Jedro

Pravilnosti dokazne ocene, na kateri temeljijo dejanske ugotovitve izpodbijanih sodb, revizijsko sodišče ne more presojati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici znesek 5.000 DEM z zamudnimi obrestmi, drugi toženec pa isti tožnici zneska 800 DEM in 4.150 ATS in tožniku znesek 7.212 CHF prav tako z zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Tožencema je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo obeh tožencev in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Obe sodišči sta ugotovili, da sta tožnika posodila tožencema zneske, ki so navedeni v sodbi. Za drugega toženca sta ugotovili, da mu je tožnik posodil različne zneske v tuji valuti, preračunano v švicarske franke skupaj 12.036 CHF. Od tega je toženec vrnil 4.100 DEM in 1.200 CHF, kar znese skupaj 4.824 CHF in torej dolguje tožniku še 7.212 CHF z zamudnimi obrestmi.

Proti tej sodbi vlaga revizijo drugi toženec in sicer samo v delu, ki se nanaša na njegov dolg do drugega tožnika (tč. 3. sodbe prve stopnje) in na pravdne stroške (tč. 5. sodbe prve stopnje). Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi v izpodbijanem delu in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je na podlagi podatkov spisa edini mogoč zaključek, da dolguje drugi toženec tožniku še 4.168 CHF, saj si je sposodil 8.900 CHF in vrnil 4.732 CHF. Sodišče je napačno preračunalo vrnjenih 5.300 DEM v švicarske franke, napačno je tudi presodilo vsebino potrdila z dne 29.3.1991, na katerem je zapisan znesek 12.036 CHF. Ta znesek predstavlja 8.900 dejansko posojenih švicarskih frankov, razlika pa so obresti na posojeni znesek.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ugotovitev, da vsebuje potrdilo z dne 29.3.1991, glaseče se na 12.036 CHF, dejansko posojeni znesek, ne pa, kot zatrjuje toženec, poleg posojenega zneska 8.900 CHF tudi obresti, je rezultat dokazne ocene in se nanaša samo na dejansko stanje. Pravilnosti dokazne ocene, na kateri temeljijo dejanske ugotovitve izpodbijanih sodb, revizijsko sodišče ne more presojati (3. odst.385.čl. ZPP). Zato je podlaga za revizijsko odločanje ugotovitev, da je tožnik posodil drugemu tožencu znesek 12.036 CHF.

Tudi pravilnost obračunavanja drugih valut v švicarske franke je povsem dejansko vprašanje. Poleg tega pa toženec obračuna s pritožbo ni izpodbijal, kajti tam je navedel le, da prvostopno sodišče ni upoštevalo vseh zneskov, ki so napisani na potrdilu. Glede na to gre za revizijsko novoto, ki ni dovoljena (3. odst. 390.čl. ZPP).

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Vsi revizijski razlogi se nanašajo le na dokazno oceno in izračune, torej na dejanska vprašanja, ne pa na pravilno uporabo predpisov. Zato je revizijsko sodišče revizijo drugega toženca zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).