Jedro

Pri odločanju o taksnih oprostitvah je treba uporabljati specialno ureditev, predpisano v 1. odstavku 11. člena ZST in 1. odstavku 10. člena ZST-1. Plačila sodnih taks ne more biti oproščen nihče, ki ni izrecno naveden v omenjenih določbah ZST in ZST-1. Tožeča stranka ne sodi med osebe, navedene v 1. odstavku 11. člena ZST in v 1. odstavku 10. člena ZST-1. tekst : Pritožbi se zavrneta in se prvostopenjska sklepa potrdita.

O b r a z l o ž i t e v : Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo v višini 3.284,00 EUR in opominsko takso v višini 41,05 EUR, skupaj 3.325,05 EUR.

Za revizijo pa je odmerilo sodno takso v znesku 22.425,00 EUR.

Proti sklepoma se je tožeča stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge v zvezi z obema odločitvama prvostopenjskega sodišča, da je tožeči stranki sploh naložilo plačilo tako sodne takse za pritožbo, opominske takse in sodne takse za revizijo. Po njenem stališču, bi jo moralo prvostopenjsko sodišče oprostiti plačila sodnih taks. Zato je predlagala, naj drugostopenjsko sodišče v skladu s tem, da tožeča stranka sploh ni dolžna plačati sodne takse, oba sklepa spremeni.

Pritožba nista utemeljeni.

Za odločanje o pritožbi proti sklepu o odmerjeni sodni taksi za pritožbo je v skladu z 39. členom Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008, ZST-1) treba uporabiti dosedanji predpis (Zakon o sodnih taksah, Ur. l. SRS, št. 1-1/90 s spremembami in dopolnitvami, ZST). Za odločanje o pritožbi proti sklepu o odmeri sodne takse za revizijo pa je treba uporabiti ZST-1 (44. člen ZST-1).

Pravni podlagi, ki ju je bilo treba uporabiti v obeh primerih (11. člen ZST in 10. člen ZST-1), sta v 1. in 3. odstavku 11. člena ZST in 1. in 5. odstavku 10. člena ZST-1 enaki. Obe določata, da so plačila sodnih taks oproščeni država in državni organi, lokalne samoupravne skupnosti (in organi samoupravnih lokalnih skupnosti, 1. odstavek 10. člena ZST-1), humanitarne organizacije ter tuja država in tuji državljani, če tako določa mednarodna pogodba ali če velja vzajemnost. Takse se tudi ne plača, kadar tako določa poseben zakon.

Tožeča stranka opredeljuje svoj pravni položaj kot nosilca javnega pooblastila v skladu z določilom 3. odstavka 151. člena v zvezi s 147. členom Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) ter na podlagi dovoljenja Urada RS za intelektualno lastnino, št. 800-9/96 z dne 7. 11. 2000 (Ur. l. RS, št. 110-111/00). Sklicuje se tudi na naravo dovoljenja za uveljavitev pravic, na podlagi katerega tožeča stranka opravlja svojo dejavnost, in na odločbo Ustavnega sodišča RS (opr. št. U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005). Svoje delovanje v javnem interesu povezuje s taksno oprostitvijo, kot izhaja iz 1. odstavka 11. člena ZST in 1. odstavka 10. člena ZST-1. Navedeno pritožbeno stališče ni pravilno.

ZST in ZST-1 sta posebna zakona, kjer je urejeno področje plačevanja sodnih taks. V obeh zakonih je urejeno, kdo je zavezanec za plačilo sodne takse in kdo je plačila sodnih taks oproščen. Zato je treba pri odločanju o taksnih oprostitvah uporabljati specialno ureditev, predpisano v 1. odstavku 11. člena ZST in 1. odstavku 10. člena ZST-1. Plačila sodnih taks ne more biti oproščen nihče, ki ni izrecno naveden v omenjenih določbah ZST in ZST-1. Tožeča stranka ne sodi med osebe, navedene v 1. odstavku 11. člena ZST in v 1. odstavku 10. člena ZST-1. Tožeča stranka je zavod in se zanjo uporabljajo tudi določila Zakona o zavodih (Ur. l. RS – stari, št. 12/1991, s spremembami in dopolnitvami). Slednji ne določa, da zavod takse ne plača (3. odstavek 11. člena ZST in 5. odstavek 10. člena ZST-1).

Nepravilno je tudi sklicevanje tožeče stranke na 4. odstavek 15. člena Zakona o državni upravi (Ur. l. RS, št. 52/2002, ZDU-1). Slednji namreč določa pravice in dolžnosti nosilca javnih pooblastil, ki jih ima pri izvajanju javnih pooblastil. Le v tem okviru ima pravice in dolžnosti uprave, ki jih določa zakon ali drug predpis. Zato ne daje zakonske podlage za odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks v pravdnem postopku. Kot je bilo že povedano, je pravna podlaga za odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks le specialni zakon o sodnih taksah.

Sodišče druge stopnje je zato neutemeljeni pritožbi zavrnilo in izpodbijana sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).