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključilo, da toženec tožniku ni izročil avansa v znesku 100.000,00 SIT (sedaj 417,29 EUR), saj je napačno ocenilo, da toženčeva izpovedba ni skladna z njegovimi trditvami. Tudi sicer pa je tožena stranka v zvezi s tem dejstvom predlagala zaslišanje prič, teh dokazov pa sodišče prve stopnje ni izvedlo. Nepravilno je tudi sklepanje sodišča prve stopnje o tem, da toženec ne razpolaga z blagajniškim prejemkom o plačilu avansa, saj je bilo večkrat pojasnjeno, da sta se s tožnikom dogovorila za delo brez izstavitve računa, zato od tožnika ni zahteval nobenih listin. Prav tako toženi stranki ne more biti v škodo nepredložitev zapiska o izročenem avansu, saj ga tožena stranka ni mogla več pravočasno predložiti, tudi sicer pa ta ne bi mogel nadomestiti dokazne vrednosti, ki bi jo v zvezi s tem dejstvom imele izpovedbe predlaganih prič. Poudarila je tudi, da se ne strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da za odločitev v obravnavani zadevi ni bistveno, katera dela so bila opravljena in katera ne in za kakšno ceno, saj je ob dejstvu, da je šlo za ustno dogovorjen posel in da je tožnik za delo tožencu zaračunal dvakratno ceno od dogovorjene, prav to bistvo tega spora. V zvezi s tem dejstvom je predlagala dokaz z izvedencem avtoličarske stroke in zaslišanje priče R. P., ki pa ju sodišče prve stopnje ni izvedlo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oz. podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ter priglasila pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritrditi je sodišču prve stopnje in poudariti, da je podjetnik v skladu s šestim odstavkom 3. člena Zakona o gospodarskih družbah fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja, kot je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno navedlo sodišče prve stopnje. To pomeni, da je v tem pravdnem postopku na strani tožeče stranke vseskozi nastopala fizična oseba, torej pravdno sposobna stranka (prvi odstavek 76. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), zato niso utemeljene pritožbene navedbe o tem, da tožeča stranka kot fizična oseba nikoli ni bila stranka tega pravdnega postopka in da tožeča stranka ne more biti več stranka tega postopka, ker ji je prenehal status podjetnika posameznika. Prav pa ima pritožnica, ko navaja, da je z začetkom osebnega stečaja nad tožečo stranko kot podjetnikom posameznikom prišlo do prenehanja pooblastila njenemu pooblaščencu in prekinitve pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje zaradi osebnega stečaja nad tožečo stranko sicer res ni prekinilo in nadaljevalo tega pravdnega postopka, vendar ta postopkovna kršitev ni imela vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, zato očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (205. in 208. člena ZPP) ni podana (prvi odstavek 339. člena ZPP). Odločilnega pomena v obravnavanem primeru je namreč, da je bil postopek osebnega stečaja izpeljan nad tožečo stranko, torej aktivno legitimirano stranko, ki v tem pravdnem postopku uveljavlja terjatev do svojega dolžnika. Namen stečajnega postopka (torej tudi postopka osebnega stečaja) je enakomerno poplačilo upnikov stečajnega dolžnika. Tožeča stranka kot stečajni dolžnik je v tem pravdnem postopku nastopala na aktivni strani. Ker tožena stranka ni upnica tožeče stranke, ki bi sodelovala v postopku osebnega stečaja, ampak njena dolžnica, so pritožbene navedbe o tem, da tožeča stranka vtoževane terjatve ni prijavila v stečajnem postopku kot del stečajne mase in da zato glede te terjatve ne more biti v boljšem položaju kot bi bila sicer, pravno nepomembne. Iz enakega razloga niso utemeljene pritožbene navedbe tožene stranke o upoštevanju prejšnje ureditve po ZPPSL in takratne sodne prakse, saj, kot je bilo pojasnjeno, tožeča stranka v tem pravdnem postopku ne nastopa na pasivni, ampak na aktivni strani. Zato zaradi prenehanja tožeče stranke kot podjetnika posameznika v postopku osebnega stečaja tako ni prišlo do prenehanja vtoževane terjatve in pritožnica neutemeljeno navaja, da nasledstvo glede vtoževane terjatve na strani tožeče stranke zaradi zaključka postopka osebnega stečaja ni več mogoče. Ker je razlog za prekinitev pravdnega postopka in tudi za njegovo nadaljevanje prenehal z zaključkom osebnega stečaja nad tožečo stranko kot podjetnikom posameznikom, so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da pooblaščenec tožeče stranke ni imel pooblastila za sestavo in vložitev vloge z dne 29. 3. 2010, saj je k vlogi priložil novo pooblastilo, ki mu ga je dala tožeča stranka kot fizična oseba po zaključku osebnega stečaja (priloga ... spisa). V času prekinitve pravdnega postopka, tj. od začetka postopka osebnega stečaja nad tožečo stranko kot podjetnikom posameznikom pa do njegovega zaključka, pa tožeča stranka po svojem pooblaščencu ni opravljala nobenih pravdnih dejanj. Zato je očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP prav tako neutemeljen. Tožeča stranka kot fizična oseba je, kot je bilo že pojasnjeno, vseskozi obstajala in nastopala kot pravdna stranka, vtoževana terjatev pa zaradi zaključka postopka osebnega stečaja nad tožečo stranko kot podjetnikom posameznikom ni prenehala.

Pritožnica sicer utemeljeno nasprotuje opredelitvi sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da v obravnavani zadevi ni bistveno, katera dela so bila opravljena in katera ne in kakšna je bila dogovorjena cena. Vendar pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe kljub temu navedlo razloge, ki po presoji pritožbenega sodišča potrjujejo sprejeto odločitev o dogovorjenem obsegu in ceni del med pravdnima strankama. Sodišče prve stopnje je na straneh 5 in 8 izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena ustna podjemna pogodba, s katero je bila dogovorjena obnova celotnega vozila ..., letnik 1995, reg. št. CE ... za ceno takratnih 500.000,00 SIT brez DDV. Ob tem se je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedi obeh pravdnih strank, ki ju je pravilno dokazno ocenilo, in na račun št. ... z dne 28. 2. 2005. Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da za ugotovitev obsega izvedenih del ni izvedlo z njene strani predlaganega dokaza z izvedencem avtoličarske stroke, saj ta dokaz zaradi nekonkretiziranih trditev tožene stranke (ki je zgolj splošno zatrjevala, da sta se pravdni stranki dogovorili za opravo nekaterih avtoličarskih del, ob tem pa ni določno zatrjevala, katera dela so bila z njene strani naročena in med strankama dogovorjena, ampak je konkretne trditve o vsebini dogovorjenih del podala tožeča stranka) ni bil potreben, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Z dokazom z izvedencem namreč tožena stranka ne more nadomestiti manjkajočih konkretnih trditev glede dogovorjenega obsega del. Pritožbeno sodišče prav tako sprejema razloge sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga z zaslišanjem priče R.P. na strani … izpodbijane sodbe. Iz trditev tožene stranke tudi sicer ne izhaja, da bi bil slednji prisoten od dogovarjanjih med pravdnima strankama. Ob dejstvu, da sta pravdni stranki sklenili ustno podjemno pogodbo, sta zato bila za dokazovanje dejstva o med pravdnima strankama ustno dogovorjeni ceni za obnovo vozila relevantna le dokaza z zaslišanjem pravdnih strank, medtem ko prič, ki bi vedele povedati o tem dejstvu, tožena stranka ni predlagala. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo obrazložilo, da odgovornost tožene stranke za stvarne napake ni podana, saj jih tožena stranka ni grajala, čemur pa tožena stranka pritožbeno niti ni nasprotovala.

Utemeljeno pa pritožnica uveljavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje o dejstvu, da toženec tožniku ni izročil avansa v znesku 100.000,00 SIT, napačna. Odločilni argument, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo zaključek o neizročenem avansu, je neskladnost med trditvami tožene stranke in njeno izpovedjo. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da tega neskladja ni. Tudi po oceni pritožbenega sodišča med trditvami tožene stranke in njeno izpovedjo, v kateri je le podrobneje pojasnila časovno sosledje dogodkov in okoliščine glede izročitve vozila in avansa, ni neskladja, kot ga je zato neprepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje. Ob dejstvu, da je tožena stranka za ugotovitev zatrjevanega plačila avansa predlagala dokaze, ki pa jih sodišče prve stopnje zaradi zgoraj opisanega zaključka o neskladju med trditvami in izpovedjo tožene stranke ni izvedlo, kar tožena stranka v pritožbi utemeljeno poudarja, je ostalo dejansko stanje glede zatrjevanega plačila avansa v znesku 100.000,00 SIT nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče pa ob tem še dodaja, da tudi dokazni zaključki sodišča prve stopnje o dejstvu, da tožena stranka ne razpolaga z blagajniškim prejemkom in da ni predložila zapiska o izročenem avansu, ob tem, da je šlo za ustno dogovorjen posel, niso povsem prepričljivi. Ob obrazloženem je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo za plačilo zneska 417,29 EUR (prej 100.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2005 dalje do plačila, posledično pa je sodbo razveljavilo tudi glede plačila izvršilnih stroškov v znesku 122,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2006 dalje do plačila ter glede plačila pravdnih stroškov (355. člen ZPP).

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o stroških tega pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo glede zatrjevanega plačila avansa izvesti predlagane dokaze strank, nato izvedene dokaze oceniti, kot mu to nalaga 8. člen ZPP in v tem delu ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke in o stroških.